Šarčeva prostodušnost kot psihopolitični moment: pa kaj, če bo desna vlada!

Zadnja karikaturna naslovnica Mladine nam duhovito IN prikupno riše paniko, nastalo ob navidez nepričakovanem in slabo utemeljenem Šarčevem odstopu med koalicijskimi partnerji. Razočarani premier je uspel, kot zdaj še slutimo, z enim samcatim zamahom porušiti marsikaj, kar je mukoma gradil dobro leto ali več, pri čemer se zdaj, oborožen z novo metaforo, sklicuje na to, da je svoje koalicijske partnerje dolgo opozarjal, naj ne majejo čolna.

Moj namen ne bo politično vrednotiti njegove geste kot dobre in slabe, ampak raje odgovoriti na vprašanje, v kakšni meri je bila njegova poteza odstopa res povsem nepričakovana in v kolikšni je bila sploh dovolj reflektirana.

Šarec jastog mladina

Šarec v Mladini: prostodušno o jastogih, ki jih bodo pojedli drugi

Ponudil bom razlago, da jo moramo ugledati predvsem kot izraz naveličanosti neizkušenega novinca, ki se je sredi igre ustavil in se s precej lastne samozavesti ob ugodnih javnomnenjskih anketah odločil peskovnik zapustiti, ne da bi dobro premislil vse politične posledice zase, za druge in državo v celoti.

Prostodušno o verjetnosti

Za najbolj indikativnega v smeri svoje teze bom vzel njegov zadnji intervju za Mladino. Šarčevo stališče do politike, najbrž v veliki meri posredovano z distancirajočo igralsko in imitatorsko izkušnjo, skozi katero je morda razvil cinični občutek, se najbolj pomenljivo zrcali v pojasnilu, kjer lamentira o tem, kako ga je izdala Levica in kako je na koncu imel podporo le še pri Zmagu Jelinčiču. Izpostavljam njegov sklep iz intervjuja, izrečen vsega dva dneva po njegovem odstopu:

»Zdaj, ko sem odstopil, zdaj pa res obstaja verjetnost, da dobimo desno vlado.«

V trenutku, ko je sam sicer večkrat ponovil, da se zavzema za predčasne volitve, a je ta možnost za nekatere njegove še včerajšnje koalicijski partnerje, predvsem SMC, SAB in deloma DeSUS, preveč nevarna, ker jih morda ne pripelje več v parlament, je torej Šarec v sebi lastni prostodušnosti posredno priznal, da njegovo dejanje z vidika prihodnosti države res ni bilo najbolj premišljeno.

Zakaj? Zavedati se, da obstaja »verjetnost« desne vlade, očitno ne meri na pričakovanje rezultata po predčasnih volitvah, saj bi to pomenilo popoln defetizem: javno mnenje mu vendar v tem trenutku odmerja zmago na volitvah. Bolj je izraz stiske, da bo Janezu Janši v mimovolilni kombinatoriki uspelo postati nov mandatar.

So what!

Nenavadno je, da moram na to spomniti, toda premier je v zadnjem letu neštetokrat zavrtel svojo prepoznavno lajno, s katero je opozarjal na svoj odstop, in to v prepoznavni intonaciji lastne ležernosti v odnosu do te možnosti. Ponovljeno prepričanje, da bo vlada pač padla, če mu bodo njegovi koalicijski partnerji nagajali in ga ne bodo podprli v parlamentu in na vladi, sem poimenoval za »sowhatism« in o njem pol leta nazaj pisal v besedilu Sowhatism. Pa kaj, bo vlada pač padla.

Ironično se je etablirani domači politični komentariat v množičnih medijih, resda največkrat sestavljen iz piarovcev in odsluženih politikov, nenehno zaklinjal, da skoraj ni možnosti, da bi Šarčeva vlada ne dočakala konca svojega mandata, da torej »sowhatism« ni mogoč – in tako sem v svoji prognozi, da ji ne dajem več kot eno leto, ostal skoraj sam.

Dosedanje grozilne napovedi o predčasnih volitvah in padcu vlade skozi predsednikovo prostodušnost po moje sploh ne razkrivajo kakšne fingirane »igre«, s katero si je občasno zaželel zagroziti neposlušnim partnerjem, od katerih je vsak vlekel voz po svoje, temveč bi jih morali ves čas jemati za povsem resno namero. Zato zdaj, ko je odstopil, pač ne smemo biti kaj prida presenečeni.

Popoln debakel

Kvalitetni mediji, če sploh še obstajajo, so v prvih petih dneh po odstopu preigravali možne scenarije, v katerih utegne zmagovalec zadnjih volitev z nekaterimi odpadniki v okolju Šarca prevzeti vajeti in postati nov mandatar, ne da bi sploh odšli na volitve. Takšen razvoj dogodkov, če do njega pride, bi predstavljal popoln politični in moralni debakel za Šarca, s katerim dejansko ni računal.

šarec fb odstop

Pojasnilo o odstopu na Facebooku: lamentiranje o tistih, ki so ga pustili na cedilu

Toda kako so to izpeljali? Le malokateri medij je svoje uporabnike opozoril na razloge, s katerimi so leta 2018 v strankah zavračali sodelovanje z Janšo in se odločili za manjšinsko vlado pod Šarcem. Zdaj, ko obstaja velika možnost, da se Zdravko Počivalšek, Alenka Bratušek in Aleksandra Pivec, vsaj nekateri med njimi, povežejo s tistim, ki so ga leto in pol nazaj družno ustavljali, novinarji niso pokazali nobene posebne volje ali znanja spomniti na njihovo takratno ali današnjo zadržanost.

Šarec oportunejša izbira

Mislim, da sem kot eden zelo redkih večkrat posvaril pred tedanjo prazno oportunostjo bloka proti Janši: da se Šarčevi partnerji takrat pod isto streho niso zbrali iz prepričanja o nedopustnosti sodelovanja z nestrpnim in sovražnim politikom, ampak iz računice.

In če so brez etične drže kalkulirali takrat, bodo najbrž tudi znova. Septembra 2018 sem v zapisu Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade? analiziral takšne razloge:

V tem smislu je domača kvali-levica ali leva sredina izumila novo čarobno formulo ustavljanja Janše: če se združi proti njemu, je fragmentirana manjšina lahko močnejša od siceršnjega dominantnega zmagovalca volitev. To je zame dokaz oportunosti levoliberalnih strank: ne morem se znebiti občutka, da jih je večina zavračala sodelovanje z Janšo iz računice, ne iz prepričanja. To se kaže v tem, da so argumenti proti koaliciji z njim bili artikulirani silno šibko in neprepoznavno, v glavnem so se, redko izrečeni, vrteli okoli očitka, da je Janša nestrpen in sovražen partner in včasih še, da jaha na valu izključevanja in nestrpnosti do ranljivih skupin.

Seveda ne želim reči, da taka drža ni upravičena, temveč da so v konstelaciji, ko bi v vsakem primeru prišli v vlado, pri nekaterih strankah raje izbrali pot, kjer bodo ob prihodu v vladajočo koalicijo za nameček izpadli – ampak le izpadli – boljši in moralnejši. In res jim je včeraj z imenovanjem vlade uspelo. Glas proti Janši je bil zato bolj glas iz kalkulacije, ne iz prepričanja o nevarnem diskurzu diskreditacij, nestrpnosti in sovraštva na vse strani. Za nameček je bila za Šarčevo paleto strank v koaliciji to tudi oportunejša izbira: kdor bi koketiral s prvakom SDS, bi tvegal notranje spore v svoji stranki.

Le kdo bi še obsojal sovražni govor?

Če bodo v SMC, SAB in DeSUSu skočili na Janšev vlak, bo to še en kronski dokaz, da se v Sloveniji ne splača obsojati sovraštva in sovražnega govora. Zelo dobesedno, kajti nikoli ne veš, kdaj boš zaradi lastnega preživetja krvavo potreboval pomoč njihovega portparola. Glede takšne globoke politične in etične nenačelnosti, ki jo Janša te dni nesporno spremlja z veliko mešanico naslade in gnusa po tistem, ko sprejema prijazne telefonske klice nadvse »voljnih« Zdravkov in Alenk,  sicer tudi predsednik vlade v odstopu s svojim razvpitim državnim sekretarjem nima nobene polne moralne pravice soditi o istem. In vendar je za isto Mladino povedal:

SDS je stranka, ki podpira sovražni govor. Je stranka, ki ima televizijo Nova24, Škandal in Požareport ter Demokracijo, ima tako imenovane medije, ki so različni predali v isti omari. S te strani sem bil sam v zadnjem letu deležen diskreditacij na gnusni, osebni ravni. Nekdo, ki ima te medije, ki so povrhu še financirani iz Madžarske, in ki podpira sovražni govor, kjer prvak niti ne zna pojasniti izvora svojega premoženja, oprostite, s tako stranko težko sodelujem.

Šarec s SDS leta 2040

Ironično so na Nova24TV poročali, da je Šarec »pripravljen sodelovati z vsemi« in izpostavili, da je možnost za sodelovanje z SDS odprta, pohvalili pa so tudi njegovo zanimanje za obe Janševi televiziji:

Na vprašanje, če je pripravljen sestaviti koalicijo s stranko, s katero sedaj niso sodelovali, torej z Janševo SDS, je odgovoril, da so to zelo zgodnja vprašanja. »Mislim, da je za to absolutno prezgodaj in mislim, da take špekulacije niso na mestu.« Na vprašanje, če je bil problem te koalicije, da je nastala na podlagi politike antiJanša?, je Šarec odgovoril, da to ni bil problem v osnovi. »Osnovni problem je bil tudi ta, da je vsak hotel iskati svoj prostor pod soncem, da se je ves čas majalo čoln. Takrat sem rekel tisto o kuhinji, da če se ves čas odpirajo vrata, če ves čas nekdo moti, se projekti težko speljejo. Za vsak projekt speljati potrebuješ mir. Pripravljen sem sodelovati z vsemi, pripravljen sem sodelovati tudi nenazadnje z SDS, ampak je za to absolutno prezgodaj«, in našemu novinarju priznal, da spremlja tako prvi, kot drugi program Nova24tv.

Seveda lahko ugibamo, ali je zapisano demonstracija še ene politične propagande in spinanja, kajti Šarec je danes kasneje povedal nekaj povsem drugega: »Bi se stranka LMŠ lahko povezala z SDS-om nekje leta 2040, ampak takrat pa mene več ne bo na politični sceni.«

nova šarec sodelovanje sds

S portala Nova24TV: pri Janševih se veselijo sodelovanja s Šarcem

Normalizirana politika

Kakorkoli že obrnemo, predvolilna aritmetika v kombinacijah z Janšo nam enkrat več kaže, na kakšen način slovenska politika z roko v roki z množičnimi mediji ne kaže niti najmanjše pripravljenosti, da bi Janševo stranko prezentirala kot razvoju demokracije v Sloveniji nevaren avtoritarni režim.

Prav nasprotno, zadnjih pet ali šest dni po odstopu smo priča dominantnemu diskurzu, v katerem so obstoječe stranke v sodelovanju s skoraj vsemi poglavitnimi mediji uspele Janševo politiko normalizirati in jo predstaviti kot realno, v ničemer ogrožujočo opcijo, ki nam utegne vladati do leta 2022 in pri tem, kot vedno znova ponavljajo, sprejeti prepotrebne zakone in ukrepe v dobrobit države, zaradi česar bi jim morali biti neskončno hvaležni.

Ko se k tej normalizaciji priključi še Šarec s svojim Pa kaj, če bo desna vlada!, res nimamo dobrih razlogov za navdušenje.

V iskanju izdajalca: kdo pripravlja novo alternativno koalicijo?

Predsednik Nove Slovenije je pretekli teden v kar dveh skoraj istočasnih televizijskih intervjujih izdal, da sodeluje v pripravah na novo alternativno koalicijo. Res ni bilo prvič, da bi se Matej Tonin poigraval z mislijo vstopa v sedanjo ali kakšno drugo. Spomnimo se nenehnih ponudb Marjanu Šarcu, dvigovanja lastne teže in pomembnosti, v čemer vse od prevzema žezla v svoji stranki kar neprikrito uživa.

Pa vendar se zdi, da je tokrat povedal več kot kadarkoli prej, v bolj občutljivem trenutku in še bolj bahavo, kot smo navajeni. Ali res nastaja nova alternativna koalicija in posledično vlada, ki bo skočila na vlak, pač skozi predčasne volitve ali mimo njih, ter kdo jo bo sestavljal?

Konkurenti v metaforah

Spekulacije, da ta vlada ne bo zdržala, so se zadnje tedne močno okrepile. Ni dvoma, da v medijskem spinanju in retoriki s svojimi morbidnimi metaforami močno pomaga prvak opozicije in s tem parira Šarcu na njegovem besednem terenu. Zadnja prispodoba o klinično mrtvi vladi in političnem truplu, ki ji račun izstavlja Zmago Jelinčič, bi mimogrede lahko zrasla na zeljniku nekdanjega kamniškega župana.

