Spletne strani političnih strank in trojna ironija

Zakaj niso spletne strani političnih strank vpisane v razvid medijev?

Navidez marginalno vprašanje, ki ga postavlja Dejan Kaloh, poslanec Janševe stranke, je nadvse ustrezno in merodajno. V bizarnih časih, ko se v Sloveniji ne želimo soočati z neposredno lastniško in strankarsko politizacijo medijev, dodobra spreminjajočo kvaliteto domače krajine z nižanjem medijske kulture, širjenjem sovraštva in diskurza diskreditacij, triumfom fake news in splošno patologizacijo, je več kot na mestu. Še zlasti, ker se novinarska skupnost in ceh več kot očitno s problemom ne želita spopasti, s svojo pasivnostjo pa ga hranita in spodbujata.

emaribor kaloh

Kaloh na portalu e-maribor.si: de te fabula narratur

Politizacija domačih medijev in njihova strankarska apropriacija, ne zgolj vpis spletnih strani političnih strank, postaja ena osrednjih in največjih dilem demokracije, ki jo živimo, obeležje vseh družbenih procesov in tega, čemur nekateri pravijo orbanizacija Slovenije. In res je kar trojna ironija ter posebne vrsta zaušnica, da po tem sprašuje poslanec tiste stranke, ki v politizaciji prednjači. Naj pojasnim.

Dejan Kaloh, do nedavnega urednik in lastnik političnega portala Politikis z nesporno politično orientacijo, celo v času urednikovanja zaposlen v poslanski skupini SDS in pri ministru te stranke, sicer štiriodstotni lastnik podjetja Nova obzorja, ki izdaja strankarsko glasilo Demokracija, je videti maksimalno kvalificiran za poizvedbo, zakaj spletne strani političnih strank niso vpisane v razvid medijev, pa bi morale biti. Ampak s tem je nakazana šele prva ironija. Druga je relacijska in v tem, kot rečeno, da sprašuje po rečeh, ki bi morale skrbeti ceh v celoti in bolj kot njega koga drugega. Tretja in največja je spletno mesto, ki je promocijsko objavilo njegovo poslansko vprašanje v celoti. Govorim o portalu »e-maribor.si«. Borut Mekina je oktobra lani v Mladini zabeležil:

Mesec dni pred lokalnimi volitvami so po Sloveniji začeli delovati nenavadni lokalni spletni portali. V drugem največjem izmed njih, namenjenem Mariboru, naj bi bil za vsebino odgovoren Mitja Grmovšek, kot piše v razvidu medijev, ki ga vodi ministrstvo za kulturo. Na portalu ponujajo intervju s poslancem SDS Dejanom Kalohom, s poslancem SDS Marijanom Pojbičem, z Markom Remsom, predsednikom občinskega odbora SDS Duplek, pa z Renejem Pernekom, mladim športnikom, ki je sodeloval na športnih igrah SDS … A čeprav je Grmovšek sam podpisan pod intervjuji, objavljenimi v mediju, katerega odgovorni urednik naj bi bil, sam pravi, da ne ve, kako je portal nastal in kdo ga ureja.

emaribor razvid medijev

E-maribor.si, vpisan v razvid medijev pri ministrstvu: odgovorna oseba in urednik ničesar ne vesta o lastnem portalu

Kot vidimo, na koncu nič ne pomaga, če je portal vpisan v razvid medijev pri ministrstvu. Odgovorni uredniki o straneh, ki jih urejajo, tako rekoč uradno ne vedo nič – razen tega, da objavljajo poslanska vprašanja stranke SDS o portalih, ki da morajo biti vpisani v razvid medijev. Ali kot nadaljuje Mekina:

Zadeva je še bolj nadrealistična. Direktor omenjene spletne strani je – sodeč po razvidu medijev – Matic Nikolavčič iz jeseniškega videoprodukcijskega podjetja Videomz. A čeprav je odgovoren za poslovni del, pravi, da s spletno stranjo ni povezan. Poleg e-Maribora je pred lokalnimi volitvami oživelo še 12 podobnih, lokalnih spletnih strani.

Čemu potem sploh služi vpis v razvid medijev? Najbrž zgolj norčevanju in dokazovanju, da v tej državi sistem ne deluje in da lahko vsak naredi svoj politični medij, za nameček pa to zanika. Klemen Košak je že decembra 2017 naštel portale, ki jih tako ali drugače obvladuje SDS in so nastali pol leta pred volitvami: ob tedniku Demokracija, televiziji Nova24TV, tabloidu in portalu Škandal, spletnem portalu Politikis, če ideološkega vpliva tednika Reporter ne omenjamo, so tu še številne lokalne spletne strani in največkrat jih druži predvsem gesta mimikrije in zanikanja, zelo znana iz časa Janševih brezplačnikov deset let nazaj: sodelavci, odgovorni uredniki in novinarji ves čas tajijo, da bi imeli karkoli s stranko.

košak portali sds dnevnik

Dnevnikova grafika iz članka Klemna Košaka: portali SDS

Če seštejemo vse troje: mar ni res strašljivo groteskno, da politizacija medijev pri nas skrbi (zgolj) aktualne politike, le tiste, ki so sami predstavljali del teh procesov in končno zapisane le v tistih medijih, ki so uspešno registrirani, čeprav mimikretično, kot politični, ne da bi to želeli sami odkrito priznati?

No, tu je še ena ironija. Če Kaloh sprašuje, kdaj bodo politične stranke svoje medije prijavile v razvid, je leta 2011 njegova SDS po sklepu ljubljanskega okrajnega sodišča morala plačati dobrih 1500 evrov kazni, ker svoje spletne strani (www.sds.si) ni vpisala v razvid medijev. Od tega je del moral plačati predsednik SDS. Takrat so se pri tej stranki sklicevali na to, da spletna stran ni medij in ob tem omenjali mnenje inšpektorata za kulturo in medije.

Upoštevajoč na začetku našteto trojno ironijo nisem prepričan, da se ta ni dejansko podeseterila.

Janševa nova simpatija: Generacija identitete

Ni več dvoma, Janševi retviti kažejo na to, da se je poistovetil z delovanjem in mislimi Generacije identitete. Tiste organizacije, ki se je s svojo antimigrantsko, ksenofobno in hkrati »domoljubno« agendo očitno prijela tudi v Sloveniji in za katero se je prvak SDS odločil, da jo kaže podpirati.

Na to dejstvo namigujeta tudi Primož Cirman in Vesna Vuković v svojem prikazu gibanja, ki je nato požel ostro reakcijo v podobi demantijev in ogromnega zapisa na nadvozu, v katerem je SIOL označen za manipulativen, »fake news« medij. Agenda psihološke nevtralizacije negativnih učinkov, diskreditacije in nenehne »vojne proti medijem«, ki jo dobro poznamo ravno s strani novopečenega podpornika in njegove stranke.

JJ generacija identitete

Janševa promocija Generacije identitete

JJ generacija identitete SIOL

Janšev retvit: združeni v borbi proti fake news

Kontrakultura naroda

Novinarja pišeta o povezavah med člani podmladka SDM in Generacijo identitete, pa tudi o srečanju, na katerem je bil udeležen Janša sam. V svojem demantiju na omenjeni zapis se sklicujejo na svojo nenasilnost, nesovražnost in zakonitost svojega delovanja, kar lepo nakazuje ideološko mimikrijo tovrstnih gibanj danes, znotraj katere odločno zavračajo kakršne koli povezave z neonacističnimi in drugimi skrajnimi desničarskimi idejami. Za njimi menda stoji narod (!), oni so predstavniki »tihe večine«, ki ne pride do besede, izgorevajo v ljubezni do domovine in želijo biti nosilci kontrakulture, še dodajajo:

Avtorja se ob tem obupano sprašujeta kdo stoji za Generacijo identitete. Odgovor pa je povsem preprost: narod. Naše mnenje, je mnenje tihe večine. Identitarizem zato postaja nova kontrakultura. Generacija identitete ni posameznik, kot se napačno in neuspešno ugotavlja v omenjenem prispevku, ampak vse večja mreža mladih domoljubov širom Slovenije. Naš edini motiv je ljubezen do domovine in s tem čut za ohranjanje lastne identitete. Naši ideali zadevajo dobrobit tako naše, kot vseh tujih skupnosti.

generacija predstavitev fotka

Fotografija s tviter računa omenjenega gibanja

Rasizem s človeškim obrazom

Christoph Gurk ugotavlja, da so nova identitarna gibanja našla svojo nišo v pristopu, kako rasizem približati ljudem, ga narediti modernega in sprejemljivega. Če smem dodati: išče se rasizem s človeškim obrazom. Po nekaterih podatkih imajo identitarci, danes najbolj razširjeni po Nemčiji, Italiji, Veliki Britaniji in Franciji, tesne povezave z madžarskimi in poljskimi neonacisti. Po tistem, ki je Gibanje identitete nastalo iz podmladka francoske stranke Bloc Identitaire (danes Les Identitaires), se je po letu 2012 širilo in v Franciji preimenovalo v Génération Identitaire, v Franciji v Generazione Identitaria, v Nemčiji in Avstriji pa v Identitäre Bewegung. Sami na svojih straneh navajajo, da imajo svoje »podružnice« še na Češkem, Nizozemskem, Belgiji, Madžarski, Irski in Sloveniji. Njihovo delovanje po svoji ksenofobni in domoljubni noti spominja na Hervarde in Tukaj je Slovenija, končno pa tudi na Jelinčičevo SNS.

Njihov podpornik, kakršnega si želijo, je očitno nekakšen »zmeren« Slovenec, ki se ne želi opredeliti ne leve in ne desno, zaskrbljen za svojo službo, slovenski jezik in svojo kulturo, družino in prihodnost naroda. Skratka: tako rekoč povprečen lepodušniški državljan, ki ima o sebi in svoji izobrazbi najlepše mnenje in redko hodi na volitve, ker so »vsi enaki«, medtem ko je on nad vsem vzvišen, zato raje hodi v naravo ali s prijatelji na pivo. S tega vidika velja gibanju v prihodnje pripisati lepe uspehe v zahojenem domačijskem okolju.

generacija transparent migranti

Značilen transparent: lahko bi ga uporabil tudi Janša

Novinarji kot tarče

Janševa agenda podpore Generaciji identitete je zanimiva z dveh vidikov. Prvi zadeva preteklo zgodovino simpatiziranja z radikalnimi desničarskimi gibanji s strani stranke SDS, o čemer je pred leti govoril Erik Valenčič v svojem dokumentarcu Koalicija sovraštva in kar je podrobno analizirala Anuška Delić v Delu. Druga je že omenjena skupna in očitno skrbno načrtovana namera po napadih na novinarje in medije, ki si drznejo o takih povezavah govoriti – in to so se kot tarče znašli vsi po vrsti: recimo Valenčič, Delićeva, zdaj Cirman in Vukovićeva.

Zato ni bilo presenečenje, da sta Janševa Demokracija in Nova24TV nemudoma udarila proti Siolovima novinarjema in se postavila v bran identitarcem. Mimogrede: njegov medijski imperij, ki so se mu vsi posmehovali, je ob vodilnem mestu v vseh javnomnenjskih anketah živ dokaz, da lahko sredi menda medijsko kultiviranega okolja brez posebnega upiranja novinarskega ceha učinkovito in uspešno počneš karkoli.

Cirman Nova generacija

Cirman Demokracija generacija

Janševa medija v podporo gibanju

Radikalizacija ali anemičnost?

V Janševem javnem delovanju je vendarle zaznati nekaj drugačnosti. Četudi je svoja radikalna stališča in govorico v zadnjih tednih nekoliko umiril zaradi bližajočih se volitev, pa vedno bolj odkrito koketiranje z desnimi gibanji vendarle kaže na določen razvoj. Naj za to uporabim še eno ilustracijo: tako kot se je pred desetimi leti še moral pretvarjati, da si on že ne podreja etabliranih medijev, da so »voljni novinarji« kar po čudežu spontano prevzeli vodilna mesta v STA, Delu, Večeru, Primorskih novicah in RTV Slovenija, če naštejem le nekatere, tako kot se je hitel mimikretično distancirati do brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, češ da z njimi nima nič (not to mention afero Patria), je pred leti prišel čas, ko je opustil tovrstno družbeno igro zanikanja in kamuflaže. Zdaj je on tisti, ki odkrito ustanavlja nove medije kar s pomočjo svojega strankarskega aparata, javno išče delničarje in financerje, ter ko jih ne more najti, vpokliče svoje prijatelje, recimo Viktorja Orbana, Roka Snežiča in Dijano Đuđić.

Nekaj podobnega velja za desna gibanja: pred leti se je otepal povezave z njimi, danes njihove objave brez skrivaštva ponosno retvita. Ni nujno, da v tem vidimo le forme njegove radikalizacije ali radikalnosti njegove politike. Čisto možno je, da smo v svoji anemičnosti napredovali vsi, ki to mirno opazujemo.

Novi obrazi Slovenskih novic, »fake mediji« in moderne družbe

Kaj se dogaja točno deset let po ustanavljanju Janševih brezplačnikov, Slovenskega tednika in Ekspresa? Marsikaj. Ta zlovešča gverilska metoda osvajanja medijev, ki si jo je takrat predsednik vlade pred volitvami 2008 omislil zato, ker je njegov izbojevani  vpliv v verigi medijev popustil, je danes iz istih razlogov popularna npr. v režiji mariborskega župana in še kje.

Fake mediji in KPK

Če danes na veliko govorimo o »fake news«, so to bili in so »fake mediji«: narejeni z denarjem nepojasnjenega izvora, nastavljenimi uredniki in včasih celo slamnatimi novinarji. Obudimo le en primer: Ekspres je takrat direktorsko vodil Robert Teršek, za odgovorno urednico so nastavili Barbaro Smisl.

