Spodaj objavljam razvpito 77 strani dolgo poročilo o brezplačnikih (klikni na spodnjo sliko):
Žal poročilo javno prav ni nikjer objavljeno; pridobil sem ga tam, kjer ga lahko vsi, pa tega ni storil noben novinar. Čeprav so v njem številne strani preprosto prazne – npr. zaradi bančnih in poslovnih tajnosti ali varovanja osebnih podatkov. Iz podobnih razlogov manjkajo v njem tudi najbolj zanimivi deli s podrobnejšimi podatki o vpletenih novinarjih.
Ne razumem, zakaj je najmanj zanimanja zanj pokazal DNS, saj ponuja neposreden vpogled v novinarsko-politične povezave in antinovinarski značaj lepega dela naših političnih novinarjev, medtem ko je občutno članstvo ZNP pravzaprav v izdajanje brezplačnikov vpleteno in seveda iz tega razloga nima želje po njegovem razkritju. Že nekajkrat sem zapisal svoj ceterum censeo: za usodo novinarske in medijske avtonomije v Sloveniji bo indikativno videti, koliko zanimanja bodo novinarji pokazali za razkritje afere z brezplačniki. Še pred tem pa kajpada od dejstva, ali jih njihova lastna profesionalna svoboda sploh gane.
Naj spomnim, lani oktobra sprejeto poročilo je ugotovilo, da je bil namen izdajanja Ekspresa in Slovenskega tednika vplivanje na parlamentarne volitve leta 2008. Poslanci so ugotovili, da se je z brezplačnikoma prek diskvalifikacij političnih tekmecev želelo koristiti stranki SDS – tudi danes vladajoči stranki. Sprejet je tudi sklep, da je bil namen ustanovitve in izdajanja obeh časopisov prikriti (pred)volilno propagando oz. kampanjo ter sporno financiranje političnih strank. Prav tako je DZ s sklepom ugotovil, da se je šlo »v tem primeru izvajanja negativne politične kampanje« mimo veljavne zakonodaje.
Kasneje je bila vsebina poročila označena s stopnjo tajnosti, zaradi česar poročilo ni bilo dosegljivo niti v delni obliki. Po uskladitvi z informacijsko pooblaščenko je poročilo postalo javno, vendar so v njem ostali zakriti nekateri deli, ki vsebujejo poslovne in bančne skrivnosti – tudi po pritožbi, ko je več prosilcev zahtevalo dostop do informacij javnega značaja in s temi kopijo poročila Preiskovalne komisije za ugotovitev in oceno dejanskega stanja izdajanja in financiranja brezplačnih tednikov »Slovenski tednik« in »Ekspres«, kot se uradno imenuje.
Kdo je prejemal honorar za pisanje v brezplačnike
Toda potem je poročilo postalo dostopno s prekritimi številnimi podatki, o njem so nekateri mediji, še zlasti Delo in Mladina, veliko poročali, vendar danes očitno nikogar prav posebej več ne intrigira. Mladina je septembra 2011 pisala ne le o novinarskih piscih v brezplačnike, ampak tudi prejemnikih honorarjev za to pisanje, kar seveda niso vsi novinarji, ki so pisali vanje ali pri njih sodelovali:
Vemo pa, kdo so bili resnični prejemniki avtorskih honorarjev, ki jih je stranka SDS tako posredno plačala v zameno za novinarske zmazke in ki svojih resničnih imen niso hoteli razkriti.
To so Silvester Šurla, sedaj predsednik Združenja novinarjev in publicistov ter odgovorni urednik tednika Reporter, to je Metod Berlec, odgovorni urednik tednika SDS Demokracija, to je Barbara Urbanija, sicer žena odgovornega urednika multimedijskega centra RTV Slovenija (MMC) Uroša Urbanije, ki je bil leta 2008 notranjepolitični urednik na Slovenski tiskovni agenciji (STA), to je Aleš Žužek, sedaj novinar MMC, prej novinar STA, to so Aleš Kocjan, Tadeja Vrtovec in Peter Avsenik, vsi še vedno novinarji STA, to je Aleš Andlovič, novinar Slovenskih novic, to je Monika Kubelj, novinarka Reporterja, in pa Maja Pirš, sodelavka revije Kapital in mariborskega festivala.
Brezplačniki in cerkev
Prav danes mediji znova pišejo o finančni polomiji mariborske nadškofije, npr. o stečaju podjetja Betnava. Žal manj omenjajo njeno vpletenost v izdajanje brezplačnikov – škofje so garali tudi za brezplačnike in ti so v veliki meri mariborska zgodba. Sedež njihovega novinarskega pogona je bil verjetno na Titovi. Iz poročila in spoznanj komisija izhaja, da je mariborska škofija na posreden način skoraj v celoti financirala izhajanje brezplačnika Slovenski tednik. Ostal je polmilijonski dolg izdajatelja Slovenskega tednika, podjetja Progresija. Predsednik uprave holdinga Zvon Ena Simon Zdolšek je med nastopom pred komisijo dejal, da ima holding do Progresije odprti dve terjatvi, v enem primeru gre za posojilo, v drugem pa za odstopljeno terjatev. Julius Fond, ki se je pozneje pripojil Zvonu Ena, je Progresiji dal več posojil, na koncu se je to združilo v eno, vredno 200.000 evrov, ki še ni poravnano.
Prav tako je obstajala še odstopljena terjatev v višini 300.000 evrov. Gre za dogovor med Zvonom Ena in Media Polisom. Media Polis ustanovitelja Božidarja Novaka je bil dolžnik Zvona Ena, ker pa je Progresija dolgovala Media Polisu, so sklenili pobotanje s terjatvijo, ki jo ima Progresija do Media Polisa. Terjatve so oslabili, je takrat pojasnil Zdolšek, po njegovem mnenju pa je realno pričakovati le delno poplačilo. Direktor podjetja Media Polis Marjan Novak je sicer na zaslišanju na eni od prejšnjih sej članom komisije pojasnil, da so Progresiji posodili več kot 600.000 evrov, večina posojila pa še ni povrnjena.
Kakšen interes so v Zvonu videli v izdajanju Slovenskega tednika? Zdolšek je odgovoril, da se je zadeva začela kot eno posojilo, ki pa je nato preraslo »v možnost dodatnega angažiranja«. Tudi sam direktor Progresije Andrej Lasbaher je ponujal lastniški vstop v Progresijo, vendar je bil po Zdolškovih besedah prav vsebinski del brezplačnika ključen, da do tega ni prišlo. Kot priča je tedaj nastopil tudi nekdanji direktor Dravskih elektrarn Maribor Damijan Koletnik, ki sprva sploh ni želel odgovarjati na vprašanja, nato pa je dejal, da se ne spomni, ali je bila s Progresijo podpisana in realizirana kakšna pogodba. Pozneje pa je pojasnil, da »kolikor je on seznanjen«, pogodba ni bila realizirana. Koletnik je zaslovel po 21 milijonov evrov posojila Zvonu Ena. Nastalo je tako rekoč javno-zasebno partnerstvo mariborskih podjetij, ki so se našla v projektu Slovenski tednik.
»Cerkev ni imela nobenih koristi od brezplačnikov, prej škodo. Vsekakor pa mariborska škofija ni na račun tega dobila nobenih uslug kot poplačilo za posojila,« je povezave med Cerkvijo in brezplačniki komentiral Krašovec. Melita Župevc je tedaj kot primer mogoče usluge predstavila dvorec Betnavo in podjetje Betnava, d. o. o., ki je na državnem razpisu dobilo denar. Krašovec je njene domneve zavrnil: »Škofija je kandidirala pri več projektih, tudi za Betnavo, ki je spomenik državnega pomena. Mi smo Betnavo prijavili na razpis, na nekaterih državnih razpisih smo uspeli, na nekaterih pa ne – tako je bilo tudi z Betnavo. Na enem razpisu nismo uspeli, na naslednjem pa smo po nekaterih popravkih in dopolnitvah dosegli zadostno število točk in na razpisu smo uspeli.« (Zgornji tekst je delno povzet po tem zapisu).
Nekaj zapisov, povezanih z brezplačniki in mariborsko nadškofijo: