Marička, predsednik gre!

Prifarci so praznovali svojih petindvajset let. RTV Slovenija se je odločila, da ta visok jubilej počasti z oddajo, dolgo 126 minut – namenili so ji prime time ob 20. uri na prvem programu 28. decembra 2013.

Na oddajo so me, kot vredno ogleda, opozorili kolegi. Ne zaradi glasbene tamburaške skupine, ampak predsednika republike in njegove epizodne vloge. In priznam, v svoji nevednosti za Prifarce sploh nisem vedel. Na odru sem takoj zagledal dr. Mitjo Ferenca, zgodovinarja, ki se ob igranju kitare v tamburaški skupini ukvarja še s preiskovanjem povojnih pobojev. Nekje v šesti ali sedmi ali osmi vrsti pa so kamere ujele tudi njega: predsednika republike Boruta Pahorja, brez svoje spremljevalke, vendar ob ženi omenjenega zgodovinarja, dr. Rosviti Pesek, znani televizijki, ki prihaja iz omenjene RTV hiše.

O novinarskih navezah in političnih asociacijah ne bi ugibal. Zakaj je oddaja o jubileju Prifarcev tako zanimiva? Ne le zato, ker paradigmatsko predstavi Pahorjev slog komunikacije in notorično verbalno in telesno »sproščenost«, s katero se je trdno zasidral v srcih Slovenk in Slovencev. Ne, kar je zgled avtentičnega presežka njegove umetelnosti, da nespodobno naredi za vsaj navidezno, a tudi ne resnično spodobno, nebontonsko za nesporno in neproblematično, nekulturno za kulturno.

Glej ga, Boruta

Prvi zgled: ko se tam nekje na začetku prireditve voditeljica Lara Jankovič obrne proti predsedniku v dvorani, so kamere in lučke že pripravljene, da osvetlijo »Boruta« na sedežu ob Rosviti: zato lahko voditeljica na odru sproščeno zine: »Borut, a si to ti?« in pogleda proti občinstvu, predsednik republike pa ji v zameno s svojega sedeža pošlje poljubček.

Ampak domača in domačijska izmenjava naklonjenosti in poljubčkov v humornem podtonu ni radikalna novost, prejkone je že »pahorjanski« standard. Kar sledi na približno 76 minuti oddaje, je bolj zanimivo in ključno: predsednik pride na oder, pospremljen z najavo gospoda, ki zaigra začudenje: »Marička, predsednik gre!«

In res, Marička je imela prav, že je na odru. Ob uvodnem pozivu k stoječim ovacijam v čast Prifarcev se predsednik republike spomni, da mora tudi on kaj darovati jubilantom. In kaj  stori? Obrne se proti občinstvu in glasbenikom ter nonšalantno navrže:

»Zdaj sem videl, da vsi prinašajo nekaj na oder v dar… tako sem se odločil, da bom, ker sem videl, da imamo ne samo skupni glasbeni okus, ampak tudi skupni modni okus, in videl, da nosite manšetne gumbe, podaril moje za vašo petindvajsetletnico.«

Ob tem si je urno snel manšetne gumbe z rokavov in jih ponudil Ferencu, ki si jih je smehljaje v svoji dlani tudi ogledal:

Pa še ni bil zadovoljen. Kakor da ni dovolj, je Pahor poduhovičil še naprej in svojemu manšetnemu darilu umetno dvigoval ceno, sebi pa jo zniževal:

»Srce se mi para, ker če bi prej vedel, bi prinesel kakšne, ki mi niso tako pri srcu.«

Evo, pa so morda najljubši predsednikovi manšetni gumbi šli po zlu.

Spodobnost in humor

Pahorjevo postopanje ne odpira še ene dileme duhovitega in humornega v politiki. Ne, napak bi bilo misliti in verjeti, da so njegovi nastopni vložki preprosto razposajeni zato, ker je imel za to dober povod v sproščenosti in duhovitosti formata prireditve. Nenazadnje jubilejni dogodek ni imel za primarni namen česa podobnega.

Prej kot to njegovo ravnanje odpira vprašanje dostojnosti v politiki. Theodore Roosevelt je nekoč ugotovil, da je najbolj praktična vrsta politike politika spodobnosti. Zdi se, da je Pahorjev pristop maksimalno nepraktičen: s čimer spravlja v zadrego, je ravno dimenzija njegove nespodobnosti. S posebnim dodatkom, namreč z izjemno zvijačnostjo mu venomer uspeva, da nespodobno dela za manj nespodobno, kot je v resnici. Naj pojasnim.

Angleška leksikonska definicija, saj slovenske ne premoremo, govori npr. o spodobnosti (decency) takole:

The quality or state of being decent, suitable, or becoming, in words or behavior; propriety of form in social intercourse, in actions, or in discourse; proper formality; becoming ceremony; seemliness; hence, freedom from obscenity or indecorum; modesty.

Spodobnost je torej formalnost v medsedbojni komunikaciji in obnašanju, dostojno upoštevanje ceremonij. Predstavljajmo si, čim bolj vizualno, da Pahor glasbenim jubilantom v darilo ne bi ponudil manšetnih gumbov kar iz svojih rokavov – tako rekoč in celo dobesedno iz ali z rokava -, temveč npr. svoje čevlje. Pošvedrane bi jih izročil Ferencu s kitaro. Še huje, na koncu bi še navrgel, da bi, če bi vedel vnaprej, obul takšne, ki mu niso tako pri srcu in takšne bolj pošvedrane, ki bi mu lažje šli z nog.

Miselna menjava manšetnih gumbov s podarjenimi čevlji, ki najbrž ni tako pretirana, dovolj dobro izostri nedostojnost predsednikovega dejanja. A še vedno ne pojasni, kaj je tisti X, zaradi katerega uspeva Pahorju doseči videz odsotnosti nedostojnosti – tega torej, da ga na koncu večina – ali vsaj mnogi njegovi volivci  – nima za nedostojnega.  Ne zaradi razloga, zaradi katerega dvornim norčkom in humoristom ne zamerimo njihove slabe odmerjene taktnosti. Ne zato torej, ker bi ga recimo pomilovali, ampak ker je večini takšen tudi res všeč: levim in desnim volivcem, ki so ga, nenazadnje, tudi odločilno izvolili na to funkcijo. Toda všeč jim je, ker je predsednik v svojo avtopromocijo in »selfie« nastope vgradil toliko mehčanja in brisanja sledi za svojim pristopom, zanikanja lastne namere. Cena za to pa je naslednja: populizem izbir, katerih dogodkov se udeležiti in katerih ne (dogodek sredi decembra v Drami v počastitev visokega jubileja Štefke Drolc je recimo izgubil), samopromotivnost kot ključ formalnih in vsebinskih manir v nastopanju, ki se kar krepi, nedostojnost in nedostojanstvenost.

Predsednik brez manšetnih gumbov, ki jih je šenkal, ker ni imel ob sebi drugega darila in v isti sapi darilo šaljivo obžaloval, ni nekdo, do kogar bi lahko zgradili spoštovanje, ker je predsednik republike. Ni zgled, ni avtoriteta, kot skrbno zaigrani »one of us« je zgolj prefinjen gostilniški zabavljač.