Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Janšev napovedani projekt medijske hiše je tako rekoč antipod njegovemu dosedanjemu delovanju. Kot sem že opozoril, je na delu zanimiv prehod od netransparentnosti in mimikrije v fazo transparence na področju političnega vplivanja in obvladovanja medijev. Kot da bi bral Brechta in za njim v parafrazi ponovil: le kaj je roparski prevzem medija proti njegovi ustanovitvi?

Če želimo idejo ujeti v svoje nasprotje, si moramo predstavljati njegove fantomske brezplačnike kot obliko politične gverile na eni strani (Slovenski tednik in Ekspres) ter tisto, kar se počasi kuha v njegovih laboratorijih – po nekaterih podatkih v sodelovanju tudi z Vladimirjem Voduškom.

Kot so v zadnjih dveh dnevih nekaterih mediji za mnenje povprašali dr. Mateja Makaroviča, danes dekana novogoriške fakultete za uporabne družbene študije, nesporno dolga leta Janševega privrženca in nekoč celo prvega predsednika njegovega podmladka stranke (SDM), je ta za Dnevnik povedal:

 »Zato je vsekakor nenavadno, da je Janša tako odkrito vzpostavil identifikacijo med stranko in predvideno medijsko hišo. Glede na to, da so politična nagnjenja dominantnih slovenskih medijev precej očitna, hkrati pa njihovi ključni akterji tega nikoli ne priznajo, je treba Janši vsekakor priznati izrazito transparentnost, ki pa mu politično gotovo ne bo koristila.«

Čeprav sem že velikokrat javno ugibal, kakšna logika vodi novinarje, da v primeru takšne teme pokličejo njemu naklonjenega intelektualca, ne da bi javnosti obenem pojasnili ozadja, je pomenljiva Makarovičeva karakterizacija o transparentnosti, ki sem jo na tej strani pred tem podal že sam, vendar v drugem kontekstu: dekan fakultete evidentno ni preveč za transparentnost Janševega medijskega delovanja, oziroma točneje ugotavlja, da bi mu lahko transparentnost bila v škodo. Marsikdo bi lahko oporekal, da se o tezi o škodljivosti transparentnosti ne opredeljuje osebno in vrednostno. Vendarle naj pojasnim, zakaj ga lahko razumemo, da ima takšno izhodišče.

Spomniti se je treba, da je namreč bil nepresenetljivo Makarovič pred nekaj leti eden od utemeljiteljev brezplačniške ideologije in tudi eden glavnih kolumnistov v njih. Že v prvi številki fantomskega brezplačnika Ekspres je takrat pojasnil svoje veselje po sodelovanju:

»Z veseljem sem se odločil za sodelovanje s pričujočim časopisom. Kolikor bolj namreč opazujem slovenski medijski prostor, toliko bolj mi je jasno, da so ambiciozni novi medijski projekti nadvse potrebni, saj lahko le vrsta novih projektov prevetri zatohli in vase zaverovani prostor dominantnih slovenskih medijev.«

Podobno optimističen je bil tudi v nadaljevanju iste kolumne, pot brezplačnika je namreč opremil z lepimi misli po dvigu kvalitete, ki ga bodo prinesli tovrstni projekti:

»Seveda bi bilo pretenciozno verjeti, da lahko pridemo do celovitega znanja o slovenskih medijih z nekaj raziskavami, ki se ne bojijo tabujev, ali da je časopis, ki ga držite v rokah, že pot do bolj kakovostnega medijskega prostora. Upam pa si verjeti, da gre za korake, ki so sicer majhni, a vsaj namenjeni v pravo smer.«

V osrednjem dnevniku TV Slovenija (3.6.2015) je Makarovič, podobno kot že v Janševem brezplačniku, opozoril na preveč rigiden medijski prostor in torej čim več novih medijskih projektov, očitno posebej povabljen, da komentira izključno Janševega.

Medija se bo držal, je bil navidezno kritičen, »političen pečat, neka strankarska etiketa, kar pa je z vidika njegovega dometa lahko samo po sebi resna ovira«. Povedano drugače, problematizacija je znova stekla izključno v utilitaristični perspektivi spraševanja, ali se splača biti odkrito opredeljen kot strankarski medij, ne pa z vidika profesionalnosti takega početja. In res, v nasprotnem primeru, igri mimikrije in pretvarjanja, da nek medij ni odkrito politično »naš«, je več možnosti za uspeh. Pa četudi brezplačniki želenega pred volitvami 2008 niso prinesli. Zato je lahko dekan zanje (njihov obstoj je pač moral venomer braniti) takrat tudi dejal, da ni nobena ovira, če vanj pišejo neuveljavljeni in neznani avtorji, ker jim je treba dati priložnost in ker je pomembno, kaj kdo napiše, ne kdo. Čeprav je moral kar dobro vedeti, da so imena avtorjev bodisi izmišljena bodisi gre za pisce iz drugih Janševih medijev.

Ko se torej danes sprašujemo po novem Janševem »medijskem projektu«, je treba nujno imeti pred očmi brezplačnike kot njegovo idejno drugobit na ločnici transparentnost vs. nestranparentnost.

Mimogrede, v isti številki anonimnega Janševega brezplačnika Ekspres se je javil še en njegov privrženec in utemeljil potrebo po normalnih medijskih razmerah. Ime mu je Drago Jančar. Apokaliptična slika, z obvezno apoteozo Janše je bila tudi v opisih medijskega stanja nekaj, kar zveni zimzeleno in skrajno up-to-date, oziroma up-to-SDS:

»In ko bodo imeli pod nadzorom vse, bodo vsake toliko časa sprožili še kakšno mednarodno kampanjo proti Janezu Janši in njegovemu »omejevanju medijske svobode«, pa če bo najbolj napadani slovenski politik v zgodovini nove države v vladi ali v opoziciji.«

Levičarji po njegovem niso dovolj levičarji (pa tudi če bi bili, levičarji niso vredni počenega groša, kot nas je še neštetokrat poučil):

»Če bi bila v glavah ljudi, deklariranih levičarjev, ki krojijo slovensko javno mnenje, pa tudi v tistih, ki ga analizirajo, recimo na slavni fakulteti za družbene vede, samo trohica levičarstva, potem bi morali vsak dan brati in poslušati njihove mogočne proteste zoper takšen razvoj. Toda ne bomo jih slišali, kajti edino njihovi kapitalski in politični gospodarji ail vsaj politični somišljeniki bi lahko bili tisti, zoper katere bi protestirali. To je prvi paradoks. Zaradi njega je mizerija slovenskega »levičarstva« in »naprednjaštva« epohalen pojav novejše slovenske zgodovine.«

RTV hiši prognozira izgubljeno tekmo, a je pri tem razumevajoč (seveda, saj gre za hišo v pravih rokah):

»In namesto da bi naši sociologi, komunikologi in drugi strokovnjaki za medijsko področje svojo pozornost namenili vse hujšemu poplitvenju in nizki kulturni ravni komercialnih televizij, se iz svoje politične pristranosti zaganjajo v javno radijsko in televizijsko hišo, ki še zadnja vsak do neke mere vztraja pri umirjenem poročanju in komentiranju, predvsem pa kulturnih, izobraževalnih in dokumentiranih vsebinah. Sicer pa obstajajo znamenja, da bo tudi ta trdnjava kmalu padla, ker noče izgubiti tekme z agresivnostjo komercialnih tekmecev v boju za gledalce in poslušalce.«

O drugem paradoksu, ki zadeva blogerje, internetno čvekanje in tem, da časopisi in televizije z vabili blogerjem spodkopavajo svoj lasten obstoj, »saj se nivo vse bolj izenačuje z nivojem profesionalnih govorcev in piscev«, je prepričan:

»Drugi paradoks je torej ta, da se je novinarstvo odločilo počasi in zanesljivo sebe uničiti«.