::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Novi obrazi Slovenskih novic, »fake mediji« in moderne družbe

Kaj se dogaja točno deset let po ustanavljanju Janševih brezplačnikov, Slovenskega tednika in Ekspresa? Marsikaj. Ta zlovešča gverilska metoda osvajanja medijev, ki si jo je takrat predsednik vlade pred volitvami 2008 omislil zato, ker je njegov izbojevani  vpliv v verigi medijev popustil, je danes iz istih razlogov popularna npr. v režiji mariborskega župana in še kje.

Fake mediji in KPK

Če danes na veliko govorimo o »fake news«, so to bili in so »fake mediji«: narejeni z denarjem nepojasnjenega izvora, nastavljenimi uredniki in včasih celo slamnatimi novinarji. Obudimo le en primer: Ekspres je takrat direktorsko vodil Robert Teršek, za odgovorno urednico so nastavili Barbaro Smisl.

V svoji prijavi na Komisijo za preprečevanje korupcije sem takrat zapisal:

Kot je razvidno iz nekaterih podatkov v časopisu Mag (13. 8. 2008), do katerih se je dokopala novinarka in jih spodaj v določeni meri povzemam, so bili viri financiranja brezplačnika Ekspres netransparentni in sprožajo sume o tem, da so se financirali iz neznanih, morebiti nezakonito zbranih sredstev, ne nezakonit način ali da jih je financirala določena politična stranka. Uradno je namreč časopis v nakladi 350 tisoč izvodov bil natisnjen zgolj z denarjem direktorja podjetja »Zame-tek« Roberta Terška ter z minimalnimi prihodki iz naslova nekaj oglasov. Nekaj podatkov (ki jih ponujajo slovenski mediji na podlagi raziskovanja primera):

Ekspres skorajda ni objavljal oglasov. V drugi številki, ki je izšla 6. avgusta, je podjetje Zame-tek »napako popravilo« in objavilo celostranski oglas za spletni portal usekaj.si. Odgovorna urednica obeh medijev, usekaj.si in Ekspres, je bila še pred kratkim Barbara Smisl, članica dekliške glasbene skupine BBT in ena od voditeljic avtomobilistične oddaje na TV3«.

Podjetje Zame-tek v vlogi za vpis v razvid medijev kot odgovornega urednika ni navedlo nje, temveč Roberta Terška, ki je v kolofonu tednika zapisan le kot direktor. Jernej Strnad, sin glavnega tajnika SDS Dušana Strnada in soustanovitelj družbe Unimedis, ki ima v lasti omenjeni spletni portal, je za Dnevnik izjavil, da je Smislova v razvidu medijev kot odgovorna urednica usekaj.si navedena pomotoma in da bodo nesporazum popravili.

Ne spomnim se, da bi mi KPK kadarkoli sploh odgovorila.

Od mafijskega novinarstva prek Playboya do Dela

Smislova je danes postala novinarka Slovenskih novic, edicije časopisne hiše Delo, katere odgovorni urednik je Bojan Budja.  Delova takratna in sedanja novinarka Anuška Delić je takrat spisala vrsto raziskovalnih člankov o dogajanju okoli brezplačnikov, med drugim tudi tistega z naslovom Mafijsko novinarstvo. V njem opisuje podrobnosti ustanavljanja obeh Janševih brezplačnikov, ki sta bila nato deležna ustanovitve parlamentarne preiskovalne komisije – ene redkih, ki je svoje delo opravila do konca in tudi sprejela končne ugotovitve.

