Prihaja nova etnogeneza Slovencev

»V reviji Demokracija bomo imeli celo leto posebno rubriko Slovenci in slovenstvo, spomladi bomo izdali poseben zbornik. Slovenci smo v teh krajih že od nekdaj (najmanj 7.500 let), žal prevladuje naselitvena teorija v akademskih krogih, še posebej v SAZU.«

V očeh strankarskih medijev, sploh Demokracije, glasila stranke SDS, postaja naselitvena teorija o etnogenezi Slovencev vedno bolj zanimiva in popularna, kar kažejo številne medijske objave in tudi zgoraj citirana napoved odgovornega urednika revije Jožeta Biščaka. Še več, po kolumnah o večvrednosti bele rase se počasi pripravljajo še zborniki, recimo o Slovenih kot staroselcih, kajti ne le, da je pred nami svetla prihodnost, tudi zamolčana preteklost je bila nadvse plemenita in grandiozna.

Vsi takšni in podobni poskusi vzpostavljanja veličastne zgodovine Slovencev, kakršne doslej nismo poznali, tečejo vzporedno z vzponom vedno manj sramežljivo prikritih nacionalističnih idej in zelo neposrednih apelov k delovanju menda domoljubnih skupin, k čemur med drugim apelirata državni sekretar za nacionalno varnost in z njegove strani »posvojeni« neonacistični rumeni jopiči. Agenda, ki jo gojijo oblasti nadvse ljubi pripadniki Generacije identitete.

Nastal bo inštitut za slovensko staroselstvo

Ne vemo še, kaj bo s slovensko preteklostjo – o poteh zgodovinskega revizionizma v času avtoritarnih režimov piše dr. Božo Repe v zadnji Mladini in spomni na domislico srbskega novinarja, ko se je vojna v Jugoslaviji pripravljala tudi z revizijo zgodovine: šele videli bomo, kaj se bo zgodilo v preteklosti. Zdaj s strani vladajočih promovirane zmanipulirane etnogenetske ideje doživljajo novo manjšo renesanso sredi epidemije in čakajo na svoj boljši trenutek. Temeljijo predvsem na tako imenovani venetski teoriji o Slovencih kot »prvih Evropejcih« (dr. Zlatko Skrbiš), kakršno so pred tremi desetletji razvili amaterski zgodovinarji, učitelj ekonomije Jožko Šavli, pesnik Matej Bor in duhovnik Ivan Tomažič. 

Da premier Janez Janša misli resno, ne dokazujejo zgolj njegovi romani o Noriškem kraljestvu, ampak predvsem dolgoletna strankarska organizacijska podpora številnim posvetom, ki pritrjujejo staroselski teoriji. Pred meseci smo lahko v Mladini prebrali podatek, da vladajoča stranka SDS razmišlja o ustanovitvi Inštituta za slovensko staroselstvo: njegovo ustanovitev je napovedal njen predsednik lanskega avgusta v Bovcu.

In tako kot se občasno dogaja, da premier in Andrej Šiško, sicer v zadnjem času prvak paravojaških postrojev, imenovanih varde in ob tem motor društva Hervardi, delita iste mitične simbole, kakršna je podoba panterja, na podoben način tudi »zgodovinarji« obeh taborov velikokrat nastopajo na skupnih posvetih z roko v roki.

Vmes je sicer Šiško s svojo paravojaško milico s strani obrambnega ministra Mateja Tonina skoraj prejel povabilo, da postane del rednega sestava slovenske vojske, nesporno ne zaradi kakšne dragocene vojaške opreme, izurjenosti ali orožja, ki bi prepričala prvaka Nove Slovenije, ampak domnevne domoljubnosti, sedanji premier pa je zaenkrat lani ob 10. letnici preučevanj slovenskega staroselstva napovedal omenjeni »inštitut, ki bo preučeval ta pomembna zgodovinska vprašanja«.

Zamolčane rimsko-slovenske vojne

Ob svojih venetskih spekulacijah se omenjeni raziskovalci plemenitih korenin slovenstva radi sklicujejo na knjigo Jurija Venelina »Starodavni in današnji Slovenci«; pred leti je Šiško na njeni predstavitvi celo ugotavljal, kako katastrofalno smo doslej zanikali svojo veličastno zgodovino; po njegovih izračunih smo se junaško »borili z Rimljani v treh rimsko-slovenskih vojnah ter da je zgodovina, ki nam jo ponujajo v šolah, tista o prihodu Slovencev v 6. stoletju, lažna«.

Tokrat so pri Demokraciji, avtor je podpisan kot G.B., poskrbeli za nekaj promocije nove »literature o izvoru Slovencev«. Avtor v prispevku obravnavane knjige je »strojni inženir in ekonomist Eric Tomas de Saint-Maur«, ki živi v Ljubljani in tekoče govori kar nekaj jezikov, njegovo ambiciozno delo »Ockhamova britev« pa kajpak razkriva »zamolčano zgodovino Slovencev oziroma Slovenov, Slovenetov, Venetov ali Vinedov, Etruščanov in Feničanov, Antov, Vendov ali Vindov in Sclavov od davnih časov«.

Čiščenje slovenščine

Avtor ob zanimivi razlagi nastanka mitov, češ da ti »najbrž sploh niso miti, ampak samo spremenjena in nerazumljena zgodovinska dejstva«, omenja številne težave z institucijami, ki jih je imel, ko jim je poskušal pojasniti, na kakšen način je slovenski jezik bil deležen zgodovinskega »čiščenja«, nekakšne popolne jezikovne lustracije. Naj navedem zelo kratke povzetke iz zapisa v Janševi Demokraciji: »čiščenje slovenščine, zlasti ‘nemških’ besed, je bilo namreč že nekaj bolezensko obsedenega, kar ni prenehalo vse do danes, ko so nam na silo vnašali srbske in druge ‘slovanske’ besede,« razočarano ugotavlja.

Jezikovno lustriralo se je na veliko: »Celo vsakdanji, prikupni ptiček štiglček, ki so ga Nemci prevzeli kot Stiglitz, se je moral umakniti skovanki ‘lišček’. Na čižka (nem. der Zeisig) se niso spomnili in je tako preživel. V nemščino prevzeto južino (die Jause) so zamenjali z na videz nemško ‘malico’ (die Mahl). Prepovedali so izraz keber (nem. der Käfer) in ga zamenjali s spakedranko ‘majski hrošč’. Preveč truda in izobrazbe bi bilo treba, da bi izbrskali, da je glas b v besedah starejši od f in je s tem slovenski keber prvoten. Besedo štala so prav tako prepovedali, ker je drugi slovanski jeziki nimajo. Slovanski narodi seveda niso poznali štale, ker so kot nomadi živino pasli v stepi, medtem ko je v krajevno stalnih alpskih kmetijsko-živinorejskih domačijah nujna. Južnoslovanski narodi, ki so imeli predvsem ovčerejo, štale prav tako niso poznali. Izraz ‘štala’ je tudi v grščini in zahodnih evropskih jezikih. Slovenci naj bi ga po polizobraženski pameti prevzeli seveda od Nemcev«.

Od nas so jemali Babilonci in Feničani

Podobno neumno je bilo, pravi avtor, da smo v času po osamosvojitvi izbrisali nekatere besede, ker so enake hrvaškim. Še zlasti zato, ker »je bil hrvaški jezik prvotno samo slovensko narečje«:

»Ko so se priselili, so prevzeli jezik okolice, ki je bil tak, kakršen je bil. Še zlasti pa kajkavščina in čakavščina. Tudi vsi dalmatinski pomorski izrazi in imena rib, tudi v Benečiji in Furlaniji, so venetskega izvora«.

Sicer vpliv Slovencev in Venetov sega zelo daleč, »praktično vsa Evropa pa ima slabo vest zaradi nas«. Posebno zanimanje naj bi doživela teza, da so stari Feničani dejansko del Venetov, ki so vplivali tudi na nekatera krajevna poimenovanja v severni Afriki in na območju Svete dežele (gora Nebo, Suez, kar pomeni »zveza«):

»Celo ime znanega babilonskega vladarja Nebukadnezarja naj bi v resnici izhajalo iz sintagme »ne buh kad ne car«. Tudi sicer je ogromno slovenskih besed zaradi našega starodavnega venetskega izvora ohranjenih v krajevnih imenih pa tudi v priimkih. V muzeju Holsteinturm v Lübecku in še v mnogih drugih muzejih je mogoče zaslediti ogromno predmetov, ki jih pripisujejo Venetom oz. Vendom. Posebej zanimiv je v zvezi s tem razvoj nemškega avtomobilizma, saj je bil August Horsch, ustanovitelj kasnejšega Audija, vendskega porekla, Ferdinand Porsche prav tako.«

Dolgo prikrivani slovenski vpliv je dosegel tudi Portugalsko in baskovsko deželo. Avtor sam je brez težav »našel okrog tisoč baskovskih besed, ki so praktično istovetne s slovenskimi, njihov seznam sem kasneje predal Tomažiču, ki je te besede objavil v svoji knjigi. Baskovski jezik velja za predindoevropski jezik in naj ne bi smel imeti nič skupnega z indoevropskimi jeziki in torej niti s slovenščino.«

Nič slabše se Slovenci ne odrežemo na Portugalskem, kajti »vsi ti jeziki kažejo na izmišljotino, da imamo mi številne besede, ki smo si jih izposodili iz nemščine. Pri nas po Miklošiču pravijo, da so besede, kot na primer šoder, kalk, šrot in podobno, nemcizmi, a to ni res. Na Portugalskem imajo iste besede, pa tam nikoli ni bilo Nemcev. Recimo šaflja ali šeflja naj bi bila izposojenka iz nemščine, a imajo Baski isto besedo«.

Palingenetski nacionalizem

Avtor v povzetku Demokracije nato spregovori še o slabih psiholoških »posledicah osiromašenega jezika«, zaradi česar imamo danes takega, »ki ni po naši meri, ki ne ustreza narodnemu značaju«. Še en dokaz, da pri nastajajočem Inštitutu za slovensko staroselstvo ne bo šlo za potvarjanje zgodovine in kreativno jezikoslovje besed, amatersko paberkovanje po antičnih virih in jezikoslovne metode, ki sledijo zvočni podobnosti besed, nekakšni Klangetymologie. Nikakor, prilagoditi se bomo morali veličini našega slovenskega značaja, ki mu zgodovinska dejstva delajo silo. No, zaključek avtorja je sploh impozanten:

»Po njegovem mnenju »slovenščino« valjamo v vsakdanji rabi z neugodnim občutkom, »kakor nekak prevelik in na pol surov cmok po ustih, uradno pritrjujemo z ‘da’, ker so nam arhitekti novega slovenskega človeka (kako podobno hitlerjanskim prijemom!) vsilili domnevno slovanstvo in slovanski ‘da’, čeprav smo od pamtiveka vedno pritrjevali z ‘ja’«.

Kako pojasniti tolikšno vero v slovensko mitično zgodovino? Kritik in esejist Rok Plavčak je v svojem impresivnem članku z naslovom Sedem tez o janšizmu spomnil na poročilo Georgija Dimitrova na 7. kongresu Kominterne (1935) in ob prebiranju ugotavljal njegovo aktualnost v luči svoje analize »janšizma kot palingenetskega nacionalizma«. Kot generalni sekretar je takrat Dimitrov poskušal določiti vlogo zgodovine ob dogajanju v nacistični Nemčiji: 

»Fašisti pustošijo po zgodovini vsakega naroda, da bi se lahko pokazali kot dediči in nadaljevalci vsega, kar je bilo v preteklosti vzvišeno in junaško, med tem pa vse, kar je bilo nizkotno in žaljivo do narodnih občutij ljudstva uporabijo kot orožje proti sovražnikom fašizma. Na stotine knjig se tiska v Nemčiji z enim samim ciljem – ponarediti zgodovino nemškega naroda in jo fašistično obarvati. Nadobudni nacistični zgodovinarji poskušajo prikazati zgodovino Nemčije, kot da je minuli dve tisočletji po nekem zgodovinskem zakonu tekel kot rdeča nit določen tok razvoja, ki je povzročil, da se je na zgodovinskem odru pojavil ‘odrešitelj’ naroda, mesija nemškega naroda, neki ‘kaplan’ avstrijskega rodu.«

Palingenetski nacionalizem se v konceptualni razmislek ponuja po mojem vnovičnem čudenju, zakaj si slovenski mediji za slovenskega premierja ne upajo uporabljati izrazov, kot so ‘nacionalist’ in ‘populist’, s čimer te tedne v New York Timesu niso imeli nobene težave. Še več o tovrstni disonanci sem sicer pisal že lani (Tuji mediji o populistu in nacionalistu, domači o izkušenem politiku). Moja poanta: kako naj od domačega novinarstva pričakujemo kakšno razpravo o palingenetskem nacionalizmu, če je zanj že nacionalizem tabuizirani označevalec?

Dramatični čas podrejanja družbenih sistemov, ki ga živimo, tudi s poskusi politične regulacije študijskih programov in vpisa dijakov, pa apeli intelektualcev in akademikov k podpori Janše, nedvomno predstavlja nov izziv za domače družboslovce in še zlasti za slovensko zgodovinopisje: to je sicer v precejšnji meri že razdeljeno, v nekem segmentu novim oblastnikom tudi naklonjeno, podobno pa že dolgo velja za vplivne krožke znotraj Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Čas, zelo primeren za novo etnogenezo, za die ewige Wiederkehr.

Več:

Čas belega panterja: ko Janša in Šiško sanjata iste simbole

Rasistični presežki: bela rasa mora iztrebiti druge

Mahnič skupaj z neonacisti apelira k aktivaciji v »domoljubnih skupinah«

Janševa nova simpatija: Generacija identitete