Počivalškov konec, ki se bliža: pogovori o šoferju Slovenije mimo javnosti

Zdravko Počivalšek se veseli skorajšnje odločitve o Janševi koaliciji, njegovi dolgotrajni pogovori naj bi se kmalu res obrestovali, je zaupal v včerajšnjem večernem pogovoru na POP TV:

»Lahko povem, da se bližamo trenutku, ko bomo zelo hitro ugotovili, ali je taka programska vlada mogoča,« na to odgovarja Zdravko Počivalšek, predsednik SMC in minister za gospodarstvo v odstopu.

V tem trenutku so v zaključni fazi programskih pogajanj, dodaja. Po vseh napetostih se nam torej bliža konec, vsaj konec spoznanja o možnosti nove vlade, kot je zvito povedal; ker gospodarski minister pač ni navajen pretiravati, morda lahko lažje razumemo, zakaj je kakšen dan nazaj Šarcu izrekel osorni »ne« s tvitom, da naj »tisti, ki so državo z odstopom spravili v ler, šofiranje avta zdaj prepustijo drugim«.

počivalšek ne rabimo razlagati javnost

Naslovni poudarek iz intervjuja na POP TV

Signal lojalnosti le enemu izbrancu je s tem morda dokončno sprožen, in to po tistem, ko je stranka SDS taktično zagrozila, da se pripravlja na volitve, ker da so pogovori s SMC, DeSUSom in NSi zastali.

Tretja dilema: antijanša ne rešuje ničesar

Šoferja morda skoraj že imamo. Večji del debat se je v zadnjih dneh in širše pričakovano osredinil okoli zastranitvene trileme, ali je predsednik SDS sploh primerna izbira za šefa nove vladajoče koalicije po odstoplem Šarcu. Izoblikovali so se trije tabori: v prvem so kajpak vsi, ki v takšno izbiro niti malo ne dvomijo, v drugem nasprotniki, ki možnost odklanjajo ali pred njo celo svarijo, v tretjega pa spadajo zelo modni zagovorniki pozicije, da nasprotovanje Janši politično ne rešuje ničesar. Zakaj?

Menda polarizacija države, ki se odvija s pomočjo »antijanša« ideologije, in od tu naprej obstaja več manjših inačic argumenta, Sloveniji ne prinaša nič novega, zato bi jo moral čim hitreje zavrniti.

Janševi snubci, intenzivno smukajoči se okoli njega, so skupaj s Počivalškovo retoriko reševanja Slovenije nesporno v zadnjih od treh kategorij, kje jim družbo presenetljivo delajo tudi številni levo usmerjeni politiki, novinarji in intelektualci, ne da bi reflektirali svojo držo. Najbolj lapidarno je v prej omenjenem intervjuju prvak SMC misel izrazil z definiranjem »problema«:

»Problem te vlade ni gospod Janez Janša, problem te vlade so vsebine, ki jih bomo, ali pa ne, dogovorili.«

Počivalškova taktika je pač ena najbolj frekventnih inačic socialno-ekonomsko-podjetniškega-programskega redukcionizma, s katerim nam zgoščeno strežejo razne interesne skupine in množični mediji. Končna postaja in tiha želja je seveda legitimacija njegove vlade, scenarij pač, nevreden analize slehernega družboslovca in humanista, saj spregleda številne družbeno sporne elemente fenomena Janše v imenu pretvarjanja, da nas bo zgolj ekonomija, osvobojena ideologije (ja, še ena trenutna puhlica) in vseh drugih elementov, potrebnih za demokratično oblast, pognala v svetlo prihodnost, zato moramo na koncu vlado prvaka SDS neizogibno sprejeti.

Zmanipuliral svoje članstvo

Cena za soglašanje sega visoko. Če lahko maksimalno ironično nenačrtovano tarčo poslavljajočega se Mira Cerarja na lanskem septembrskem kongresu, kjer je žezlo prepustil Počivalšku, ugledamo prav v njegovem nasledniku (»Plačali smo tudi ceno neizkušenosti in premile selekcije med vsemi tistimi, ki vedno z nezgrešljivim nosom za osebne kariere najdejo pot do zmagovalcev volitev«), je Janšev snubec v omenjenem intervjuju navrgel še eno nezaslišano domislico.

Grega Repovž je v zadnji Mladini postregel z zanimivim podatkom, kako je Počivalšek zmanipuliral javnost in svoje lastno članstvo po sredinem svetu stranke:

»V sredinih Odmevih mu je uspelo prikazati, da mu je dala stranka pooblastilo za nadaljevanje pogajanj z Janšo, dejansko pa je sprejela sklep, naj nadaljuje pogajanja za oblikovanje morebitne koalicije z vsemi strankami. V razpravi je bilo poudarjeno, da to velja za pogajanja z vsemi strankami, za vladno koalicijo in za volilno koalicijo – in to je bil pogoj za sprejetje sklepa, ki ga je posebej omenilo več članov, za enega (poslanca Janija Möderndorferja) pa je bilo tudi to premalo. A to je Počivalšek zamolčal, ko je javnosti predstavljal sklep sveta stranke.«

V silni stiski, da bi javnosti in članstvu predočil enotnost v svojih vrstah, je potemtakem, če drži podatek, neposredno lagal: pretvarjal se je, da je dobil pooblastilo zgolj za pogovore z Janšo in mediji so potem na debelo ugibali, od kod nenadoma tolikšna sloga med članstvom (25 proti 1, so glasovali), ki je v zadnjem tednu nismo zaznali.

Preveč radovedna javnost

A ne le, da je pljunil čez lastno, interno javnost, izvoljeni poslanec je v istem intervjuju arogantno zamahnil tudi čez tisto širšo. K čemu je poslanec kot izbranec ljudstva zavezan? K obveščanju menda ne:

Počivalšek o tem, kako bodo razložili javnosti, da jim ne gre le za poslanske stolčke: »Mi ne rabimo nobeni javnosti ničesar razlagati.«

Stranka, ki je čisto po pomoti z apeliranjem na etiko kapitalizirala slovenske vstaje v letih 2012 in 2013, s tem pa pretežno njihovo »antijanša« ideologijo, nato s Cerarjem zmagovito prišla na oblast 2014, je nenadoma na tem, da v imenu zanikanja obeh javnosti, strankarske in najširše, na velika vrata legitimira ideologijo tistega, ki mu dolguje svoj lasten nastanek. Tragedija ali že farsa?

Po Počivalšku javnost nima posebne pravice vedeti, kdo je ta, ki želi šofirati Slovenijo. Da ni to pomenljivi prezir do vseh vrst javnosti, ki je v sebi že globoko ponotranjil nedemokratična načela?

 

Šarčeva prostodušnost kot psihopolitični moment: pa kaj, če bo desna vlada!

Zadnja karikaturna naslovnica Mladine nam duhovito IN prikupno riše paniko, nastalo ob navidez nepričakovanem in slabo utemeljenem Šarčevem odstopu med koalicijskimi partnerji. Razočarani premier je uspel, kot zdaj še slutimo, z enim samcatim zamahom porušiti marsikaj, kar je mukoma gradil dobro leto ali več, pri čemer se zdaj, oborožen z novo metaforo, sklicuje na to, da je svoje koalicijske partnerje dolgo opozarjal, naj ne majejo čolna.

Moj namen ne bo politično vrednotiti njegove geste kot dobre in slabe, ampak raje odgovoriti na vprašanje, v kakšni meri je bila njegova poteza odstopa res povsem nepričakovana in v kolikšni je bila sploh dovolj reflektirana.

Šarec jastog mladina

Šarec v Mladini: prostodušno o jastogih, ki jih bodo pojedli drugi

Ponudil bom razlago, da jo moramo ugledati predvsem kot izraz naveličanosti neizkušenega novinca, ki se je sredi igre ustavil in se s precej lastne samozavesti ob ugodnih javnomnenjskih anketah odločil peskovnik zapustiti, ne da bi dobro premislil vse politične posledice zase, za druge in državo v celoti.

Prostodušno o verjetnosti

Za najbolj indikativnega v smeri svoje teze bom vzel njegov zadnji intervju za Mladino. Šarčevo stališče do politike, najbrž v veliki meri posredovano z distancirajočo igralsko in imitatorsko izkušnjo, skozi katero je morda razvil cinični občutek, se najbolj pomenljivo zrcali v pojasnilu, kjer lamentira o tem, kako ga je izdala Levica in kako je na koncu imel podporo le še pri Zmagu Jelinčiču. Izpostavljam njegov sklep iz intervjuja, izrečen vsega dva dneva po njegovem odstopu:

»Zdaj, ko sem odstopil, zdaj pa res obstaja verjetnost, da dobimo desno vlado.«

V trenutku, ko je sam sicer večkrat ponovil, da se zavzema za predčasne volitve, a je ta možnost za nekatere njegove še včerajšnje koalicijski partnerje, predvsem SMC, SAB in deloma DeSUS, preveč nevarna, ker jih morda ne pripelje več v parlament, je torej Šarec v sebi lastni prostodušnosti posredno priznal, da njegovo dejanje z vidika prihodnosti države res ni bilo najbolj premišljeno.

Zakaj? Zavedati se, da obstaja »verjetnost« desne vlade, očitno ne meri na pričakovanje rezultata po predčasnih volitvah, saj bi to pomenilo popoln defetizem: javno mnenje mu vendar v tem trenutku odmerja zmago na volitvah. Bolj je izraz stiske, da bo Janezu Janši v mimovolilni kombinatoriki uspelo postati nov mandatar.

So what!

Nenavadno je, da moram na to spomniti, toda premier je v zadnjem letu neštetokrat zavrtel svojo prepoznavno lajno, s katero je opozarjal na svoj odstop, in to v prepoznavni intonaciji lastne ležernosti v odnosu do te možnosti. Ponovljeno prepričanje, da bo vlada pač padla, če mu bodo njegovi koalicijski partnerji nagajali in ga ne bodo podprli v parlamentu in na vladi, sem poimenoval za »sowhatism« in o njem pol leta nazaj pisal v besedilu Sowhatism. Pa kaj, bo vlada pač padla.

Ironično se je etablirani domači politični komentariat v množičnih medijih, resda največkrat sestavljen iz piarovcev in odsluženih politikov, nenehno zaklinjal, da skoraj ni možnosti, da bi Šarčeva vlada ne dočakala konca svojega mandata, da torej »sowhatism« ni mogoč – in tako sem v svoji prognozi, da ji ne dajem več kot eno leto, ostal skoraj sam.

Dosedanje grozilne napovedi o predčasnih volitvah in padcu vlade skozi predsednikovo prostodušnost po moje sploh ne razkrivajo kakšne fingirane »igre«, s katero si je občasno zaželel zagroziti neposlušnim partnerjem, od katerih je vsak vlekel voz po svoje, temveč bi jih morali ves čas jemati za povsem resno namero. Zato zdaj, ko je odstopil, pač ne smemo biti kaj prida presenečeni.

Popoln debakel

Kvalitetni mediji, če sploh še obstajajo, so v prvih petih dneh po odstopu preigravali možne scenarije, v katerih utegne zmagovalec zadnjih volitev z nekaterimi odpadniki v okolju Šarca prevzeti vajeti in postati nov mandatar, ne da bi sploh odšli na volitve. Takšen razvoj dogodkov, če do njega pride, bi predstavljal popoln politični in moralni debakel za Šarca, s katerim dejansko ni računal.

šarec fb odstop

Pojasnilo o odstopu na Facebooku: lamentiranje o tistih, ki so ga pustili na cedilu

Toda kako so to izpeljali? Le malokateri medij je svoje uporabnike opozoril na razloge, s katerimi so leta 2018 v strankah zavračali sodelovanje z Janšo in se odločili za manjšinsko vlado pod Šarcem. Zdaj, ko obstaja velika možnost, da se Zdravko Počivalšek, Alenka Bratušek in Aleksandra Pivec, vsaj nekateri med njimi, povežejo s tistim, ki so ga leto in pol nazaj družno ustavljali, novinarji niso pokazali nobene posebne volje ali znanja spomniti na njihovo takratno ali današnjo zadržanost.

Šarec oportunejša izbira

Mislim, da sem kot eden zelo redkih večkrat posvaril pred tedanjo prazno oportunostjo bloka proti Janši: da se Šarčevi partnerji takrat pod isto streho niso zbrali iz prepričanja o nedopustnosti sodelovanja z nestrpnim in sovražnim politikom, ampak iz računice.

In če so brez etične drže kalkulirali takrat, bodo najbrž tudi znova. Septembra 2018 sem v zapisu Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade? analiziral takšne razloge:

V tem smislu je domača kvali-levica ali leva sredina izumila novo čarobno formulo ustavljanja Janše: če se združi proti njemu, je fragmentirana manjšina lahko močnejša od siceršnjega dominantnega zmagovalca volitev. To je zame dokaz oportunosti levoliberalnih strank: ne morem se znebiti občutka, da jih je večina zavračala sodelovanje z Janšo iz računice, ne iz prepričanja. To se kaže v tem, da so argumenti proti koaliciji z njim bili artikulirani silno šibko in neprepoznavno, v glavnem so se, redko izrečeni, vrteli okoli očitka, da je Janša nestrpen in sovražen partner in včasih še, da jaha na valu izključevanja in nestrpnosti do ranljivih skupin.

Seveda ne želim reči, da taka drža ni upravičena, temveč da so v konstelaciji, ko bi v vsakem primeru prišli v vlado, pri nekaterih strankah raje izbrali pot, kjer bodo ob prihodu v vladajočo koalicijo za nameček izpadli – ampak le izpadli – boljši in moralnejši. In res jim je včeraj z imenovanjem vlade uspelo. Glas proti Janši je bil zato bolj glas iz kalkulacije, ne iz prepričanja o nevarnem diskurzu diskreditacij, nestrpnosti in sovraštva na vse strani. Za nameček je bila za Šarčevo paleto strank v koaliciji to tudi oportunejša izbira: kdor bi koketiral s prvakom SDS, bi tvegal notranje spore v svoji stranki.

Le kdo bi še obsojal sovražni govor?

Če bodo v SMC, SAB in DeSUSu skočili na Janšev vlak, bo to še en kronski dokaz, da se v Sloveniji ne splača obsojati sovraštva in sovražnega govora. Zelo dobesedno, kajti nikoli ne veš, kdaj boš zaradi lastnega preživetja krvavo potreboval pomoč njihovega portparola. Glede takšne globoke politične in etične nenačelnosti, ki jo Janša te dni nesporno spremlja z veliko mešanico naslade in gnusa po tistem, ko sprejema prijazne telefonske klice nadvse »voljnih« Zdravkov in Alenk,  sicer tudi predsednik vlade v odstopu s svojim razvpitim državnim sekretarjem nima nobene polne moralne pravice soditi o istem. In vendar je za isto Mladino povedal:

SDS je stranka, ki podpira sovražni govor. Je stranka, ki ima televizijo Nova24, Škandal in Požareport ter Demokracijo, ima tako imenovane medije, ki so različni predali v isti omari. S te strani sem bil sam v zadnjem letu deležen diskreditacij na gnusni, osebni ravni. Nekdo, ki ima te medije, ki so povrhu še financirani iz Madžarske, in ki podpira sovražni govor, kjer prvak niti ne zna pojasniti izvora svojega premoženja, oprostite, s tako stranko težko sodelujem.

Šarec s SDS leta 2040

Ironično so na Nova24TV poročali, da je Šarec »pripravljen sodelovati z vsemi« in izpostavili, da je možnost za sodelovanje z SDS odprta, pohvalili pa so tudi njegovo zanimanje za obe Janševi televiziji:

Na vprašanje, če je pripravljen sestaviti koalicijo s stranko, s katero sedaj niso sodelovali, torej z Janševo SDS, je odgovoril, da so to zelo zgodnja vprašanja. »Mislim, da je za to absolutno prezgodaj in mislim, da take špekulacije niso na mestu.« Na vprašanje, če je bil problem te koalicije, da je nastala na podlagi politike antiJanša?, je Šarec odgovoril, da to ni bil problem v osnovi. »Osnovni problem je bil tudi ta, da je vsak hotel iskati svoj prostor pod soncem, da se je ves čas majalo čoln. Takrat sem rekel tisto o kuhinji, da če se ves čas odpirajo vrata, če ves čas nekdo moti, se projekti težko speljejo. Za vsak projekt speljati potrebuješ mir. Pripravljen sem sodelovati z vsemi, pripravljen sem sodelovati tudi nenazadnje z SDS, ampak je za to absolutno prezgodaj«, in našemu novinarju priznal, da spremlja tako prvi, kot drugi program Nova24tv.

Seveda lahko ugibamo, ali je zapisano demonstracija še ene politične propagande in spinanja, kajti Šarec je danes kasneje povedal nekaj povsem drugega: »Bi se stranka LMŠ lahko povezala z SDS-om nekje leta 2040, ampak takrat pa mene več ne bo na politični sceni.«

nova šarec sodelovanje sds

S portala Nova24TV: pri Janševih se veselijo sodelovanja s Šarcem

Normalizirana politika

Kakorkoli že obrnemo, predvolilna aritmetika v kombinacijah z Janšo nam enkrat več kaže, na kakšen način slovenska politika z roko v roki z množičnimi mediji ne kaže niti najmanjše pripravljenosti, da bi Janševo stranko prezentirala kot razvoju demokracije v Sloveniji nevaren avtoritarni režim.

Prav nasprotno, zadnjih pet ali šest dni po odstopu smo priča dominantnemu diskurzu, v katerem so obstoječe stranke v sodelovanju s skoraj vsemi poglavitnimi mediji uspele Janševo politiko normalizirati in jo predstaviti kot realno, v ničemer ogrožujočo opcijo, ki nam utegne vladati do leta 2022 in pri tem, kot vedno znova ponavljajo, sprejeti prepotrebne zakone in ukrepe v dobrobit države, zaradi česar bi jim morali biti neskončno hvaležni.

Ko se k tej normalizaciji priključi še Šarec s svojim Pa kaj, če bo desna vlada!, res nimamo dobrih razlogov za navdušenje.

V iskanju izdajalca: kdo pripravlja novo alternativno koalicijo?

Predsednik Nove Slovenije je pretekli teden v kar dveh skoraj istočasnih televizijskih intervjujih izdal, da sodeluje v pripravah na novo alternativno koalicijo. Res ni bilo prvič, da bi se Matej Tonin poigraval z mislijo vstopa v sedanjo ali kakšno drugo. Spomnimo se nenehnih ponudb Marjanu Šarcu, dvigovanja lastne teže in pomembnosti, v čemer vse od prevzema žezla v svoji stranki kar neprikrito uživa.

Pa vendar se zdi, da je tokrat povedal več kot kadarkoli prej, v bolj občutljivem trenutku in še bolj bahavo, kot smo navajeni. Ali res nastaja nova alternativna koalicija in posledično vlada, ki bo skočila na vlak, pač skozi predčasne volitve ali mimo njih, ter kdo jo bo sestavljal?

Konkurenti v metaforah

Spekulacije, da ta vlada ne bo zdržala, so se zadnje tedne močno okrepile. Ni dvoma, da v medijskem spinanju in retoriki s svojimi morbidnimi metaforami močno pomaga prvak opozicije in s tem parira Šarcu na njegovem besednem terenu. Zadnja prispodoba o klinično mrtvi vladi in političnem truplu, ki ji račun izstavlja Zmago Jelinčič, bi mimogrede lahko zrasla na zeljniku nekdanjega kamniškega župana.

šarec intervju delo

Šarčevo iskanje tistega, ki ga bo zapustil, v današnjem Delu

Toda vrnimo se k Toninovemu nastopu pri Marcelu Štefančiču in Urošu Slaku. Obakrat smo slišali precej podobno priznanje – da se v ozadju vrstijo premisleki o alternativni koaliciji, da v njih sodeluje Nova Slovenija, da so ti vezani na sedanji mandat in ne na dogajanje po predčasnih volitvah. Četrti element je bil najbolj presenetljiv.

Ponudba, ki se ne odklanja

Vprašanju na POP TV, če tajni alternativni scenariji predvidevajo Janšo kot novega predsednika vlade, je sledil odklonilen odgovor. Sorodnemu v Studiu City (13. 1.), če bi morda on prevzel žezlo vodenja vlade, pa neskromno intonirano protivprašanje. Matej je Marcela (sic!) izzval zelo neposredno s svojim “Če bi vi imeli tako priložnost in ponudbo, bi tako ponudbo odklonili?”

Ima potemtakem Tonin ponudbo za vodenje takšne koalicije in kdo mu jo je podelil? Voditeljeva drezanja v to, da bi razkril kakšno tančico skrivnosti o tajnih pogovorih, kot se je izrazil, niso pripeljala daleč, niti ob neposrednem izzivu, da se “vi in Janša dobivate”, česar gost ni zanikal.

Alternativne koalicije v opisu njihovih del

Pojasnila o načrtih so bila prozaična, v stilu, da je “naša dolžnost in v opisu naših del je, da nekaj spremenimo”, Tonin pa je obenem ponavljal, da bi bil najbolj srečen s predčasnimi volitvami, a če to ne gre, bodo pač prevzeli vajeti neposredno iz Šarčevih rok, najbrž po nezaupnici vladi, saj iščejo “drugo najboljšo varianto” in “koalicijo s polno večino”.

Na sorodno poizvedbo pri Slaku, ali bo novo koalicijo vodil Janša,  je Tonin v svojem opisu dela odgovoril, da ne. Kaj lahko potemtakem izvlečemo iz obeh pogovorov, česar žal novinarjem v tednu dni ni uspelo?

Nekaj zelo enostavnega: bodisi je intervjuvani ves čas lagal ali manipuliral, torej nič od povedanega o tajnih seansah ni res, ali pa pogovori okoli nove vladajoče koalicije in vlade res tečejo, ponudbo za vodenje vlade pa ima on sam. Tonin. Ker prvo možnost skoraj lahko izključimo, si drugo bolj intrigantno novico v teh razmeroma dolgočasnih notranjepolitičnih naracijah že težko predstavljamo.

Neverodostojni vedeževalec

Šarec je v nedavnih intervjujih, ki sta sledila prej omenjenima in sem se ju že dotaknil v zapisu Vojaški pogum, laži in filmski trakovi, s predsednikom Nove Slovenija precej pobalinsko obračunal, kar dvakrat ga je označil za zanič vedeževalca in nekoga, ki ni verodostojen. Kakšne posebne sinergije med njima očitno že dolgo ni več, če je kdaj sploh obstajala.

Današnji intervju z njim v časopisu Delo pa je razkril, da ga vendarle muči, kdo mu v koaliciji morda koplje jamo in želi prevzeti vlogo Jude Iškarijota.

šarec počivalšek siol

Siol danes o iskanju izdajalcev v koaliciji

Janša in Tonin, če v ozadju pleteta komplot, nujno potrebujeta podporo kakšne od sedanjih koalicijskih strank, a Jelinčič pri tem odpade; njegov razvpiti cenik Janše več kot očitno ni prepričal v sodelovanje. Kdo še ostane?

Seme sumničenj posejano

Premierjevo hektično iskanje morebitnega izdajalca se potem ustavi pri usual suspects, sprva pri novem predsedniku SMC. Kot so lepo povzeli na Siolu, ga je Zdravko Počivalšek te dni pomiril, da ne sodeluje v nobenih tovrstnih pogovorih. Od včeraj dalje je tudi jasno, da po katastrofalnem zaključku kariere Karla Erjavca to ne bo DeSUS, saj je novopečena predsednica Aleksandra Pivec tesna premierjeva sodelavka, ki se mu bo morala še dolgo časa zahvaljevati za vso politično podporo med kampanjo.

Seme sumničenj in konspiracij je torej posejano, išče se Juda Iškarijot v nekem namišljenem scenariju nove koalicije, ki ga utegne zaradi pohlepa po denarju in še drugih grehov doleteti večno pogubljenje.

 

Farsa, imenovana Magna: kaj vse je šlo narobe

Kdo vse je zatajil v primeru neustrezne umestitve tovarne Magna Steyr na vodovarstveno območje v Hočah? Ne morem se spomniti nobenega primera iz preteklosti, v katerem bi generalno odpovedali kar vsi »deležniki« po vrsti: najprej država, konkretno tedaj še Cerarjeva in sedanja vlada, s svojim izigravanjem zakonov in specialnim Lex Magna, ustrežljivo serviranim investitorju v zameno za politične točke, ponujajočim najboljšo možno lokacijo ob vseh potencialnih drugih, s katerimi bi bili pri Magni tudi zadovoljni, nato okoljevarstveniki, ki se niso znali postaviti proti kršitvam zakonodaje in v bran varstvu okolja in narave, končno pa še Gorazd Marinček, tisti aktivist, ki je bil leto in več deležen številnih nedopustnih pritiskov, norčevanja in posmeha s strani najširše javnosti, navdušene nad bleščečim investitorjem in novimi delovnimi mesti, a je potem predlagal napačen korak: še dodatno poglobitev problema z izigravanjem zakona.

Na koncu je tu še mnenje široke javnosti, ki je brez resne globine presojalo nastali konflikt le po občutkih in tem, kar intonirajo mediji: koncept zaščite vode je za državljane nadvse abstrakten, novih delovnih mest pa zelo konkreten, zato s strani Magne najeti piarovci v humusu ljudskih populizmov niso imeli preveč težkega dela. Pojdimo po vrsti.

Kaj je narobe z vlado

Zaplete in izigravanje zakonom sem, seveda ne edini, predvidel in komentiral že v zapisih Magna: politični projekt, kjer utegnejo žrtvovati vplive na okolje in Magna, argumenti in zarotniški covfefe. Odgovor Realnega na zadnji zaplet tik pred zagonom proizvodnje je dejansko prišel že kakšen dan po tistem, ko so se 13. februarja letos sestali Marinček in predstavniki vlade na čelu z ministrom za gospodarstvo in ministrom za okolje, Zdravkom Počivalškom in Juretom Lebnom.

Po tistem, ko so v Magni dramatizirali nastalo situacijo in se spomnili, da bodo proizvodnjo spet začasno preselili v Graz, pred kamerami pa so zgroženi nastopali delavci in hiteli razlagati, da so zakreditirani in ne morejo začeti z delom. Prst so vsi skupaj spretno uperili v eno osebo, v dežurnega krivca in grešnega kozla.

In kaj je zadnje tedne predlagal razvpiti okoljevarstvenik, ki je vložil ugovor zoper izdano okoljevarstveno dovoljenje in v primeru zavrnitve že vnaprej napovedal tožbo na upravnem sodišču? Tole:

Če bi spremenili člen o posebnem zakonu o Magni tako, da bi zapisali, da lahko investitor ne glede na zakon o vodah gradi na razvojnem območju, bi to zagato rešili.

Vlada je na koncu na tej točki popustila Marinčku in ta četrtek (21. februar) bo odločala o predlogu okoljskega združenja Rovo ter poslala v dodatno dopolnitev omenjeni Lex Magna, v zameno pa se bo Rovo odpovedal upravnemu sporu glede okoljevarstvenega dovoljenja. Ministra sta klonila pred Marinčkovim predlogom, s tem pa dokaj naravnost skrušeno le priznala ključno, da predstavlja gradnja lakirnice na vodovarstvenem območju resno kršitev 69. člena Zakona o vodah.

Delo Marinček

Delo o pogovoru, po katerem je vlada pristala na Marinčkov ultimat

A po tistem, ko so se nekateri mediji s pomočjo piarovcev na vso moč trudili z akcijami, kako usmeriti sovraštvo v nebodigatreba ekologe in si izmišljali neverjetne nabore diskvalifikacij, med katerimi je znameniti Počivalškov »ekoterorizem« slišati že prav nedolžen, je dogajanje dohitela novica, da je Magna sicer prejela poskusno obratovalno dovoljenje z ministrstva za okolje in prostor, a strojev ne bo zagnala, ker je to po njihovem razumevanju premalo, saj se namreč za obratovanje tovrstne naprave zahteva pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje.

V hipu je postalo še zadnjim dvomljivcem jasno, da Marinček za takšno zamudo ne more biti kriv – s svojimi obljubami o hitenju in nerealnih časovnicah glede postopkov je lahko kriva le prejšnja in sedanja vlada. Pa tudi celotna vladajoča koalicija in tudi opozicija, ki nista imeli omembe vrednih zadržkov.

Kaj je narobe z Marinčkovim predlogom

Ali je res mogoče zaobiti dikcijo 69. člena Zakona o vodah, kar je ves čas zatrjevalo ministrstvo za okolje? Govorimo o naslednji prepovedi:

Gradnja objekta in naprave, ki je namenjena proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi in za katero je v skladu s predpisi na področju varstva okolja treba pridobiti okoljevarstveno soglasje, ter objekta in naprave za odlaganje odpadkov, je na vodovarstvenem območju prepovedana.

Sprejemanje posebnih zakonov mora prestati preizkus načela usklajenosti pravnih aktov, o čemer govori slovenska Ustava v 153. členu. Če predpostavimo, da je Lex Magna veljaven specialni predpis, potem 3. in 4. odstavek istega člena Ustave odgovarjata na vprašanje glede možnosti odstopanja od omenjene prepovedi. Niti Zakon o vodah niti kak drug zakon ali mednarodni akt ali Ustava nikjer ne določajo izjem od prepovedi, ki jih določa 2. odstavek 69. člena – torej prepoved gradnje v skladu z besedilom tega odstavka.

Izjem ne more biti, želeli ali ne. Za ostale dejavnosti, objekte ali naprave na vodovarstvenem območju, kjer proizvodnja ne vključuje nevarne snovi in za gradnjo ni potrebno pridobiti okoljevarstvenega soglasja, Zakon o vodah v 74. členu določa pristojnost vlade, da v aktu vlade določi tudi ukrepe in omejitve (oziroma omilitve), ki veljajo na vodovarstvenem območju.

Zato nobeni popravki, ki jih predlaga Marinček in jih zdaj ministra servirata vladi, ne bodo spremenili dejstva, da država pred očmi najširše javnosti izigrava lastno zakonodajo – omenjeni člen Zakona o vodah – in to na očeh široke politične, strokovne, okoljevarstvene in širše javnosti. Zakaj ekolog Marinček predlaga takšne rešitve, mi ni povsem jasno: kakor da bi nekdo dajal nekomu navodila, kako bolje legalizirati kršitev člena in se izogniti varstvu voda.

Če pomislimo, da smo pravico do pitne vode leta 2016 vnesli v Ustavo in ji dodali poseben člen, je predlaganje izjem zakonskim določilom z namenom varovanja glavnih virov pitne vode pred potencialnimi onesnaževalci in onesnaženjem res v posmeh tudi tistim, ki so v vodi želeli ugledati ustavno varovano kategorijo. In bili uspešni. Dolgoročno varovanje voda na najbolj izpostavljenih območjih bi moralo biti samoumevno, med njimi pa je eno najbolj kritičnih, če ne celo najbolj kritično, tako zaradi industrije kot intenzivnega kmetijstva, ravno celotno Dravsko polje, kamor je Magna tudi umeščena. Zdaj pa razumi, kdor lahko.

Kaj je narobe z ekologi

Medtem ko se laična javnost ravna po hipokritičnem načelu »Ne bodimo tako togi, v imenu novih delovnih mest pa res lahko kdaj kršimo kakšen člen zakona« ali »Pa kaj bi radi, kmetje so bistveno bolj onesnaževali podtalnico, kot jo bolakirnica, zakoni pa so itak neživljenjski, zato jih zanemarimo«, vladajoča politika pa po geslu »Malce smo se zakalkulirali z nezakonitostjo in gostoljubnostjo Magni, zato bomo zdaj popuščali enim in drugim, samo da rešimo nasedlo barko«, tudi okoljska in okoljevarstvena stroka pridno molčita in se pretežno vzdržujeta slehernega mnenja. Na podoben način je ogromna vrzel zazevala tudi v množičnih medijih.

Zato že dolgo ni težava le v Marinčku, temveč v »le Marinčku«. Ki je ostal sam, samcat, nato sicer niti ne klonil pod številnim pritiski in domnevnimi ponudbami podkupnin, temveč najbolj pred lastnim nenavadnim predlogom, ki je v posmeh okoljevarstveni ideji. Ali je bil pri tem zgolj ciničen in se posledic predloga morda ne zaveda, ali ima za bregom kakšne druge scenarije, sploh ni pomembno. Magna je zato postala ime za popolno anemičnost ekološke stroke v državi – če ta ni sposobna odziva na kršitev 69. člena Zakona o vodah, ampak ga celo perfidno izigrava, lahko strahoma pričakujemo, na kaj se ne bo zmožna odzvati naslednjič.

Po drugi strani ne more držati enoznačno, kot sledi iz zavrnitve ministrstva za okolje na pritožbo organizacije Rovo glede izdanega okoljevarstvenega dovoljenja, da bi se morali pisci pripomb na omenjeno zakonsko prepoved sklicevati že v postopkih za pridobitev gradbenega dovoljenja in okoljevarstvenega soglasja. Kar bi pomenilo, da so se ekologi in pritožniki zganili s fatalno zamudo, ko je bilo že prepozno – smešno po sebi je, da država, ki bi morala bdeti nad varovanjem zakonov najprej kar sama, to očita drugim. Zgolj en dokaz navajam, da to ni res. Ekološka iniciativa Rače, ki sicer res ni stranka v postopku, je na problematičnost umeščanja potencialno okoljsko zelo obremenjujočih objektov, kakršna je lakirnica Magne, opozarjala ARSO in pristojna Inšpektorata tako v fazi pridobivanja okoljevarstvenega soglasja kot v fazi pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja. Zdravstveni inšpektorat RS se je skliceval na svojo nepristojnost in jo napotil na Inšpektorat RS za okolje in prostor, ki se je potem ravno tako izrekel za nepristojnega.

Kaj je po novem javni interes

Nihče me ne bo mogel prepričati, da je podleganje diktatu tujega kapitala, ki sredi hoške ravnice gradi lakirnico in druge objekte, v večjem strateškem ali širšem javnem interesu kot zagotavljanje dostopa do čiste pitne vode in varovanje podtalnice. Če temu ne pritrdimo, smo na dobri poti, da zakockamo ekološko prihodnost lastne države.

V Sloveniji je le manjši del ozemlja (17 odstotkov) znotraj katere od kategorij vodovarstvenih območij, od česar jih je le 30 odstotkov na kmetijskih zemljiščih in od tega le malenkost v območju I in II. Z režimom, kakršno je zemljišče in podtalnica pod Magno (območje VVO II) ali strožjim, je na državnem nivoju varovanih le okoli 1,6 odstotka ozemlja v državi. Če nismo sposobni najti primernejše lokacije za tovrstne objekte, zaradi česar silimo v ta en odstotek, potem smo najbrž res bodisi popolnoma ekološko neozaveščeni ali pa prodani kapitalu. Morda oboje.

VVO država

Deleži ozemlja v režimih vodovarstvenih območij na državnem in občinskem nivoju

In potem je tudi nedavni požar v Kemisu, ki je imel vsa potrebna dovoljenja, v njih zapisane vse rešitve, ki so na papirju zagotavljale, da do nesreče ne more priti, kot dogodek bistveno lažje razumljiv in se mu nikakor ne bi smeli čuditi. Pač živimo v državi, v kateri postaja v javnem interesu, da se odpovedujemo zdravemu okolju in elementarnim načelom njegovega varovanja, zapisanim v ustavo in zakone. Za tako obsežno, skoraj že orkestrirano tiščanje glave v pesek in našo akutno kratkovidnost ne gre iskati enega krivca, vsak nosi svoj delež odgovornosti.

Minister za zdravo kmečko pamet in nenore krave

Impresivni primitivizem dosedanjega in menda tudi bodočega ministra za gospodarstvo. Ob tej »čestitki« ob 8. marcu se razgali, kaj točno je imel v mislih njegov šef Miro Cerar, ko je govoril o dvigu politične kulture in sebi kot nosilcu takega dviga.

Počivalšek krave

Današnja fusnota časopisa Dnevnik

Ker izjava plava v zraku, kot se reče, bi kdo utegnil pomisliti, da lahko ministra Zdravka Počivalška reši kontekst. Ampak tega konteksta ni – kot nakazuje zapis Dnevnika, je edini kontekst pač 8. marec.

Seznam ministrovih primitivizmov je dolg – in tudi kumulativnost kaže na to, da bomo morali biti pripravljeni na vedno nove.

Več:

O-ti-lenuh-minister o delu, kulturi in logiki trga

Počivalšek v dolini šentflorjanski: kultura, po kateri se brez dela ne jé

Počivalškovi ljudje, ne državljani

Počivalškovi ljudje, ne državljani

Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo Cerarjeva vlada v svoji oholosti v tolikšni meri izgubila samokontrolo, da se bo znesla nad državljani tudi na ravni retoričnih konceptualizacij. Da bo ljudem povedala, kaj jim gre v obraz in jim odvzela državljanske pravice. Da svoje avtokratičnosti ne bo več skrila.

Kako se to stori? Najbolj preprosto tako, da državljanom na ravni verbalnega odvzameš status državljanov. Da izvedeš ultimativni izbris. Za zadnji dokaz je poskrbel minister Počivalšek, ki je uvedel novo kategorijo državljanov, ki več niso državljani. So le še ljudje. Nekega malega števila.

Počivalšek ljudje in državljani

Počivalšek in njegova invencija nedržavljanov, povzeta po Dnevniku

Dihotomija, ki jo vpelje minister, na tiste, ki niso državljani in tiste, ki so, je politično pomembna, čeprav ne dvomim, da je povsem neartikulirana, tako rekoč nezavedna. Namreč: državljani imajo svoje pravice, ljudje jih nimajo. Kar želi sporočiti, je torej naslednje: vaša zahteva po referendumu o drugem tiru ni nič vredna, ker nimate političnih pravic. Ker niste niti politične živali, kot je ljudi opisal Aristotel. Ker ste, recimo, navadno govedo.

Počivalškove kategorizacije državljanov, o čemer sem že pisal, prinašajo zanimivo taksonomijo: eni so ljubljanski močvirniki, drugi niso, eni so ekoteroristi, drugi niso. Ultimativna dihotomija na državljane in ljudi zajame vse, predstavlja delitev na prave in neprave, poštene in nepoštene državljane.

Paradoksalno so nepošteni tisti, ki se držijo političnih pravil iger, terjajo referendum in oddajo svoj podpis. Ker to se, očitno meni vlada, v demokracijah res ne počne. V slovenski se zahteva le kimavce.

Počivalškove domislice z nedržavljani najbrž ne bi smeli razumeti onstran okvirjev, ki jih je zastavil njegov šef, ampak znotraj njih. Ki je že lani vpeljal zelo sorodno ločnico: med ljudi in male ljudi.

Tudi takrat je premier težko skril svoj podoben smisel za avtokratizem: z malimi ljudmi ni označil nepomembnih državljanov, ampak kar svoje koalicijske partnerje. Kot sem pokazal v svojem zapisu, se je Cerar takrat zelo dobro zavedal tega, kaj je povedal. Namreč podobno kot Počivalšek nikoli ni bil zmožen opravičil, jih evidentno ni niti njegov šef. Takrat so v kabinetu predsednika dolgo tuhtali in svojo frazo v demantiju zamenjali za enako, če ne še bolj žaljivo: koalicijski partnerji niso ‘mali ljudje’, temveč ‘male osebnosti’, se je glasilo ekstenzivno pojasnilo.

Ampak kaj bi s tem. Živimo v (medijski) družbi, kjer lahko vlada dela in reče čisto vse, ne da bi ji posebej zamerili.

Več:

Cerarjevi mali ljudje

Magna, argumenti in zarotniški covfefe

 

 

 

 

Magna, argumenti in zarotniški covfefe

Zgodba okoli investicije Magne v Hočah postaja vedno bolj prvovrstna politična tema v državi, žal manj izmenjave argumentov in bolj retoričnih puhlic in čustveno obarvanih prepričanj. Še več, že dolgo se ni zgodilo, da bi kakšno investicijo, če odmislim istočasni in za vlado podobno ključen projekt drugega tira, spremljal tolikšni medijski covfefe, če uporabim Trumpov tipkarski neologizem.

Po drugi strani je Magnin prihod dobesedno razklal narod na dve polovici, kar se tiče podpore projektu – del prebivalstva, tako lokalnega kot nacionalnega, prepričano navija za prihod avtomobilskega giganta s kronskim argumentom, da bo ta prinesel krvavo potrebna delovna mesta v okolje, kjer ravno tega kronično primanjkuje, Slovenijo približal Evropi in odprl vrata novim investicijam. Ta del počasi že išče krivce za nastalo škodo, ki bo sledila, če se bo Magna umaknila zaradi tega, ker »ni dobrodošla«, kot rad ponavlja direktor Magna Steyr.

Drugi del ljudstva bolj od tega goji različne pomisleke o tem prihodu, ki se porajajo na številnih nivojih: zaradi posegov v okolje, lahkotnih političnih in zakonskih asistenc s strani Cerarjeve vlade, finančnih dotacij, razlastitve kmetov, poseka gozda, neenakih možnosti za tuje investitorje, ki niso izenačeni z domačimi.

Magna, dobrodošla!

Zdi se, da je projekt zbiranja podpisov na strani http://www.magnawelcome, vključno s Štajersko gospodarsko zbornico, dodal še svež kamenček v mozaiku hektične polarizacije. Izoblikovalo se je prepričanje, da so pri tistih, ki nasprotujejo projektu, na delu iracionalni momenti in čustva. Marko Novak, direktor skupine Optima, je recimo ob podpisu podpore dejal: »Pri zapletih okrog Magne gre za popolno nagajanje ljudi, ki s svojo majhnostjo blokirajo eno veliko stvar. Maribor potrebuje velike vlečne konje, malih in srednje velikih imamo dovolj.«

Melita Ferlež, nekoč direktorica Henkla, je v podobni funkciji komentirala takole: »Magne se ni treba bati, bati pa se je, da nam bi tako velika naložba po lastni neumnosti spolzela iz rok.«

magna welcome

Oranžna stran http://www.magnawelcome.si, ki je kasneje postala zelena

Lahko bi dejali, da se je, še zlasti po požaru v vrhniškem Kemisu, polarizacija v mnenjih in podpori sprevrgla v kolektivno histerijo in tudi glede tega navrgla nove delitve: skeptikom se zdi, da je histerična vlada in vsi, ki projekt podpirajo, podpornikom projekta se zdijo pretirano čustveni in iracionalni vsi, ki izražajo dvome. Povsem anonimni kreatorji strani na omenjeni strani so se pozabili podpisati, z velikimi črkami pa so napisali v prvi osebi množine: HVALEŽNI VAM BOMO.

Podčrtati želim naslednje: absolutno nedopustni se mi zdijo prehitri zaključki, da vsi, ki imajo pomisleke, obveljajo in so stigmatizirani za nasprotnike projekta, zaradi katerih lahko ta projekt propade. S tem ne trdim, da na delu niso neutemeljeni strahovi in pomisleki, a takšna izsiljevalska gesta preprosto ni sprejemljiva.

Lažna dilema

Skratka, nisem pristaš licitacij o nagajanju majhnih ljudi, tudi ne gojenja posebnega slepega zaupanja do prihajajočih investitorjev. Podobno se mi delitev taborov na »pro et contra« v zadevi Magne zdi lažna dilema: kar zadeva lokalno prebivalstvo, sploh ne poznam čistih nasprotnikov tega projekta. Že iz tega dejstva hitro pridemo do bojazni, da se v razpravah pogovarjamo eden mimo drugega. Da bi metodološko začeli ločevati med političnimi interesi strank in posameznih interesnih skupin na eni ter menda drobnjakarskim in destruktivno naravnanim ljudstvom na drugi, bi bilo edino pošteno dejanje.

Ker teh delitev ni, ker so umetne, bi morala obstajati le razprava o tem, ali so dvomi v kvaliteto, obseg in uspešnost investicije upravičeni ali ne – in to na več nivojih, finančnem, gospodarskem, ekološkem, zaposlitvenem. Če bi glede česa morali spremljati soočenje mnenj, potem je to tehtanje med tistimi, ki dokazujejo, da resnih pomislekov pred izvedbo investicije v obliki, kot je prestavljena in zamišljena, ne bi smelo biti, in seveda med tistimi, ki pričakujejo spoštovanje zakonskih predpisov, pravil iger in jasna jamstva, kar še ne pomeni, da projektu kot takemu nasprotujejo.

Zato bom obe strani poimenoval takole: v prvi tabor sodijo zaupniki, tisti torej, ki projektu kot takemu brez posebnih pomislekov zaupajo, investitorjem in vladi pa verjamejo. Oziroma, natančneje: verjamejo pretežno in prevladujoče, ko na vago postavijo različne navzkrižne pomisleke. Vanjo, ob delu državljanov in samih protagonistih, nesporno sodijo vsi, ki se podpisujejo pod sicer patetični slogan »Magna, dobrodošla!« Geslo, ki že po sebi razkriva bodisi čudno ideološko razklanost bodisi nenavadno servilnost in kampanjsko delovanje – in nič od tega si ne bi smeli želeti. V drugega sodijo tisti, ki zahtevajo dodatna pojasnila, se vključujejo v postopke odločanja ali preprosto dvomijo, zato jih bom začasno imenoval za skeptike.

Naj poudarim, da izraz v zadregi iskanja boljšega uporabljam ohlapno in netočno, kajti velik del skeptikov ne izraža dvoma na načelni ravni, temveč preprosto postavlja vprašanja in se vključuje v procese soodločanja kot stranka v postopku ali nekdo, ki ga bo poseg v okolje prizadel. Ob teh dveh kategorijah se nesporno najdejo še politični motivatorji, ki si res želijo neuspeha in po možnosti odhoda Magne, kot rečeno. Iz čiste politične ali osebne računice.  Ne bom jih posebej omenjal, ker želim jasno poudariti razliko med takimi in lokalno skupnostjo, ki se jo poskuša izenačiti s to pozicijo.

Dobre razloge imamo verjeti, da se vsaj ena stranka močno trudi, da bi zrušila tako projekt Magne kot drugega tira le zato, da bi s tem kompromitirala vlado ali morda dosegla predčasne volitve. Nekatere stranke že zlorabljajo legitimne pomisleke lokalnega prebivalstva. Tudi ni preveč tehtno, če projekt podpremo le zato, da ga neki stranki ne bi uspelo zminirati – in ne zaradi vsebinskih razlogov. Žal je tako, da za posledice manipulacij drugih ne moremo kriviti ne argumentov ne tistih, ki jih zagovarjajo.

Večer Magna podpisi

Nekogaršnja ofenziva: Večerov članek o organizirani  kampanji podpisovanja podpore Magni

Argumenti zagovornikov

Lahko se strinjamo, da je čustvene nabitosti in posledično nespametnih stališč veliko na obeh straneh, toda trenutno histerijo spodbuja, kot bom poskušal nakazati, predvsem vlada. Če sem v prvem prispevku navedel nekaj pomislekov ob izgradnji Magninega obrata predvsem ekološke narave in posebej poudaril, da ni oprto na nasprotovanje kanadskemu avtomobilskemu velikanu, bom v nadaljevanju poskušal pokazati, da se v javnem diskurzu okoli njenega prihoda ni predvsem radikalizirala in »iracionalizirala« govorica tistih, ki izkazujejo dvome in kar bi v skladu s pričakovano psihologijo odziva not-in-my-backyard pričakovali, temveč je začel prednjačiti agresivni diskurz vseh, ki projekt podpirajo.

V praksi to pomeni, da me še vedno bolj prepričajo skeptiki (ki še niso nujno nasprotniki projekta) in da predvsem vlada RS ponuja dobre razloge, da smemo v projekt, kot je zastavljen, bolj dvomiti in ga ne nekritično podpirati. To nikakor še ne pomeni, da bi ga morali zavračati. Toda ker se čas izteka in iz Magne sporočajo, da niso več pripravljeni čakati več kot nekaj tednov, se panični odzivi pričakovano stopnjujejo.

Politični zagovorniki, gospodarstvo in z njimi del državljanov radi uporabljajo naslednje argumente v podporo projektu.

Prvič, argument iz novih zaposlitev.

Pojasnilo je znano: štajerski konec slovi po visoki brezposelnosti, prihod Magne pa bi, vsaj po začetnih ambicijah, prinesel novih 3000 delovnih mest. Ker se Mariborčani in ostali celo vozijo na delo v Avstrijo, bi s tem ublažili še tovrstni sramotni beg možganov in nog čez mejo. Kdo pameten bi se torej branil takšne investicije, sploh če upoštevamo še multiplikativne učinke na gospodarsko in socialno okolje zaradi prihoda takšnega obrata?

Drugič, argument iz gospodarskega razvoja.

Prihod Magne bo lahko pomembna spodbuda za okolje in tudi druge nove investitorje, zato moramo storiti vse za napredek in pridobivanje investitorjev s svežim kapitalom.  Prihod Magne pa prinaša tak obet. Ali, kot so zapisali na anonimni spletni strani www.magnawelcome.si, za katero verjetno stoji Štajerska gospodarska zbornica: »Bo šla Štajerska v prihodnje v smeri gospodarskega in družbenega razvoja, ali se bo še naprej smilila sama sebi? Odločitev o prihodnosti zahteva jasno opredelitev danes. Podpisniki tega poziva se javno in odločno zavzemamo za gospodarski in družbeni razvoj.«

Tretjič, argument iz zakonske in okoljske neoporečnosti projekta.

Zagovorniki venomer ponavljajo, da je vlada RS storila vse in projekt izpeljala v sprejemljivih in zakonitih okvirjih: velja za ti. Lex Magna, tudi potencialno razlastitev kmetov, velja za vso dokumentacijo in okoljevarstvena soglasja.

Na ravni retorike zagovorniki zelo radi izpostavljajo politične interese, nevednost in intrige vseh, ki projektu nasprotujejo, iracionalne odzive in strokovno nekompetenco skeptikov ali lokalnih iniciativ, neprepričljivost njihovih izračunov ali ugovorov, sindrom upora lokalnega prebivalstva pa rišejo kot psihološko razumljivi, a docela nesprejemljivi »ne na mojem dvorišču«. K temu dodajmo še smešenje prebivalcev Rogoze, ki da se menda z romantično čustvenostjo oklepajo svojega gozda. Na družbenih omrežjih so zagovorniki projekta zelo izpostavili domnevno dvoličnost zaskrbljenih lokalcev, ko gre za avtentičnost spoštovanja kmečkega dela in bioloških pridelkov s kmetijskih zemljišč, izrazili posmeh v kvaliteto kmetijske zemlje ob avtocesti in podobno. Vse to res niso briljantni argumenti, temveč bolj načini diskreditiranja tistih, ki ne gojijo dovolj neomajnega zaupanja v vlado in/ali investitorja.

Argumenti skeptikov

Tudi argumenti dvomljivcev v projekt so splošno znani. Naj jih po vrsti naštejem. Ker jih je več, verjamem pa tudi, da so močnejši, jim bom namenil več prostora, tudi s kritičnimi pomisleki proti njim. Seveda ne mislim, da pri tehtanju argumentov kaj šteje že zgolj njihova številčnost: tudi če je argumentov na eni od strani manj, so lahko na koncu močnejši.

Prvič, argument iz števila zaposlitev.

Dvome porajajo že številke: govori se o 404 zaposlitvah v lakirnici, medtem ko se začetna številka 3000 skoraj več ne omenja: ne s strani vlade ne s strani predstavnikov Magne. Če se omenja, se vedno pogojuje s stanjem naročil na trgu: v širitev obrata se bo šlo, če bo svetovni trg to narekoval, sicer ne. Izjava CEO za kanadski časopis je še bolj porazna: ta je letos omenil, da Magna letos ne bo gradila nobenega obrata v Evropi v celoti. Gre res za lapsus, kaj drugega? Lahko, da je skepsa preuranjena in je postopnost izgradnje obrata res del običajnega podjetniškega delovanja. Toda s tem dimenzije vladnega servisiranja tega projekta postanejo prevelike, uvedba Lex Magna pa predimenzionirana. V slednjem se, presenetljivo, omenja 1000 delovnih mest v 10 letih, kar spet odstopa od danih obljub. Poseben del tega argumenta sta višina finančnih subvencij, ki jih bo na koncu prejela Magna kot profitabilni avtomobilski velikan s strani naše države in  obseg odkupljenih parcele, kjer je površina skoraj 100 hektarjev na glavo zaposlenega izjemno razkošna in nesorazmerna podobnim avtomobilskim obratom.

Drugič, argument iz profila zaposlitev.

Če bo Magna v Hočah zgradila le lakirnico, potem bo težko zaposlila nižje kvalificirani kader, ki ga za nameček na zavodu za zaposlovanje in drugod ni enostavno najti. Celo minister Počivalšek je dopustil možnost, da bodo morali zaposlene uvažati iz drugih držav, če jih Magna ne bo uspela dovolj priučiti. Pokaže se, da kronski argument vnetih zagovornikov zaposlovanja ni tako močan – izkupiček ne bo posebej velik in prepričljiv, če bo v Hočah stala le lakirnica. Posebnih jamstev, da bo prišlo do zaposlitev večjega obsega, pa ni.

Tretjič, argument iz najboljše možne tehnologije.

Nekateri podatki kažejo na to, da Magna Steyr ne bo uporabila najboljše možne tehnologije (BAT), čeprav njihov direktor v medijskih nastopih to zagotavlja. Po drugi strani lokalno prebivalstvo še ni prejelo zahtevanih dodatnih pojasnil – navzlic obljubi. Vprašanje je tudi, kaj šteje za BAT. Po prvem branju je treba slediti evropskim direktivam, npr. IPPC direktiva zahteva uporabo tiste, ki je opisana v referenčnih dokumentih BREF: za to področje je iz leta 2007. Po drugi strani Magna nikoli ni pritrdila temu, da bo uvedla dodatne ukrepe za znižanje vplivov na okolje, kot jih na primer danes, deset let kasneje, uporabljajo Honda, Toyota ali BMW.

Četrtič, argument iz okoljevarstva.

Naj navedem le en primer v sklopu mnogih: Ekološka iniciativa Rače je v svojih pripombah na osnutek okoljevarstvenega soglasja za načrtovano izgradnjo Industrijskega obrata Magna Nukleus (lakirnica) v Hočah navedla niz pomanjkljivosti glede izpustov v zrak in negativnih vplivov na kakovost zraka, upoštevanja manjšega dela vplivov sprememb in dopolnitev OPN na okolje in premoženje ter pomanjkljivih podatkih o stanju kakovosti zraka.

Tudi dejstvo, da je pripravljalec poročila o vplivih na okolje za projekt Magne Steyr v Hočah podjetje E-net okolje, d. o. o., ki je pripravilo naročilo v aktualnem Kemisu, ni ravno spodbuden moment za povečanje zaupanja. Iz navedenih primerjav izpustov in onesnažil bi izhajalo, da bodo nekatere vrednosti škodljivih in kancerogenih snovi v Hočah bistveno večje kot v primerljivih obratih Revoza v Novem mestu ali Magne v Grazu. Treba je povedati, da je g. Jorg Hodalič kasneje te primerjave zavrnil, češ da so v soglasju operirali z maksimalnimi in ne realnimi oziroma povprečnimi vrednostmi. Metodološko je takšno pojasnilo lahko pomirjujoče in osebno celo mislim, da ta argument skeptikov ni med najmočnejšimi.

Petič, argument iz izgubljenih prvovrstnih kmetijskih zemljišč.

Vlada je pri ponudbah Magni sforsirala lokacijo, ki je za investitorja logistično izjemna, hkrati pa predstavlja grob poseg v varstvo kmetijskih zemljišč, ki velja v Sloveniji že štirideset let za zakonsko obvezo, saj je pozidava najboljših površin žal grda razvada našega prostorskega razvoja. Čeprav ta argument ni med prepričljivejšimi, tudi ni povsem zanemarljiv in je lahko pomemben na načelni ravni: bomo sploh kdaj začeli taka zemljišča varovati? Ob tem se splača navesti izjavo predstavnikov graške Magne, zakaj prihajajo v Hoče: dejali so, da v okolici Graza niso uspeli najti ustreznih in dovolj dobrih lokacij.

Šestič, argument iz neupravičene podpore vlade ter protipravnih in protiustavnih ravnanj.

Z dejanjem pobude Francija Matoza in Bojana Požarja se bo na Ustavnem sodišču razrešila še ena dilema, če bo sprocesirana: je bil Lex Magna dejansko ves čas protiustaven, vključno s predlogom, da sme vlada lastnike zemljišč v Hočah, v tem  primeru kmete, razlastiti? Ne le, da bodo sledile hude politične posledice, zagovorniki projekta bodo izgubili enega najmočnejših temeljev za svojo podporo. Ta bo lahko obstajala le še kot imaginarna, kot tisti »Podpiramo prihod Magne, ampak žal je slovenska vlada storila napako«. Toda ker je podpora inherentno povezana z vladnimi odločitvami in procesi, razen tega pa nihče od skeptikov ne nasprotuje prihodu Magne v polnem smislu, se zdi skoraj neizogibno, da mora nekdo, ki danes investicijo v Hočah podpira, verjeti v legalnost vseh začetih postopkov.

Ker je razlastninjenje že po sebi sumljiva pravna kategorija, ki je najbrž sprejemljiva le ob močno izraženem javnem interesu države, npr. gradnji železnice, ne pa ob lukrativnih dejavnostih zasebnega avtomobilskega giganta, se zdi ravnanje vlade na prvi pogled močno sporno. Počakajmo torej na odločitev, če bo pobuda obravnavana. Dodatna težava v posebej spisanem zakonu je preveliko zaupanje Magne, da bo lahko začela graditi še pred pridobitvijo pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja. Ali se to res lahko zgodi, ne vemo: Cerar je v nedavnem intervjuju za Odmeve povedal, da bo prišlo do gradnje poleti ali jeseni.

Sedmič, argument iz neenakopravne obravnave.

Resnično je videti, da je vlada v pridobivanju tujega investitorja temu dala absolutno prednost pred svojimi lastnimi državljani in domače podjetnike postavila v neenakopraven položaj. Omenjalo se je primere domačih uspešnih podjetnikov, kot so Pečečnik, Boscarol in Akrapovič, ki nikoli niso dosegli podobne oziroma enake obravnave. Tovrstna diskriminacija odpira širše vprašanje, čemu tolikšna protekcija do tujega investitorja. V tem smislu je na mestu skepsa: se to dogaja bolj iz iskrene želje po novih delovnih mestih ali morda prej iz politične računice vladajočih, ki jim v prvi vrsti ni toliko mar za domače podjetniško okolje?

Magna v Sloveniji, Magna v Srbiji

Tudi če postopamo skrajno dobrohotno, se nam vprašanja skeptikov, ko gre za vrsto pomislekov, morajo zdeti nekaj, na kar velja najmanj temeljito odgovoriti ob vseh zagotovilih, da bo investicija ekološko nesporna, da je gospodarsko in finančno smiselna, brez posebnih bremen za lokalno prebivalstvo in sprejemljiva za vse strani. Toda dejstvo, da verjetno Magna prihaja v Slovenijo zaradi bogate finančne injekcije, nižje plačanih delovnih mest in morda še kakšnega razloga ekološke narave, ne sme ostati z lahkoto spregledano.

Nenavadno se mi zdi, da se slovenskim medijem ali vpletenim ni uspelo prebiti do primerjave slovenske Magne s srbsko. V okraju Odžake je leta 2013 Magna postavila obrat, primerjava postopanja investitorja in obeh vlad se zato ponuja kar na sebi. Kaj se je zgodilo v Odžakih? Aktualna oblast je znižala ceno gradbenih zemljišč, da bi Magni ustregla, nato pa ji zemljo preprosto odstopila.

Zaslužni za prihod tega velikana v Srbijo je Slobodan Koprivica, v resnici kar preselitve podjetja iz Češke. Ki je zelo iskreno povedal:

Magna će u Odžake preseliti svoju firmu iz Češke. Menadžment Magne je odlučio da dođe ovamo zbog jeftinije radne snage u našoj zemlji. Nisu oni nimalo sentimentalni, nego ih je privukla mogućnost da ostvare veći profit.

V »Magna seating« je zaposlenih 1100 delavcev, menda jih bo kmalu še 550. V projekt je močno vpletena srbska vlada s svojimi subvencijami. Srbski obrat je sicer ekološko manj sporen, v njem šivajo avtomobilske prevleke, zaseda prostor 4.300 kvadratnih metrov in menda ga želijo širiti za dodatnih 6000 – kar na koncu predstavlja le en hektar. Pomenljiva je izjava podpredsednika Magne Europa, gospoda Dieterja Althausa, ki je izjavil, da Magna posluje v 29 državah, od tega 18 evropskih, da pa je pripravljena dele proizvodnje preseliti v Odžake iz drugih delov Evrope, ker je »zainteresirana za intenzivnejše sodelovanje s srbskimi podjetji«. Letošnjega maja je takratni premier Aleksandar Vučić povedal, da bo Magni vlada namenila še dodatne dotacije. Višine mi ni uspelo ugotoviti.

Nauk primerjave: seveda drži, da so podobne investicije podobne win-win situacijam, pri katerih ima korist tudi država. A je pomembno vedeti, kot že rečeno, da investitor v Hoče ne prihaja zaradi navdušenja nad lepotami Pohorja ali kakšne posebne naklonjenosti našemu predsedniku vlade. Preostane nam torej le težavna in obsežna naloga tehtanja vseh plusov in minusov, ki jih konkretna investicija prinaša. Za razliko od slovenske situacije je srbski obrat na bistveno boljšem: zaposluje več ljudi, znotraj industrijske cone, Vučić pa obljublja nove subvencije, če bo Magna število zaposlenih dvignila na 2500. V slovenskem primeru so številke manjše in se zdijo bolj v prid investitorju in v škodo državi, hvalisava retorika vlade pa temu ustrezno pretirano napihnjena.

Magna Srbija Vučić

Ena od medijskih novic o Magni v Srbiji: zgodba, ki išče primerjavo

 

Retorika iskanja sovražnikov in demagogija teorij zarot

Borbena retorika slovenske vlade je v zadnjem času najboljši dokaz, da v zadevi Magna v zadnjem času ne moremo več govoriti le o investiciji, temveč tudi o preizkusu osnovnih demokratičnih norm, na katerih temelji država. Lokalna skupnost in njeno vključevanje je vedno ključni temelj za presojo zrelosti nekega demokratičnega okolja. Udeleženost državljanov, spoštovanje njihovih pravic in njihove pravice do soodločanja ne morejo postati žrtev nekega investitorja in navijaštva predsednika vlade, ki je zapovrh ustavni pravnik, ki je veliko pisal o demokraciji.

Zato je povsem nedopustno dvoje: da je Cerar v Odmevih izjavil, mediji in javnost pa en bloc spregledali ponižujoč odnos do pripomb na osnutek okoljevarstvenega soglasja za načrtovano izgradnjo Industrijskega obrata Magna Nukleus v Hočah. Te naj bi po pisanju medijev bilo vsaj 70, njegovo pojasnilo pa se je glasilo:

Poglejte, ne verjamem, da gre za skrb za okoljevarstvene probleme, če 70 posameznikov ločeno vloži pritožbe samo zato – očitno, evidentno – da bi ustavilo neke postopke. Če bi imeli resen namen, bi skupaj vložili eno, dve, bi se pogovarjali, tu pa gre za eno, upam si reči, politično motivirano dejanje. Vemo tudi, kdo stoji zadaj, in tako zelo jasno lahko rečem, da je to proti ljudem in proti tistim, ki jim želimo pomagati.

Cerar odmevi magna

Cerar 30. maja v Odmevih: politično motivirani napadi na Magno

Cerarjeva izjava je katastrofalna z več vidikov. Najprej zato, ker lokalnemu prebivalstvu odreka skrb za okoljevarstvene probleme – do tega goji generalni dvom in celo pričakovanja, da bi morali biti vloženi le ena ali dve pripombi.

Drugič, očitno izjemno lahkotno obravnava vključevanje ljudi v postopke in jim pripisuje motiv ustavitve postopkov, kar pomeni le, da se požvižga na abecedo demokracije in pravne države. Tretjič, ker ne ve niti tega, da ne gre za nobene pritožbe. Četrtič, ker goji teorijo zarot in počne tisto, kar je maksimalno škodljivo: ljudem pripisuje politikantske interese in najmanj izenačuje skrb prebivalstva z motivi političnih nasprotnikov. Cerar se celo hvali, da lahko zelo jasno pove, kateri politični akterji stojimo za temi pripombami, česar na koncu ni storil.

Na novo retoriko iskanja sovražnikov v zadevi drugega tira sem že opozoril v posebnem zapisu. Če je namreč kaj politikantskega v zgornjem citatu, je to Cerarjeva manira: zaradi nje bi se moral lokalnim iniciativam takoj opravičiti.

Ekoteroristi in ljubljanski močvirniki

Premierjeva retorika tipa »Čas je, da nekaj naredimo, ne pa da jamramo in odlašamo in se kregamo, ker potem bomo za več let zaostali in potem bo prepozno«, sklicevanje na škodljive posledice in scenarije najbrž niso nenaključno povezani z verbalnimi ekscesi njegovega gospodarskega ministra. Pred dnevi sem še verjel, da bi ga Cerar moral ukoriti in zamenjati. Danes ugotavljam svojo naivnost: v resnici ima njuna ekscesnost skupni izvor, zato so kakšna pričakovanja po zamenjavi smešna. Zadrega je bolj sistemska.

Kako drugače sicer razumeti Počivalškovo iskanje ekoteroristov in po novem »ljubljanskih močvirnikov«, ki želijo ustaviti projekt, iskanje in najdevanje nekih skritih nasprotnikov? Minister je v kamere povedal:

Imamo posluh za vse, ki so dobronamerni, na koncu smo pristali na to, da se z nadomeščanjem kmetijskih zemljišč izognemo poseku gozda. Nimamo pa posluha za tiste, ki po naročilu drugih z ljubljanskimi močvirniki rušijo ta projekt in želijo sesuvati delovna mesta v Mariboru.

Naj spomnim, da je v nedavni Tarči Počivalšek izrekel nekaj podobnega: minister je videl politične naročnike v prispevkih in TV Slovenija obtožil, da novinarji pišejo in govorijo v skladu z naročniki in vsak dan drugače.

To je bila resna obtožba na račun avtonomije javne radiotelevizije. Reakcije vodstva nikoli nismo dočakali. V isti oddaji je napadel podjetnika Joca Pečečnika in izrazil željo, da »naročeni politični razlagalci iz Ljubljene ne bi preprečili investicije v Mariboru«. Podjetnik je reagiral odlično in povedal še kakšno malenkost o delovanju Cerarjeve ekipe in njenih napotkih nastopajočim v Tarči 18. maja letos:

Jaz nimam nobenega naročila, razen da so me danes iz vaše vlade klicali, naj ne bom preveč surov.

Retorični triki ministra vsebujejo po moje tri ključne značilnosti. Prva je imitacija nogometnega navijaštva: »ljubljanski močvirniki« so blizu zaničevalnemu izrazju kakšnih Viol. Podobno kot »politični razlagalci iz Ljubljane«. Se pravi: kot da bi minister želel oponašati jezo Štajercev, sprožiti identifikacijo in prilivati olja na ogenj čustev tistih, ki bi po njegovem morali obraniti Magno pred znanim »ljubljanskim« sovražnikom. V imenu novih delovnih mest.

Druga značilnost je konspiracizem:  gre za naročilo, je dejal, za načrtovano sesuvanje projekta, ki se mu je treba upreti. Vse kaže, da je teorijam zarote podlegel tudi premier, ker je isti dan v Odmevih ponovil podobna prepričanja in peklenskega delovanja obtožil lokalne prebivalce.

Tretja značilnost je ponovljeni vzorec: Počivalšek ni prvič zašel v diskurz, ki je prostaško žaljiv in meji na sovražni govor. Njegovo preštevanje »ekoteroristov« se začne vsakič, ko nekdo izpostavi okoljevarstvene ali kakšne druge težave, ki niso povšeči njegovemu avtokratskemu pogledu na procese odločanja.  Vzeto generalno velja, da je projekt Magna močno intenziviral konspiratologijo trenutne vlade. Ironija je v tem, da je s tem uporabila večni diskurzivni element tistih, ki so osumljeni podtalnega delovanja: prve opozicijske stranke.

Težko je verjeti, da je vladna propaganda stvar načrtovane komunikacije. Premier je v intervjuju za Story (9.2.2017) letos povedal, da ni naklonjen populizmu. Ker da želi biti iskren pri promociji resnih in realnim projektov SMC in vlade. Zavrnil je populizem in pribil:

Sodelavcem sem celo prepovedal t.i. klasične spine.

Kako bi smeli označiti njegovo novo retoriko prepričevanja v primeru Magne?

Počivalšek močvirniki dnevnik

STA (via Dnevnik) o ministrovih močvirnikih kot temelju zarote

Sklep

Ravnanje slovenske vlade se je v zadnjem času od retorike v podporo projektu vidno prevesilo v tisto drugo, ki ima le en cilj: vse moramo storiti, da Magna iz Slovenije ne bi odšla. Iz NAREDIMO VSE, DA MAGNA PRIDE V SLOVENIJO smo prešli v fazo NAREDIMO VSE, DA MAGNA NE BO ODŠLA. Del državljanov je nasedel močni kampanji vladne strani z javnim mnenjem in kupil svarila, da ne moremo kar nehati, saj se bomo blamirali, da z odhodom Magne sporočamo svetu »Ne vlagajte v Slovenijo«, da smo Slovenci zafrustrirani in konfliktni narod, ki se rad sprička in goste naganja s svoje grude, ipd.

Z vidika vsebine verjetno to drži, a je težava v tem, da je nekdo s svojimi nepremišljenimi ravnanji kar sam povzročil take neverjetne doze nezaupanja, zdaj pa bi rad krivdo prevalil na pleča drugih. V zgornjem zapisu sem želel pokazati, da ni vsak, ki zahteva izpolnjevanje okoljevarstvenih pogojev, že nasprotnik tega projekta. Obratno: v lokalnem okolju dejansko ne poznam nikogar, ki bi projektu nasprotoval, če bo le uporabljena ustrezna (ali najboljša) možna razpoložljiva tehnologija. Še vedno čakamo na ta zagotovila. In, drugič, ni vsak, ki nasprotuje Magni, že avtomatično podpornik strank ali posameznikov, ki na tem projektu kujejo svoje politične ali zasebne dobičke.

Zato ne verjamem, da je množična histerija, ki se nam dogaja, pretežno na strani skeptikov, temveč je v večji meri nastala na strani protagonistov te zgodbe. Če bomo kdaj iskali krivca v trikotniku slovenska vlada – investitor – prebivalstvo, ga bo treba predvsem najti v prvem. Demoniziranje lokalnega prebivalstva je predvsem nepošteno in načrtno spregledovanje njihove pravice, da participirajo v postopkih umeščanja kompleksa v prostor. Smešenje njihovih pomislekov, če odštejemo nekatere res iracionalne, in dvom v njihovo strokovno mnenje v primerjavi z izračuni plačanih strokovnjakov, je zlobno podcenjevanje. V posplošeni razpravi med tehtanjem plačane cene za varstvo okolja, izgubljenimi zemljišči in drugim v odnosu do novih zaposlitev ne bi smeli videti nerazrešljive dileme, temveč priložnost za potrpežljivost vseh. Nenazadnje je treba izkoristiti s strani Magne v zadnjem času večkrat ponovljena zagotovila, da so se pripravljeni pogovarjati s prebivalci iz lokalnega okolja in jim dati vsa pojasnila.

In končno bi se morali vprašati naslednje: če vlada naše države tako podcenjuje civilne iniciative ob podpori največjih nacionalnih ekoloških gibanj, lastnike parcel in je pripravljena uporabljati politikantske diskreditacije, da bi realizirala zamišljeni projekt, kako šele potem utegne pritiskati na državne organe v svoji sestavi, recimo na ARSO, ki o tem sprejemajo končne odločitve?

Več:

Cerarjev boj do konca: o novi patetični retoriki iskanja sovražnikov

Magna: politični projekt, kjer utegnejo žrtvovati vplive na okolje