::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kako stimulirati akterje sovražnega govora: primer Črnčec

Zakaj je sleherna javna razprava o sovražnem govoru pri nas tako neuspešna? Zakaj z njo ne moremo prodreti v javnost?

Poglejmo svež primer, ki nam je lahko v pomoč in tvegajmo tezo: težko se je boriti proti njemu, če vidni slovenski novinarji raje dajejo prednost njihovim izvajalcem kot problematizaciji sovražnih stališč.

Čisto sveža zgodba je naslednja: Primož Cirman in Vesna Vuković sta za Siol napisala članek z naslovom »Gneča na desnici: Bog, begunci in kako se odmakniti od Janše«. V njem se ubadata z današnjo ustanovitvijo nove stranke Aleša Primca, možnostmi novih strank na prihodnjih volitvah in med drugim postavljata tezo:

Prav vprašanje, kakšna je “prava družina”, bo ob beguncih in pravosodju očitno osrednje orožje pomembnega dela bloka, predvsem tistega, ki ga obvladuje Janša.

Cirman Črnčec Primc uvod

Začetek članka na Siolu: rešitev so Bog in begunci

Med komentatorje sta povabila tudi dr. Damirja Črnčeca. To je že tretji njegov nastop v medijih ta teden. Dekan Fakultete za državne in evropske študije, kolumnist Reporterja, nekoč direktor Sove in tesen Janšev sodelavec, je v članku omenjen desetkrat. Kot dekan je tudi predstavljen in legitimiran. Med drugim navajata njegova radikalna stališča:

Med vsebinskimi poantami, ki bi jih morale v kampanji poudarjati stranke tega pola, navaja “postavitev jasne razlike do politike uničevanja družbe in države skozi projekte, kot so multikulturalizem, odprte meje in vsiljevanje nezakonitih migrantov”.

“Na prvem mestu je z vseh vidikov naš človek, ne tujec. In javno se zavezati, da bodo preganjali vse, ki ropajo to državo, ki so povzročili bančno luknjo. Pomembno vprašanje je tudi odnos do Evropske unije in vse bolj odtujene bruseljske birokracije,” meni Črnčec.

Kot bomo videli, dekanu ni težko islama opisati z rakastimi celicami, ki se širijo po Evropi, kot srednjeveško civilizacijo ene knjige, Arabce označiti za tiste, ki so leni in ne delajo, s kriminalci, nasilneži in drhaljo, begunce pa je treba do zadnjega deportirati.

Komu dajemo besedo

Primož Cirman je podpredsednik Društva novinarjev Slovenije (DNS). Ne Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). Pričakovali bi, da imajo njegove novinarske presoje določeno globino. Ko daje besedo Črnčecu, odpira vrata stališčem nekoga, ki zagovarja ničelno stopnjo »tolerance do beguncev«. Kar pomeni izrecno: nobenega begunca v Sloveniji.

Ne samo, da daje besedo takšnemu komentatorju, temu sorodne ideje tudi citira: Slovenija mora omejevati tujce, ne smemo dovoliti vsiljevanja nezakonitih migrantov, ustaviti moramo politiko uničevanja z multikulturalizmom. Zanimivo bi bilo vedeti, ali so takšna novinarska načela blizu DNS, ki ima okoli 1000 članov.

Kot nekdo, ki se je obrnil od Janše, v funkciji komentatorja vidi le pohvalne besede za novo stranko:

Stranka Aleša Primca je dodana vrednost za Slovenijo in bo kot takšna dobila glasove širokega spektra volivcev. V slovensko politiko dodaja nov element, odpira nove zelo pomembne teme, s katerimi se bomo morali spopasti v prihodnosti.

Cirman Črnčec SIOL

Izsek iz članka: Črnčec o možnostih Primčeve stranke

Komu ne dajemo besede: Črnčec in njegov sovražni govor

A to je le del težave. 21. marca 2017, torej pred petimi dnevi, je Svet za odziv na sovražni in diskriminatorni govor, čigar član sem, medijem in javnosti posredoval svoje stališče o zadnjih primerih, ki jih je zaznal v javnem diskurzu.