šarec intervju delo

Šarčevo iskanje tistega, ki ga bo zapustil, v današnjem Delu

Toda vrnimo se k Toninovemu nastopu pri Marcelu Štefančiču in Urošu Slaku. Obakrat smo slišali precej podobno priznanje – da se v ozadju vrstijo premisleki o alternativni koaliciji, da v njih sodeluje Nova Slovenija, da so ti vezani na sedanji mandat in ne na dogajanje po predčasnih volitvah. Četrti element je bil najbolj presenetljiv.

Ponudba, ki se ne odklanja

Vprašanju na POP TV, če tajni alternativni scenariji predvidevajo Janšo kot novega predsednika vlade, je sledil odklonilen odgovor. Sorodnemu v Studiu City (13. 1.), če bi morda on prevzel žezlo vodenja vlade, pa neskromno intonirano protivprašanje. Matej je Marcela (sic!) izzval zelo neposredno s svojim “Če bi vi imeli tako priložnost in ponudbo, bi tako ponudbo odklonili?”

Ima potemtakem Tonin ponudbo za vodenje takšne koalicije in kdo mu jo je podelil? Voditeljeva drezanja v to, da bi razkril kakšno tančico skrivnosti o tajnih pogovorih, kot se je izrazil, niso pripeljala daleč, niti ob neposrednem izzivu, da se “vi in Janša dobivate”, česar gost ni zanikal.

Alternativne koalicije v opisu njihovih del

Pojasnila o načrtih so bila prozaična, v stilu, da je “naša dolžnost in v opisu naših del je, da nekaj spremenimo”, Tonin pa je obenem ponavljal, da bi bil najbolj srečen s predčasnimi volitvami, a če to ne gre, bodo pač prevzeli vajeti neposredno iz Šarčevih rok, najbrž po nezaupnici vladi, saj iščejo “drugo najboljšo varianto” in “koalicijo s polno večino”.

Na sorodno poizvedbo pri Slaku, ali bo novo koalicijo vodil Janša,  je Tonin v svojem opisu dela odgovoril, da ne. Kaj lahko potemtakem izvlečemo iz obeh pogovorov, česar žal novinarjem v tednu dni ni uspelo?

Nekaj zelo enostavnega: bodisi je intervjuvani ves čas lagal ali manipuliral, torej nič od povedanega o tajnih seansah ni res, ali pa pogovori okoli nove vladajoče koalicije in vlade res tečejo, ponudbo za vodenje vlade pa ima on sam. Tonin. Ker prvo možnost skoraj lahko izključimo, si drugo bolj intrigantno novico v teh razmeroma dolgočasnih notranjepolitičnih naracijah že težko predstavljamo.

Neverodostojni vedeževalec

Šarec je v nedavnih intervjujih, ki sta sledila prej omenjenima in sem se ju že dotaknil v zapisu Vojaški pogum, laži in filmski trakovi, s predsednikom Nove Slovenija precej pobalinsko obračunal, kar dvakrat ga je označil za zanič vedeževalca in nekoga, ki ni verodostojen. Kakšne posebne sinergije med njima očitno že dolgo ni več, če je kdaj sploh obstajala.

Današnji intervju z njim v časopisu Delo pa je razkril, da ga vendarle muči, kdo mu v koaliciji morda koplje jamo in želi prevzeti vlogo Jude Iškarijota.

šarec počivalšek siol

Siol danes o iskanju izdajalcev v koaliciji

Janša in Tonin, če v ozadju pleteta komplot, nujno potrebujeta podporo kakšne od sedanjih koalicijskih strank, a Jelinčič pri tem odpade; njegov razvpiti cenik Janše več kot očitno ni prepričal v sodelovanje. Kdo še ostane?

Seme sumničenj posejano

Premierjevo hektično iskanje morebitnega izdajalca se potem ustavi pri usual suspects, sprva pri novem predsedniku SMC. Kot so lepo povzeli na Siolu, ga je Zdravko Počivalšek te dni pomiril, da ne sodeluje v nobenih tovrstnih pogovorih. Od včeraj dalje je tudi jasno, da po katastrofalnem zaključku kariere Karla Erjavca to ne bo DeSUS, saj je novopečena predsednica Aleksandra Pivec tesna premierjeva sodelavka, ki se mu bo morala še dolgo časa zahvaljevati za vso politično podporo med kampanjo.

Seme sumničenj in konspiracij je torej posejano, išče se Juda Iškarijot v nekem namišljenem scenariju nove koalicije, ki ga utegne zaradi pohlepa po denarju in še drugih grehov doleteti večno pogubljenje.