Spletne strani političnih strank in trojna ironija

Zakaj niso spletne strani političnih strank vpisane v razvid medijev?

Navidez marginalno vprašanje, ki ga postavlja Dejan Kaloh, poslanec Janševe stranke, je nadvse ustrezno in merodajno. V bizarnih časih, ko se v Sloveniji ne želimo soočati z neposredno lastniško in strankarsko politizacijo medijev, dodobra spreminjajočo kvaliteto domače krajine z nižanjem medijske kulture, širjenjem sovraštva in diskurza diskreditacij, triumfom fake news in splošno patologizacijo, je več kot na mestu. Še zlasti, ker se novinarska skupnost in ceh več kot očitno s problemom ne želita spopasti, s svojo pasivnostjo pa ga hranita in spodbujata.

Politizacija domačih medijev in njihova strankarska apropriacija, ne zgolj vpis spletnih strani političnih strank, postaja ena osrednjih in največjih dilem demokracije, ki jo živimo, obeležje vseh družbenih procesov in tega, čemur nekateri pravijo orbanizacija Slovenije. In res je kar trojna ironija ter posebne vrsta zaušnica, da po tem sprašuje poslanec tiste stranke, ki v politizaciji prednjači. Naj pojasnim.

Dejan Kaloh, do nedavnega urednik in lastnik političnega portala Politikis z nesporno politično orientacijo, celo v času urednikovanja zaposlen v poslanski skupini SDS in pri ministru te stranke, sicer štiriodstotni lastnik podjetja Nova obzorja, ki izdaja strankarsko glasilo Demokracija, je videti maksimalno kvalificiran za poizvedbo, zakaj spletne strani političnih strank niso vpisane v razvid medijev, pa bi morale biti. Ampak s tem je nakazana šele prva ironija. Druga je relacijska in v tem, kot rečeno, da sprašuje po rečeh, ki bi morale skrbeti ceh v celoti in bolj kot njega koga drugega. Tretja in največja je spletno mesto, ki je promocijsko objavilo njegovo poslansko vprašanje v celoti. Govorim o portalu »e-maribor.si«. Borut Mekina je oktobra lani v Mladini zabeležil:

Mesec dni pred lokalnimi volitvami so po Sloveniji začeli delovati nenavadni lokalni spletni portali. V drugem največjem izmed njih, namenjenem Mariboru, naj bi bil za vsebino odgovoren Mitja Grmovšek, kot piše v razvidu medijev, ki ga vodi ministrstvo za kulturo. Na portalu ponujajo intervju s poslancem SDS Dejanom Kalohom, s poslancem SDS Marijanom Pojbičem, z Markom Remsom, predsednikom občinskega odbora SDS Duplek, pa z Renejem Pernekom, mladim športnikom, ki je sodeloval na športnih igrah SDS … A čeprav je Grmovšek sam podpisan pod intervjuji, objavljenimi v mediju, katerega odgovorni urednik naj bi bil, sam pravi, da ne ve, kako je portal nastal in kdo ga ureja.

Kot vidimo, na koncu nič ne pomaga, če je portal vpisan v razvid medijev pri ministrstvu. Odgovorni uredniki o straneh, ki jih urejajo, tako rekoč uradno ne vedo nič – razen tega, da objavljajo poslanska vprašanja stranke SDS o portalih, ki da morajo biti vpisani v razvid medijev. Ali kot nadaljuje Mekina:

Zadeva je še bolj nadrealistična. Direktor omenjene spletne strani je – sodeč po razvidu medijev – Matic Nikolavčič iz jeseniškega videoprodukcijskega podjetja Videomz. A čeprav je odgovoren za poslovni del, pravi, da s spletno stranjo ni povezan. Poleg e-Maribora je pred lokalnimi volitvami oživelo še 12 podobnih, lokalnih spletnih strani.

Čemu potem sploh služi vpis v razvid medijev? Najbrž zgolj norčevanju in dokazovanju, da v tej državi sistem ne deluje in da lahko vsak naredi svoj politični medij, za nameček pa to zanika. Klemen Košak je že decembra 2017 naštel portale, ki jih tako ali drugače obvladuje SDS in so nastali pol leta pred volitvami: ob tedniku Demokracija, televiziji Nova24TV, tabloidu in portalu Škandal, spletnem portalu Politikis, če ideološkega vpliva tednika Reporter ne omenjamo, so tu še številne lokalne spletne strani in največkrat jih druži predvsem gesta mimikrije in zanikanja, zelo znana iz časa Janševih brezplačnikov deset let nazaj: sodelavci, odgovorni uredniki in novinarji ves čas tajijo, da bi imeli karkoli s stranko.

Če seštejemo vse troje: mar ni res strašljivo groteskno, da politizacija medijev pri nas skrbi (zgolj) aktualne politike, le tiste, ki so sami predstavljali del teh procesov in končno zapisane le v tistih medijih, ki so uspešno registrirani, čeprav mimikretično, kot politični, ne da bi to želeli sami odkrito priznati?

No, tu je še ena ironija. Če Kaloh sprašuje, kdaj bodo politične stranke svoje medije prijavile v razvid, je leta 2011 njegova SDS po sklepu ljubljanskega okrajnega sodišča morala plačati dobrih 1500 evrov kazni, ker svoje spletne strani (www.sds.si) ni vpisala v razvid medijev. Od tega je del moral plačati predsednik SDS. Takrat so se pri tej stranki sklicevali na to, da spletna stran ni medij in ob tem omenjali mnenje inšpektorata za kulturo in medije.

Upoštevajoč na začetku našteto trojno ironijo nisem prepričan, da se ta ni dejansko podeseterila.