Pa dobro, neka kvalitativna razlika je: njegov svetovalec protestnikom v obraz pravi »banda« in jih po očetovsko vzvišeno nadira z »A vas ni sram?«, predsednik Pahor pa je seveda bolj kontrolirano uglajen. (Več o svetovalcu v Ernest Petrič ozmerjal protestnike na ulici.)
V formi razposajenosti in duhovitosti, ki jo želi gojiti na instagramu, je zdaj prvič sploh javno opazil proteste, ker jih je očitno moral: minuli petek so bili šesti in tokrat se je simptomalno zgodilo, da se je z gostom sprehodil po s kredo popisanem pločniku pred svojo palačo:
Danes, dan po protestih, sem po pogovorih iz palače do avta pospremil italijanskega zunanjega ministra Di Maia. Po naključju so naju fotografi ujeli nad srčkom, ki ga je narisal prijazni protestnik. Kot pa vidite na drugih dveh fotka seveda niso bili vsi tako prijazni. Bomo že. #protest #democracy #presidentialpalace #pahor #president #presidentpahor #slovenia
»Bomo že«? Predsednikova olikana verzija podcenjujočega zavračanja je vsekakor prijaznejša od tiste pri Ernestu Petriču. Kaj bomo že? In kdo se skriva za »bomo«? Seveda preživeli tudi to nepotrebnost, si je najbrž mislil.
Pahor se je potem odločil objaviti tri fotografije: eno s srčkom in dve, ki nista tako prijazni, kot se je izrazil. Na njih se mu očita, da sramoti državo, da ima sramotnega svetovalca in nekdo ga sprašuje, če bo obiskal Thompsonov koncert. Prednost je pri objavi kajpak dal prvi, ker so srčki očitno dovolj populistični in naklonjeni simbol, ki ga končno radi uporabljajo sami politiki (Juncker in politična retorika srčkov).
Zdaj, ko je kreda postala hud delikt, s katerim oblast preganja protestnike, k sreči postaja brechtovsko orožje, ki ga je treba vzeti v roko, da bi sporočilo doseglo naslovnika, tudi pred palačo. In če ima na predsednika šele košček krede dovolj velik vpliv, da proteste mimogrede ponižujoče komentira, je res žalostno in absurdno, vzpostavlja pa to nov koncept protestniške vere. Ali prosto po Tertulijanu: »Kredo, quia absurdum.«