Šarec, opravičilo in igra mimikrije

Janšev hišni odvetnik Franci Matoz, po naročilu stranke SDS najet, da brani njene osebnostne (!) pravice, je zaradi domnevno žaljive izjave od Marjana Šarca zahteval opravičilo.

Odvetniško pismo, priromalo je do odstoplega predsednika vlade v trenutkih Janševega neizmernega truda sestaviti koalicijo z Zdravkom Počivalškom, Aleksandro Pivec in Matejem Toninom še pred volitvami, na ravni geste simbolizira skoraj vse, kar se zdi del čvrste patološke idiosinkrazije domačega političnega in medijskega dogajanja.

Nejasnost prvega opravičila

Za začetek nekaj enostavnega: povprečnemu državljanu zaenkrat sploh ni prezentno, ali se je Šarec vmes res opravičil; prvi dan so mediji obsežni citirali njegov navedek s tvita in ga vsaj deloma interpretirali v tej smeri, saj opravičevanje sam tudi omenja. Na svojem Facebook profilu se je potožil in obenem dal duška:

»Prejel sem ‘prijazno’ pismo s strani odvetnika stranke SDS. Pravi, da sem nedostojno govoril o stranki in da bom prejel tožbeni zahtevek, če se ne opravičim. No, se opravičujem, če sem izrazil svoje mnenje, ki ni osamljeno. Ne nazadnje (še) živimo v svobodni državi. Je pa lepo izražena prihodnost s tem pismom, če bo sestavljena vlada stranke SDS. Me pa očitno že vidijo v opoziciji, glede na to, da so mi poslali na elektronski naslov Državnega zbora. Želja po oblasti je močna.«

Zapisano so številni mediji na koncu ocenili za previdno in morda ironično opravičilo, saj vsebuje frazo »se opravičujem«, spretno zamaskirano v splošno sprejeto mnenje, ki naj bi stalo za izrečenimi poudarki, in pravico do svobode izražanja, ki jo ravno pri Janševih najbolj cenijo.

Ko se bo Žan Mahnič…

No, včeraj je v svojem nastopu premier v kamere dejal, da se ne bo opravičil – po tistem, ko se nekako že je. V povzetku Slovenske tiskovne agencije beremo, da tega ni storil in da kaj takšnega pogojuje z dejanjem poslanca Žana Mahniča:

»Izpostavil je, da se nikomur ne misli opravičiti. To se bo po njegovih besedah morda zgodilo tistega dne, ko se bo poslanec SDS Žan Mahnič vzdržal nekaterih svojih izjav ‘in se bo on kdaj opravičil in ko se bo še nešteto drugih poslancev zavedalo, da mora v slovenski politiki prevladati končno bolj kulturni diskurz. Tako da me ne skrbi, da bi se moral kaj kmalu opravičiti,’ je dodal.«

In tako dejansko ne vemo, pri čem smo, odvisni smo od tega, ali se bodo novinarji potrudili v smeri informiranja, kar je najbolj preprost korak v njihovem delu: da preverijo, ali prvo dejanje šteje za opravičilo, ker so pri Janševih z njim zadovoljni, ali pa bodi v SDS vendarle sprožili postopke, ker je bivši premier na koncu prejkone napovedal, da njihovi zahtevi ne bo ugodil.

Kaj je zmotilo SDS

Prijazno predpostavimo, da bomo v naslednjih dnevih morda le prišli do otipljivejšega odgovora. Bolj intriganten in brez upoštevanja omenjene idiosinkrazije nerazumljiv pa je razlog, zaradi katerega so v stranki SDS užaljeni in pripravljeni tožiti. Zanje sporno stališče sem zapisal že v svojem komentarju Šarčeva prostodušnost kot psihopolitični moment: pa kaj, če bo desna vlada!, ko še nisem niti malo slutil, da bo deležno posebne pozornosti.

Naj ga ponovim s pomočjo s strani odvetnika navedena citata, variaciji istega stavka, kar povzemam po Delu:

»Šarec je sicer 31. januarja v TV Dnevniku in Odmevih izjavil, da je ‘s tako stranko težko sodelovati’, ker pač izvaja metode, kakršne izvaja, se pravi, sovražni govor. ‘Potem se tudi financira iz Madžarske,’ je dodal.«

Čeprav tega niso podrobneje specificirali, so torej Janševi izrazili ogorčenje zaradi dveh Šarčevih ugotovitev: da širijo sovražni govor in da se financirajo s pomočjo denarja iz Madžarske. Njihovo stališče je nasprotno, da sta ti trditvi neresnični, izmišljeni in posledično žaljivi, zaradi česar bodo primorani sprožiti vse potrebne postopke za odvrnitev dodatne škode, ki bi morebiti nastala SDS in zaradi česar bodo iskali zadoščenje za sodišču v obliki odškodnine:

 »Gre za nepoštene in neresnične navedbe z izrazito negativno in objektivno žaljivo konotacijo, saj vsebujejo obtožbo o zavržnem in nemoralnem ravnanju, ki našo stranko neupravičeno diskvalificirajo v javnosti in jo prikazujejo v izrazito negativni luči«.

Poglejmo si najprej prvo trditev o sovražnem govoru.

Očitek o uporabi sovražnega govora

Pri Janševih očitno verjamejo, da ne širijo sovražnega govora. Toda nasprotni podatek o tem, da večina akademske srenje in javnosti verjame, da ga širijo, jim res ne more biti neznan, saj so opozorila o nevarnosti nestrpnosti, hofomobije, ksenofobije, islamofobije, žalitvenega govora, osebnih diskreditacij in zaničevanja večletna stalnica splošne kritike njihove politične prakse, vse od prvega odmevnega primera že pozabljenega Tomaža Majerja iz njihovih vrst.

Proti očitkom so se v stranki nenehno borili z asociiranjem na zloglasni 133. člen, s katerim želi nekdo prepovedati njihovo polno svobodo besede, zato je pregon »sovražnega govora«, ki ga ni, zanje poskus cenzure. Pričakovali bi torej, da preganjajo koga od številnih, ki so že pred premierjem v odstopu povedali isto.

Še večjo težavo vidim v dejstvu, da je stranka SDS vsa ta leta zanikala družbeno težo in celo obstoj sovražnega govora – v imenu odstranjevanja ovir, ki so ji napoti pri njenih retoričnih in ideoloških agendah, je zato celo nenehno dokazovala, da sovražni govor v pravnem smislu ne obstaja, kar je, med drugim, razvidno tudi iz Janševega pritrjevanja dr. Boštjanu M. Zupančiču, ki ima v njegovih vrstah nedvomno status pravnega guruja.

Kako lahko potemtakem tožiš nekoga za dejanje, ki zate nima nobene pravne substance? Če sovražnega govora ni, si pač težko užaljen ob ugotovitvi drugega, da ga uporabljaš, saj njegove rabe ne šteješ za nemoralno dejanje.

Očitek o financiranju medijev iz Madžarske

Še večja zadrega nastopi glede financiranja Janševih medijev iz tujine in je analogna prejšnji: številni indici o financiranju medijev blizu SDS in obsežna, že skoraj dve leti stara poročila o tem, v zadnjem času še konkretizirana na straneh portalov Necenzurirano in Pod črto, so stranko motivirali za napoved tožbe proti predsedniku LMŠ in ne proti novinarjem, ki objavljajo natančne podatke o lastniških mrežah in povezavah, ki vodijo do lastnikov v bližini madžarskega predsednika vlade.

V obeh primerih se torej Janševa stranka počuti užaljena zaradi okoliščin in dejstev, ki jih poprej nikoli ni sodno preganjala, Šarec pa jih je zgolj povzel. Seveda same geste najavljene tožbe v tem občutljivem času, ko bi Janša želel sestaviti svojo koalicijo in je dodatno občutljiv na sleherno kritiko, ki bi mu odgnala snubce v njegovi hiši, ni mogoče razumeti drugače kot oblike zastraševalnega manevra in pritiska. In vendar so mediji pri svojem čudenju, zakaj Janša zanika očitno, spregledali dvoje.

Dva spregleda

Prvi spregled zadeva njihove gverilske in fantomske brezplačnike, kakršna sta bila Slovenski tednik in Ekspres, polnokrvne predhodnike sedanjih medijskih hobotnic, vključno z nekaterimi anonimnimi pisci, firmo Media Polis in famozno operativko Milojko Balevski, če navedem le najbolj prelestno med njimi.

Na samo dejstvo, kako se je sedanji imperij s pomočjo madžarskih lastnikov v smislu politične strategije razvil iz prvih in je njihovo logično, bolj neposredno nadaljevanje, opozarjam v več prispevkih, od katerih nekatere navajam spodaj.

Še pomembnejši spregled je naslednji. Od nastanka brezplačnikov leta 2008 do konca parlamentarne preiskovalne komisije, ki je leta 2012 potrdila njihovo povezavo s stranko SDS, smo se naposlušali stotin serijskih demantijev osumljenih, češ z njimi nimamo nič.

Povedano drugače, stranka nikoli ni priznala svoje povezave ali financiranja brezplačnikov, svoje operacije je izpeljala previdno in preko najetih oseb – in takrat ob razkritjih začuda nikogar ni tožila zaradi posega v njene osebnostne pravice. Mimogrede, tako kot v sedanjem primeru je tudi takrat obstajala ocena o 1,5 milijona evrov vložka. Takšno postopanje sem takrat poimenoval za politično mimikrijo – sprenevedavo zanikanje, da si povezan s politično dirigiranimi prevzemi medijev in ustvarjanjem novih, ker bi takšno ravnanje bilo upravičeno videti kot preveč avtoritarno in nedemokratično.

Mimikretičnost nekoč in danes

Model mimikrije se sedaj ponavlja, s to razliko, da svojih navez z nekaterimi mediji, npr. Demokracija in Nova24TV, stranka nima ambicije zelo neposredno prikrivati, po načelu »Dokažite nam, sicer vas tožimo« pa ima očitno veliko volje zanikati politično motivirani predznak njihovega lastništva in preganjati novinarje. Povedano opazimo te dni, saj se v svojih nenehnih osebnih diskreditacijah in napadih na novinarje, recimo na Primoža Cirmana, portal Necenzurirano in številne druge medije, nenehno sklicuje na prosto podjetništvo in svobodno gospodarsko pobudo in lastništvo, po katerem lahko, kakopak, tudi madžarske zasebne družbe postanejo solastniki domačih medijev.

Mimikrija se je torej preusmerila predvsem v segment zanikanja politično-kapitalskih spreg med stranko, Viktorjem Orbanom in madžarskimi lastniki, a bo na neki točki, če bosta NPU in Računsko sodišče le opravila svoje delo, nujno postala širša; če se vendarle pokaže, da so pomembni politični veljaki stranke neposredno vpeti v lastniške hobotnice, bo SDS najbrž dokazovala, da njihova politična pripadnost nima nič skupnega z obstoječimi mediji kot takšnimi – kar je sicer povsem neverodostojna poteza zanikanja za slehernega opazovalca dogajanja, vendar ji najbrž drugačen korak ne bo preostal.

Več:

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

Končno prava medijska hiša. Janševa.

Ime česa je Milojka Balevski?