V svoji prijavi na Komisijo za preprečevanje korupcije sem takrat zapisal:

Kot je razvidno iz nekaterih podatkov v časopisu Mag (13. 8. 2008), do katerih se je dokopala novinarka in jih spodaj v določeni meri povzemam, so bili viri financiranja brezplačnika Ekspres netransparentni in sprožajo sume o tem, da so se financirali iz neznanih, morebiti nezakonito zbranih sredstev, ne nezakonit način ali da jih je financirala določena politična stranka. Uradno je namreč časopis v nakladi 350 tisoč izvodov bil natisnjen zgolj z denarjem direktorja podjetja »Zame-tek« Roberta Terška ter z minimalnimi prihodki iz naslova nekaj oglasov. Nekaj podatkov (ki jih ponujajo slovenski mediji na podlagi raziskovanja primera):

Ekspres skorajda ni objavljal oglasov. V drugi številki, ki je izšla 6. avgusta, je podjetje Zame-tek »napako popravilo« in objavilo celostranski oglas za spletni portal usekaj.si. Odgovorna urednica obeh medijev, usekaj.si in Ekspres, je bila še pred kratkim Barbara Smisl, članica dekliške glasbene skupine BBT in ena od voditeljic avtomobilistične oddaje na TV3«.

Podjetje Zame-tek v vlogi za vpis v razvid medijev kot odgovornega urednika ni navedlo nje, temveč Roberta Terška, ki je v kolofonu tednika zapisan le kot direktor. Jernej Strnad, sin glavnega tajnika SDS Dušana Strnada in soustanovitelj družbe Unimedis, ki ima v lasti omenjeni spletni portal, je za Dnevnik izjavil, da je Smislova v razvidu medijev kot odgovorna urednica usekaj.si navedena pomotoma in da bodo nesporazum popravili.

Ne spomnim se, da bi mi KPK kadarkoli sploh odgovorila.

Od mafijskega novinarstva prek Playboya do Dela

Smislova je danes postala novinarka Slovenskih novic, edicije časopisne hiše Delo, katere odgovorni urednik je Bojan Budja.  Delova takratna in sedanja novinarka Anuška Delić je takrat spisala vrsto raziskovalnih člankov o dogajanju okoli brezplačnikov, med drugim tudi tistega z naslovom Mafijsko novinarstvo. V njem opisuje podrobnosti ustanavljanja obeh Janševih brezplačnikov, ki sta bila nato deležna ustanovitve parlamentarne preiskovalne komisije – ene redkih, ki je svoje delo opravila do konca in tudi sprejela končne ugotovitve.

Delo Smisl Delić

Delov članek o zaslišanju odgovorne urednice Ekspresa

Mafijsko novinarstvo je asociacija na podle metode, ki so jih ubirali protagonisti te zgodbe, med drugim tudi s prodajo zadolženih podjetij, vpletenih v brezplačnike, mimoidočim brezdomcem. V članku recimo beremo, da je omenjeni Teršek »poiskal še odgovorno urednico Barbaro Smisl, ki je bliskovito zbrala na kup članke 17 različnih avtorjev, katerih imena so krasila prvo številko.«

Je tudi asociacija na znameniti uvodnik novinarke Nike Albreht o mafijskem novinarstvu, ki končuje s stavkom: »V mafijskih časopisih je namreč jasno, da nihče ne sme pisati zoper mafijo.« Novinarka Ekspresa ni obstajala, bila je »fake«. Obstajala je le njegova odgovorna urednica. Smislova.

Omenjeni uvodnik v  njem je izšel 20. avgusta 2008, mesec pred takratnimi državnozborskimi volitvami. Domišljam si, da sem bil prvi, ki je tistega avgusta javnost na svojem medijskem blogu opozoril na dejstvo, da je tedanji predsednik Janez Janša dan ali dva pred objavo Ekspresa uporabil skoraj iste besede.

Pomenljivo ironično je, da je Smislova, ki se je po epizodi v brezplačnikih razgaljala za erotično revijo Playboy, danes del novinarske ekipe v medijski hiši, ki je razgaljala opisano mafiozno novinarstvo. O omenjenih neznanih novinarskih peresih sem precej pisal, jih tudi prijavljal na Novinarsko častno razsodišče. Pred parlamentarno preiskovalno komisijo omenjena odgovorna urednica ni želela povedati ničesar.

Ji je pa v bran stopilo »Združenje novinarjev in publicistov«, prav tako nastalo jeseni 2007 v podporo Janezu Janši, in ostro protestiralo, »da si politični organ, kar ta preiskovalna komisija je, drzne na svoje seje vabiti posameznike ali posameznice, ki se ukvarjajo z novinarskim delom. Po našem trdnem prepričanju nobena komisija – pa četudi se imenuje preiskovalna – nima nobene pravice, da zaradi povsem političnih in tudi politikantskih obračunov vabi in zaslišuje novinarje.«

Beneške maske in moderne družbe

Pred meseci sem, ob ustanovitvi Janševega Škandala24, detektiral  podobno imitativnost v uvedbi anonimnih novinarjev, kot sta Janko in Milan. Tega, kot pravim, zaščitnega znaka Slovenskega tednika in Ekspresa – se pravi, njihovih novinarskih mojstrov, Vidov Vidcev in drugih etabliranih novinarjev politične provenience, ki so si rade volje nataknili svoje beneške maske psevdonimov. Janko in Milan sta danes postala komični resentiment večnega vračanja in ohranjanja istega. V praksi to pomeni, da slavimo deseto obletnico novinarske apatije, da bi kakorkoli uspešno artikulirali svoje stališče do anonimnega novinarstva. Še manj, da bi ga ustavljali.

Primer s Smislovo na kaže, da ne gre le za anonimno politikantsko novinarstvo, da pri cehu ni volje po ustavljanju niti odgovornih urednikov političnih gverilskih medijev.

SN Smisl

Smislova kot novinarka Slovenskih novic: pazimo na zdravje

No, lahko smo tudi optimistični in pritegnemo dr. Mateju Makaroviču, kolumnistu Ekspresa, ki je takrat hitel racionalizirati potrebo po brezplačniku kar v njem samem: »da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo«, da je prepričan, da »ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost« in da se je treba zanašati na »avtoriteto argumentov« in ne na »avtoriteto konkretnih oseb«. In še nekaj sociološke soli je dodal z idejo zakriti sledi sramote: »V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano.«

Skratka, da se bo vedelo, kaj je bilo povedano deset let nazaj.

Več:

Ime česa je Milojka Balevski?

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Kdo so mafijski novinarji?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Janko in Milan – novi upi slovenskega novinarstva

Denar iz SDS šel za brezplačnike?

 

Janko in Milan – novi upi slovenskega novinarstva

S takšnim podmladkom je lahko pot slovenskega novinarstva samo svetla. Približno v to smer gredo odkritja o tem, kdo so novinarji tabloida Škandal24, pri katerih se je razkrilo, da za njimi stojijo izmišljena imena postavnih mladeničev.

Fotograf Marko Pigac in morda še kdo je na tviterju opazil, da njihovi profili niso pristni. Spet drugi so razkrili še, da prihajata »Janko, 35« in »Milan, 77«, uveljavljeni peresi tega Janševega časopisa, iz nekega drugega filma. Namreč iz kampanje stranke SMC.

Pigac škandal fake novinar

Marko Pigac in njegov tvit o novinarskem profilu avtorja Škandala24

Eva Košak je Dnevniku povzela nenavadno trolanje z novinarskimi psevdonimi:

V novem časniku Škandal sta med pogostejšimi avtorji člankov, ki menda razkrivajo vse tisto, česar si drugi mediji ne upajo, »Janko, 35« in »Milan, 77«. Nekaterim poznavalcem domače scene ni dalo miru, da še niso slišali za postavnega petintridesetletnika, ki je menda prvo pero Škandala, in zadevi so na twitterju prišli do dna s pomočjo sodobnih spletnih orodij za iskanje fotografij. Portret moškega, ki ga poznamo kot Janka, tako lahko kupimo na enem od spletnih servisov, kjer so na voljo generične fotografije za opremljanje člankov ali oglasov, enako velja tudi za sedeminsedemdesetletnega Milana, ki za Škandal piše črno kroniko. Zgodba postane še bolj nenavadna po ugotovitvi, da smo se nad temi fotografijami zgražali že pred leti – omenjena Janko in Milan sta z istim imenom in starostjo kot zdaj nastopila že v razvpiti kampanji Cerarjeve stranke SMC, kjer so na primerih življenjskih zgodb običajnih Slovencev razlagali, kako nam bodo izboljšali življenje. Janka smo spoznali v vlogi osnovnošolskega učitelja zgodovine, Milana pa so predstavili kot upokojenega inženirja elektrotehnike, razočaranega nad neinovativnim pristopom domačih podjetij in s kroničnimi bolečinami v hrbtenici. Razvedelo se je, da fotografije niso pristne, in verodostojnost so izgubile tudi zgodbe, stranka pa se je soočila z manjšo piarovsko krizo. Takšno, o kateri bi Milan in Janko gotovo z veseljem poročala v Škandalu.

Večno vračanje istega anonimarstva

Nič novega: tako kot sem, očitno celo prvi, poročal o izidu Škandala24 v povezavi z Janševimi brezplačniki, bi to morali storiti tudi v primeru zaščitnega znaka Slovenskega tednika in Ekspresa – se pravi, njihovih novinarskih mojstrov, Vidov Vidcev in drugih etabliranih novinarjev politične provenience, ki so si rade volje nataknili svoje beneške maske psevdonimov. Janko in Milan sta danes postala komični resentiment večnega vračanja in ohranjanja istega. V praksi to pomeni, da slavimo deseto obletnico novinarske apatije, da bi kakorkoli uspešno artikulirali svoje stališče do anonimnega novinarstva. Še manj, da bi ga ustavljali.

Trolanje kot posledica stanja

Simptom povedanega je najbrž novinarka čudovitega stasa, ki sliši na ime Milojka Balevski. Kolumnistka Večera, ljubljenka TV Slovenija in številnih drugih medijev. Težko se bomo borili proti takemu novinarstvu, če mu cvetober odgovornih v DNS na stežaj odpira vrata.

Sam sem se moral ponižati na ta način, da sem leta 2008 vlagal prijave kršitev kodeksa na Novinarsko častno razsodišče proti nekaterim omenjenim anonimnim novinarjem Slovenskega tednika in Ekspresa: vedoč, da prejkone pač ne obstajajo: prva, druga, tretja. Podobno tudi proti Milojki Balevski. Jasno, pričakovati je bilo, da se ne bo zgodilo nič: v nobenem oziru.

Kateri bedak bo, vsem novinarjem v posmeh, danes potencialno vlagal ovadbe proti Janku in Milanu iz Škandala24? Deplasirano in demodirano. Ne, nekoč bo ceh, če bo imel čas, pač moral opraviti s takim neznosnim stanjem nesankcioniranosti, ki si ga lahko nato privošči, v vseh ozirih, kar sama politika.

Omenjeno trolanje Škandala24, izumljanje novih izmišljenih psevdonimov, usmerjeno v vladajočo SMC, je v resnici že posledica novinarske indiference, kar v praksi pomeni, da je tudi v prihodnje anonimnemu novinarstvu odprta pot v domača medijska nebesa.

Ko gre za mlajše, neuveljavljene avtorje

Še več, vedno se bo našel kakšen medijski ljubljenec, ki nam bo pojasnil, da sta Janko in Milan iz Škandala24 simpatična dečka: »da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo«. Kajti, kot je povedal deset let nazaj isti maziljenec, »ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost«.

Evo, pa imamo Janka in Milana. Mlada in ambiciozna novinarja na začetku svoje kariere, dovolj skromna, da bosta navzlic svojim nezvenečim imenom v prihodnje uspešno utirala pot v novo medijsko družbo. V kateri se velja zanašati na »avtoriteto argumentov«, sledi poduk, in ne na »avtoriteto konkretnih oseb«. Novinarski maziljenec bo že vedel, saj je bil vendar kolumnist v omenjenih brezplačnikih, čisto mimogrede pa tudi dekan in univerzitetni profesor: »V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano.«

Mentalni ku-klux-klan

O kom govorimo, si lahko bralec prebere v tejle Mladinini kolumni in v odlomku v nadaljevanju. Anonimno novinarstvo je simptom izgubljene identitete, politično ugrabljene. Skratka, v posmeh novinarski pasivnosti in celo podpiranju nerešitev se nam dogaja medstrankarsko trolanje, uporaba istih psevdonimov.

Edini korak naprej, ki smo ga doživeli, ne zadeva novinarstva, temveč odpoved mimikriji glede medijskega lastništva. Slovenski tednik in Ekspres, so kot mantro ponavljali v Janševi SDS, nista njihova projekta, z njimi nimajo nič. Z nastopom novega kroga medijskega zavojevanja deset let nazaj pa so karte odprte: Janša in Orban več ne tajita, kdo stoji za takšnimi projekti. Tistimi, kot pravi Marko Crnkovič, ki štejejo za »prispevek k mentalni ku-klux-klanizaciji slovenske družbe«.

Zgodovinski konteksti: leta 2008 isto anonimno sranje, zdaj novo pakovanje

Pisalo se je leto 2008. Toda bere se, kot da je bilo včeraj. Preden prisluhnemo cenenim izgovorom o tem, da živimo v svobodni državi, kjer lahko vsakdo piše, kamor želi, navedimo nekaj dejstev, ki Makarovičev angažma konkretneje pojasnijo post festum. Prvič, če naš avtor trdi, da ob svojem zadnjem zapisu v Ekspresu (17. 9. 2008) sploh ni vedel, da je to zadnja številka, potem verjetno trdi, da tega ni vedel niti ob prvi. Kako si potemtakem razlaga nenadno prenehanje izdajanja nečesa, kar navdušeno sprejema kot »nov medijski projekt«? Zdi se, da bi ga moral, v skladu s svojim začetnim navdušenjem, zdaj močno obžalovati. Ali pa je mogoče mislil na »predvolilni projekt«? In če je, čigav projekt in zakaj je v njem sodeloval? Drugič, če je vedel, da Ekspres prinaša članke, katerih avtorjev etablirani novinarji ne poznajo in zanje domnevajo, da so izmišljeni, kako se je na to odzval kot medijski strokovnjak? Kako se je znašel med njimi, med ljudmi, ki verjetno ne obstajajo? Tretjič, če ni vedel, da je Ekspres projekt, ki je vezan na volitve, kako si je razložil njegovo homogeno desno, provladno in protiopozicijsko vsebino? Četrtič, ker v zadnji kolumni izraža zaskrbljenost nad medijskimi tajkuni in Boškom Šrotom, ali se je kdaj vprašal, kdo financira slovenske brezplačnike, kdo naroča njihovo vsebino? Petič, v Ekspresu je zanesljivo opazil propagandne, diskreditacijske in žaljive vsebine. Če ne drugega, ga je na to moral opozoriti kolega Tomšič. Kakšno je bilo njegovo mnenje o njih in zakaj jih je podprl kot del zanimivega medijskega projekta? Šestič, se mu je Ekspres v kakšnem trenutku zazdel uravnotežen časopis? Če bi na FUDŠ-u znova delali raziskavo o medijski svobodi po naročilu vlade gospoda Janše ali katere druge, kako bi klasificiral članke v Ekspresu? Kot provladne, protivladne, proopozicijske, protiopozicijske, če naštejem izraze iz raziskave, »da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo«, da je prepričan, da »ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost« in da se je treba zanašati na »avtoriteto argumentov« in ne na »avtoriteto konkretnih oseb«. In še nekaj sociološke soli je dodal, da zakrije sledi sramote: »V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano.« No ja, v tem zapisu poskušam slediti zapovedim moderne družbe in se zadržati glede tradicionalne, če uporabim njegov žargon. Sicer ne pričakujem, da bom na postavljena vprašanja prejel pojasnila, želim pa, da mu jih slovenski novinarji, ki se nenehno pulijo za njegovo mnenje o politični in medijski sceni, vsaj mimogrede postavijo. S tem bodo dokazali dvoje: da izbirajo med tistimi oblikovalci javnega mnenja, ki so verodostojno objektivni in da jih ne vabijo po profesionalno smrtonosni liniji uravnoteževalskega kriterija v smislu »povabimo enega levega pa enega desnega, Janševega strokovnjaka«.
Makarovič je v svoji topli dobrodošlici Ekspresu vanj zapisal tole: »Upam pa si verjeti, da gre za korake, ki so sicer majhni, a vsaj namenjeni v pravo smer.« Zmotil se je, »Prava smer« izdaja Reporter, Ekspres je izdajal »Zame-tek«. Ne dvomimo, da sta oba na pravi poti (tako kot Slovenija), le da se je pot drugega nenadoma iztekla. Je zdaj začutil kakšno potrebo, da bi se imel za žrtev, ki so jo prevarali? Ali da bi obžaloval nenaden konec »majhnih korakov«? Nič od tega. Je torej Makarovič instrumentaliziral ali bil brez protesta hote instrumentaliziran? Videti je, da drugo zagotovo, in le upam lahko, da razni eksperti in oblikovalci javnega mnenja svoje akademske časti in ugleda niso prodali za majhne strankarske denarce. Kajti potem so največja žrtev med vsemi, večji kot anonimni »novinarji« ali najeti odgovorni uredniki in direktorji. Pred kratkim sem vložil tri prijave na Novinarsko častno razsodišče, v katerih dokazujem, da so besedila v brezplačnikih in recimo v Demokraciji včasih povsem identična. Večjega profesionalnega brodoloma slovenskih medijev od tega, da v neki državi vnaprej pripravljene propagandne strankarske članke nekaznovano »pišejo« fiktivni novinarji in potem vse to izhaja v nakladi, bistveno večji od naklade vseh slovenskih dnevnikov skupaj, si ne znam predstavljati. No, brodolom je še večji, ko takšno gverilsko taktiko nazadnje požegnajo še medijski strokovnjaki z izrecno hvalo in s svojim vdanim sodelovanjem; natanko tisti, ki navadno vse druge izključujejo s »tako imenovanimi«. Moj sklep je torej tak: če bi Makarovič odkrito nastopal v strankarskem glasilu, s tem ne bi imel težav. Toda če želimo resnično pojasniti enigmo politične instrumentalizacije medijev, se nikar ne pustimo poučevati tistim, ki so hote privolili, da so njen aktivni del. Makarovič je lep primerek tega, da se je Sokrat motil, ko je trdil, da nihče ne dela slabega vedoma. Nekateri to počnejo še kako vedoma, pri vsej svoji pameti in trezni presoji.

Več:

Ime česa je Milojka Balevski?

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Kdo so mafijski novinarji?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Dnevnik Košak Škandal

Citirani Dnevnikov zapis o novih obrazih novinarstva

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

Politično prevzemanje in obvladovanje medijev, Janšev tako rekoč življenjski projekt, se preveša v novo fazo. Volitve se bližajo in z vstopom madžarskega kapitala, politično in ideološko povezanega z Viktorjem Orbanom, je realizacija postala finančno in operativno lažja.

Kot lahko razberemo iz razvida medijev, bo slovenska bipolarna medijska motnja in politizacija medijev, ki več ne skriva strankarskih pečatov, »obogatena« za nov Janšev tabloidni brezplačnik, ki bo izhajal tedensko.

Imenoval se bo Škandal24, iz razvida medijev pa izhaja, da se bo distribuiral »po pošti«, kar bi lahko pomenilo le, da se bo delil brezplačno. Ali se bo tudi prodajal, bomo videli kmalu, menda že četrtega septembra.

Škandal razvid.PNG

Zapis v razvidu medijev, dostopnem na strani Ministrstva za kulturo

Škandal24, ki ga bo spremljala spletna stran istega imena, bo imel znanega skupnega izdajatelja z Janševo Demokracijo. Kot odgovorna oseba je vpisan Mihael Hočevar, direktor podjetja Nova obzorja, kot odgovorna urednica je predvidena Marjanca Scheicher, trenutno novinarka Nove24TV, skratka znana in preizkušena imena.

Kot lastnika novega medija sta zapisana Ripost založništvo d.o.o. (51.84%) in Slovenska demokratska stranka (44.16%). Kam so se izgubili preostali procenti in kako so se sploh smeli pri registraciji, mi ni znano.

Kot že vemo, je v v podjetje Nova obzorja sredi letošnjega junija lastniško vstopila družba Ripost založništvo, katere lastnik Peter Schatz, sicer solastnik madžarskega političnega tabloida Ripost. Vmes je omenjeno podjetje postalo tretjinski lastnik televizije Nova24 TV.

Lastniška razmerja v družbi Nova Obzorja so naslednja: Ripost je 51,84-odstotni delež kupil od Dušana Sava Lajovica, 44-odstotni lastnik še naprej ostaja SDS, štiri odstotke pa ima v lasti Dejan Kaloh.

Na Siolu sta Vesna Vukovič in Tomaž Modic zapisala:

Njegov lastnik je Peter Schatz, eden od solastnikov madžarskega spletnega tabloida Ripost, ki velja za politični projekt stranke Fidesz. Kot so nam pojasnili madžarski viri, uredniška politika Riposta temelji na povzemanju novic preostalih medijev iz Orbanovega kroga in objavi prispevkov, kritičnih do madžarske opozicije.

Med temami, ki jih skupaj s preostalimi podobno nazorskimi mediji obdeluje Ripost, so pogosto tudi “nevarnost” prihoda beguncev v Evropo, zgodbe iz madžarske polpretekle zgodovine, ko so ji vladali komunisti, madžarska opozicija ter “nevarnost” milijarderja Georgea Sorosa in njegovih fundacij za Madžarsko.

Ponovitev brezplačnikov: novinarska tragedija, potem farsa

Škandal24, sodeč po dosedanji praksi in intenci naslova, očitno ne bo niti malo skrival svoje novinarske agende: škandaliziral bo politične nasprotnike.

Če je bila za ero Janševih brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres leta 2008 značilna mimikretičnost in zanikanje lastniških in vsebinskih povezav, leto pred novimi volitvami 2018 ni več zaslediti nobenega pretvarjanja in zanikanja obvladovanja ali ustvarjanja novih medijev. Janša in njegova stranka sta postala bistveno manj sramežljiva. Kar bi nas moralo skrbeti.

Izdajanje brezplačnikov leta 2008 se je končalo s parlamentarno preiskovalno komisijo. Žal se novinarski ceh v Sloveniji ni zavedal resnosti in vpliva, ki ga bo politično delovanje znotraj medijev proizvedlo glede verodostojnosti medijev in novinarskega poklica. Kritika je bila spontana in omejena na posamične medije, kot sta Mladina in Delo. Podobno je brez težav ali protestov dopuščal razrast neposrednih strankarskih medijskih trobil, kot v primeru nastanka Nova24TV. Z argumentom DNS, da bo bralec ali uporabnik medija lažje vedel, kam nek medij spada, zaradi česar da je strankarsko lastništvo, v tem oziru, dobrodošlo!

DNS Svet24 pristranskost vezjak nova

Zapis časopisa Svet24 in stališče DNS do izdajanja Nove24TV

To nerazumno stališče ceha so pri SDS evidentno vzeli zares in sedaj nadaljujejo s proizvodnjo medijske pahljače brez skrivaštva in posebnih zavor, naravnost s Trstenjakove. Ter s pomočjo Orbanovega kapitala. Politizacija medijev je lastniška, kadrovska in vsebinska.

Zato ni pričakovati, da bo Škandal24 deležen kakšnih posebnih pomislekov, podobno kot jih nista, tudi zaradi vpletenosti številnih novinarjev v ta projekt, bila deležna Ekspres in Slovenski tednik. Če bi že, kar je posebna tragedija, uspeli misliti škandaloznost tovrstnih novinarskih praks in diskurzov, ko jih merimo z vatli poklicnih meril in standardov. Skratka, namesto enega dobivamo kar dva škandala.

Več:

Nova medijska hiša, nova mimikrija

Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Končno prava medijska hiša. Janševa.

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Brezplačna novinarska čast

ekspres brezplačniki honorarji mmc

MMC tudi o tem, kdo je pisal v brezplačnike

Trgovci z vrečami denarja na medijskem shoppingu

Najkrajši izziv na vprašanje, od kod novi val odkritega poželenja po obvladovanju naših medijev, bi lahko bil enostaven: znova marširajo trgovci z vrečami denarja in njihovi krogi. Tisti, ki jih neposredno sumimo takih trgovskih zgodb. Padajo Delo in edicije znotraj Dela Revije, nastajajo nove medijske partijske hiše, obenem pa scena krahira, statistike prodaj časopisov padajo, rušijo se cela uredništva, socialni pritiski na novinarje so vse hujši, od njih zahtevajo pogodbe s plačilom za uporabo računalnika. Monopoli, družabna igra trgovanja z mediji, opisana v kultni knjigi Sandre Bašić-Hrvatin in Lenarta J. Kučića, postaja vse bolj pasjansa, odprta igra zloženih kart.

Ampak trgovci z vrečami denarja? No, pa poglejmo, če je trditev pretirana.

Prva vreča denarja

vreča denarja

Prvi osumljeni medijski imperator, povezan z vrečami denarja, je Matjaž Kovačič, bivši predsednik uprave NKBM, ki ga specializirano tožilstvo preganja zaradi izginulih 27 ali 28 milijonov evrov. Denar so nosili v vrečah, pravijo nekateri očividci:

»Kolikor sem videl, so denar nosili v vrečkah,« je dejal, »te pa so dali v torbe.« Na pripombo, da Kovačič morda o teh stvareh ni vedel nič, je odgovoril, da je bil Kovačič številka ena. »Oni v banki so bili tisti, ki so napihovali cene in dajali kredite. Šlo je za pranje denarja, Blagus pa ga je zgolj delil,« je povedal.

Kovačič Matjaž Multiconsult Mladina

Beremo v Mladini izpod peresa Boruta Mekine. Tako kot je Janša z zadnjim razkritjem delno opravil s skrivanjem novih poželenj, je tudi Kovačič: do zadnjega se je v pogajanjih boril za nakup Dela z mariborskim Pronetom, ki ga vodi Miha Mahorič (in o katerem vemo bore malo), pri čemer je nastopal kot njegov svetovalec tudi uradno. Ko je na koncu ta teden na dražbi zmagal konkurenčni FMR, je prizorišče hitro zapustil.

Kar res vznemirja, je brezsramna sinhronost dogajanja brez trohice javne groze: Kovačič se je kot tesno povezan z nakupi Dela pojavljal že prej, a povsem odkrito tudi le kakšen teden ali dva po razkritju njegovih ne zgolj korespondenčnih povezav z Janšo in namigih o »vojni za medije« – pri čemer sta oba imela v mislih predvsem politični prevzem časnika Večer. Skratka, postal je zvezdnik malodane politične črne kronike z ravnokar medijsko obelodanjeno zgodovino vpletenosti v obvladovanje medijev, ki obenem vsem na očeh v istem trenutku kupuje največjo in najbolj prestižno časopisno podjetje v državi.

Druga vreča denarja

Od prve vreče k drugim vrečam. Prva druga vreča je znova vreča gotovine, povezana z izdajanjem gverilskih brezplačnikov. Konkretneje, tokom denarja med Slovenskim tednikom, podjetjem Media Polis s svojo enigmatično damo Milojko Balevski, kolumnistko Večera, HSE in Dravskimi elektrarnami Maribor. Anuška Delić je v Delu zapisala:

Prva vreča gotovine je v štajersko prestolnico prispela decembra 2006, naslednje pa februarja, marca, maja in julija 2007. Ovitki za bankovce kažejo, da je denar prišel iz enot Geldservice Austria v Gradcu, Celovcu, Salzburgu in na Dunaju. Gotovine, ki jo je videl naš vir, je bilo največ štiri milijone evrov, ni pa izključil možnosti, da je bilo denarja več.

Izvora denarja naš vir ni mogel z gotovostjo potrditi, toda Stanislav Petek, nekdanji direktor Klime Petek in prijatelj bivšega premiera Janeza Janše, mu je menda zatrdil, da gre za provizijo od prodaje klimatskih naprav znamke Daikin. Na naše razmišljanje, ali bi lahko šlo za provizijo od posla s Patrio, je odgovoril, da o tem res nič ne ve, saj je skrbel zgolj za razpolaganje in plemenitenje dela gotovinskih prilivov. V ta namen so bile oktobra 2009 pri mariborski notarki Ines Bukovič sklenjene tudi fiktivne posojilne pogodbe, ki so bile antidatirane. Kam natančno je romala gotovina, ni jasno, del pa je bil najbrž legitimiziran na valutnem trgu (Forex), kjer so transakcije brez specializiranih in profesionalnih preiskovalnih prizadevanj najverjetneje prav tako težko izsledljive.

Mimogrede: pred letom dni je po gotovino v Gradec potoval tudi lažni kupec Progresije Milan Simić, katerega zgodbo smo v Ozadjih objavili pred meseci, sam pa jo je ponovil pred parlamentarno komisijo o brezplačnikih. Ko smo ga obiskali v koprskem zaporu, nam je zaupal, da ga je predstavnik ljubljanskega podzemlja v parku pobaral, ali bi za petsto evrov ‘posodil’ ime neki firmi (to je Progresiji). Takrat nam je še povedal, da ga je taisti temnolasec iz parka januarja 2010 peljal čez Šentilj v Avstrijo. Med potjo je moral ves čas ponavljati ime osebe, v imenu katere je v neki banki dvignil 18 tisoč evrov. Denar je v avtu predal mlajšemu poslovnežu, katerega ime je menda že pozabil, za ‘pomoč’ pa je Simić dobil sto petdeset evrov.

Vreče denarja Delić Delo naslovnica

Od kod je prišel denar v vrečah in ali je bil iz provizij za Patrio, ne vemo. Vemo pa zelo dobro, kdo sta Stanislav in Borut Petek, kdo Milojka Balevski, kdo je obvladoval omenjena podjetja in kdo brezplačnike. Ker je po novem za transparentnost pri poslovanju in ustanavljanju medijev, zapišimo naravnost: to je Kovačičev korespondenčni (ali drugačen) partner v vojni za domače medije, Janez Janša.

Če je slednji nekoč Delo močno obvladoval in zanj sklenil kupčijo z Boškom Šrotom avgusta 2005, zdaj doživljamo reprizo istih igralcev. Katere ali čigave vreče so v igri, ne vemo; morda niti ni nujno predpostaviti, da so med sabo ločene. Kot sem že nakazal, obstaja že skoraj dialektična povezava nečesa, kar bi smeli pripisati novemu projektu medijske SDS hiše, če ga primerjamo z brezplačniki. Večno vračanje istega z drugačnimi sredstvi, pasjansa igralcev z vrečami denarja.

Tretja vreča denarja

Če lahko zaupamo zapisom v Delu, se Janša pri kreiranju svoje TV hiše dogovarja z Vladimirjem Voduškom in njegovo (trenutno) TOP TV. Obtoženim izsiljevanja nekdanjega predsednika uprave zreškega Uniorja Gorazda Korošca in Vinka Stiplovška. Ne vemo, če je šlo prav za vreče, toda kriminalisti so ga julija 2012 spektakularno aretirali na Trojanah in ujeli in flagranti, ko je prejemal denar, ki ga je izsilil z domnevnimi grožnjami. Zahteval naj bi 350.000 evrov v gotovini ali odkup njegovih terjatev v višini 160.000 evrov.

Vodušek aretacija 24ur

Tisto, kar so v Delu poimenovali v »SDS FOX TV«, ima prepoznavne protagoniste. Živahno brbotanje pod površino domače medijske scene zlahka dojamemo, če upoštevamo, da so mediji zaradi manjšanja ugleda, tržnih razmer in političnih kupčkanj pristali na najnižji možni točki, ko se jih lahko kupi ali proda za bagatelo. Za nekoga, ki je blizu trgovcem z vrečami denarja. S tem so postali zanimivi za špekulante in tiste politične fantaste, ki verjamejo, da lahko z njihovo pomočjo odločilno zmagujejo na volitvah po načelu »Kdor obvladuje medije, obvladuje državo«.

Kovačič Pronet Žurnal Delo

Trenutna situacija je zato obupna z vidika novinarske avtonomije in poslanstva, ko se morajo zaposleni čutiti že skoraj kot prostituti: vsak malo premožnejši srednji podjetnik ali ambiciozen politik lahko v nenačelni državi, kjer se nihče ne drži zakonov in uzanc poslovanja, napove prevzem kakega medija ali njegovo ustanovitev. Kot vidimo, ne kdorkoli – nekateri so videti na poti na Dob, drugi na pot iz Doba. Prvi, Janša, je znova preko KPK osumljen, da ne zna pojasniti izvora svojega premoženja. Drugi, Kovačič, je svoje premoženje že prepisal na druge. Tretji, Vodušek, je osumljen pridobivanja denarja s pomočjo izsiljevanja. Aja, seveda so vsi nedolžni, vse jim je bilo podtaknjeno.

Janša Vodušek Delo TOP TV

Le kdo bi verjel, da so to ljudje, ki leta 2015 želijo ali tudi dejansko načrtujejo širiti svoj medijski vpliv, kupovati najpomembnejše medije ali biti njihovi tvorci? In ja: vse to se dogaja novinarjem na očeh, še več, kupčuje se z njihovimi usodami. Večina jih resignirano stoka, da ne morejo nič, da se trudijo upirati po najboljših močeh. Marsikoga ne prepričajo. Spoznanje, da je avtonomija medijev znova v resni krizi, ni daleč. Še pred tem pa bomo morali še dolgo čakati, da se bodo novinarji izvlekli iz svojih zapredkov lastne samozadostnosti in lažnega občutka o velepomembnosti, opustili svojo igro malih bogov in končno priznali, da so nad njimi večji.

Več:

Končno transparentno nova medijska hiša

Brezplačniki in medijska hiša

Janša in Kovačič v vojni z mediji

Delo gotovina

Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Janšev napovedani projekt medijske hiše je tako rekoč antipod njegovemu dosedanjemu delovanju. Kot sem že opozoril, je na delu zanimiv prehod od netransparentnosti in mimikrije v fazo transparence na področju političnega vplivanja in obvladovanja medijev. Kot da bi bral Brechta in za njim v parafrazi ponovil: le kaj je roparski prevzem medija proti njegovi ustanovitvi?

Če želimo idejo ujeti v svoje nasprotje, si moramo predstavljati njegove fantomske brezplačnike kot obliko politične gverile na eni strani (Slovenski tednik in Ekspres) ter tisto, kar se počasi kuha v njegovih laboratorijih – po nekaterih podatkih v sodelovanju tudi z Vladimirjem Voduškom.