Delo Smisl Delić

Delov članek o zaslišanju odgovorne urednice Ekspresa

Mafijsko novinarstvo je asociacija na podle metode, ki so jih ubirali protagonisti te zgodbe, med drugim tudi s prodajo zadolženih podjetij, vpletenih v brezplačnike, mimoidočim brezdomcem. V članku recimo beremo, da je omenjeni Teršek »poiskal še odgovorno urednico Barbaro Smisl, ki je bliskovito zbrala na kup članke 17 različnih avtorjev, katerih imena so krasila prvo številko.«

Je tudi asociacija na znameniti uvodnik novinarke Nike Albreht o mafijskem novinarstvu, ki končuje s stavkom: »V mafijskih časopisih je namreč jasno, da nihče ne sme pisati zoper mafijo.« Novinarka Ekspresa ni obstajala, bila je »fake«. Obstajala je le njegova odgovorna urednica. Smislova.

Omenjeni uvodnik v  njem je izšel 20. avgusta 2008, mesec pred takratnimi državnozborskimi volitvami. Domišljam si, da sem bil prvi, ki je tistega avgusta javnost na svojem medijskem blogu opozoril na dejstvo, da je tedanji predsednik Janez Janša dan ali dva pred objavo Ekspresa uporabil skoraj iste besede.

Pomenljivo ironično je, da je Smislova, ki se je po epizodi v brezplačnikih razgaljala za erotično revijo Playboy, danes del novinarske ekipe v medijski hiši, ki je razgaljala opisano mafiozno novinarstvo. O omenjenih neznanih novinarskih peresih sem precej pisal, jih tudi prijavljal na Novinarsko častno razsodišče. Pred parlamentarno preiskovalno komisijo omenjena odgovorna urednica ni želela povedati ničesar.

Ji je pa v bran stopilo »Združenje novinarjev in publicistov«, prav tako nastalo jeseni 2007 v podporo Janezu Janši, in ostro protestiralo, »da si politični organ, kar ta preiskovalna komisija je, drzne na svoje seje vabiti posameznike ali posameznice, ki se ukvarjajo z novinarskim delom. Po našem trdnem prepričanju nobena komisija – pa četudi se imenuje preiskovalna – nima nobene pravice, da zaradi povsem političnih in tudi politikantskih obračunov vabi in zaslišuje novinarje.«

Beneške maske in moderne družbe

Pred meseci sem, ob ustanovitvi Janševega Škandala24, detektiral  podobno imitativnost v uvedbi anonimnih novinarjev, kot sta Janko in Milan. Tega, kot pravim, zaščitnega znaka Slovenskega tednika in Ekspresa – se pravi, njihovih novinarskih mojstrov, Vidov Vidcev in drugih etabliranih novinarjev politične provenience, ki so si rade volje nataknili svoje beneške maske psevdonimov. Janko in Milan sta danes postala komični resentiment večnega vračanja in ohranjanja istega. V praksi to pomeni, da slavimo deseto obletnico novinarske apatije, da bi kakorkoli uspešno artikulirali svoje stališče do anonimnega novinarstva. Še manj, da bi ga ustavljali.

Primer s Smislovo na kaže, da ne gre le za anonimno politikantsko novinarstvo, da pri cehu ni volje po ustavljanju niti odgovornih urednikov političnih gverilskih medijev.

SN Smisl

Smislova kot novinarka Slovenskih novic: pazimo na zdravje

No, lahko smo tudi optimistični in pritegnemo dr. Mateju Makaroviču, kolumnistu Ekspresa, ki je takrat hitel racionalizirati potrebo po brezplačniku kar v njem samem: »da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo«, da je prepričan, da »ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost« in da se je treba zanašati na »avtoriteto argumentov« in ne na »avtoriteto konkretnih oseb«. In še nekaj sociološke soli je dodal z idejo zakriti sledi sramote: »V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano.«

Skratka, da se bo vedelo, kaj je bilo povedano deset let nazaj.

Več:

Ime česa je Milojka Balevski?

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Kdo so mafijski novinarji?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Janko in Milan – novi upi slovenskega novinarstva

Denar iz SDS šel za brezplačnike?

 

Information

This entry was posted on 25/02/2018 by in mediji,politika and tagged , , , , , .
%d bloggers like this: