Nekaj v eter, nekaj v koš: o poskusih, kako legitimirati novo koalicijo pred volitvami

Pismo skupine posameznic in posameznikov je te dni dovolj odmevno pregnetlo množične medije s svojim pozivom, da moramo nujno stopiti skupaj in se na vsak način izogniti predčasnim volitvam. Ali kot so zapisali: »Še ene predčasne volitve ne bi bistveno spremenile razmerja sil, bi pa prinesle večmesečno obdobje prostega teka, ki bi še poslabšal nedelovanje države, poglobil razvojni zaostanek Slovenije in upočasnil priprave na predsedovanje.«

Seveda je bilo tako jasno, kam pes taco moli, pri strankarski Novi24TV so z velikim veseljem pograbili podporo svojemu političnemu prvaku in jo, med drugim, naslovili z »Ugledni intelektualci pozivajo parlamentarne stranke, da sestavijo vlado in se nehajo igrati z usodo slovenskega naroda«, čeprav podpisane druži predvsem političnoekonomska ideja, delovanje v podjetniških vodah in posledično tudi lastni interesi.

Kdo so podpisani?

Imena so resda na prvi pogled heterogena, ampak ne dovolj, pod poziv so prispevali podpise Mark Boris Andrijanič, dr. Jernej Buzeti, dr. Anže Burger, Nevenka Črešnar Pergar, dr. Romana Jordan, Miha Lavtar, dr. Jernej Letnar Černič, dr. Igor Masten, Andrej Mertelj, Marko Pavlišič, dr. Jerneja Penca, dr. Mark Pleško, dr. Sašo Polanec, mag. Tanja Porčnik, Matej Potokar, Rok Ravnikar, dr. Žiga Turk, Matej Tomažin, Žiga Vavpotič, dr. Peter Verovšek, dr. Blaž Vodopivec in Marko Voljč.

Naj tako povem, da so takšni apeli načeloma hvalevredni, ker prispevajo k skupnemu razmisleku in izmenjavi argumentov, končno sem tudi sam podpisal veliko peticij. Perspektiva, ki me bolj pritegne, zadeva naslednje: kot že tolikokrat se mi je takoj zazdelo, da imamo v rokah nov lakmusov papir, kako izmeriti enostransko delovanje naših novinarjev, ko stališča podobnega ranga primerjamo med sabo. In res, človek bi lahko z lekarniško natančnostjo napovedal, da bosta Uroš Slak in Rosvita Pesek, če drugih niti ne omenjam, poskrbela za promocijo in v svojih oddajah izrazito napihnila sporočilo pisma, kakšnega pa vrgla v koš. Rečeno, storjeno.

Poroka med Cerarjem in Janšo

Včerajšnji Odmevi so v goste povabili dva od njih, Marka Borisa Andrijaniča in Nevenko Črešnar Pergar. Po svoje zelo predvidljiva izbira, kajti prvi je najbrž pobudnik pisma, druga pa lahko služi kot dobra kamuflažna izbira, ki bo dokazala »politično uravnoteženost« apela – ob predpostavki, da je gospa nekoč pripadala levi politični opciji, javni zavod pa vendarle stavi na uravnoteženost.

Politična tendenca izjave nas posebej ni smela presenetiti, podobno pismo z zelo sorodno pobudo in intenco smo lahko prebrali že sredi septembra 2015. Takrat so Mark Boris Andrijanič, Matej Avbelj, Anže Burger, Romana Jordan, Luka Lisjak Gabrijelčič, Aleš Maver, Marko Pavlišič, Jerneja Penca, Matej Petrišič, Dimitrij Rupel, Jaka Šoba, Tomaž Štih, Žiga Turk, Blaž Vodopivec in Egon Zakrajšek želeli na podoben način »poročiti« tedanjega predsednika vlade Mira Cerarja. Našteli so nekaj njegovih grehov in ga povabili, da se poveže z Janezom Janšo in pri tem ugotavljali, da bi predsednika SDS nujno potrebovali na oblasti, če želimo državo postaviti na noge:

»Spoštovani gospod Miro Cerar, spoštovani gospod Janez Janša, ni več časa, da država še naprej stopica na mestu. Ne moremo čakati še dve desetletji, da bi volivci po kakšnem čudežu kateri od moderno razmišljujočih strank namenili absolutno večino. Zdaj je čas za spremembe, zdaj je čas za dinamično razvojno usmerjeno politiko in modernizacijo. Pred vama in pred vajinima strankama je zgodovinska odgovornost, ki so jima jo naložili volivke in volivci.

Od tega, ali sta vajini stranki sposobni preseči včasih upravičene zamere in sta pripravljeni po avstrijskem ali nemškem zgledu stopiti skupaj in oblikovati kvalitetno, ne nujno izključno strankarsko ekipo, je odvisno, ali bo Slovenija šla v smer, ki smo si jo izbrali ob osamosvojitvi, ali pa se bomo še bolj pogrezali in dokončno utopili v provincialni majhnosti in ekonomsko nevzdržni samozadostnosti na obrobju razvite Evrope.«

O intenci pisma

Vsa sorodna pisma so seveda povsem legitimna, a enako legitimno se lahko vprašamo, čemu služijo. Temeljna dilema zadeva njihovo dobronamernost in iskrenost: so avtorji res čisto osebno prepričani v sanjsko in zelo naivno plasirano sugestijo, da bomo »le združeni« in s skupnimi močmi lahko dosegli razvojni preboj in državo potegnili v svetlo prihodnost, ali pa morda za njimi stoji intimno preferenčno prepričanje, da je na ravni politične realizacije pač nujno sprejeti oblast tistega, ki se po njihovem ves čas neumorno trudi, da bi nam vladal, a mu nesramna leva sredina tega ne dovoli?

Sam bi rekel, da slednje, saj ni mogoče verjeti v njihovo naivnost glede na dejstvo, da je v njih kopica ekonomistov in podjetnikov, ki še kako dobro poznajo gospodarske ideje in dobro vedo, da politična ekonomija nujno vodi v nerešljiva konceptualna nesoglasja in zato enotnosti med levimi in desnimi politikami pač po nujnosti nikoli ne bo.

Iz tega bi nujno sledilo, da jim, iz osebnega prepričanja ali koristi, pač bolj leži čisto določena politična opcija, v čigar imenu se oglašajo.

Nastop v Odmevih

Rosvita Pesek je v včeraj v Odmevih postavljala zanimiva vprašanja. Njen gost po skypu, Mark Boris Andrijanič, sicer del mednarodne ekipe tehnološkega podjetja Uber v Varšavi, je moral pojasnjevati, zakaj v pismu posebno mesto namenja Svetu Evropske unije in vodenju tega projekta, ki nas čaka.

Da je ta projekt usoden, je sledil odgovor, kajti predsedovanje Svetu Evropske unije »bo izjemen projekt, ki bo terjal napore vseh posameznikov in vseh strani v tej državi. Mislim, da ga moramo čim bolj izkoristiti, zato da ohranimo ugled naše države v svetu, da razširimo naše zavezništvo, skratka to ni nekaj s čimer bi se igrali. In jasno je, da bi nove volitve prinesle novo obdobje prostega teka in s tem tudi upočasnile priprave na ta strateški projekt države.«

Andrijanič je sicer imel smolo in srečo obenem: v svojem pismu podpisniki svarijo pred tveganji, ki jih prinašajo podnebne spremembe, Janša pa je ravno te dni znova pokazal, da je eden glavnih skeptikov glede znanstvenih klimatoloških ocen okoli njih in tudi vnet nasprotnik Grete Thunberg. No, ampak v tej nekredibilnostni nesreči je imel tudi srečo, saj res ni bilo pričakovati, da bi ga Peskova spomnila na kaj takega.

Sicer uspešni podjetnik v tujini veliko razmišlja o Sloveniji, a je s svojim položajem zunaj nje zadovoljen. »Seveda se želim vrniti domov, a mislim, da je pred mano še kar nekaj let potepanja po tujini«, je nedavno povedal v nekem intervjuju.

Angažirani državljani

Podpisnice in podpisnike je torej zelo partikularno zaskrbela uspešnost predsedovanja, podobno kot je Črešnar Pergar hitela zatrjevati, da v novi koaliciji »sploh niso pomembna imena, kajti pomembno je, da dobimo učinkovito vlado, da presežemo razlike, da se začnemo pogovarjati«. Skratka, ena sama navidezno prostodušna dobronamernost in spravljivost, sorodna evfemističnim zaklinjanjem o pomenu povezovanja in dialoga v zadnjih tednih, na koncu zabeljena celo z zaklinjanjem o lastni politični državljanski odgovornosti, s čimer je pihala na dušo voditeljici:

»Mi, ki smo podpisali to pismo, skušamo biti angažirani državljani. A si ne želite tudi vi, da bi bilo več Slovencev aktivnih pri upravljanju te države?«

Rosvita Pesek je globoko prikimala, češ tega bi si »sploh« morali želeti. No, angažirano državljanstvo precejšnjega dela istih podpisnikov je 22. maja 2019 poskrbelo za podporo kandidaturi dr. Žige Turka, podpisnika vseh zgornjih apelov, na evropskih volitvah na listi Nove Slovenije.

Takrat so podporniki bili Matej Avbelj, Mark Boris Andrijanič, Vera Ban, Jernej Buzeti, Nevenka Črešnar Pergar, Jernej Letnar Černič, Tino Mamić, Igor Masten, Marko Pavlišič, Amela Špendl, Janez Šušteršič in Marko Voljč s pojasnilom, da »mu spodaj podpisani, kot se za odprto in svobodno demokratično družbo spodobi, javno namenjamo svoj preferenčni glas«.

Kaj gre v eter in kaj v koš

Podjetniški interes je torej lahko včasih tudi zelo individualiziran in prijateljski. Medijska recepcija zgornjega pisma postane še bolj pomenljiva pri presoji novinarskih in uredniških preferenc, če jo primerjamo z nekaj dni starejšo izjavo Alternativne akademije– slednjo je večina medijev z velikim veseljem zalučala v koš, tudi nacionalka. Po moje ne naključno, saj vendar odpira vprašanje njihove odgovornosti pri normalizaciji političnega radikalizma ob sestavljanju nove Janševe koalicije.

Kajti pod krinko navidezne nezainteresiranosti nam množični mediji, in vsa čast noro redkim izjemam, zgolj »poročajo« o politični kombinatoriki, ki bo pripeljala do nove vlade pred volitvami, kaj takšna vlada, že empirično preverjeno, predstavlja v luči razmaha avtokratizma, dedemokratizacije družbe, vzpona nestrpnosti, diskriminacije, podrejanja medijev in končno korupcije, pa zavestno potlačijo in zamolčijo.

No, v kombinaciji s postopanjem urošev slakov, rosvit pesek in sorodnih novinarjev z jasnimi preferencami do »angažiranih državljanov« v kombinaciji z eksplozijami diskreditacij na račun tistih, ki si drznejo pisati negativno, je končna barva naše medijske krajine hitro določljiva.

Normalizacija ekstremne politike

Dr. Darko Štrajn je v izjavi zapisal nekaj, kar prej pribeleženo dogajanje v medijih celo anticipira:

»Anesteziranje javne občutljivosti na vulgarno in brutalno strankarsko propagando medijev v madžarski lasti žal v teh dneh in tednih intenzivno poteka tudi v vseh centralnih množičnih medijih. Izostaja vsaka analiza evolucije slovenskega ekstremizma, njegovih manipulacij, širjenja lažnih novic, diskreditiranja državljank in državljanov, ki jim še uspe javno izraziti svojo zgroženost itd. Nenadoma tip politike, ki je v sedanji politično dezorientirani Evropi vendarle še prepoznan kot nevaren nacionalizem skrajne desnice, v Sloveniji s pomočjo medijev še vedno velja le za »desno sredinski«. Pasivno medijsko sprejemanje avtoritarne govorice, zamaskirane v »demokratično svobodo govora«, vodi v tako imenovano »normalizacijo« ekstremizma.«

Kaj reči za konec? Imamo in imeli bomo točno takšne politike, kot smo si jih zaslužili s svojimi mediji.