Kot so v zadnjih dveh dnevih nekaterih mediji za mnenje povprašali dr. Mateja Makaroviča, danes dekana novogoriške fakultete za uporabne družbene študije, nesporno dolga leta Janševega privrženca in nekoč celo prvega predsednika njegovega podmladka stranke (SDM), je ta za Dnevnik povedal:

 »Zato je vsekakor nenavadno, da je Janša tako odkrito vzpostavil identifikacijo med stranko in predvideno medijsko hišo. Glede na to, da so politična nagnjenja dominantnih slovenskih medijev precej očitna, hkrati pa njihovi ključni akterji tega nikoli ne priznajo, je treba Janši vsekakor priznati izrazito transparentnost, ki pa mu politično gotovo ne bo koristila.«

Makarovič Janša medijska hiša komentar Dnevnik

Čeprav sem že velikokrat javno ugibal, kakšna logika vodi novinarje, da v primeru takšne teme pokličejo njemu naklonjenega intelektualca, ne da bi javnosti obenem pojasnili ozadja, je pomenljiva Makarovičeva karakterizacija o transparentnosti, ki sem jo na tej strani pred tem podal že sam, vendar v drugem kontekstu: dekan fakultete evidentno ni preveč za transparentnost Janševega medijskega delovanja, oziroma točneje ugotavlja, da bi mu lahko transparentnost bila v škodo. Marsikdo bi lahko oporekal, da se o tezi o škodljivosti transparentnosti ne opredeljuje osebno in vrednostno. Vendarle naj pojasnim, zakaj ga lahko razumemo, da ima takšno izhodišče.

Spomniti se je treba, da je namreč bil nepresenetljivo Makarovič pred nekaj leti eden od utemeljiteljev brezplačniške ideologije in tudi eden glavnih kolumnistov v njih. Že v prvi številki fantomskega brezplačnika Ekspres je takrat pojasnil svoje veselje po sodelovanju:

»Z veseljem sem se odločil za sodelovanje s pričujočim časopisom. Kolikor bolj namreč opazujem slovenski medijski prostor, toliko bolj mi je jasno, da so ambiciozni novi medijski projekti nadvse potrebni, saj lahko le vrsta novih projektov prevetri zatohli in vase zaverovani prostor dominantnih slovenskih medijev.«

Podobno optimističen je bil tudi v nadaljevanju iste kolumne, pot brezplačnika je namreč opremil z lepimi misli po dvigu kvalitete, ki ga bodo prinesli tovrstni projekti:

»Seveda bi bilo pretenciozno verjeti, da lahko pridemo do celovitega znanja o slovenskih medijih z nekaj raziskavami, ki se ne bojijo tabujev, ali da je časopis, ki ga držite v rokah, že pot do bolj kakovostnega medijskega prostora. Upam pa si verjeti, da gre za korake, ki so sicer majhni, a vsaj namenjeni v pravo smer.«

V osrednjem dnevniku TV Slovenija (3.6.2015) je Makarovič, podobno kot že v Janševem brezplačniku, opozoril na preveč rigiden medijski prostor in torej čim več novih medijskih projektov, očitno posebej povabljen, da komentira izključno Janševega.

Makarovič TV Dnevnik 3.6.15 Janševa medijska hiša

Medija se bo držal, je bil navidezno kritičen, »političen pečat, neka strankarska etiketa, kar pa je z vidika njegovega dometa lahko samo po sebi resna ovira«. Povedano drugače, problematizacija je znova stekla izključno v utilitaristični perspektivi spraševanja, ali se splača biti odkrito opredeljen kot strankarski medij, ne pa z vidika profesionalnosti takega početja. In res, v nasprotnem primeru, igri mimikrije in pretvarjanja, da nek medij ni odkrito politično »naš«, je več možnosti za uspeh. Pa četudi brezplačniki želenega pred volitvami 2008 niso prinesli. Zato je lahko dekan zanje (njihov obstoj je pač moral venomer braniti) takrat tudi dejal, da ni nobena ovira, če vanj pišejo neuveljavljeni in neznani avtorji, ker jim je treba dati priložnost in ker je pomembno, kaj kdo napiše, ne kdo. Čeprav je moral kar dobro vedeti, da so imena avtorjev bodisi izmišljena bodisi gre za pisce iz drugih Janševih medijev.

Ko se torej danes sprašujemo po novem Janševem »medijskem projektu«, je treba nujno imeti pred očmi brezplačnike kot njegovo idejno drugobit na ločnici transparentnost vs. nestranparentnost.

Mimogrede, v isti številki anonimnega Janševega brezplačnika Ekspres se je javil še en njegov privrženec in utemeljil potrebo po normalnih medijskih razmerah. Ime mu je Drago Jančar. Apokaliptična slika, z obvezno apoteozo Janše je bila tudi v opisih medijskega stanja nekaj, kar zveni zimzeleno in skrajno up-to-date, oziroma up-to-SDS:

»In ko bodo imeli pod nadzorom vse, bodo vsake toliko časa sprožili še kakšno mednarodno kampanjo proti Janezu Janši in njegovemu »omejevanju medijske svobode«, pa če bo najbolj napadani slovenski politik v zgodovini nove države v vladi ali v opoziciji.«

Levičarji po njegovem niso dovolj levičarji (pa tudi če bi bili, levičarji niso vredni počenega groša, kot nas je še neštetokrat poučil):

»Če bi bila v glavah ljudi, deklariranih levičarjev, ki krojijo slovensko javno mnenje, pa tudi v tistih, ki ga analizirajo, recimo na slavni fakulteti za družbene vede, samo trohica levičarstva, potem bi morali vsak dan brati in poslušati njihove mogočne proteste zoper takšen razvoj. Toda ne bomo jih slišali, kajti edino njihovi kapitalski in politični gospodarji ail vsaj politični somišljeniki bi lahko bili tisti, zoper katere bi protestirali. To je prvi paradoks. Zaradi njega je mizerija slovenskega »levičarstva« in »naprednjaštva« epohalen pojav novejše slovenske zgodovine.«

RTV hiši prognozira izgubljeno tekmo, a je pri tem razumevajoč (seveda, saj gre za hišo v pravih rokah):

»In namesto da bi naši sociologi, komunikologi in drugi strokovnjaki za medijsko področje svojo pozornost namenili vse hujšemu poplitvenju in nizki kulturni ravni komercialnih televizij, se iz svoje politične pristranosti zaganjajo v javno radijsko in televizijsko hišo, ki še zadnja vsak do neke mere vztraja pri umirjenem poročanju in komentiranju, predvsem pa kulturnih, izobraževalnih in dokumentiranih vsebinah. Sicer pa obstajajo znamenja, da bo tudi ta trdnjava kmalu padla, ker noče izgubiti tekme z agresivnostjo komercialnih tekmecev v boju za gledalce in poslušalce.«

O drugem paradoksu, ki zadeva blogerje, internetno čvekanje in tem, da časopisi in televizije z vabili blogerjem spodkopavajo svoj lasten obstoj, »saj se nivo vse bolj izenačuje z nivojem profesionalnih govorcev in piscev«, je prepričan:

»Drugi paradoks je torej ta, da se je novinarstvo odločilo počasi in zanesljivo sebe uničiti«.