Aleksandra Pivec kot Sharon Stone, Janez Janša kot Bruce Willis: o logiki odvračanja pozornosti

Skrajno ambiciozna Aleksandra Pivec misli, da je Sharon Stone. Sicer je novinarki Žurnala24 Anji Ščuka odgovarjala v šali, ampak ni dvoma, da v primerjavi uživa. Zakaj mora biti predsednica stranke Naša dežela, sicer dokazano koruptiven Janšev up na prihajajočih volitvah, zadovoljna ob tem? Razlog je v resnici navidezno banalen: ker služi imenitni promociji nje same, ta pa je bistvena za njeno politično preživetje. Ali če smo natančni: za njeno prihodnost, saj je vendar obremenjena z aferami SRIPT, Kras in Izola, kar je hkrati živ dokaz, da si nekateri domači volivci želijo politikov brez integritete – in govorimo o pravnomočnih ugotovitvah Komisije za preprečevanje korupcije.

Janša kot Bruce Willis

Poglejmo si izsek iz intervjuja z njo, v katerem je bila izzvana s primerjavo, o kateri sem sicer že podrobneje pisal v prispevku Aleksandra Pivec kot Sharon Stone: o vlogi »outfita« v politiki; v njem sem želel predvsem poudariti, kako deluje političarka, ki dominantno stavi na svoj izgled, programska ali kakšna druga agenda pa ji je praktično nepomembna:

Kako komentirate to, da vam nekateri pravijo slovenska Sharon Stone?

Zanimivo, da se Janeza Janše nikoli ne primerja z Bruce Willisom. Ali pa Goloba z Dave Grohlom. Mislim, da je Sharon Stone inteligentna, lepa, ločena, samostojna in uspešna ženska. V tem smislu lahko neskromno rečem, da vidim vzporednice tudi sama, če se pošalim.

Za vsakogar bi to bilo nečimrno mnenje, toda ne zanjo. V holivudski igralki vidi veliko vzporednic in pri tem prav nič sramežljivo in skromno zase pravi, da je inteligentna, ločena, lepa, samostojna in uspešna! Vse to, da ji preveč ne bi zamerili, mora povedati z dostavkom o šali. Ni videti, da jo primerjava v čemerkoli moti – kako bi jo tudi, saj se najbrž dobro zaveda, da lahko z bombastističnimi asociacijami še boljše in učinkoviteje streže svojim ciljem in zanimanju medijev. Na tej točki vidimo, kako škodljiva je lahko dekontekstualizacija: pri Žurnalu24 poanta ne bi smela biti v iskanju načinov njene posredne promocije, ampak v graji izvotlenega in cenenega piarja, ki prepoznavno čisto vse stavi na izdelani outfit, kostume in visoke pete. Ob hkratnem sklicevanju na vrednote kmečkega življenja in podeželja, seveda, kjer bi jo prej pričakovali z motiko v roki in zavezano ruto na glavi.

Še indikativnejši je njen poskus preobračanja pozornosti: čeprav ji primerjava godi in ugaja, se je takoj spomnila, da bi lahko ob njej za vsak slučaj zaigrala tudi na karto ženske diskriminiranosti. Kako je torej z užitkom in diskriminacijo hkrati? Zato takoj njen namig, da moški politiki niso deležni takšnih primerjav in Janši nihče ne pravi, da je kot Bruce Willis in Golobu, da je kot Dave Grohl. Poteza je kajpada zvita, kar je zanjo značilna argumentacijska prvina: primerjava s Sharon Stone je letela na njen outfit, tisti z Janšo in Golobom pa bi bili drugačnega tipa. S tem, ko jih uvede več v isti črti, pa poskuša negativni kontekst prvotne primerjave prikriti.

Zvito sklicevanje na urejenost

V nadaljevanju je novinarka poizvedovala, kakšni so njeni izdatki za oblačila, kozmetiko in frizerja. Tudi tokrat je političarka zaigrala na karto zapostavljene žrtve le zato, ker je ženska:

Koliko zapravite za kozmetiko, obleke, frizerko?

Haha, komaj čakam, da to vprašate Goloba. Ali pa vsaj Počivalška. Zavedam se odgovornosti, ki jo prinaša javna funkcija. Trudim se vedno biti urejena, tozadevno seveda svoji zunanjosti namenjam posebno pozornost. Tako kot pozornost posvečam temu, kaj bom vsebinskega povedala, storila in kako bom delovala.

No, z opombo, da je s skrbjo za zunanjost nadomestila premislek o vsebini, kar ji ves čas očitamo, je uspela ubežati nevarnosti tudi ob novem preveč benignem, po svojem bistvu tabloidnem vprašanju. Da je urejena, ji seveda nihče ne more posebej zameriti, zato je bilo to varno poudariti – in takšno linije njene obrambe sem dobesedno že napovedal. Ampak zelo poveden je znova perfiden poskus igranja na karto diskriminacije: čemu o kozmetiki sprašujete mene, ne pa Goloba in Počivalška?

Čisto preprosto: morda pa je vendarle preveč očitno, da za obleke, kozmetiko in frizerja porabi več denarja od njiju. In to ne zato, ker je ženska ali ker je s tem po sebi kaj narobe, temveč ker v političnem udejstvovanju intenzivno stavi na fizično pojavnost in nič drugega. Gotovo ne čisto originalno in res ni prva, je pa v danem trenutku v svoji odločenosti v tej smeri brez konkurence.

Več:

Aleksandra Pivec kot Sharon Stone: o vlogi »outfita« v politiki

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: