Ko gotofi licitirajo gotofe: rešitelji Slovenije kot ugrabitelji vstajništva

Današnji »vseslovenski protest«, z učnimi vajami v osvajanju spletnih množic navdahnjena akcija nekdanjega mariborskega župana, bo najbrž odšel v zgodovino kot paradigmatski zgled klasične politične ugrabitve ulice, tokrat skozi imitacijo vstaj, ki so po različnih mestih Slovenije, začenši z Mariborom, vzniknile predvsem proti koncu leta 2012 in v letu 2013.

Resničnostni šov Franca Kanglerja, h kateremu je privlekel velik del politične desnice, ki nam bo rešila Slovenijo, bo najbrž hkrati demonstracija novih formul domačega populizma, kjer se mora elita zvijačno pretvarjati, da je del ljudstva, in tudi moči tovrstne retorike, o čemer več v mojem besedilu Protest v skladu z evropskimi normativami in standardami: kanglerizmi, solze in antiintelektualizem.

Po svoje pa najbrž želi dogodek osmešiti izročilo vstajniškega gibanja: tistega, in tu se sicer kopja lomijo, zaradi katerega je moral predčasno odstopiti Janez Janša in njegova vlada. Nekateri drugi bodo namreč za resnejši ali morda dokončni razlog navajali objavo poročila Klemenčičeve Komisije za preprečevanje korupcije 7. januarja 2013, ki je ugotavljalo veliko obremenjenost s korupcijskimi tveganji za dva politika, njega in Zorana Jankovića. Oba sta, ugotavljamo danes, še vedno čvrsto v sedlu politike.

Gotofi licitirajo nove gotofe

»Vseslovenski protest« gotofega mariborskega župna ob blagoslovu in izdatni pomoči prvaka SDS, tudi v obliki avtorske himnične pesnitve, moramo zato motriti ne zgolj z vidika nominalne uplenitve označevalca, pomemben vidik predstavlja že sama primerjava dogajanja na Prešernovem trgu danes in tistega šest ali sedem let nazaj.

SDS vseslovenski protest vabilo

Vabilo na vseslovenski protest na strani SDS. Organizator menda neznan.

Za začetek velja spomniti: danes bodo ulice, medijsko minutažo in javno mnenje uzurpirali tisti, proti katerim je veliko državljank in državljanov takrat protestiralo. Leta 2013 ni odstopil zgolj Janša, na zadnji dan leta 2012 se je poslovil tudi Franc Kangler. Oba sta postala »gotofa« po volji in izbiri ogorčenih množic.

In ravno zato moramo današnji shod ugledati tudi kot na nekakšno revanšo odstavljenih politikov. Toda če je vstajniško dogajanje v svoji prvi rundi imelo svoj smisel, saj je bilo bolj ali manj avtentični izraz rousseaujevske »obče volje«, zahteve množic, uperjene v koruptivne elite, je zdaj stvar perverzno obrnjena na glavo: taiste elite so zmanipulirale svoje pristaše in se pomešale med njih, da bi protestirale proti drugim elitam. S tem sta Kangler in Janša dejansko na simbolni ravni kastrirala državljanke in državljane in zasedla njihovo pozicijo organiziranega upora »od spodaj«.

Včasih proti zombijem, danes sami zombiji

Ne le to, leta 2013 je Janša protestnike razglašal za zombije in svaril pred levim fašizmom ter vlekel primerjave s holokavstom. V vstajnikih je videl nadaljevalce politike »od Čebin do Murgel« in prodajal svoje klasične konspiracizme z Milanom kot glavnim dirigentom načrtovanega scenarija. V strahu pred močjo množic je potem celo na isti dan organiziral »protishode« in v Zboru za republiko so mu takoj prisluhnili – ni naključje, da velmožje v njem podpirajo tudi današnji protest rumenih jopičev.

Če je takrat obveljalo, da je menda s protesti nekaj narobe, ker so izraz nedemokratičnega delovanja in nevarnega divjanja množic, šest let kasneje to več ne velja. Kot pravi Janša, je oditi na ulico zdaj najbolj domoljubna in slovenska gesta, ki jo naravnost pričakuje od slehernega zavednega državljana, zaskrbljenega za prihodnost »od Boga dane« domovine.

Izjemno groteskno je opazovati, kako današnjega shoda, čeprav so imeli na voljo kar nekaj dni ali celo tednov, niso bili zmožni miselno artikulirati množični mediji. Tega ni mogoče upravičiti s čakanjem na dogodek, kajti uzurpacija Tromostovja s strani starih političnih elit, tako ali drugače neuspešnih, politične opozicije in strank, ki hrepenijo po svoji priložnosti priti na oblast, je več kot evidentna.

A ne le to, v medijska poročila so se takoj prikradle informacije, da ga organizira »civilna družba in nekatere politične stranke«, kar je seveda popačitev realnega stanja. MMC RTV Slovenija danes piše o shodu pod naslovom »Rešimo Slovenijo: protestni shod civilnih iniciativ in političnih strank«, kjer so se civilne iniciative znašle na prvem mestu.

Tudi v podnaslovu Dela nam sporočajo, da »Marjan Podobnik, Franc Kangler in Janez Janša vabijo na protest, kjer naj bi ‘civilna družba dobila moč besede’«. Jasno, da imamo opraviti z nasprotnim procesom, z zlorabo civilne družbe kot takšne.

Rešimo slovenijo mmc

RTV Slovenija o shodu civilnih iniciativ.

Agitacija strankarskih portalov

V nečem pa se bo današnji protest, ki sledi čez nekaj ur, izkazal za koristnega. Pozornemu bralcu je namreč mimogrede razkril široko mrežo gverilskih strankarskih portalov, žal močno podcenjenih s strani domačega novinarskega ceha in javnosti.

O spletnem medijskem imperiju, ki ga obvladujejo anonimni novinarji in uredniki, seže pa onstran dovolj znanih portalov, časopisov, televizij in spletnih strani s prepoznavno strankarsko izkaznico, sem poročal v besedilu Spletne strani političnih strank in trojna ironija. Kakor da bi okoli današnjega protesta prejeli natančno navodilo, so ob vseh standardnih medijih strankarske provenience svoje glave iz vode pomolili naslednji portali z agitacijsko agendo: Moja Dolenjska, Moje Podravje, Naše Zasavje, Gorenjski utrip, E-Maribor, Celjski glasnik, E-Koroška, Spodnje Podravje, Slovenec, Pomurske novice in Utrip Ljubljane.

Bogdan sporoča

Najbrž še zdaleč nisem naštel vseh, omenjeni pa so svoje prispevke okrasili s takimi naslovi:

»V četrtek, 10. oktobra, protest Rešimo Slovenijo« (https://moja-dolenjska.si), »VIDEO VABILO NA PROTEST REŠIMO SLOVENIJO, KI BO 10. OKTOBRA 2019« (https://mojepodravje.si), »Protest REŠIMO SLOVENIJO v četrtek, 10. oktobra v Ljubljani« (https://nase-zasavje.si), »10.10.2019 se pridružite shodu rešimo Slovenijo« (https://gorenjski-utrip.si), »Večerova antipropaganda glede shoda “Rešimo Slovenijo”, se vrača kot bumerang! Mariborčani v naval na avtobuse!« (https://e-maribor.si), »Nimate prevoza? Na vseslovenski shod Rešimo Slovenijo bodo vozili avtobusi« (https://celjskiglasnik.si), »Na jutrišnjem protestu v Ljubljani tudi zahteve za 3. razvojno os« (https://e-koroska.si), »Za četrtek napovedan vseslovenski shod Rešimo Slovenijo«(https://spodnjepodravje.si), »Slovenija se je prebudila – na vseslovenskem shodu Rešimo Slovenijo pričakujejo več tisoč ljudi« (http://www.slovenec.org), »Vsi, ki želimo dobro ZA SLOVENIJO, gremo jutri na protestni shod REŠIMO SLOVENIJO, sporoča Bogdan, ki dnevno migrira na delo v sosednjo Avstrijo!« (https://pomurske-novice.si), »Video: Tudi mladi si želijo sprememb« (https://utrip-ljubljane.si).

Reševanje vojaka Franca

Kako bo steklo današnje reševanje vojaka Franca in politične desnice pod krinko reševanja Slovenije, lahko kar dobro predvidimo. Najbrž politični desnici pri nas ni težko spraviti do Tromostovja kakšnih 1000 in nekaj udeležencev, jim ponuditi topel obrok in rumeni jopič.

Bistveno bolj intrigantno bo spremljati, v kakšnih oblikah se bo potem širila »medijska resnica« o uspehu protestnega dogodka in analizirati poročila. S svojo lastno mrežo medijev gre seveda bistveno lažje in s svojimi podaniki še bolj. Čakamo.

rešimo slovenijo jopič barve

Rumeni jopič, ki je vmes pričakovano postal rumeno-moder.

Protest v skladu z evropskimi normativami in standardami: kanglerizmi, solze in antiintelektualizem

V državi se kmalu obeta protest pod naslovom Rešimo Slovenijo (RS) in njegov iniciator Franc Kangler je za Janševo televizijo podal nekaj pojasnil (Nova24TV, 25.09.2019).

Kot vemo, je nekdanji mariborski župan izkoristil koruptivno dogajanje okoli Zorana Jankovića in ga v svojem odmevnem video nagovoru, posnetem v mirujočem parkiranem avtomobilu, vzel za izhodišče svoje kampanje (»Na drugi strani pa nekomu odpišejo 29 milijonov, pa se nihče ne vpraša v tej državi.«)

Kangler Nova protest

Kangler v elementu na Nova24TV

Z voditeljem oddaje sta se predvsem trudila novačiti in na steni v ozadju se je ves čas pogovora prikazoval podatek o protestu. Na fotografiji v vidnem polju izstopa okorno izpisani slogan »Ko je dovolj je dovolj«, seveda z manjkajočo vejico, tem nezgrešljivim znamenjem avtentičnega slovenskega domoljubja.

Gledalec oddaje si je v 40 minutah lahko ustvaril kar dober vtis, kako deluje politični populizem v svoji elementarni ljudski inačici in kako ga servisira propagandizem. Kakor da bi z nekajletno zamudo Kangler spoznal, da lahko socialna omrežja s premišljeno retoriko res aktivirajo množice, bo zdaj, opogumljen ob odzivu na video, ki si ga je ogledalo 400.000 uporabnikov, 7500 delilo naprej, prejel pa je 3000 lajkov in 1500 komentarjev, kar nam je vse iz glave zadovoljno pojasnil pred kamero, organiziral množične proteste.

Vse to je storil nekdo, ki je, zaradi njih in zaradi suma storitve 15 kaznivih dejanj, moral pred nekaj leti odstopiti. In to na podlagi gibanja, sproženega na Facebooku. Se pravi: pravo majhno maščevanje detroniziranega župana.

Tri faze: solzavi populizem

Ni prvič, da je Kangler, sicer zapoznelo, zaslutil mobilizacijsko moč in vpliv medijev, sploh socialnih omrežij (Novi kralji in njihovi osli), če propagandistična trobila in kakšno Rosvito Pesek pustimo ob strani. Enako velja za njegovo domišljeno emocionalno apeliranje, kjer se običajno sprehodi skozi tri faze, demonstrirane tudi v tej oddaji.

Prva faza prinaša nastop še kontroliranih osebnih emocij, ki jih je tokrat tudi neposredno refleksivno ubesedil, ko je opisal motiv za idejo protesta: »Na nek način sem bil čustveno prizadet,« pove v oddaji. In potem nadaljuje s svojo bizarno traktorsko epopejo, neponovljivo v svoji sporočilnosti, s katero nenehno maskira viške denarja, s katerim je kupoval svoje številne nepremičnine (Kako je Kangler pojasnil premoženje):

»Vse te bitke, ki jih vodim za stari traktor.«

Druga faza je izjemno inovativna v politični sferi, vsaj v tej krajih, in dobesedno vključuje solze. Ne nujno za traktorjem. Tudi o tem fenomenu, morda bi ga smeli nominalno povzdigniti v »solzavi populizem«, sem že pisal v Kako misliti solze. Zanj je značilen moment avtoafekcije, s pomočjo katere avtorja počasi s tresočim glasom prileze do hlipanja in skoraj do uporabe robčkov; v želji, da bi bil maksimalno prepričljiv in uspešen, Kangler zastavi svoje telo in njegove izločke kot neposredno jamstvo prizadetosti, da bi se ljudstvu zasmilil.

Tretja faza neposredno sledi orošenim očem in vsebuje povzdignjeni glas, kriljenje z rokami, kričanje in retoriko jeze (»Ker me je mela pač malo jeza«, »Dragi Slovenci, kako dolgo boste prenašali te krivice«, pravi v oddaji). Mobilizacijski zaključek je potem jasen in seveda temu ustrezno patetičen: »Mislim, da je napočil čas, da rešimo Slovenijo«, kajti dogaja se nam/vam, kot ponavlja, velika krivica.

Ne gre brez kanglerizmov

Stvar vsaj na neki ravni deluje, saj je na evropskih volitvah prejel nekaj čez 10.000 glasov. Ob tem mu posebej ne škodi niti jezikovna nespretnost. Obstajata dve časovni dimenziji v recepciji kanglerizmov, s katerimi kolovodja oktobrskega protesta streže tudi v tej oddaji. Prva zadeva njegovo županovanje Mariboru, kjer mu dejansko sploh nikoli niso posebej škodovali. Prej je bil zaradi njih priljubljen.

Zdaj smo, se mi zdi, prešli v novo, kjer na slovenski ravni kanglerizem deluje kot očarljivi osebni dodatek – seveda za ideološke in politične simpatizerje. Ko Kangler vstopi v oddajo z »Dobro večer«, mu tega nihče ne zameri, od njega to skoraj že pričakujejo. Ko v kleni štajerščini pove »moramo naret red«, to vsi nemudoma razumejo, še preveč dobro.

Ko reče »Gliha skup štriha, zato, ker nimajo lastne identitete. Niso načelni, nimajo hrbtenice. In taki ljudje nam vodijo zunanjo politiko,« bo seveda razumevanje preseglo izobrazbene kapacitete ljudi, ki jih naslavlja, ker tudi oni ne bodo sposobni razlikovati med pojmoma »identiteta« in »integriteta«.

In tudi ko s svojimi bolj ali manj duhovitimi dovtipi opravi s Šarcem (»Naj svojo Sovo ima v kletki«), pride na vrsto še izkušnja o zgrešeni prodaji Adrie Airways, kjer se priduša, v neponovljivem štajerskem dialektu, da bomo zdaj mogoče dobili »megla ajrlajns«. Potem sledi še odločitvena kritika na Cerarjev račun: »Aktualna vlada in vlada Mira Cerarja, ki se je za takšno odločitev odločila.«

Toda nič se ne more meriti s povedjo, katere analiza bi res terjala velik skupni napor psihologa, jezikoslovca in nevrolingvista. In še je veliko vprašanje, če bi bili uspešni:

»Mi želimo demokratično v skladu z evropskimi normativami in standardami izkazat nezadovoljstvo s trenutnim stanjem te družbe, in to je družba in Slovenija republika Slovenija.«

Kangler v bran Pahorju

Prav nič presenetljivo je Kangler, podobno kot tradicionalno vsa slovenska politična desnica, vzel v bran Pahorja glede njegove izjave o Turčiji in Ukrajini, o čemer sem pisal v Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? in Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike.

Ekskurz v zunanjo politiko je tako močno značilen zaradi nečesa drugega, namreč demonstracije vedno močnejšega trenda antiintelektualizma v državi (jasno, populizem in intelektualizem se izključujeta). Kanglerjevo utemeljitev kritike intelektualcev se splača prebrati v celoti:

»Kaj pa je Pahor tako slabega izrekel besed, da ta leva struktura angažira neke doktorje znanosti, da ga pozivajo, gospoda Pahorja, da naj odstopi. Pa saj je smešno. Kaj pa so ti doktorji znanosti do sedaj za Republiko Slovenijo naredili? Razen to, da so bili na plečih davkoplačevalcev. Javno jih sprašujem, kaj ste naredili za Republiko Slovenijo? Kje so vaši rezultati? Jaz se strinjam, gospod Pahor je imel prav. Glede Turkov, gospod Pahor je imel prav, kakšna naj bo politika. Ko bodo Turki spoštovali človekove pravice, tudi ženske enakovredne v Turčiji, ko bodo postale, tako kot so pri nam, potem se lahko mi z njimi pogovarjamo o podpori o vstopu v EU. Do tistega trenutka pa, kar se mene tiče, se strinjam z gospodom Pahorjem.«

Doktorji znanosti kot paraziti

Adhominalno sporočilo predsednikovega zagovornika ni ravno asertorična sodba, je pa evidentno: ne samo, da so intelektualci nebodigatrebe, ta država res ne potrebuje doktorjev znanosti. To so paraziti, prisesani na univerzo, nekoristni za družbo, in ker so pretežno humanisti in družboslovci, takih družba že na prvi pogled res ne rabi.

Populistična formula desnice, ki zdaj v prvo vrsto pošilja pogorelega župana iz Dupleka, ima za tarče svojega protesta ob beguncih, zvereh, levici in aktualni vladi lahko potemtakem še enega neposrednega skonstruiranega sovražnika. In seveda tudi zvestega simpatizerja, predsednika republike.

Koketiranje Kanglerja s Pahorjem ni naključje, seveda. Oba sta razvila podobne logike ljudskega in medijskega populizma, o čemer več v Pahor in Kangler, spregledana pionirja: o vplivu kotalk in lubenic na razvoj domače medijske scene. Oba se preizkušata v podobni panogi všečnosti množicam, še več, Kangler svojega zgleda v »kralju instagrama« nikoli ni skrival. Celo napovedal je zgledovanje po njem.

Končno pa sta oba, vsaj na svoj način, v sicer ostri konkurenci prva promotorja antiintelektualizma v državi. Ob tem, da ju druži neverjetna skrb za človekove pravice.

Strankarska uzurpacija ulice

»Mene vlada sponzorira, da sem se postavil na čelo Rešimo Slovenijo,« v oddaji cinično pove Kangler in cilja na to, da ga motivirajo napake oblasti. Toda njegova oktobrska ulična vstaja vsebuje nekaj lepotnih kiksov. Naj jih naštejem.

Prvič, seveda gre za čisto uzurpacijo ulice s strani političnih strank (SLS, SDS, Zeleni Slovenije). Po desetem oktobru bomo lahko ugotovili, da je strankarska politika popolnoma delegitimizirala pravico ljudstva do protestov in jo odvzela ljudem – zdaj ulico organizirajo in zavzemajo politični liderji.

Drugič, protestirala bo skorumpirana elita politikov proti neki drugi eliti, očitno z namenom, da bi prikrila svoje lastne grehe in si prisvojila videz upora »malih ljudi«, kot jim rad pravi Kangler. Toda: ta vrsta populizma v Sloveniji že deluje, ima svoje slepe privržence in je ne smemo podcenjevati.

Tretjič, da bi stvar bila še bolj groteskna, bodo protestirali krogi tistih (Kangler, Janša, itd.), ki so doslej o uličnih protestih govorili z največjim gnusom (seveda, saj so bili protesti obrnjeni proti njim), vstajnike primerjali z zombiji in na ves glas razlagali, da se na ulici ne rešuje noben problem v demokraciji, ker je to globoko nedemokratično. Jasno, quod licet Iovi, non licet bovi.

Četrtič, Kanglerju so pri njegovi »rehabilitaciji« nenehno hote in nehote pomagali množični mediji, če pustimo notorično neučinkovito pravosodje ob strani – brez njih bil bi nič, nič bi bil. Zgolj en zgled, če odštejem vse, o čemer sem doslej že pisal na tej strani: Uroš Slak na POP TV je v svojih oddajah nenehno reklamiral Kanglerja in mu ponujal vse medijske zvočnike, ki so na razpolago, a tudi drugi niso prav veliko zaostajali.

Državotvornost ogrožajoče zveri in vonj po krvi

Na kakšen način uspeva prvak SDS vedno znova konstruirati zunanjega sovražnika? Na včerajšnji protest pod geslom »Slovensko podeželje ne bo zverinjak«, organiziral ga je Sindikat kmetov Slovenije, je svoj lonček takoj in nemudoma v široki akciji pristavil na način, ki razkriva njegovo prepoznavno politično in retorično gesto obenem. Ne edini: tudi Marjan Podobnik iz SLS je skorajda napovedal, da bo lastnoročno razredčil število volkov v državi.

Prva gesta ni posebej prikrita in je obenem zelo predvidljiva, celo šablonska: tam, kjer je mogoče zase kovati profit, v danem primeru ob protestu kmetov, bo to nekdo nemudoma izkoristil za pridobivanje novih točk, mimo mnenja stroke in s pomočjo že izdelane psihopolitične matrice napihovanja čustev v apelih množicam. Na načine, ki so mojstrom populističnih manir lastni.

Zunanji sovražnik

V drugo, bolj retorično gesto, pa se pri Janezu Janši vedno in nemudoma naselita dva konstitutivna elementa. Prvi je paranoidna identifikacija zunanjega sovražnika, ki nas ogroža, in fiksacija nanj. Drugi je državotvorniška ali »nacionalistična« posplošitev. Naj pojasnim.

nova24 janša zveri

Zveri ogrožajo obstoj ciljev ustvarjalcev države: začetek članka na Nova24TV

V prvem koraku potrebuje takšna retorika fetišistično izločitev tujega, umazanega, nevarnega, sovražnega elementa, da bi se lahko konstituirali skozi svojo nacionalno in politično identiteto: mi postanemo »mi« skozi simbolno izločitev bodisi komunista (»komunajzarja«), levičarja (»levaka«), pripadnika LGBT skupnosti, izbrisanega, Roma, tujca, begunca. Mehanizme že poznamo, inovacija je v zadnjem »lovskem« kontekstu zgolj, da je ta fetišizirani drugi postal žival in je skozi potujitveni učinek fetišiziran v Živali katerekoli vrste: trenutno sta to medved in volk, emblematizirana v Zveri. Kar lepo ponazarja slogan kmetov: ne bomo zverinjak! In vzklik kakšnega Franca Breznika: ne dovolimo, da naše podeželje postane živalski vrt!

Državotvornost in Zver

Naslednji element je specifičen za Janševo samodojemanje, ko apelira na svojo osamosvojiteljsko vlogo in se prišteva med »founding fathers« države: tisto, kar nas ogroža, ta izločeni fetišizirani Drugi, posega v našo bit države, v državotvornost in vse, kar smo želeli doseči. V seštevku se zato retorični učinek, saj se oba elementa vselej spreminjata le variablah in kontekstih, a ostajata v temelju ista, zlije v naslovno ugotovitev njegovega propagandnega portala:

»Zagotovo države Slovenije nismo delali zato, da bi bile v njej zveri bolj zaščitene kot slovenski kmetje.«

V kakšnih že videnih inačicah nevarnega Drugega nas homogenizira kot narod, kot Slovence, domoljube in podobno. Tokrat je zunanji ogrožajoči element Zver, kar nas konstituira in lahko zato steče identifikacija s slovenskim kmetom. Komični element nastopi, ko Janša, za njegovo retoriko šablonsko in spontano, k temu doda še drugi element svoje geste: zveri zdaj ogrožajo našo državotvornost, našo idejo in namero po ustanovitvi države.

Vonj po požegnani krvi

In podobno kot je v vseh preteklih situacijah fetišizirani Drugi vsakič veljal za privilegiranega in bolj zaščitenega od nas, kajti preveč pravic so imeli izbrisani, begunci, LGBT skupnost, Romi, da o komunajzarjih ne govorimo, je zdaj vizija naše Slovenije ogrožena, ker vlada Marjana Šarca, venomer osnovna tarča kritike, nesramno ščiti preveč zaščitene zveri.

Poslanec Breznik je na protestu dal vedeti, kako je še dobro in sreča, da je tudi Bog na strani slovenskega človeka, ne živali!

Breznik kmet žival protest

Demokracija o živalskih vrtovih in tem, kdo tvori podeželje

Ogrožala nas je Umetnost, vsi mogoči in nemogoči sovražniki, zdaj nas že Žival. Vonj po požegnani krvi je že v zraku in se širi po domači dolini šentflorjanski. Rešitev je v tej naši, precej dobesedni verziji blut-und-bodenske mentalitete, po mnenju udeležencev protesta in manipulatorjev le ena.

Pri Alenki Bratušek menda zagotavljajo elektriko, da lahko ekologi tvitajo

Nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek,  zdaj ministrica za infrastrukturo, ima več kot očitno velike težave v razumevanju delovanja medijev in funkcije javnosti. S tem povezano pa verjetno tudi s svojo lastno podobo v njih in posledično – ali izvorno – s samopodobo. Kar se, nenazadnje, zrcali že v neverjetno bizarni poti za slovenske razmere izjemno popularnega trenda poimenovanja strank po lastnih voditeljih.

Je namreč prva domača političarka, ki je glede tega storila kar dva koraka: leta 2014 je ustanovila svoje »Zavezništvo Alenke Bratušek«, nato se je leta 2016 preimenovala v »Zavezništvo socialno-liberalnih demokratov«, potem pa leta 2017 znova v njenemu imenu bolj prijazno »Stranko Alenke Bratušek«.

Alenka, reši nas!

O njenem nerodnem delovanju v odnosu do medijev sem večkrat pisal še v času, ko je vodila vlado, recimo v zapisih  Alenke Bratušek vaje v izmikanju, Njena želja je naša želja ali Alenke Bratušek vaje v poziranju.

Resnici na ljubo vsega ni kriva sama. V nekakšno idolatrijo svoje predsednice se je ujel tudi njen sedaj že umaknjeni podpredsednik stranke Marko Bandelli, nekoč župan občine Komen, ki je moral odstopiti z mesta ministra za kohezijo iz razlogov, ki so pri tej stranki očitno tradicionalni, namreč v preziru, pravzaprav že v nekakšni neintelegibilnosti vloge medijev, kjer je svojo kratko kariero zaključil z neposrednim nadiranjem novinarjev: »Kaj bi še radi imeli? Mar me niste že dovolj očrnili?« Namreč Bandelli je na svojem tviter profilu januarja lani objavil fotomontažo transparenta s protesta javnega sektorja, na katerem je pisalo »ZDAJ PRIŠEL JE ČAS, DA ALENKA REŠI NAŠ«, o čemer sem podrobneje pisal v Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo. Montažo je sicer kasneje zanikal, podobno kot se je nedavno opravičeval, ker je zapisal, da »z veseljem pozdravlja odločitev Rusije s kaznovanjem novinarjev, ki žalijo politike in javne osebe.«

Roka cenzure

Da ignoriranje funkcije medijev in udeležbe javnosti v političnih procesih v tej stranki ni več naključno, dokazuje zadnji primer, predvsem po petkovem po petkovem protestnem shodu Štrajk za Muro, ob katerem se sedanja ministrica za infrastrukturo obnaša strahovito ignorantsko. V želji po nevtralizaciji protestniških očitkov je posnela video, ga objavila na Facebooku in v njem poskušala hvaliti pozitivne vidike delovanja hidroelektrarn. Ob tem je spregledala zagotovilo iz koalicijskega sporazuma, ki nesporno govori o tem, da bo ta vlada zaščitila reko Muro in na njej hidroelektrarn ne bo gradila.

Najbrž je ena terminalnih faz v preziru nadzorne funkcije medijev, ko se kakšna politika ali politik zatekata k neposredni cenzuri. K sreči so mediji pri nas še relativno avtonomni, tako da dolga roka cenzure običajno ne pomaga, vsaj ne v delu medijev, ki nanjo ne pristajajo. Pri tistih, ki jih ima pri roki politika sama in jih lahko nadzira, recimo svoja socialna omrežja, pa kaže svoje omejeno dojemanje demokracije.

Alenka Bratušek video mura

Bratuškova v svojem video nagovoru, objavljenem na FB profilu

Komunikacijska čistka

Na ta način je Monika Weiss zelo natančno in z veliko mero duhovitosti opisala nekajdnevno izkušnjo, kdo in na kakšen način administratorji socialnih omrežij sproti brišejo sicer nežaljive in vsebinske komentarje, ki očitno niso pogodu ministrici in tej stranki – in to na Facebook profilu ministrice in predsednice stranke. Če prav razumemo, je administrator te strani generalni sekretar stranke Jernej Pavlič.

Lekcija, da z drugače mislečimi državljani ne morete opraviti z veliko radirko v roki, sploh tedaj ne, ko se borijo za svoje pravice in proti projektu, ki ga imajo za okolju škodljivega, v tej stranki po vsem sodeč še ni dozorela, kar kaže na resno anomalijo v dojemanju ne samo medijev, ampak tudi funkcije javnosti in tega, v čigavi službi so politiki – da so tukaj zaradi ljudi in ne ljudje zaradi njih. Zapis Monike Weiss objavljam spodaj.

O komunikacijski čistki Jerneja P., ki proizvaja elektriko za Twitter 

Po petkovem shodu proti gradnji hidroelektrarn (HE) na reki Muri, shoda v Ljubljani se je udeležilo več sto ljudi, je med vikendom potekala zanimiva izmenjava mnenj na FB profilu ministrice za infrastrukturo Alenke Bratušek, pod katero sodi tudi področje energetike. Potem ko se Bratuškovi od nastopa funkcije infrastrukturne ministrice kljub prošnjam ni uspelo sestati z organizacijami za zaščito Mure – časa ni imela niti v petek ob protestu, je uspela v soboto na rečnem bregu posneti video izjavo, v kateri protestnike proti gradnji HE obtožuje zavajanja in med drugim govori o pozitivnih vplivih HE na podtalnice.

No, v resnici omenjena izmenjava mnenj na FB profilu pod omenjenim videom ni potekala, saj so administratorji FB strani vse komentarje, ki so navajali stališča proti gradnji HE – tudi, če je šlo za uradna stališča pristojnih državnih institucij, kot je Direkcija RS za vode, po kateri je s strokovnega vidika gradnja HE na Muri nesprejemljiva – , brisali in komentatorje blokirali. Tako je zdaj pod video izjavo Bratuškove nekaj čez deset komentarjev, tipa »Prekmurce na sveče, ne samo Prekmurke«, »Super izgledate«, psiček z napisom »I srček U« in »Standardna zgodba! Polresnica, laž, zavajanje…vse se dopušča«. Ta zadnji komentar v podporo Bratuškovi je napisal Jernej Pavlič, vodja njenega ministrskega kabineta in generalni sekretar njene stranke SAB, ki se je cel vikend močno angažiral tudi za obrambo lika, dela in videa ministrice na socialnem omrežju Twitter.

Razprava na Twitterju je tekla o predlogu uredbe, ki so jo za Vlado pripravili na ministrstvu za okolje tik pred odstopljenjem bivšega okoljskega ministra Jureta Lebna in s katero bi prenehala veljati uredba iz časa vlade Janeza Janše, s katero so leta 2005 državne Dravske elektrarne Maribor dobile zeleno luč za izgradnjo osmih HE na Muri. Ker je Pavlič na Twitterju zanikal, da ministrstvo Bratuškove kakorkoli zavlačuje z uredbo ter da je razlog, da uredbe še ni na Vladi ta, da je katastrofalno napisana (»Katastrofalno je bila napisana z ogromno napakami!«), sem ga vprašala, kateri od obeh členov uredbe je katastrofalen z ogromno napakami. Predlog uredbe ima namreč dva člena. Prvi se glasi, da s to uredbo preneha veljati uredba iz leta 2005, drugi pa, da začne uredba veljati dan po objavi v Uradnem listu.

Pavlič je odgovoril: »Brez panike. Mi zagotavljamo elektriko, da vi lahko twittate.« (Huh.) In nadaljeval, da očitno sploh ne vem, da obstaja še obrazložitev uredbe, ki da je bila zelo slaba z napačnimi podatki, in da mi ne more pomagati, če tega ne vem. Ker imam celotno besedilo predloga uredbe – gre za dva A4 lista, na enem sta oba člena, na drugem obrazložitev – , sem ga vprašala, če denimo drži del v obrazložitvi, ki pravi, da predložene variante izgradnje HE predstavljajo tveganje za zagotavljanje pitne vode za 46.000 prebivalcev 12 občin Prekmurja in za sistem vodooskrbe v Pomurju, ki je bil sofinanciran iz evropskih sredstev v višini 38,6 mio EUR. Ni odgovoril.

Je pa reagiral na pripombo, naj ne bo žaljiv, naj zgolj komunicirajo jasneje in izpolnijo koalicijsko zagotovilo, da HE na Muri ne bo. Na to pripombo je namreč zapisal: »Koalicijska pogodba, ne veste, kako je bila napisana in kaj je to pomenilo. Ampak, vam želim lep večer.«

Ker se stavek o HE na Muri v koalicijskem sporazumu glasi: »Zaščitili bomo reko Muro, pri čemer hidroelektrarn na tej reki ne bomo gradili«, je res precej težko ugibati, kaj dodatno naj bi to pomenilo poleg tega, kar dejansko piše. Gre namreč za enega najbolj nedvoumnih in konkretnih stavkov v koalicijskem sporazumu. Res pa ne vem, kako je bil koalicijski sporazum napisan – in zdaj me to dejansko zanima. Se pa da napovedati, da bo Bratuškova, če bo ogrozila lik predsednika vlade Marjana Šarca, morala oditi, saj je že pokazal, da »njegova ministrska ekipa« ne obstaja, da se za nobenega člana »svoje ekipe« ne postavi oz. je vsak član povsem nadomestljiv.

Kakorkoli, način, na katerega komunicirata ministrica za infrastrukturo in njen vodja kabineta na socialnih omrežjih, je neprimeren in nedostojen.

P.S. Ob tej priliki se v imenu vseh uporabnikov Twitterja zahvaljujem Jerneju Pavliču, da on oz. njegovi zagotavljajo elektriko za Twitter. Ker v nasprotnem marsičesa in marsikoga ne bi prebrali.

Mediji, ki branijo Fištravca: najprej tragedija, zdaj farsa

Kako kot novinar in medij pomagati mariborskemu županu Andreju Fištravcu v nezavidljivi situaciji sredi razpredene kadrovske hobotnice, začrtane s pomočjo »ekipe«, kot ji novinarji največkrat pravijo, zdaj ko nečedne rabote ugrabljene občine vedno bolj udarjajo v javnost? Kako se šefu mesta in njegovim postaviti v bran, če nimaš profesionalnih zavor?

Franc Kangler je to počel z izbranimi novinarji in lokalnimi brezplačniki. Fištravec ima srečo: po eni strani mu pod prste zelo podrobno gleda Večer, Radio Maribor in morda še kdo, a večine lokalnih in še manj nacionalnih medijev mariborske zgodbe žal ne pritegnejo dovolj. S sumljivimi lastniškimi igricami, s katerimi so z županom povezani investitorji z Deviških otokov kupili televizijsko postajo RTS, že lahko slutimo, da si bo župan omislil še svoje trobilo in storil vse, da iz sebe naredi osebo, dostojno imena Frandrej Fištrangler.

Spodnji primer je morda majhen, a slikovit: ko je treba, županu na pomoč stopita spletni strani lokalec.si in mbreport.si. Kako sta to storili?

Najprej k zgodbi. Zadnji protest delavcev Nigrada, ki po petih menjavah direktorjev, samo od leta 2014, milijonski izgubi in nenehnem vmešavanju izgubljajo potrpljenje, je najbrž županovim izbrancem spravil cmok v grlo, saj jih je spomnil na to, kako njihov ugrabljenec postaja podoben tistemu, proti kateremu so se sami borili. Protest Nigrada je bil dejansko repriza vstajniških dogodkov, kjer sta samorazkrita voditelja vstaj, danes del ekipe župana, spodbujala podobne trobeče proteste proti Kanglerju. Danes se zgodovina ponavlja kot imitacija: najprej kot tragedija, potem kot farsa – obakrat s trobljami.

Strobimo ga vun FB Kangler

Legendarna FB stran in akcija, ki so jo ponovili Nigradovi delavci. Vir: FB MBHobo

Številne menjave v občinski strukturi in javnih podjetjih, po razkritju Večera največkrat delo svetovalcev na zaupanje, ki dejansko vodijo občino, namreč niso izraz kakšne posebne zahtevnosti in izbirčnosti pri kadrovanju, ki bi moralo teči po strokovnih in nepolitičnih linijah, na kar se Fištravec, gluh in slep za vse očitke, že od začetka gladko požvižga, temveč postopkov discipliniranja očitno premalo uklonljivih kadrov.

Največkrat celo takšnih, ki so jih nedavno sami nastavili. Zadnji primer napovedane menjave Marka Plečka in novih forsiranj pravovernih kadrov iz občinske strukture je pognal delavce Nigrada na ulice, kjer so s kroženjem okoli občinske stavke dali vedeti, da imajo teh vpletanj na dnevni ravni dovolj. Hkrati pa pokazati, da je duh vstajništva še živ.

Finančna stabilizacija kot priložnostni bullshit

Fištravec je na protest več kot 100 delavcev odgovoril med drugim z nenavadnim bullshitom:

Je pa neizpodbitno dejstvo, da je ravno občina s svojimi aktivnostmi ključno prispevala k finančni stabilizaciji podjetja, kar bo počela tudi v prihodnje. To smo predstavnikom zaposlenih podrobno pojasnili, zato menimo, da ni zakonske, še manj vsebinske podlage za stavko ali za protest.”

Ko so ga Večerovi novinarji vprašali, v čem se kaže ta stabilizacija, odgovora niso prejeli. Le nekaj tednov nazaj smo lahko prebrali, med drugim, da je Nigrad v zelo kratkem času pridelal več kot 1 milijon evrov izgube.

Kaj boš torej storil, če želiš medijsko zaščititi župana? Naslednje: poudaril boš županove argumente (ali »argumente«) in minimiziral nasprotne. Naj takoj povem, da sta zapisa, ki ju omenjam spodaj, dobesedno identična – celo objavljena sta v isti sekundi, prvi na strani mbreport.si in drugi na lokalec.si.

Prvemu načelu je zadoščeno že v naslovu:

PROTEST: Zaposleni na Nigradu se ne strinjajo s stabilizacijo financ podjetja?

Avtor se je torej odločil zasaditi dvom v smiselnost in legitimnost protesta že z naslovnim vprašanjem. Za suho zlato je vzel nekaj, kar objektivno ustreza Frankfurtovemu konceptu »bullshita«, vajo v nakladanju o nekakšni finančni stabilnosti. Česar nihče ne razume in niti ne želi pojasniti. In jo usmeril proti protestnikom – trobečim delavcem Nigrada.

Lokalec Nigrad protest

Začetni del članka na strani Lokalec.si

O zakonskih podlagah za stavko

Celotna vest pod naslovom je nato takšna:

Okrog 40 voznikov avtomobilov je danes v imenu podjetja Nigrad protestiralo pred Mestno občino Maribor, saj, da tako izkažejo podporo v.d. direktorju Nigrada Marku Plečko. Z Mestne občine Maribor pa so sporočili, da ne vidijo razlogov za protest, saj s svojimi aktivnostmi pomembno prispevajo k finančni stabilizaciji podjetja Nigrad.

Od 240 zaposlenih v podjetju Nigrad, je danes okrog 40 voznikov avtomobilov, na katere so izobesili delovne majice in telovnike, ter s tem opozorili, da želijo, da podjetje Nigrad še naprej vodi Marko Plečko, se je danes v znak protesta peljalo mimo občinske stavbe. Župan Andrej Fištravec sicer ni prišel pred občinsko stavbo, so pa z Mestne občine Maribor odgovorili pisno. Pravijo, da župan “ne nasprotuje različnim oblikam, tudi javnim, izražanja nezadovoljstva oz. prepričanj.”

Pravijo še, da je neizpodbitno dejstvo, da je Mestna občina Maribor s svojimi aktivnostmi ključno prispevala k finančni stabilizaciji podjetja Nigrad d.d., kar bo počela tudi v prihodnje, “kar smo predstavnikom zaposlenih podrobno pojasnili. Zato smatramo, da ni zakonske, še manj vsebinske, podlage za stavko ali za protest,” so še dodali.

Opozorili so na to, da bo Mestna občina Maribor kljub pritiskom vztrajala, da za denar občanov dobi čim boljše storitve pri izvajanju koncesije, ki jo opravlja podjetje Nigrad d.d.. “Sedanje stanje na tem področju ni zadovoljivo, nezadovoljni so tudi občani, saj podajajo obtožbe glede (ne)urejenih površin v mestu. Marko Plečko ni pripravil dovolj ambicioznega programa dela, zaradi česar župan ni podal soglasja za imenovanje,” so pojasnili.

Ob tem pa so dodali, da s predstavniki zaposlenih vodijo dialog, s ciljem, da bi zagotovili stabilno vodstvo, “ki bo podjetje uspešno vodilo in hkrati izboljšalo izvajanje storitev iz koncesijske pogodbe, pridobilo večji tržni delež izven nje in imelo ustrezno vizijo.”

mbreport fištra nigrad protest

Začetni del članka na mbreport.si. Identičen prejšnjemu

Manipulacija s Facebookom

Kot da to ne bi bilo dovolj, se je zgornjemu besedilu, ki poudarja predvsem županove ugovore na očitke, na koncu zapisa priključila še manipulacija s komentarji, povzetimi s Facebooka, objavljenimi pod omenjeno vest.

V čem je trik? V tem, da skupaj zložiš  komentarje, ki ti ustrezajo, ostale pa vržeš ven. Potem v integralnem delu besedila nastane tole:

Lokalec FB podpora

Selektivni izbor odzivov na Facebooku kot integralni del članka: v podporo županu in proti protestnikom

Kdo stoji za tem?

Kontakti v kolofonih in razvid medijev nas pripeljeta do Boštjana Lesjaka kot odgovornega urednika, ki je po vsem sodeč tudi ustanovitelj podjetja BK TV d.o.o., s sedežem v Selnici ob Dravi oziroma na Tržaški v Mariboru.

MBREPORT.SI in LOKALEC.SI, če smo konkretnejši, sta v razvidu medijev prijavljena pod podjetjem SPOT, Oglaševanje Boštjan Lesjak s.p., s sedežem na Mariborski cesta 12a v Mariboru.

Več:

Kako postati direktor Nigrada

Fištravčev družinski klub je naša stvar

Mariborski župan: kaj smejo novinarji vedeti in česa ne

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

IZTROBLJENJE, sonet

Zrel Fištra je, da »vun se ga iztrobi«,
odšla mu trobit avtov je parada.
Iztrobljenje koristna je navada,
župan naj sliši, ki se skriva v sobi

in čudi se: »Kaj raja bi sploh rada,
razlogov ni za tokratno povorko!«
Zaprl je okno, ker mu je pregorko,
»vun trobijo« mu delavci Nigráda.

Že dolgo tonejo v veliki zgubi,
problemov kup okoli njih se zgošča,
a Fištri se ukvarjat’ s tem ne ljubi.

»Razloga ni,« ponavlja kakor plošča
obnaša se, kot da je padel z Marsa.
Iztrobljenje ponavlja se kot … farsa.

Išče se stik z generalno direktorico RTV Slovenija

Nekaj zelo gnilega je v nacionalki – že na prvi pogled. Kjer iščejo stik z generalno direktorico, kar je dovolj dober razlog, da spet imenujejo Fillija.

Res ne vem, kaj so imeli v mislih člani programskega sveta RTV, ki so s kar 22 glasovi za od 26 prisotnih svetnikov imenovali dosedanjega generalnega direktorja Marka Fillija za vršilca dolžnosti – in te točke na dnevnem redu niti ni bilo! Razumem, da so sledili mnenju hišne pravne službe, ki je predvidljivo zagovarjala stališče v podporo svojemu direktorju, toda pred sabo so imeli sodbo, v kateri neizpodbitno sledi, da je bilo Fillijevo imenovanje razveljavljeno.

MMC programski svet Filli Pirc

In kot da to ni dovolj, so za nameček istočasno »oblikovali skupino, ki bo Natašo Pirc Musar povabila, da pojasni, ali jo prevzem mesta generalne direktorice še zanima«.

Kakšna arbitrarnost! Kaj niso ravnokar s svojim imenovanjem prejudicirali svoje izbire in Filliju podelili vlogo vršilca dolžnosti za obdobje do največ enega leta? Človek je lahko tudi pravni amater, da bi dojel neko nemogoče neskladje med obojim. Se pravi: ali podeljuješ mandat osebi A, četudi začasen, ali pa resno verjameš, da mora biti generalni direktor v skladu s sodbo sodišča oseba B, katere ime je v njej zapisano. Ker sodbi zaupaš. In to ne kadarkoli, v danem trenutku. Da je, skratka, generalna direktorica RTV Slovenija oseba B, ki je bila pred tem že izbrana.

In kot da je težava v tem, kako pridobiti telefonsko številko nesojene direktorice, so svetniki »določili skupino, ki bo po odločitvi višjega sodišča o razveljavitvi Fillijevega imenovanja vzpostavila stik z Natašo Pirc Musar«. Še dobro, da niso ustanovili strokovne komisije za iskanje številke njenega mobilnika.

No, res ni bilo potrebe po tej farsi: na seji sveta je sedel njen odvetnik Dino Bauk, ki je že poprej povedal: »RTV ima veljavni sklep o imenovanju direktorice. Delovno sodišče z jasno obrazložitvijo ni pustilo prostora drugačnim interpretacijam.«

Ali kot je ponovil še na isti seji sveta vsem v obraz, da ne bi bilo nesporazuma: »Sklep o imenovanju Nataše Pirc Musar velja. In edino zakonito postopanje, ki ga lahko Programski svet na podlagi tega naredi, je to, da gospo pozove, da prevzame mandat.« Kar je pred tem povedala že sama.

To bi moral storiti vsaj formalno, Pirc Musarjeva je še pred sejo dala javno vedeti, da je vodenje RTV hiše niti več ne zanima. Ker je sprejela druge poklicne izzive. Med drugim. In to je dala vedeti celo med samo sejo v komunikaciji z mediji oziroma na svoji spletni strani. Če povzamemo zapis STA:

Programskim svetnikom je Pirc Musarjeva že pred današnjo sejo sporočila, da je bila zakonito imenovana za generalno direktorico RTVS, da je bila odločitev sodišča o tem pravnomočna in da bi bilo imenovanje kogarkoli tretjega za zakonitega zastopnika RTVS (četudi začasnega) ponovno nezakonito. “Posledično bi bila nezakonita, brez pravnega učinka ali vsaj izpodbojna tudi vsa dejanja takšne osebe,” je poudarila.

Kot je pojasnila, sta od maja 2014, ko bi morala nastopiti štiriletni mandat, minili dve leti. “Program in ekipa, ki sta bila pripravljena tedaj, sta stvar preteklosti. Člani takratne ekipe – z menoj vred – smo vsak na svoji drugačni karierni poti,” je navedla.

Sporočilo sodbe je zelo jasno, in sicer da so bila storjena nezakonita dejanja in da “je bilo pravo zlorabljeno”. Posledica tega bi morala biti sprememba delovanja programskega sveta RTVS, predvsem pa še bolj temeljita in predvsem dejanska ne le formalna izločitev vpliva politike na RTVS, je navedla Pirc Musarjeva.

“Po dveh letih, brez ekipe, ki bi ji lahko zaupala, in na novi poklicni poti, ne bi želela začeti opravljati funkcije generalne direktorice RTVS, pa čeprav vem, da je v tem javnem zavodu veliko kreativnega duha, ki čaka na priložnost za spremembe,” je pojasnila. Želi pa, da programski svet tokrat reši položaj spoštujoč statut RTVS.

Kot je navedla, se je s predstavniki programskega sveta pripravljena pogovoriti o možnosti, da sama poda pisno zahtevo za svojo razrešitev s funkcije generalne direktorice RTVS.

Majhna učna lekcija iz prava, s katero se vsebinsko strinjam: programski svetniki so znova ravnali nezakonito. In ker ni več dileme med tem, ali izbrati Fillija ali Pirc Musarjevo, ker odpade tudi veleumen načrt, da bo Programski svet »stopil v kontakt« z njo, da bi jo nekaj vprašal, saj po tem dejanju res ni več potrebe, je edino preostalo resno, pravzaprav skrajno resno vprašanje samo še, kdo je grdo zavedel svetnike, skupaj z najširšo javnostjo, in ali bo za to morda le odgovarjal. Sploh v primeru, če velja, da je še sveže novo imenovanje Fillija nezakonito in brez pravnega učinka, njegova dejanja pa izpodbojna.

Sicer si bomo zadnjo sejo zapomnili predvsem po protestu aktiva novinarjev RTV Slovenija s transparenti v rokah – v resnici prvem po res dolgem času. Žal se novinarji niso zbudili ne ob referendumu ob Zakonu o RTV leta 2005 in ne ob naslednjem leta 2010, tudi ne ob kaki drugi priložnosti. Zdaj so se, pohvalo in vzpodbudno.

Povod zanj pa je bila predvsem napovedana točka dnevnega reda z razpravo o domnevno politično pristranskem poročanju novinark, ki razkriva predvsem bruno v očesu tistega, ki je takšno pristranskost ugledal.

Programski svet protest novinarjev

V javnost je prišel seznam 18 domnevno spornih poročanj in objav, ki so očitno zmotile nekoga na politični desnici. No, do razprave o tej točki dnevnega reda in s tem tudi bolj smiselnega učinka na koncu ni prišlo v celoti, saj so svetniki govorili predvsem o imenovanju direktorja.

Kasneje so se novinarji distancirali od obiskovalcev seje, ki so razvili napis ‘Smrt janšizmu’ na belem platnu in ne prihajajo iz novinarskih vrst ter ga označili za poskus politizacije.

Aktiv novinarjev Informativnega programa TV Slovenija, uredništvo Slovenskega programa TV Koper, Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije IO Aktiva novinarjev Radio Slovenija so že 25. aprila napisali odprto pismo članom Programskega sveta (objavljeno spodaj), v katerem pred napovedano razpravo opozarjajo pred nedopustnimi posegi v dele programa pred objavo in sprejemanjem odločitev ali stališč, ki so povezana z objavo delov programa.

Ni več čisto jasno, kaj se bo zgodilo z ne povsem nerealizirano točko dnevnega reda. Ve pa se, da bodo naslednjič v svetu že sedeli nekateri novi ljudje, ker se je starim iztekel mandat.

Smrt Janšizmu PS RTV

Seznam, domnevno pripravljen za razpravo na Programskem svetu po izboru nekaterih svetnikov

1) poročanje Eugenije Carl o domnevnem kupovanju glasov za župana enega od županskih kandidatov (Sebastjan Jeretič) na podlagi izjave brezdomca nekaj ur pred volilnim molkom;

2) zavajajoče poročanje Edvarda Žitnika o papeževem nagovoru škofov v ZDA;

3) neporočanje v primeru bivšega poslanca Antona Anderliča v zvezi z gradnjo dirkališča na vojaškem letališču;

4) neporočanje o zaposlitvi bivšega poslanca Boruta Ambrožiča na Rdečem križu;

5) neobjava Duhovne misli na RASLO1 dne 1.1.2015;

6) poročanje Eugenije Carl o sovražnem govoru do levičarskih in NOB gibanj, ki ga je pripisala stranki SDS na podlagi Facebook skupine;

7) poročanje Jelene Aščič, da »prvak opozicije dela lastno vojsko«;

8) poročanje Eugenije Carl o volitvah rektorja Univerze na Primorskem (protestno pismo vseh dekanov Univerze na Primorskem);

9) vodenje oddaje Studio ob 17.h, kjer voditeljica Jolanda Lebar ni predstavila in dala besede predsedniku Ustavnega sodišča, ki je studio zato zapustil;

10) poročanje Edija Mavsarja o Univerzi na Primorskem in tožba, ki jo je RTV Slovenija s tem v zvezi izgubila;

11) neuravnoteženost oddaje Studio City;

12) neporočanje o podjetju mag. Janeza Kocjančiča (dolgoletnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije) v ZDA;

13) umik novice o izboru kandidatov za Evropsko sodišče za človekove pravice iz prve strani portala MMC;

14) odziv odgovornega urednika Mateja Sukiča, ki je na uradno vabilo koalicije »Za otroke gre!« odgovoril, da gre za homofobijo;

15) izbira samo ene gostje v studiu (Nataša Pirc Musar) v zvezi z nesoglasji na Rdečem križu;

16) izbor gosta ob izdaji biografije Melanie Trump, ko ni bil povabljen nobeden od avtorjev;

17) kolumna Marka Radmiloviča o spolnem nasilju migrantov v Nemčiji;

18) poročanje Eugenije Carl o domnevnem plačevanju protestnikov v zvezi z migranti na podlagi izjave aktivista nasprotne strani.

***

Odprto pismo članom Programskega sveta RTVS

Spoštovani predsednik, članice in člani Programskega sveta RTV Slovenija, Programski svet je, kot določa Statut RTV Slovenija, vodilni organ zavoda, kar zadeva programsko politiko. To seveda ne pomeni, da lahko neposredno vpliva na uredniško politiko ali konkretno delo posameznih novinark in novinarjev. Statut RTVS posebej izpostavlja, da Programski svet ne sme posegati v posamezne dele programa pred objavo in sprejemati odločitev ali stališč, ki so povezani z objavo delov programa. Zato smo prepričani, da Programski svet z zadnjimi obravnavami oddaj in prispevkov v naših programih, s  kritikami dela posameznih novinark in novinarjev, z izražanjem očitkov zaradi »neporočanja« o dogodkih in pojavih, grobo posega v novinarsko in uredniško avtonomijo ter tako izvaja pritisk na urednice, urednike, novinarke in novinarje.

Še posebej je nesprejemljiva napovedana izredna seja Programskega sveta, na kateri naj bi obravnavali 18 primerov prispevkov, oddaj, vsebin, o katerih se ni poročalo. Ta točka dnevnega reda namreč pomeni preseganje pooblastil, ki jih ima Programski svet RTV Slovenija. Pričakujemo, da Programski svet deluje v skladu z zakonodajo in internimi akti, ki določajo njegovo vlogo, položaj in pooblastila, zato protestiramo zaradi sklica izredne seje Programskega sveta RTVS, ker je po naši oceni nezakonita (omejevanje novinarske in uredniške neodvisnosti) in  zato nedopustna.

Ker nekatere člane Programskega sveta pri delu ter odločanju očitno vodi povezanost s formalnimi in neformalnimi centri politične moči,  naj vas spomnimo še na določilo Statuta RTV, ki pravi, da je pri uresničevanju svojih pristojnosti  Programski svet zavezan načelu politične neodvisnosti javne RTV Slovenija (načelo neodvisnosti). Pristojnosti Programskega sveta so naštete v 12. členu Statuta RTV, v katerem je posebej zapisano, da Programski svet RTV le »v izjemnih okoliščinah, na primer ob naravni nesreči ali vojni, neposredno odloča o oddajanju konkretnih informacij ali vsebinah javnega pomena«, kar je jasno sporočilo, da ima Programski svet neposredna programska pooblastila le v izrednih razmerah. Kot piše v Programskih standardih RTVS, smo ustvarjalci radijskih in televizijskih programov RTV Slovenija pri svojem delu neodvisni in avtonomni ter zavezani k profesionalnosti, za kritike in pobude za obravnavo konkretnega novinarskega dela pa obstajajo druge ustaljene poti (če pri novinarskem delu niso spoštovana načela javnosti, pluralnosti in neodvisnosti, lahko  Programski svet pisno obvesti generalnega direktorja RTVS, za varstvo pravic gledalcev in poslušalcev, zavezancev za RTV prispevek, sodelujočih v oddajah in programih RTVS v okviru zavoda deluje Varuh pravic gledalcev, na voljo so tudi druge pritožbene poti zunaj RTVS).

Programski svet ni organ, ki bi se ga smelo zlorabljati za pogrome na novinarke in novinarje, urednice in urednike, zato zahtevamo, da se načrtovana razprava o našem delu in osemnajstih konkretnih primerih umakne.

Ljubljana, 25. 4. 2016

programski svet protest

 

Cerarjeva premišljena blokada hrvaških medijev

Je bilo ravnanje predsednika vlade Mira Cerarja v tem, ko je zavrnil odgovore hrvaških novinarjev, neustrezno in neprimerno?

Cerar HND novinarji

O tem ne more biti velikega dvoma. Zamislil bi se lahko že, ker so ob tem prizadeti prepričljivo protestirali, če se ni že ob trenutku, ko je vnaprej prejel njihova vprašanja, a jih je raje spregledal. Zelo čudne komunikacijske manire! Kar me resnično dodatno bega, je ob že potrjeni nespretnosti naše vlade mlačna reakcija domačih medijev in Društva novinarjev Slovenije. Vendar je ta primer nekoliko drugačen, Cerar ni bil preprosto neroden, temveč je odločitev za blokado bila, kot bomo videli, zelo premišljena odločitev.

Hrvaško novinarsko društvo protestira

Naj spomnim: hrvaško novinarstvo društvo (HND) je napisalo protestno izjavo, ker je premier gladko ignoriral hrvaške medije minuli četrtek, takoj po odločitvi o novem nadomestnem članu Arbitražnega sodišča – pravzaprav o tem, naj našega predstavnika izbere kar samo. V Ljubljano so prispele hrvaške novinarske ekipe, prav tako so, kot pravijo v HND, tudi vnaprej poslali zahtevana vprašanja:

Zaradi težkih obtožb in že obstoječih hrvaško-slovenskih napetosti povezanih z delom Arbitražnega sodišča, je HND preveril vsa dejstva in ugotovil, da so od novinarjev, ki so prišli na novinarsko konferenco zahtevali, da vprašanja za predsednika vlade pošljejo vnaprej. Vprašanja so poslali novinarji HTV ter zagrebških dopisništev Aljazeere Balkans in TV N1, ki so skupaj s snemalci pripotovali v Ljubljano. Pravico do odgovora sta dobila le novinarja najbolj gledanih slovenskih televizij, TV Slovenija in POP TV. Vsi ostali, vključno z novinarko Slovenske tiskovne agencije, odgovorov na svoja vprašanja niso dobili.

Protestno pismo HND, ki ga podpisuje njihov predsednik Saša Leković in je objavljeno spodaj v celoti, se sklicuje na lastno temeljito predhodno preverjanje vseh dejstev, na podlagi katerih je šele nastalo. Poimensko navaja hrvaške medije, ki so pričakovali odgovore, jih poslali vnaprej in pripotovali v Ljubljano. Navaja razlog svojega protesta, neobičajno prakso v nasprotju z javnim interesom. Posebej pa poudarja, da pričakuje podporo oziroma obsodbo slovenskega cehovskega društva.

Sledi presenečenje, vsaj za nepoznavalce domačih brlogov: takoj začudeni opazimo, da protesta slovenski mediji praktično niso pribeležili, z izjemo Slovenskih novic, spletnega Žurnala in morda še koga (zasledil sem samo še omembo na RŠ in nič več), medtem ko so se hrvaški mediji odzvali bistveno bolj intenzivno. Omenjajo tudi slabo in, kot pravijo, opravičujočo reakcijo Matije Stepišnika v imenu DNS, ki se je, tako so ga očitno razumeli, postavil na stran slovenskega predsednika vlade v stališču, ki ga je kasneje bolj mimogrede povzela tudi STA v nedeljo zvečer. V prvih odzivih, še pravijo, sta bila Stepišnik in generalna sekretarka DNS zanje nedosegljiva oziroma na dopustu.

Index Stepišnik Cerar

Cerarjevo očitno premišljeno zavrnitev hrvaških novinarjev dopolnjuje, kot rečeno, mlačnost slovenskega odziva. Kakor da bi šlo za refleks, ki vnaprej in po tihem obsoja hrvaško društvo preveč politikantskega ali morda celo nacionalistično konotiranega delovanja. In kot da bi slovenski mediji nenadoma začutili klic po nekakšni lažni državotvornosti in se pričeli obnašati provladno ali vsaj – prodržavno. Nekateri hrvaški mediji so poročali tudi o odzivu njihovega predsednika vlade, zato je molk slovenskih kolegov, očitno odločenih spregledati zaplet, še manj razumljiv:

Cerarov čin u petak je komentirao i premijer Zoran Milanović rekavši kako kako ne razumije to što je napravljeno u Sloveniji, te kako i njega pitaju stvari koje mu ne odgovaraju.

– I mene pitaju često stvari koje mi ne odgovaraju i što da radim? I to je život. Ne razumijem to što je napravljeno ako je napravljeno u Sloveniji. Ajmo reći da se to nas ne tiče. Ne zabadam nos u tuđe stvari ali neka drugi maknu svoje iz naše zdjele – rekao je.

Vendar niti komentiranje enega premierja, ki ocenjuje, dovolj ostro in pikantno, delo drugega, ni zbudilo nobenega interesa na domači strani.

Kako se je odzvala vlada

Vlada RS je tisti dan dejansko odgovorila le na dve vprašanji izbranih medijev: TV Slovenija in POP TV. Kot ugotavlja že Leković, je zanemarila npr. domačo STA. Opisano nesorazmerje poraja čudenje, ali so medijske navade v Sloveniji res tako drugačne od hrvaških, da se domači novinarji ob hudi selektivnosti in izbirčnosti slovenskih politikov glede vprašanj sploh ne vznemirjajo, pa bi se verjetno morali.

Vladin odgovor na hrvaški protest se sklicuje na nič manj kot nekakšen novinarski protokol, ki naj bi določal »tudi način podajanja izjav, da se ne ogrozi dela arbitražnega sodišča«. Priznam, da zanj prvič slišim in bojim se, da nisem edini.

Če takšen protokol res obstaja, bi ga naša vlada morala navesti. Dvomim, da vsebuje navodila o odgovarjanju novinarjem le na omejeno število vprašanj.

Prav tako ni prepričljivo njeno pojasnilo, da »nacionalnost ni imela nikakršne vloge« pri izbiri vprašanj. Očitno tega nihče ni niti očital, zato je poudarek deplasiran. HND je celo zapovrh omenila, da na vrsto niso prišli niti nekateri slovenski mediji, toda hrvaški so bili v tem primeru bojkotirani vsi po vrsti. Podobno je zgrešen in za nameček tudi pokroviteljski zaključek komunikeja (spodaj je dostopen v celoti), kjer naše sosede malodane poučuje in kulpabilizira vnaprej z edukativno poanto, da morajo biti »informacije v javnosti celovito predstavljene, brez zavajanja ali nepotrebnega vznemirjenja.« Iz povedanega bi lahko pomislili, da slovenska vlada ni preveč zaupala hrvaškim novinarjem.

In če ni, potem imajo pri HND prav v svojem ogorčenju. Pri DNS pa se bodo morali počasi odločiti, ali so v tem primeru solidarni s svojimi kolegi iz sosedstva, res pa ne bi škodovalo niti, če se končno opredelijo do političnega doziranja novinarskih vprašanj. Da bo javni interes čim manj trpel.

24sata Cerar blokada HND

HND Cerar

Selektivno odgovaranje na pitanja na konferenciji za novinare protivno je javnom interesu

Prema izvješćima nekoliko hrvatskih medija sa današnje konferencije za novinare slovenskog premijera Mire Cerara na kojoj je govorio o određivanju novog slovenskog arbitra u Arbitražnom sudu što bi trebao riješiti granični prijepor s Hrvatskom gospodin Cerar nije dopustio hrvatskim novinarima da postavljaju pitanja već su pitanja mogli postavljati samo slovenski novinari.

Zbog težine optužbe, pogotovo u svjetlu već postojećih hrvatsko-slovenskih tenzija vezanih uz rad Arbitražnog suda, HND je provjerio sve činjenice te ustanovio kako je od novinara koji su došli na konferenciju za novinare traženo da unaprijed pošalju pitanja za slovenskog predsjednika Vlade.

Pitanja su poslali i reporteri HTV-a te zagrebačkih ureda Aljazeere Balkans i TV N1 koji su sa snimateljima doputovali u Ljubljanu. No pravo na odgovor dobili su samo novinari dvaju slovenskih najgledanijih TV postaja – TV Slovenija i POP TV. Svi ostali, uključujući čak i novinarku Slovenske tiskovne agencije, nisu dobili odgovor na svoje pitanje.

Dakle nisu samo hrvatski novinari ostali zakinuti za odgovore ali odluku predsjednika Vlade Republike Slovenije da pitanja dopusti samo određenim novinarima HND svakako smatra nedopustivim te poziva i slovenske kolegice i kolege da takvo ponašanje osude. Selektivna dozvola odnosno zabrana postavljanja pitanja na konferenciji za novinare, bez obzira na čemu se temelji, napad je na javni interes.

Također, HND očekuje od svih svojih članova ali i hrvatskih novinara koji to nisu da ne postavljaju pitanja te da napuste konferenciju za novinare na kojoj bi neki od hrvatskih političara odbio odgovarati na pitanja određenih novinara/medijskih kuća praveći tako razliku među novinarima koji rade svoj posao, bez obzira na razlog.

Saša Leković, predsjednik Hrvatskog novinarskog društva

HND Cerar Večernji

Odziv vlade RS

»Po včerajšnji izjavi za medije predsednika slovenske vlade po seji vlade sta bili predvideni dve vprašanji. Pri novinarjih, ki sta postavila vprašanja, nacionalnost ni imela nikakršne vloge. Izvedba izjave za javnost je bila povsem v skladu z običajnimi strokovnimi praksami, ki veljajo ob tovrstnih dogodkih. Ob komuniciranju zadev, povezanih z arbitražnim sporazumom, Vlada Republike Slovenije posebej skrbi, da pri tem spoštuje naravo arbitražnega postopka in zaveze v arbitražnem sporazumu, ki med drugim določajo tudi način podajanja izjav, da se ne ogrozi dela arbitražnega sodišča. Tako je predsednik vlade v svoji izjavi, nato pa tudi v odgovorih na vprašanja, pojasnil vsa stališča Vlade Republike Slovenije.«

»Protest hrvaškega novinarskega združenja zavračamo in obžalujemo. V interesu arbitražnega postopka, pa tudi odnosa med državljani obeh držav, je, da so informacije v javnosti celovito predstavljene, brez zavajanja ali nepotrebnega vznemirjenja.«