Komentarji in pooblaščenkin strah pred cenzuro

Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik nasprotuje predlaganim spremembam novele o medijih na točki, ko poskuša ta povečati pristojnosti in odgovornost medijev tudi za vsebino spletnih uporabniških komentarjev:

Na osnutek novele zakona se je že odzvala informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, ki je izpostavila, da predlagani ureditvi nasprotuje. Opozorila je na dve pasti. Prva je ta, da bodo morali mediji predhodno preveriti in odobriti prav vse uporabniške komentarje, da ne bi objavili tudi tiste, ki ne bodo v skladu z njihovimi pravili. Druga past je, da bodo mediji komentarje zavračali iz previdnosti oziroma iz strahu pred izrekanjem glob. Mojca Prelesnik tako ocenjuje, da gre za vsiljeno cenzuro in resno nevarnost za svobodo tiska in izražanja. Natančneje, četudi je imelo ministrstvo dober namen, bi se znalo v prihodnje izkazati, da gre za »zadušitev svobode tiska in izražanja.«

Prvi očitek pač ne drži – novela zakona predvideva umik v čim hitrejšem času, kar pomeni, da lahko uredniki tudi po objavi komentarja te še umaknejo, če niso ustrezni. V noveli piše: »Komentar, ki ni v skladu z objavljenimi pravili, mora biti v najkrajšem možnem času umaknjen.« Teza o »predhodnosti preverjanja« preprosto ni točna in je posledica površnega oziroma kontradiktornega branja predlogov, saj pooblaščenka celo zelo dobro ve, da njena teza ne drži, celo v istem mnenju namreč zapiše: »Informacijski pooblaščenec sicer pozdravlja napore Ministrstva za kulturo v boju proti sovražnemu govoru na spletu, vendar pa opozarja, da so za to na voljo primernejša sredstva. Številni domači mediji namreč že imajo ustrezne politike komentarjev in pripadajoče moderacijske ekipe, ki naknadno, s pomočjo uporabniških prijav in tehničnih rešitev, odstranjujejo očitno protipravne komentarje.«

Drugi očitek je tudi močno neprepričljiv. Da bi se komentarje »zavračalo iz previdnosti in strahu pred globo«, kar da je vsiljena cenzura in nevarnost za svobodo tiska, celo njena zadušitev, je prehuda ekstrapolacija načela pravice do izražanja. Izhaja malodane iz prepričanja, da je ta pravica dana absolutno, brez omejitev.

Naj na kratko navedem nekaj argumentov, zakaj »strah iz posledic« ne more biti veljaven razmislek.

Prvič, novinarji in uredniki to počnejo že zdaj – sicer ne v komentarjih, temveč pri svojem vsakdanjem novinarskem ali uredniškem delu. Povedano drugače, v svojem mediju ne objavljajo vsebin, tj. zapisov in prispevkov, ki so potencialno kaznive ali zgolj žaljive, itd. Običajno nikomur ne pride na pamet, da bi jih obsodil istega, tj. cenzure in zadušitve svobode tiska, za isto vrsto ravnanja. Zanju bi štelo šele dejanje, ki je takšno neupravičeno. Če ima Prelesnikova prav, potem novinarji in uredniki širom po svetu s svojim gate-keeping in drugimi presojami o ustreznosti neke objave že zdaj dušijo našo svobodo iz previdnosti in strahu.

Drugič, vse to počnejo novinarji in uredniki že zdaj celo pri regulaciji oziroma moderiranju komentarjev. Nekateri, in ni jih malo, namreč že predhodno preverjajo zapisane komentarje in s tem, sodeč po mnenju informacijske pooblaščenke, resno ogrožajo svobodo tiska pri nas. Zato njen očitek noveli zakona velja bistveno širše, velja za sprejeto prakso pri nas in drugod, in torej ne more biti zgolj pomislek ob noveli. Dilema je le, ali se je praksa obnesla in ponuja izboljšanje stanja.

Tretjič, opisana samocenzura je del našega življenja za celo vrsto naših ravnanj in prepričanj, ki so normirana in opredeljena z zakoni in predpisi. Na javnih krajih se ne moremo sprehajati goli, pa zato ne protestiramo, da želi nekdo okrniti našo svobodo oblačenja ali gibanja. Še manj nam pride na pamet, da bi osebne navade pri oblačenju zato imeli za neko obliko cenzure, ki nas močno omejuje pri vzorcih vedenja, ali da »iz strahu« nosimo oblačila, ko odidemo iz stanovanja (če smo že v njem goli). Živimo v reguliranem svetu in ne vem, čemu bi izražanje ne smelo imeti svoje meje.

Če bi nekdo v komentarjih napisal »Mojca Prelesnik je mentalna retardiranka«, bi takšen zapis zlahka pogrešali in le redki bi se ob cenzuri sklicevali na kakšno posebno vrsto svobode. Osebno menim, da bi ga lahko pogrešali tudi že pred objavo na spletu. Zakaj tako sodim? Svoboda izražanja se pač ne meri po širini nedopustnega govora, temveč dopustnega. Ljudem mora omogočiti argumentirano razpravo, ne pa postati zlorabljeni instrument za trolanje, skrivanje za anonimnostjo in žaljenje tistih, ki nam ne ustrezajo. Izbrati bi morali najboljše načine, da jih preprečimo.

Zaradi stališč, kot jih ima informacijska pooblaščenka, se bo proti sovražnemu govoru še bistveno težje boriti.