Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Janšev napovedani projekt medijske hiše je tako rekoč antipod njegovemu dosedanjemu delovanju. Kot sem že opozoril, je na delu zanimiv prehod od netransparentnosti in mimikrije v fazo transparence na področju političnega vplivanja in obvladovanja medijev. Kot da bi bral Brechta in za njim v parafrazi ponovil: le kaj je roparski prevzem medija proti njegovi ustanovitvi?

Če želimo idejo ujeti v svoje nasprotje, si moramo predstavljati njegove fantomske brezplačnike kot obliko politične gverile na eni strani (Slovenski tednik in Ekspres) ter tisto, kar se počasi kuha v njegovih laboratorijih – po nekaterih podatkih v sodelovanju tudi z Vladimirjem Voduškom.

Kot so v zadnjih dveh dnevih nekaterih mediji za mnenje povprašali dr. Mateja Makaroviča, danes dekana novogoriške fakultete za uporabne družbene študije, nesporno dolga leta Janševega privrženca in nekoč celo prvega predsednika njegovega podmladka stranke (SDM), je ta za Dnevnik povedal:

 »Zato je vsekakor nenavadno, da je Janša tako odkrito vzpostavil identifikacijo med stranko in predvideno medijsko hišo. Glede na to, da so politična nagnjenja dominantnih slovenskih medijev precej očitna, hkrati pa njihovi ključni akterji tega nikoli ne priznajo, je treba Janši vsekakor priznati izrazito transparentnost, ki pa mu politično gotovo ne bo koristila.«

Makarovič Janša medijska hiša komentar Dnevnik

Čeprav sem že velikokrat javno ugibal, kakšna logika vodi novinarje, da v primeru takšne teme pokličejo njemu naklonjenega intelektualca, ne da bi javnosti obenem pojasnili ozadja, je pomenljiva Makarovičeva karakterizacija o transparentnosti, ki sem jo na tej strani pred tem podal že sam, vendar v drugem kontekstu: dekan fakultete evidentno ni preveč za transparentnost Janševega medijskega delovanja, oziroma točneje ugotavlja, da bi mu lahko transparentnost bila v škodo. Marsikdo bi lahko oporekal, da se o tezi o škodljivosti transparentnosti ne opredeljuje osebno in vrednostno. Vendarle naj pojasnim, zakaj ga lahko razumemo, da ima takšno izhodišče.

Spomniti se je treba, da je namreč bil nepresenetljivo Makarovič pred nekaj leti eden od utemeljiteljev brezplačniške ideologije in tudi eden glavnih kolumnistov v njih. Že v prvi številki fantomskega brezplačnika Ekspres je takrat pojasnil svoje veselje po sodelovanju:

»Z veseljem sem se odločil za sodelovanje s pričujočim časopisom. Kolikor bolj namreč opazujem slovenski medijski prostor, toliko bolj mi je jasno, da so ambiciozni novi medijski projekti nadvse potrebni, saj lahko le vrsta novih projektov prevetri zatohli in vase zaverovani prostor dominantnih slovenskih medijev.«

Podobno optimističen je bil tudi v nadaljevanju iste kolumne, pot brezplačnika je namreč opremil z lepimi misli po dvigu kvalitete, ki ga bodo prinesli tovrstni projekti:

»Seveda bi bilo pretenciozno verjeti, da lahko pridemo do celovitega znanja o slovenskih medijih z nekaj raziskavami, ki se ne bojijo tabujev, ali da je časopis, ki ga držite v rokah, že pot do bolj kakovostnega medijskega prostora. Upam pa si verjeti, da gre za korake, ki so sicer majhni, a vsaj namenjeni v pravo smer.«

V osrednjem dnevniku TV Slovenija (3.6.2015) je Makarovič, podobno kot že v Janševem brezplačniku, opozoril na preveč rigiden medijski prostor in torej čim več novih medijskih projektov, očitno posebej povabljen, da komentira izključno Janševega.

Makarovič TV Dnevnik 3.6.15 Janševa medijska hiša

Medija se bo držal, je bil navidezno kritičen, »političen pečat, neka strankarska etiketa, kar pa je z vidika njegovega dometa lahko samo po sebi resna ovira«. Povedano drugače, problematizacija je znova stekla izključno v utilitaristični perspektivi spraševanja, ali se splača biti odkrito opredeljen kot strankarski medij, ne pa z vidika profesionalnosti takega početja. In res, v nasprotnem primeru, igri mimikrije in pretvarjanja, da nek medij ni odkrito politično »naš«, je več možnosti za uspeh. Pa četudi brezplačniki želenega pred volitvami 2008 niso prinesli. Zato je lahko dekan zanje (njihov obstoj je pač moral venomer braniti) takrat tudi dejal, da ni nobena ovira, če vanj pišejo neuveljavljeni in neznani avtorji, ker jim je treba dati priložnost in ker je pomembno, kaj kdo napiše, ne kdo. Čeprav je moral kar dobro vedeti, da so imena avtorjev bodisi izmišljena bodisi gre za pisce iz drugih Janševih medijev.

Ko se torej danes sprašujemo po novem Janševem »medijskem projektu«, je treba nujno imeti pred očmi brezplačnike kot njegovo idejno drugobit na ločnici transparentnost vs. nestranparentnost.

Mimogrede, v isti številki anonimnega Janševega brezplačnika Ekspres se je javil še en njegov privrženec in utemeljil potrebo po normalnih medijskih razmerah. Ime mu je Drago Jančar. Apokaliptična slika, z obvezno apoteozo Janše je bila tudi v opisih medijskega stanja nekaj, kar zveni zimzeleno in skrajno up-to-date, oziroma up-to-SDS:

»In ko bodo imeli pod nadzorom vse, bodo vsake toliko časa sprožili še kakšno mednarodno kampanjo proti Janezu Janši in njegovemu »omejevanju medijske svobode«, pa če bo najbolj napadani slovenski politik v zgodovini nove države v vladi ali v opoziciji.«

Levičarji po njegovem niso dovolj levičarji (pa tudi če bi bili, levičarji niso vredni počenega groša, kot nas je še neštetokrat poučil):

»Če bi bila v glavah ljudi, deklariranih levičarjev, ki krojijo slovensko javno mnenje, pa tudi v tistih, ki ga analizirajo, recimo na slavni fakulteti za družbene vede, samo trohica levičarstva, potem bi morali vsak dan brati in poslušati njihove mogočne proteste zoper takšen razvoj. Toda ne bomo jih slišali, kajti edino njihovi kapitalski in politični gospodarji ail vsaj politični somišljeniki bi lahko bili tisti, zoper katere bi protestirali. To je prvi paradoks. Zaradi njega je mizerija slovenskega »levičarstva« in »naprednjaštva« epohalen pojav novejše slovenske zgodovine.«

RTV hiši prognozira izgubljeno tekmo, a je pri tem razumevajoč (seveda, saj gre za hišo v pravih rokah):

»In namesto da bi naši sociologi, komunikologi in drugi strokovnjaki za medijsko področje svojo pozornost namenili vse hujšemu poplitvenju in nizki kulturni ravni komercialnih televizij, se iz svoje politične pristranosti zaganjajo v javno radijsko in televizijsko hišo, ki še zadnja vsak do neke mere vztraja pri umirjenem poročanju in komentiranju, predvsem pa kulturnih, izobraževalnih in dokumentiranih vsebinah. Sicer pa obstajajo znamenja, da bo tudi ta trdnjava kmalu padla, ker noče izgubiti tekme z agresivnostjo komercialnih tekmecev v boju za gledalce in poslušalce.«

O drugem paradoksu, ki zadeva blogerje, internetno čvekanje in tem, da časopisi in televizije z vabili blogerjem spodkopavajo svoj lasten obstoj, »saj se nivo vse bolj izenačuje z nivojem profesionalnih govorcev in piscev«, je prepričan:

»Drugi paradoks je torej ta, da se je novinarstvo odločilo počasi in zanesljivo sebe uničiti«.

Ime česa je Milojka Balevski?

Ko se je pred dobrim letom pojavilo novo nadebudno ime v novinarskih vrstah,  novinarka in kolumnistka Milojka Balevski, je nihče ni poznal. Je niti ni mogel, kot bomo videli, in v tem ni težave. Kar je še bistveno huje, nihče se skoraj leto dni ni spraševal, kdo točno je, kakšnemu namenu služi in ali morda z anonimnim novinarstvom – ja, za to gre – ni nekaj narobe.

Gospodična, ki še obstaja na omrežjih,  je komunicirala z vsemi novinarji po tviterju, objavljala svoje kolumne na portalu Pod lupo, ocenjevala slovenske medije (npr. tukaj) in počasi postajala sicer majhen, a destilirano čisti simptom slovenskega žurnalizma. Kot takšna, in le kot takšna, bo ostala v spominu.

Milojka fotka

Milojka Balevski profil tviter

Ime česa je Milojka? Simptom tega, kako si lahko v lepi naši novinar, ne da bi kdo opazil ali se vprašal, kdo je. In ja, lahko je tudi zakamuflirana oseba. Bila je vsem na očeh, toda nikogar ni motilo, da je ne pozna in da je, po vsem sodeč, izmišljen lik, na kar je nakazala že z izbiro osebne fotografije. Zgodila se je tragikomična ponovitev manire Janševih brezplačnikov (kasneje bomo videli, da morda njihovo zelo logično nadaljevanje), ki čisto na koncu tudi nikogar niso več vznemirjali – še najmanj se je novinarski ceh želel spraševati o osebah, ki so vanj pisale pod psevdonimi. Vrana vrani ne izkljuje oči?

Kaj zelo natančno pomeni reči, da Milojka »nikogar ni motila«? Naslednje: da je nemoteno pisala, bila v nenehni komunikaciji z npr. člani upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije, tudi z njenim predsednikom. A se ni zgodilo nič, nihče ni protestiral ali se morda vprašal, če je dopuščanje anonimnosti vendarle nekaj, kar ni v skladu s profesionalnimi standardi. Bržkone so omenjeni sobesedniki – vsaj tako resnično upam –  posumili, da gospodična ne obstaja, a so jo navzlic temu molče sprejeli medse in brezskrbno z njo tudi razpravljali, celo po tistem, ko je bila kot anonimna oseba razkrita na razsodišču.

Imel sem čast, da je bila njena prva kolumna, polna laži in diskreditacij, posvečena meni. Najbrž zaradi nekaterih kritičnih zapisov. Z njimi je Milojka nadaljevala na svojem tviter računu. Nisem okleval – prijavil sem jo na Novinarsko častno razsodišče, ki je organ DNS, in zmagal. Kdo je potemtakem misteriozna oseba, krasotica čudovitega obraza (in verjetno prav takšne postave), avtorica kolumen (ali pa jih še piše pod kakšnim drugim imenom) za potrebe diskreditacije posameznikov, pogumna debaterka v spletnih novinarskih vrstah?

My name is Milojka

Novinar Mladine Borut Mekina je prepričan, da je Milojka Balevski – sicer ime, ki ga google v tej kombinaciji ne pozna in se za njim ne skriva nobena druga resnična oseba – znani piarovec Božidar Novak. Njegova materialna dokazila so prepričljiva. In temu razkritju je, med drugim, posvetil celo svoj prvi zapis na tviterju.

Mekina Milojka ne me zajebavat

Mekina Milojka nčr

Milojka se je na tviterju izkazala za imenitno poznavalko medijskega trga, odlično zgodovinarko Maribora, dobro poučeno o EPK, Mitji Čandru, Alešu Štegru in dogajanju okoli evropske prestolnice kulture, vendar slabo, pravzaprav premišljeno diskreditacijsko motivirano poznavalko moje malenkosti. Seveda, saj temu anonimizacija pač služi.  Med številni zapisi proti meni zmaga tisti, kjer sem razglašen za kradljiva, lažniva in ubijalca. Včasih se je Janiju Božiču, šefu portala Pod lupo, ponesrečilo in je Milojki nerodno spremenil spol v moškega; največkrat jo najdemo v vročih razpravah o novinarstvu s člani upravnega odbora DNS.

Milojka Balevski Pirc Musar tvit

Domen Savič Milojka Balevski tvit

No, zgodilo se je, da je Milojka Balevski nenadoma izginila tam nekje na začetku januarja 2013. Zakaj prav takrat? Ne vemo zanesljivo, toda tiste  tedne je bilo obelodanjeno, da se za čudovitim ženskim obličjem verjetno skriva Božidar Novak; kasneje je na to dejstvo opozorilo še nekaj uporabnikov tviterja (1, 2, 3).

Dobra poznanstva nadebudni gospodični nisa bila v pomoč. Ali kot potoži Milojka predsedniku DNS Matiji Stepišniku: »Novinarji in novinarke moramo skup držat«. Kaj točno pomeni skupaj držati, sicer ni natančno definirano, hoja na kavo in smučanje pa sta očitno za Stepišnika in Novaka nekaj samoumevnega, kakor lahko beremo tudi na tviterju.

Božidar Novak in medijski polis

Na drugi strani je Božidar Novak. Dobro zapisan  v levih in desnih medijih, še zlasti pri Večeru, občasni kolumnist, sicer javno deklarirani podpornik Janez Janše. Ponosen član Združenja novinarjev in publicistov. Pro bono svetovalec Mitje Čandra v EPK projektih in na koncu avtor romana, ki smo ga izdali iz tega računa. V eni zadnjih kolumen v Marketingu magazinu omenja fotografa Marka Pigaca, kjer ta v nekem dopisu njemu pojasni, da mu je na sledi glede IP dokazil o njegovi Milojka-style preobrazbi.

Novak tviter  pro bono svetovalec EPK

Novak je zaslovel med drugim s svojo idejo, da bi na EPK pripeljal hčerko uzbekistanskega samodržca Gulnaro Karimovo, s katero je v prisrčnih odnosih. Kasneje je ugotovil, da je to brca v temo, ki utegne ogroziti njegovo pro bono svetovanje Mitji Čandru in postal celo njegov šofer, kot piše Dnevnik, ter se poskušal izvleči s tezo o medijski provokaciji. A to je bila le njegova epizodna vloga v projektih EPK. Isti časopis je obenem poročal, da je Novak diplomiral na Dobi, šele nedavno leta 2011, javno pa se rad pohvali in kaže svojo diplomo s Harvarda, ki je nekaj drugega, namreč le potrdilo o mastno plačanem kurzu iz marketinga.

Njegov najpomembnejši dosežek zadnjih let je vreden 20 milijonov evrov. Novak je kot Janšev privrženec – njegovo odkritost mu je šteti v dobro – prišel na svoj račun po volitvah 2004. Ne preseneča, da je takoj po začetku Janševega mandata v letu 2005  s svojo sodelavko, sicer kot lastnik mariborske komunikacijske skupine SPEM, ustanovil podjetje Media Polis. Družba za oglaševanje, založništvo, tiskarstvo, trgovina, računalniške dejavnosti in storitve  se je v času svojega delovanja ukvarjala z zakupom medijskega prostora in prodaje tega. Novinarji morda več ne pomnijo posledic, sam pa sem o političnih prevzemih medijev v času 2004 do 2008 spisal dve nepomembni knjigi. Na svojem vrhuncu je leta 2008 uspela Novakova firma ustvariti nič manj kot 20 in več milijonov evrov letnega prometa. Je nekdo rekel dvajset milijonov? Sitnica. Ko je čas minil, je Novak svoj Mediapolis pognal v stečaj. Vmes je isti Mediapolis  na čelu z Marjanom Novakom posojal denar SDS in odigral svojo vlogo z brezplačniki. Parlamentarna komisija na isto temo je sicer prišla do mnogih zanimivih ugotovitev, ampak poročilo kasneje ni več nikogar zanimalo. Celo DNS je leta 2008 zmogel naslednjo ugotovitev, ki leti na Novakovo podjetje:

Ob tem velja poudariti tudi, da je v primerih brezplačnikov šlo tudi za eklatantno zlorabo javnega denarja. Po mnenju društva novinarjev je skrajni čas, da se razčisti tudi odgovornost vodilnih v tistih (para)državnih podjetjih, ki so neposredno (s financiranjem, oglasi in visokimi popusti) ali posredno (z nakazovanjem oglaševalskega denarja v Media Polis) sodelovali pri projektih Ekspres in Slovenski tednik.

No, še danes Božidar in isti Marjan Novak rada delita nasvete v »domačem« Marketing magazinu glede tega, kaj storiti s slovenskimi mediji, npr. z Večerom.

When Milojka met Božidar

Tviti Božidarja Novaka so najbolj prisrčni, ko se pogovarja z Milojko Balevski. S svojim alter-egom, kot bi rekel Mekina. Zabavno je npr. njegovo obujanje skupnih spominov na Susak in napis »Jugoslavija: Zaire = 9:0« na neki steni tega hrvaškega otoka, ki sta ga z Milojko, verjetno v kakšni poletni mesečini, družno opazovala. Novak sicer rad prebira Milojko, na tviterju napotuje na njene zapise tudi druge uporabnike. Novinarja Dnevnika sta letos zapisala, da portal podlupo.net obvladuje – karkoli že to pomeni – prav ustanovitelj skupine SPEM, sicer ob priložnosti neke druge problematične prigode fotografiranja iz Državnega zbora:

Do prvega spornega dogodka je prišlo na dan, ko so poslanci izglasovali nezaupnico vladi Janeza Janše in izvolili novo mandatarko Alenko Bratušek. Takrat je fotograf Jani Božič z balkona posnel zaslon mobilnega telefona takrat še poslanke Bratuškove in le dan kasneje na portalu Podlupo.net, ki ga po trditvah več virov obvladuje ustanovitelj skupine Spem Božidar Novak, objavil vsebino zasebnega sporočila. Podobna zgodba se je ponovila nekaj tednov kasneje, in sicer na dan, ko so poslanci v DZ potrdili ministrsko ekipo nove premierke. Revija Reporter je takrat na svoji spletni strani v razmiku samo ene ure objavila dve novici s slikovnim materialom o vsebini zasebne pošte poslancev Janija Möderndorferja in Romana Jakiča, ki je bil kasneje potrjen za obrambnega ministra.

No, v nekem trenutku sredi 2013 so izginili tudi vsi zapisi Milojke Balevski na strani Pod  lupo, kasneje tudi njen tviter račun in na koncu še portal. Na imenovanem portalu sicer najdemo številne prispevke, v katerih kot glavna zvezda nastopa prav Novak in zdi se, da se je avtor ob pisanju moral na moč zabavati. Nekateri govorijo o tem, da nosi Novak šal za 1000 evrov in da se ga kriza posledično ni dotaknila, drugi o njegovem obisku pri predsedniku republike, tretji o tem, da je resen kandidat za direktorja RTV Slovenija…

Novak direktor RTV

Novak Struc Večer

Pod lupo Novak lobira pri Turku

Blagodejni učinki in častno predsedstvo

Pred letom dni je Božidar Novak nastopal tudi na srečanjih Društva novinarjev Slovenije – v prostorih EPK. Dva člana upravnega odbora DNS sta ga, očitno v hihitajočem napadu na mojo malenkost zaradi tega zapisa, na tviterju razglasila za častnega predsednika DNS. Drugim, očitno tudi meni, sta velikodušna ponudila plačilo kotizacije, ki jo je treba poravnati, če bi želeli vstopiti v posvečene prostore Novinarskih dnevov. Aleš Kocjan iz Večera je kasneje navrgel v tolažbo, da je »druženje z Novakom na vse blagodejno vplivalo«. Kot kamilični čaj. Všeč mi je, ko so novinarji ponosni na svoje izbrance in so jih pripravljeni braniti.

Toda pozor: če je Božidar Novak Milojka Balevski, potem ima DNS častno predsednico,  Janševi anonimusi pa nenadoma niso le Janševi. Ime česa je torej Milojka?

kocjan

Novak diploma Doba

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Spodaj objavljam razvpito 77 strani dolgo poročilo o brezplačnikih (klikni na spodnjo sliko):

Žal poročilo javno prav ni nikjer objavljeno; pridobil sem ga tam, kjer ga lahko vsi, pa tega ni storil noben novinar. Čeprav so v njem številne strani preprosto prazne – npr. zaradi bančnih in poslovnih tajnosti ali varovanja osebnih podatkov. Iz podobnih razlogov manjkajo v njem tudi najbolj zanimivi deli s podrobnejšimi podatki o vpletenih novinarjih.

Prazna stran brezplačniki

Ne razumem, zakaj je najmanj zanimanja zanj pokazal DNS, saj ponuja neposreden vpogled v novinarsko-politične povezave in antinovinarski značaj lepega dela naših političnih novinarjev, medtem ko je občutno članstvo ZNP pravzaprav v izdajanje brezplačnikov vpleteno in seveda iz tega razloga nima želje po njegovem razkritju. Že nekajkrat sem zapisal svoj ceterum censeo: za usodo novinarske in medijske avtonomije v Sloveniji bo indikativno videti, koliko zanimanja bodo novinarji pokazali za razkritje afere z brezplačniki. Še pred tem pa kajpada od dejstva, ali jih njihova lastna profesionalna svoboda sploh gane.

Naj spomnim, lani oktobra sprejeto poročilo je ugotovilo, da je bil namen izdajanja Ekspresa in Slovenskega tednika vplivanje na parlamentarne volitve leta 2008. Poslanci so ugotovili, da se je z brezplačnikoma prek diskvalifikacij političnih tekmecev želelo koristiti stranki SDS – tudi danes vladajoči stranki. Sprejet je tudi sklep, da je bil namen ustanovitve in izdajanja obeh časopisov prikriti (pred)volilno propagando oz. kampanjo ter sporno financiranje političnih strank. Prav tako je DZ s sklepom ugotovil, da se je šlo »v tem primeru izvajanja negativne politične kampanje« mimo veljavne zakonodaje.

Kasneje je bila vsebina poročila označena s stopnjo tajnosti, zaradi česar poročilo ni bilo dosegljivo niti v delni obliki. Po uskladitvi z  informacijsko pooblaščenko je poročilo postalo javno, vendar so v njem ostali zakriti nekateri deli, ki vsebujejo poslovne in bančne skrivnosti – tudi po pritožbi, ko je več prosilcev zahtevalo dostop do informacij javnega značaja in s temi kopijo poročila Preiskovalne komisije za ugotovitev in oceno dejanskega stanja izdajanja in financiranja brezplačnih tednikov »Slovenski tednik« in »Ekspres«, kot se uradno imenuje.

Kdo je prejemal honorar za pisanje v brezplačnike

Toda potem je poročilo postalo dostopno s prekritimi številnimi podatki, o njem so nekateri mediji, še zlasti Delo in Mladina, veliko poročali, vendar danes očitno nikogar prav posebej več ne intrigira. Mladina je septembra 2011 pisala ne le o novinarskih piscih v brezplačnike, ampak tudi prejemnikih honorarjev za to pisanje, kar seveda niso vsi novinarji, ki so pisali vanje ali pri njih sodelovali:

Vemo pa, kdo so bili resnični prejemniki avtorskih honorarjev, ki jih je stranka SDS tako posredno plačala v zameno za novinarske zmazke in ki svojih resničnih imen niso hoteli razkriti.

To so Silvester Šurla, sedaj predsednik Združenja novinarjev in publicistov ter odgovorni urednik tednika Reporter, to je Metod Berlec, odgovorni urednik tednika SDS Demokracija, to je Barbara Urbanija, sicer žena odgovornega urednika multimedijskega centra RTV Slovenija (MMC) Uroša Urbanije, ki je bil leta 2008 notranjepolitični urednik na Slovenski tiskovni agenciji (STA), to je Aleš Žužek, sedaj novinar MMC, prej novinar STA, to so Aleš Kocjan, Tadeja Vrtovec in Peter Avsenik, vsi še vedno novinarji STA, to je Aleš Andlovič, novinar Slovenskih novic, to je Monika Kubelj, novinarka Reporterja, in pa Maja Pirš, sodelavka revije Kapital in mariborskega festivala.

Brezplačniki in cerkev

Prav danes mediji znova pišejo o finančni polomiji mariborske nadškofije, npr. o stečaju podjetja Betnava. Žal manj omenjajo njeno vpletenost v izdajanje brezplačnikov – škofje so garali tudi za brezplačnike in ti so v veliki meri mariborska zgodba. Sedež njihovega novinarskega pogona je bil verjetno na Titovi. Iz poročila in spoznanj komisija izhaja, da je mariborska škofija na posreden način skoraj v celoti financirala izhajanje brezplačnika Slovenski tednik. Ostal je polmilijonski dolg izdajatelja Slovenskega tednika, podjetja Progresija. Predsednik uprave holdinga Zvon Ena Simon Zdolšek je med nastopom pred komisijo dejal, da ima holding do Progresije odprti dve terjatvi, v enem primeru gre za posojilo, v drugem pa za odstopljeno terjatev. Julius Fond, ki se je pozneje pripojil Zvonu Ena, je Progresiji dal več posojil, na koncu se je to združilo v eno, vredno 200.000 evrov, ki še ni poravnano.

Prav tako je obstajala še odstopljena terjatev v višini 300.000 evrov. Gre za dogovor med Zvonom Ena in Media Polisom. Media Polis ustanovitelja Božidarja Novaka je bil dolžnik Zvona Ena, ker pa je Progresija dolgovala Media Polisu, so sklenili pobotanje s terjatvijo, ki jo ima Progresija do Media Polisa. Terjatve so oslabili, je takrat pojasnil Zdolšek, po njegovem mnenju pa je realno pričakovati le delno poplačilo. Direktor podjetja Media Polis Marjan Novak je sicer na zaslišanju na eni od prejšnjih sej članom komisije pojasnil, da so Progresiji posodili več kot 600.000 evrov, večina posojila pa še ni povrnjena.

Kakšen interes so v Zvonu videli v izdajanju Slovenskega tednika? Zdolšek  je odgovoril, da se je zadeva začela kot eno posojilo, ki pa je nato preraslo »v možnost dodatnega angažiranja«. Tudi sam direktor Progresije Andrej Lasbaher je ponujal lastniški vstop v Progresijo, vendar je bil po Zdolškovih besedah prav vsebinski del brezplačnika ključen, da do tega ni prišlo. Kot priča je tedaj nastopil tudi nekdanji direktor Dravskih elektrarn Maribor Damijan Koletnik, ki sprva sploh ni želel odgovarjati na vprašanja, nato pa je dejal, da se ne spomni, ali je bila s Progresijo podpisana in realizirana kakšna pogodba. Pozneje pa je pojasnil, da »kolikor je on seznanjen«, pogodba ni bila realizirana. Koletnik je zaslovel po 21 milijonov evrov posojila Zvonu Ena. Nastalo je tako rekoč javno-zasebno partnerstvo mariborskih podjetij, ki so se našla v projektu Slovenski tednik.

»Cerkev ni imela nobenih koristi od brezplačnikov, prej škodo. Vsekakor pa mariborska škofija ni na račun tega dobila nobenih uslug kot poplačilo za posojila,« je povezave med Cerkvijo in brezplačniki komentiral Krašovec. Melita Župevc je tedaj kot primer mogoče usluge predstavila dvorec Betnavo in podjetje Betnava, d. o. o., ki je na državnem razpisu dobilo denar. Krašovec je njene domneve zavrnil: »Škofija je kandidirala pri več projektih, tudi za Betnavo, ki je spomenik državnega pomena. Mi smo Betnavo prijavili na razpis, na nekaterih državnih razpisih smo uspeli, na nekaterih pa ne – tako je bilo tudi z Betnavo. Na enem razpisu nismo uspeli, na naslednjem pa smo po nekaterih popravkih in dopolnitvah dosegli zadostno število točk in na razpisu smo uspeli.« (Zgornji tekst je delno povzet po tem zapisu).

Nekaj zapisov, povezanih z brezplačniki in mariborsko nadškofijo:

ena, dva, tri, štiri, pet, šest.

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Prvega oktobra letos sem se v zapisu DNS, kaj pa brezplačniki? zavzel za jasnejše stališče DNS do zadeve brezplačniki – nedvomnega brodoloma medijske profesionalnosti v Sloveniji, glede katerega bi si morali naliti čistega vina. Med drugim sem izrazil pričakovanje, da se bo DNS opredelil do tega, da poročilo parlamentarne preiskovalne komisije postane javno in do anonimnega političnega novinarstva – ne načeloma, temveč konkretno, saj so praktično znana tudi imena vpletenih novinarjev.

DNS je 12. oktobra res objavil izjavo o brezplačnikih z naslovom Brezplačniki: NČR je odreagiralo že leta 2008.  Nekoliko defenzivno stališče, ki ga izraža naslov, želi spomniti, da se je NČR ukvarjal z brezplačniki »že« leta 2008. To drži: obravnaval je štiri prijave NČR glede brezplačnikov, od tega tri moje, in zavzel je načelno stališče do psevdonimov. Vendar močno dvomim, da je to obujanje spomina na pritožbe na NČR v letu 2008 vse, kar lahko DNS o tem pove leta 2011, ko smo dobili končno poročilo o tem. Med drugim so v tej izjavi zapisali:

Ob tem velja poudariti tudi, da je v primerih brezplačnikov šlo tudi za eklatantno zlorabo javnega denarja. Po mnenju društva novinarjev je skrajni čas, da se razčisti tudi odgovornost vodilnih v tistih (para)državnih podjetjih, ki so neposredno (s financiranjem, oglasi in visokimi popusti) ali posredno (z nakazovanjem oglaševalskega denarja v Media Polis) sodelovali pri projektih Ekspres in Slovenski tednik.

Lepo, da se omenja tudi fantomski Media Polis, ki je odigral eno najpomembnejših vlog pri financiranju brezplačnikov in delitvi oglaševalskega denarja pridnim in malopridnim medijem pod Janševo oblastjo. Med drugim je, nenazadnje, 120.000 evrov na lepe oči posodil stranki SDS. Agencijo Media Polis je ustanovil Božidar Novak, direktor Spema. O njenem delovanju je pisala Mladina že davnega leta 2007 in danes vemo o njej in njenih akterjih skoraj vse.

Človek bi, glede na citirano stališče DNS, pričakoval raziskovalnokritično držo do delovanja Media Polisa. Toda ne, na četrtkovi okrogli mizi, ki jo je organiziral DNS, jim ni bilo težko Božidarja Novaka prepoznati kot polnokrvnega strokovnjaka, ki jih bo podučil o medijskih in komunikacijskih strategijah predvolilnih kampanj, ne brezplačnikov:

Res je nekoliko zoprno, če ima človek previsoka pričakovanja do DNS (da o tem, da velja za nergača, sploh ne govorim). Sprva se društvo ni opredelilo do tega, ali si želi poročilo o brezplačnikih narediti za javno, čeprav bi moral novinarskih ceh glede tega prav zdaj izkazovati maksimalni interes. Potem pa se, za nameček, le dober teden po lastnem stališču o brezplačnikih, zaplete v kurtoazijo koketiranja s tistimi agenti brezplačnikov, ki jih je le teden poprej grajalo. Upajmo, da je vsaj Novakovo siceršnje strokovno znanje odtehtalo odmerjeno povabilo – glede na njegove izkušnje iz fantomskih predvolilnih kampanj v mandatu 2004-2008 in v volilnem letu 2008. V kontekstu mojega poziva DNS, pa tudi mimo njega, ostaja še intenzivnejši grenak priokus, da glede afere brezplačniki nima bolj izdelanega stališča.