::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Končno prava medijska hiša. Janševa.

Janez Janša bi znova imel medije – ta nenehna strast, ki ga nikoli ni minila, se bo po novem nadaljevala s podporo novi medijski hiši, za katero bo stala delniška družba, nam je kar sam zaupal svoje načrte. Za 100 evrov bo lahko vsakdo postal delničar.

Janša medijska hiša Planet Siol

Na srečanju seniorjev v Šentilju je predsednik SDS dokaj obširno napovedal idejo razvoja svojega medijskega projekta. V njem bodo trije mediji: televizija, radio in spletni portal. Klasičnega tiskanega medija torej ne bo – kar niti ne čudi, Janša jih ima že zdaj dovolj.

Prepričan sem, da je treba Janševo pobudo po novem političnem udejstvovanju v medijih vsaj v ironičnem smislu pozdraviti. Naj navedem razloge. Prvič se bo zgodilo, da Janša – po vsem sodeč – ne namerava več tajiti svojega neposrednega vpliva na dogajanje. Zato verjamem, da je to korak k »transparentnosti« njegovega delovanja, za katerega se pri nas vedno najde dovolj razumevanja pri vseh novinarskih združenjih. Doslej tega ni bilo.

Janša medijska hiša MMC

Konec mimikrije?

Naj spomnim: Janša je vedno tajil, da je Demokracija v lasti njegove stranke. Janša je vedno tajil, da je Reporter njegovo glasilo in pred tem Mag. Janša je vedno tajil, da sta bila njegova brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres. Janša je vedno tajil vpliv na Planet Siol in Planet TV. Janša je vedno tajil, da bi kadarkoli imel vpliv na RTV Slovenija. Janša je vedno tajil, da bi kadarkoli prevzel STA. Janša je vedno tajil, da je prevzel Delo, Večer in Primorske novice. Po mnenju Mednarodne zveze novinarjev. Saj res, mar nismo našteli že skoraj vse pomembne medije v Sloveniji? Da nujno potrebujemo Janšev časnik in Janša TV, ker je »medijska struktura« v Sloveniji nenormalna in njemu v škodo, nas prepričuje nekdo, ki je vse to imel ali ima pod nadzorom? Ki je vojeval bitke z novinarji, ki si je dopisoval s predsedniki uprav o vojnah z mediji? Ki mu je pomagal Media Polis s skrivnostno damo Milojko Balevski, da je lahko z državnim denarjem nagrajeval pridne in kaznoval malopridne medije.

Po drugi strani so ves čas tajili, da obstaja kakršenkoli vpliv, novinarji sami. Ne samo pri Politikisu in Požareportu, mimikrija in tajitev sta bili vedno lastni tudi njemu lojalnim urednikom in novinarjem v prej naštetih občilih. Nova Janševa medijska hiša bo zato korak naprej. Upajmo, da bo mimikretična narava pretvarjanja končno le presahnila in da bodo novinarji, ki so vsa ta leta sramežljivo zanikali svojo politično zvestobo ali jo prevzemali po konformitetni potrebni, končno le lahko dahnili: »Tu smo, da te branimo, tovariš Janša«. Da bo pretvarjajoča igra zanikanja in laži glede političnih ciljev novinarstva pri nas minila, vsaj pri tem projektu, da bodo na mizo položene odprte karte. Da bo konec skrivaštva in manipulativnega skrivanja za medijsko pluralnost, za dopuščanje različnosti v novinarstvu, kjer se nižanje profesionalnih standardov v podporo neki politični opciji ves čas interpretira kot dopuščanje različnosti in pluralnosti svetovnih nazorov.

Janša medijska hiša Delo

Poligon političnega podrejanja medijev je v Sloveniji širok in ima dolgo zgodovino. Prisvajanje in pokroviteljstvo z neposredno ambicijo nadzora zajema več formalno dopustnih oblik. Najprej so tu propagandni bilteni, izdajani največkrat za potrebe volilnih kampanj, in seveda že našteti brezplačniki. Ob njih se velikokrat zgodi, da politiki postanejo ljudje, ki imajo medije enostavno v lasti oziroma jih imajo v lasti celo stranke. Najbolj ilustrativen primer, medijski mogotec Silvio Berlusconi, je tlakoval pot lastnega političnega vzpona prav na podlagi svojih številnih TV postaj. Tretja pot vdora politike v medije pa je klasična: vladajoča stranka ima številne vzvode, ne zgolj lastniške deleže v državnih podjetjih, s pomočjo katerih lahko občila naredi za sebi prijazna in jih ukroji po svoji meri. Treba je poudariti, da zakonodaja številnih držav prepoveduje, da bi lahko lastniki radijskih in televizijskih podjetij postale politične stranke in podobni pravni subjekti, enako prepoveduje, da bi ti lahko bili neposredni ali posredni delničarji ponudnikov medijskih storitev. Med takimi državami je celo Erdoganova Turčija.

Servilizem slovenskega novinarja

Politično zavojevanje medijev v mandatu 2004-2008 sem opisal v svoji knjigi Somrak medijske avtonomije. Trenutno napoved nove medijske hiše zato razumem kot nadaljevanje medijske vojne z drugimi, spet novimi sredstvi – po tistem, ko prva ni bila čisto uspešna. Povsem neuspešna pa tudi ne. Poslanec SDS Branko Grims je skoraj leto in pol javnosti lagal, da ni avtor še zdaj veljavnega Zakona o RTV Slovenija, potem pa je to v parlamentu prostodušno in celo hvalisavo le priznal. V večini medijev iz tega mandata se je ohranila peščica Janši lojalnih novinarjev in urednikov, ki le čakajo na njegov ukaz. Nobenega dvoma ni niti, da bo nova medijska hiša postala pribežališče in evakuacijski center za tiste kadre, ki jim drugje ni uspelo – ob močni propagandni mašineriji, najboljši v državi, bodo hitro razglašeni za (novinarske) politične imigrante.

Tudi novinarska združenja niso kazala poštenega interesa po izkoreninjanju politizacije medijskega prostora. Eno od združenj je, znova mimikretično, še vedno v stanju zanikanja, da je nastalo v obrambo Janši – pa je vzniknilo celo kot reakcija na odmevno novinarsko peticijo leta 2007. V času zavojevanj posameznih medijev (RTV SLO, Delo, STA, Večer, itd.) razen nekaj posameznih izjav aktivov ni bilo slišati zelo radikalnih obsodb političnih prevzemov – z vidika posledic, ki jih čutimo, bi te morale biti bistveno močnejše. Na končno preiskovalno poročilo o Janševih brezplačnikih Slovenski tednik in Ekspres tudi ni bilo odziva – še več, slednje je kar obležalo v parlamentu in ga novinarji večinoma niso niti poskušali pridobiti. Številna dejanja politične cenzure so bila neposredno zanikana, tako kot obstoj Večerovih bunkerjev s strani njihovih urednikov. Želim povedati, da novinarji niso nudili posebnega odpora škornju, ki jih je gazil. V smislu razmejitev in poštene igre bo zato osvobajajoče opazovati, kateri novinarji bodo odkrito delovali pod okriljem deklarativno Janševega medijskega imperija.

Kako morajo poročati pravi mediji?

Predsednik SDS v svoji relativno izčrpni utemeljitvi razlogov za nastanke nove medijske hiše ni skrival, da si z njeno pomočjo želi uspeha na volitvah. Povedano drugače: ni ovinkaril pri pripisu smisla medijev – ti morajo služiti političnemu uspehu. Kadar mu doslej ni uspevalo, je bil za to »ključni razlog monopolni medijski prostor«.

Mediji so bili cokla njegovemu prevzemu vlade, še pravi. Ko bodo mediji na njegovi strani, bodo dani pogoji za pošteno igro: »Torej, Slovenska demokratska stranka se ne boji nobene poštene tekme.« Tekme, kjer so pošteni mediji naši in lahko pošteno zmaga z njihovo pomočjo. Kako mora zgledati poročanje v praksi, pa je prvak demonstriral kar takoj, na licu mesta. Tako, da kažejo prave politike, ne neprave:

Janša je opozoril, da je projekt nove medijske hiše tudi odločitev skupine novinarjev in urednikov, ki so jih zaradi njihove ideološke neustreznosti nacionalni mediji šikanirali: “Za preboj je poleg tega, da smo mi močni, treba spremeniti tudi medijsko okolje.”

“Ko se bomo srečali prihodnje leto tukaj, upam, da bo tu tudi kakšna kamera te nove televizije, mikrofon kakšne nove radijske postaje in da zvečer na televiziji in radiu ne bo treba zgolj poslušati in gledati gospoda Štruklja in Karla Erjavca,” je dodal.

Janša medijska hiša

Information

This entry was posted on 31/05/2015 by in mediji, medijska paranoja, politika, politična paranoja, radio, spletni medij, TV and tagged , , , .
%d bloggers like this: