Predsednik, ki ne obsoja Thompsona: kaj je stvar politike?

Današnja izjava Boruta Pahorja, ponovljena ob podobnem novinarskem vprašanju že leta 2017, je podobno katastrofalna kot takrat in morda, glede na notranjepolitične razmere in aktualno oblast, še bistveno bolj.

Predsednik je znova našel formulo, kako se izogniti opredelitvi in stališču o koncertu hrvaškega pevca Thompsona v Mariboru. V umetnosti izmikanja je dejansko neprekosljiv mojster, težava zanj je le, da nekatere situacije dramatično terjajo opredelitev, zato izostanek stališča še bolj temeljito razkrije vso bedo njegovega izmikanja. Tokrat zanj koncert ni politično vprašanje, za nameček pa menda ni poznavalec glasbe:

Glede na številna vprašanja, ki jih je PRS deležen glede koncerta Thomsona v Sloveniji poudarjamo, da je stališče PRS enako kot leta 2017, zato ga navajamo v celoti.

Ni stvar politike, da dopušča ali prepoveduje koncerte, ampak je stvar organizatorja oz. pristojnih institucij, da poskrbijo, da je dogodek organiziran v skladu z zakonom in da je ob tem poskrbljeno za javni red in mir.

Predsednik republike ni poznavalec glasbe Marka Perkovića Thompsona. Njegova politična stališča pa so mu znana in jih zavrača.

Res ne gre za glasbeni okus

Začnimo pri osnovah: ne, res se ne pogovarjamo o glasbenih okusih, temveč o nečem bistveno resnejšem! V Evropi bi moralo biti in tudi je prepovedano javno širjenje totalitarističnih idej v javnem prostoru, obveljati bi moralo za nesprejemljivo, kar bi nekdanji najmlajši član centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, nato pa še član njegovega predsedstva, lahko malce bolje vedel. 

Zato res ne more držati, da ni stvar politike, če se pred našimi očmi pojavljajo politična stališča in ideologija pod plaščem ultranacionalizma, ki sicer rada brenka na strune ne samo narodnega ponosa, temveč svojega domnevno nenevarnega domoljubja. Poveličevanje nacistične NDH v bolj ali manj prikriti formi pač mora biti stvar politike – in takšno priznanje bi od predsednika republike morali zahtevati, ne le smeli pričakovati. Res se ni potrebno spoznati na glasbo, da bi razumeli, kaj pomeni igrati se z nevarnimi populističnimi in domoljubnimi čustvi, dovolj je, da resno jemljemo politiko – in predsednik je zapovrh diplomirani politolog.

Dve iztegnjeni roki

V Sloveniji ne bi smelo biti dovoljeno širjenje idej, ki jih je zagovarjal ustaški režim, ampak po reakcijah notranjega ministra lahko zdaj vidimo, da vladajoča elita, ki jo je Pahor sam pomagal postaviti z vsem svojim srcem in jo tudi podpira in močno hvali, počne ravno to. Saj ne, da smo presenečeni, ampak Trumpov suprematizem, Orbanov avtokratizem in hrvaška rehabilitacija ustaštva so očitno vsebine, o katerih ne želi imeti nikakršnega mnenja, kaj šele, da bi jih obsodil.

Thompsonov koncert v Mariboru prihaja v času, ko je mariborski župan, verjetno po nareku oblasti, nedavno zahteval brisanje grafita z iztegnjeno roko predsednika vlade v centru Pekarne. Zdaj pa očitno taista vlada posredno podpira iztegnjeno roko pevca Thompsona, kar je značilni pozdrav, ob katerem vzklika »Za dom spremni!«. To dvoje očitno ne gre skupaj: ali si za oboje ali za nič od tega, ne pa da eno dopuščaš, drugo bi preganjal.

Večja zvezda od Thompsona

Zato je predsednikov umik v birokratsko razlago, češ naj bo poskrbljeno za red in mir, pa bo vse v redu, resnično deplasirani izraz (ne)razumevanja nalog politikov in sploh vloge predsednika republike. Nič čudnega, da so pri vladnih strankarskih medijih takoj pohiteli ga začeli znova kovati v zvezde kot zvezdnika, ki je najmanj enak Thompsonu. Saj ne, da smo presenečeni, enkrat več pa smo lahko spremljali njegov modus operandi: nenačelno koketiranje na levo in desno, pa naj stane, kar hoče.