Zdaj, ko je Slovenija dobila štiri nove ustavne sodnike, so predvsem ob imenovanju dr. Klemna Jakliča številni novinarji pokazali vidno zadovoljstvo.
O »luksuzni« napovedi uspeha novinarke Večere Vanesse Čokl sem že pisal. A kaj bi to, v kolumni z naslovom »Sedi, pet!« je novinarka za pravilno odločitev poslancev le-tem podelila čisto petico. Ko zmagujejo pravi, potem nekateri novinarji pač verjamejo, da je treba politikom ploskati. Povedno po sebi.
V nadaljevanju sem bo na kratko dotaknil dveh zapisov, ki ne skrivata zadovoljstva nad izvolitvijo Klemna Jakliča – ob omenjenem se bom dotaknil še današnjega portreta Alija Žerdina v Delu. Poskušal bom dokazati, da je takšna očaranost selektivno dokazovana, neupravičena in novinarsko sporna. Ob tem se bom opiral tudi na svoj včerajšnji zapis o tem oziroma bralca napotujem tudi nanj.
V čem ni spornosti?
Nobenega dvoma ni, da je Klemen Jaklič dober kandidat, ko gre za klasične strokovne reference. Vsaj velik del njih, če ne čisto vse. Ima dva pravna doktorata dveh prestižnih univerz, izdal je monografijo pri ugledni založbi (»Constitutional Pluralism in the EU«, Oxford Studies in European Law), skupaj z drugimi je pisal komentarje k Ustavi Republike Slovenije.
Tudi pogoji za mesto so smešno minimalni in hitro izpolnjivi: da bi postali ustavni sodnik za devetletni mandat, morate izpolniti le tri: biti državljan Republike Slovenije, biti »pravni strokovnjak« in stari najmanj 40 let. Ni dvoma, da jih Jaklič izpolnjuje. Izpolnjuje jih pač marsikdo.
Kaj je pri Jakliču sporno?
Tudi v tem, da ima Jaklič politična stališča, ne tiči poseben problem. Res je sicer, da se večina slovenskih pravnikov takšnih stališč vedno vzdrži. Jaklič jih nikoli ni skrival: svoje privrženosti Janezu Janši ni zanikal, svojega antikomunizma tudi ne. Njegovo etiketiranje političnih nasprotnikov s »komiji, ki ubijajo«, je le vrh ledene gore.
Resnična težava nastopi, ko se ustavni pravnik, kandidat za ustavnega sodnika, trudi spremeniti svoj pogled na pravosodni sistem v državi s pomočjo teh stališč. Ko je njegovo strokovno mnenje politično pregneteno – in to s strankarsko politiko. Ko verjame, ker tako verjamejo njegovi politični in zgodovinski idoli – v tem primeru je to dobesedno Janez Janša – da živimo v krivosodju. Ko svoje strokovno znanje unovči le tam, kjer ga vsi pričakujemo: za dobrobiti svojih političnih sopotnikov, nikoli drugje. Ko svoj kredo o pravosodju v Sloveniji strne v svoj tvit, ki se glasi: »Nimamo demokracije, imamo aferaško krivosodno demokraturo.« Ko novopečeni sodnik ne želi skrivati, da ne zaupa v sistem, čigar del je želel postati in je tudi postal.
Ne, vse to so politikantske ocene – ko jih prevzame ustavni sodnik za svoje, ne moremo biti zadovoljni. Argumenta »Saj bo sistem lahko spreminjal od znotraj« ali »Potrebujemo uravnoteženo sestavo ustavnega sodišča tudi po politični plati« preprosto nista več dobra.
Če k temu prištejemo še to, o čemer sem pisal včeraj, Jakličevo nenehno koketiranje s strankarsko politiko in njenim žargonom, postane situacija še bolj nevzdržna. Če k temu prištejemo okoli 100 njegovih objav, v katerih se Jaklič hvali, kako je treba skandirati pred sodišči, ker lahko samo »vztrajniki« prinesejo spremembo, tudi.
Še bolj postane situacija nevzdržna, ko vidimo, da je Jaklič te dni v zaslišanjih zanikal, da bi imel kakšna posebna znanstva med politiki. In še bolj, ko je poskušal docirati, da mora sodnik ustvarjati videz nepristranskosti – in je vendar on tisti, ki med prvimi krši to pravilo!
Sedi, odlično!
Vanessa Čokl tradicionalno v Jakliču ni videla nobene težave. Nasprotno, zanjo je izbira Jakliča čista poezija, popravljena krivica. Seveda, če je tako dejal celo dr. Boštjan M. Zupančič:
Borut Pahor ni slabo sestavil. Klemen Jaklič, dvojni ameriški doktor, je bil poslancem predlagan prvič pred letom in pol, za sodnika iz Slovenije na Evropskem sodišču za človekove pravice. Državni zbor ga ni odobril, pokurili so z letala razvidno najboljšega kandidata, se je takrat oglasil prejšnji slovenski sodnik v Strasbourgu dr. Boštjan M. Zupančič in to oklical za mednarodni škandal. Jasno je bilo, da Jaklič ni zadnjič na kadrovski listi.
Skratka: če tako pravi BMZ, potem bo že držalo. Če bo mednarodni škandal, pa sploh. »Jaklič je najboljši kandidat z aviona« je najbrž velika zaušnica za vse protikandidate in ljudi, ki mislijo s trezno glavo, ampak kdo bi kaj mogel proti takšni novinarski argumentacijski progresivi. In potem pride še sklicevanje na Jakličevo neizpodbitno strokovnost:
Seveda jih večina ni prebrala niti ene od Jakličevih znanstvenih 200 objav. Znajo pa na pamet njegove tvite. Ko je na primer kot pravno visokoizobraženi državljan K. J. klical k pravnosti in zakonitosti postopka Patria.
Jakličeva politična stališča iz tvitov je treba pač minimizirati. Komiji sicer ubijajo, ampak kaj bi s tem. Štejejo znanstvene objave. Pa ravno danes, ko to pišem, se v časopisu Dnevnik sprašujejo, kje so te objave. Večer jih je naštel 200. In ugotavljajo, seveda v Dnevniku, da predsednik Pahor in sodnik Jaklič nista uspela posredovati bibliografije. Najbrž nista utegnila – seznam teh 200 objav bi pač lahko objavil Večer, ker ga očitno ima.
Zaključek, ki ga prinaša Čoklova, je zato pričakovan in šteje tudi za novega državnega tožilca Draga Šketo: »Štirje ustavni sodniki plus generalni državni tožilec. Za parlamentom ni slab dan.« Seveda ni, če je odličen, za petico.
Žerdin o Jakliču
Današnji portret v Delu je za nekaj centimetrov manj vzhičen od Večerovega zapisa. Ali Žerdin se trudi navesti nekakšne razloge, zakaj je bila Jakličeva izbira smiselna in dobra. V svoji znani maniri takrat, ko je treba kaj kritizirati, svoje očitke največkrat absurdno minimizira. Tako je Jaklič na koncu kriv le tega, da je pri njem zaznati nekaj manj samokritike, nič drugega.
Tako kot Čoklova tudi on ni uspel podvomiti v predlagatelja, predsednika Pahorja, in njegovo igro političnega slalomiranja med levico in desnico. Oziroma: koketiranja z vsemi po vrsti.
Žerdinu se zdi silno pomembno secirati priporočilno pismo štiri znanih svetovnih pravnikov, ki je očitno v novinarskem imaginariju odigralo zelo veliko vlogo. Ampak tole bi lahko že označili za argument iz avtoritete – ker je pomemben profesor podprl Jakliča, potem pač mora biti ustrezen kandidat. Pod kakšnimi pogoji nastajajo priporočilna pisma, se ne spodobi razpravljati, Žerdinu se je zdelo vredno omeniti tole:
Zdi se malo verjetno, da bi profesor emeritus Michelman podpisal priporočilno pismo za Klemena Jakliča, naslovljeno na predsednika republike, če bi se pri teh vprašanjih razhajal s svojim varovancem. Ugledni akademiki namreč ne pišejo priporočil zaradi uslug, pač pa po tehtnem premisleku.
Domnevni levičar
Delov urednik je zdaj skrenil v zanimivo smer, s čudnimi dokazi se je nameril pokazati, kako Jaklič menda ni tako sporen, kot se zdi večini, ker dejansko ni toliko desni, ampak celo levo-liberalni kandidat. Nekaj, kar je sam poudaril v predstavitvi nekaj dni nazaj. Se pravi, prosto po Žerdinu: ker se je podpisnik priporočilnega pisma veliko ukvarjal z vprašanji družbene neenakosti in socialnim temami, velja pa bolj za levo-liberalnega levičarja, iz tega menda sledi, da je tudi Jaklič, ki mu je napisal priporočilo, vsaj malo levo usmerjen.
Ker je, očitki o njegovi desničarski provenienci niso na mestu. Žal je tole non sequitur – sklep ne sledi, videti je močno domišljijski. Zakaj ne bi mogel profesor napisati priporočila tudi nekomu z desno usmerjenimi prepričanji? Zakaj je ta razprava o levo-desno sploh za novinarja merodajna? Zakaj napačno predpostavlja, da je Jaklič sporen le zato, ker je desničar?
Bilo bi na mestu, če bi kdo kakšna Jakličeva stališča v Sloveniji posredoval njegovim prominentnim mentorjem iz tujine: vsekakor imamo občutek, da z vsemi niso seznanjeni.
Brezplačnost je levičarstvo
Naslednje skakanje k nenavadnim zaključkom je kaj hitro sledilo. Žerdin pove, da je Jaklič sodelavec zavoda, ki se ukvarja z brezplačno pravno pomočjo, kar pomeni, da se ukvarja z odnosi družbene neenakosti. Spet menda dokaz, da je ustavni sodnik, ki ga portretira, bolj levičar kot desničar:
Če bi Jakliča na silo tlačili v koordinate med levico in desnico, ne gre spregledati, da sodeluje z leta 2012 ustanovljenim Zavodom za brezplačno pravno pomoč. Ironično – zavod ima sedež v pogosto demoniziranem ljubljanskem predmestju Murgle, poslanstvo zavoda pa je uresničevanje »ustavne pravice enako dostopnega pravnega varstva za vsakogar«. Zavod za brezplačno pravno pomoč si jemlje za vzor dobre prakse, uveljavljene v pro bono centrih, ki so povezani z univerzama Harvard ali Oxford, piše na spletni strani zavoda. Če še drži, da je odnos do družbene neenakosti prvi kriterij za razvrščanje ljudi na »leve« in »desne«, je dvojni doktor pravnih znanosti s pro bono pravnim delovanjem umeščen kar precej levo od centra.
Zanikanje evidence
Žerdin se je torej nameril obraniti Jakliča pred očitki, da je desni kandidat (kakor da bi bil v tem problem!) in ob tem, če poenostavimo, ponuditi še en neverjeten non sequitur: »Kdor sodeluje z Zavodom za brezplačno pravno pomoč, je lahko nazorsko le levo od centra.« Hudo, bi rekel. V nadaljevanju se nato vpraša, zakaj Jaklič, če je očitno tako levi kandidat, sploh velja za desnega. Ta nenavaden obrat je nato izpeljal z neverjetnim sprenevedanjem glede evidence. Povedano drugače, navedena je selektivno:
Od kod torej trditev, da je Jaklič kandidat slovenske desnice? Prvič, Jakliča je desnica izrecno in na trenutke goreče podprla. Drugič: Jaklič je ustavno pravico do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj v času sojenja v zadevi Patria izvajal pred ljubljanskim sodiščem.
Teh dejstev pač ni mogel zanikati. A tako značilno se Delov urednik ni vprašal, kakšen status ima Jakličevo skandiranje pred slovenskimi sodišči, kako spodobno je bilo širiti vero v ulični obračun z domačimi tožilci in sodišči, ki je danes ustavni sodnik? Ne, to očitno zanj ni merodajna dilema. Čeprav je včasih bila; pred nekaj leti je Žerdin odgovarjal na vprašanje novinarke in pri tem povedal, da sojenja, in to ravno v aferi Patria (!), ne smejo biti medijski spektakel:
Žerdin meni, da je to, kar se je v sodni dvorani dogajalo do zdaj, pravzaprav ogrevanje pred dejanskim začetkom. Proceduralni zapleti so bili glede na pomen sojenja po njegovem mnenju pričakovani, kljub temu pa ima slab občutek, “ker bi bilo narobe, če se sojenje spremeni v medijski spektakel”. “Za sodno vejo oblasti nikakor ni primerno, če se sodna dvorana spremeni v areno spektakla.”
Res nimamo dobrih razlogov verjeti, da je zanj dogajanje pred sodiščem lahko kaj manj arena spektakla kot sodna dvorana. Ampak zdaj, ko gre za Jakliča, ki je na svojem tviter računu objavil skorajda 100 tvitov v podporo »vztrajnikom« z zelo obskurnimi napadi na sodišča, nenadoma za novinarja to ni več težava. Vsaj problematizira je ne nikjer.
Jakličevi tviti postanejo nepomembni
Podobno kot Vanessa Čokl je tudi Delov avtor zaznal veliko nepomembnost vsega, kar je Jaklič na socialnih omrežjih povedal v preteklosti. Njegov zahvalni govor in njegovo antikomunistično politizacijo sta seveda preslišala, kot vsi ostali. Vsa njegova politikantska stališča do tožilstva, sodišč, demokracije, politikov in vsega, kar ni usklajeno z agendo SDS, s katero se na tviterju in sicer tako rad strinja, pa so ostala zamolčana.
Žerdin je storil še korak več: Jakličeve čivke je označil za nepomembne, ker je tiste, ki so bili preveč ostri, avtor izbrisal. Se pravi: če jih še kdo uporablja, ravna neetično, ker ne upošteva avtorjeve volje:
Ker pa na slovenski politični levici že nekako od leta 2000, ko je služboval v kabinetu predsednika vlade, velja za »perspektiven kader« nasprotnega političnega bloka, so njegovi kritiki pikre Jakličeve »čivke«, ki so začeli nastajati leta 2011, ko se je pridružil omrežnim razpravam, arhivirali. Zdaj živijo svoje življenje, ki je neodvisno od avtorjeve volje.
Trditev je nenavadna že na ravni principa: če bi kakšen sodnik zapisal, da je treba golazen X (vstavi po potrebi) pobiti, nato pa bi tvit zbrisal, bi sleherna omemba zapisa bila po Žerdinu res majhen moralni prekršek…
Sam sem si danes šele prvič ogledal Jakličevo tviteraško produkcijo. In opazil, kako rad ustavni sodnik vihti svoj meč tudi proti domačim medijem. RTV Slovenija je zanj Hanzi TV, posamični novinarji so plačanci, na enem izmed nezbrisanih tvitov pa se je znašel tudi Ali Žerdin v družbi z Milanom Kučanom. Novopečeni ustavni sodnik je v njem leta 2014 retvital svojega političnega in zgodovinskega idola, Janeza Janšo, ki pravi tole:
»Dovolj je bilo vaših laži!«
Če bi Jaklič vedel, kako prijazen bo Žerdin zapis, bi bil verjetno manj osoren do njega in Vanesse Čokl oziroma obeh časopisov. Ker pa ni brisanja, zanj velja, da Delo in Večer lažeta.
Redukcija na samokritiko kot značilnost levičarja
Največ, kar je Žerdin naštel kot njegovo napako – že skoraj presenetljivo – je pomanjkanje osebne samokritike. Kot da bi pri opravljanju ustavnosodniške funkcije to bila kakšna hiba, ki bo sploh kdaj prišla do izraza. V korespondenci z Matevžem Krivicem namreč neke svoje napake ni priznal. In v tem je, edinole malce drugačen od klasičnih levičarjev, od katerih »se razlikuje po odnosu do samokritike«:
Ali vehementno uveljavljanje stališč in izvajanje ustavne pravice do udeleževanja na javnih zborovanjih pritiče akademskemu pravniku, ki je bil v času polemike o zadevi Patria star 38 let? To se ne zdi tako nemogoče. A če smo v uvodnem delu opozorili na Jakličevo večplastnost in poudarili nekatere lastnosti, ki bi ga lahko uvrstile tudi na levo-liberalni del političnega spektra, velja omeniti, da se od klasičnih levičarjev – tudi Matevža Krivica – razlikuje po odnosu do »samokritike«. Ne zgodi se pogosto, a ko kdo Krivicu dokaže, da se moti, to prizna. Jaklič napake ni priznal.
Se pravi, če že najdemo kakšno hibo, jo bomo le v tem. Minimizacija problematičnosti Jakliča je s tem pri novinarju končana: tako rekoč nihče mu ne more očitati, da mu česa ni tudi očital. In res, kdo bi si mislil, kakšno značajsko pomanjkljivost bo uspel izvrtati.
Sklep
Odzivi na Jakličevo imenovanje so, kot smo videli, slabo novinarsko podprti in argumentirani. Kakšni so šele v Janševem naboru medijev, ni treba ugibati. Večerov in Delov zapis nihata od čistega navijaštva do prisilnega racionaliziranja, zakaj je treba Jakličevo imenovanje pozdraviti ali vsaj ne problematizirati. Zelo značilno ne omenjata Pahorjevega koketiranja z levico in desnico, niti očitka opozicije, da je pri iskanju podpore prišlo do vezane trgovine med strankama SMC in SDS. Kako bi tudi, oboje bi omajalo navdušenje in podporo.
Ker je funkcija ustavnega sodnika ena najbolj odgovornih v našem pravosodju in z zelo dolgim mandatom, bomo pač kmalu videli, kako odgovorne so bile besede novinarjev v perspektivi sodb Ustavnega sodišča in v kakšni meri so v sozvočju s strankarskimi agendami. Ali pa tudi ne nujno, kajti nekateri mediji radi ponavljajo refren, da v presojo ustavnih sodnikov pač ne gre dvomiti. S čimer bo zgodba zaprta.
Več:
Jaklič kot Tito: kako novi ustavni sodnik politizira celo v svoji zahvali
You must be logged in to post a comment.