Med tremi je navedel tudi primer sovražnega govora dr. Črnčeca. Zadnjega poročila Sveta sta se dotaknila le STA in deloma Večer – a noben med njima ni izrecno omenil avtorja. Ostalih odzivov ni bilo – velja za vse glavne medije v državi.

V prvem primeru slovenske tiskovne agencije je sledila nenavadna novinarska redukcija na zgolj en primer od treh naštetih, na analizo govora v zakonu o tujcih, v drugem gre za vest v vesti: Kristina Božič omeni njegov obstoj ob uradnem obisku komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope Nilsa Muižnieksa v Sloveniji.

Ker se slovenskim novinarjem vobče očitno ne zdi vredno povzeti stališč o sovražnem govoru, pa tudi ignoranca se ni zgodila prvič, bom na tem mestu ponovil analizo, ne glede na dolžino:

Svet za odziv na sovražni in diskriminatorni govor se je odločil odzvati na kolumnistični zapis v tedniku Reporter pod naslovom »Prizadet sem!« izpod peresa dr. Damirja Črnčeca, objavljen dne 2. januarja 2017. Čeprav je Svet že večkrat obravnaval in opozoril na širjenje sovraštva do beguncev v slovenskem prostoru, tudi v posebni izjavi dne 4. septembra 2015 z dodanim svarilom, usmerjenim proti sovražni, rasistični in protibegunski retoriki v medijih ali izpostavljanju in reprodukciji tovrstnih sporočil, predstavlja navedena kolumna kontinuirani poskus produkcije sovražnega govora do islama in beguncev, za katerega ocenjujemo, da je v slovenskem prostoru po obsegu (v mislih imamo številne Črnčeceve medijske objave, kolumne, zapise na družbenih omrežjih) eden najbolj intenzivnih.

Avtorjeva sporočila bi lahko razdelili na tista, ki so neposredno sovražna in nestrpna do islama in beguncev, na drugi strani pa na komplementarno grajo vseh, ki čutijo do beguncev preveč razumevanja in ravnajo strpno: pri tem ima v mislih slovensko vlado in vlade drugih evropskih držav, domače politične stranke in posameznike.

Glede prvega Črnčec begunce in muslimanske (ali arabske) priseljence v Evropi primerja z rakom, s katerim smo okuženi, muslimane pa opiše z vrsto nestrpnih stereotipov: Okužili so nas z rakom, zasejali so rakaste celice po celotni Evropi. Kaj drugega je to kot uvoz milijonov neizobraženih mladih moških, ki ne spoštujejo ničesar, na čemer temelji naša družba. Moških, v čigar kulturi je, da ne spoštujejo žena. Moških, ki niso navajeni delati. Arabec, ki bo delal 40 let v avtomobilski tovarni na Bavarskem, je film, ki ga ni in ga ne bomo videli. Zakaj so nas sploh okužili s tem rakom? Komu je to v interesu in koliko je dobil za to plačano?

Avtor islam imenuje za »srednjeveško civilizacijo, ki temelji na eni knjigi«, njegova kritika je namenjena »političnim odločevalcem« in »levodesnim vsegliharjem«, prst pa je usmerjen v evropsko in slovensko strpnost do islama. Po njegovem je pravilna le »ničelna stopnja tolerance« do beguncev, ki v Evropo prinašajo islamizacijo: »Nič nezakonitih migrantov, to je edina dolgoročna varnostna politika. Ničelna stopnja do kakršnihkoli poskusov islamizacije in arabizacije naše družbe je imperativ.«

Avtor svoj sovražni govor ne samo podpihuje, temveč svoje pritoževanje na več mestih razširi proti javnemu diskurzu nasprotovanja sovraštvu, toleranci in sovražnemu govoru. Med drugim zapiše, da »stalno posluša paberkovanje ključnih politikov, da moramo biti tolerantni do netolerantnih«, da mu »hočejo odvzeti svobodo govora pod krinko pregona sovražnega govora«. Po njegovem smo Slovenci, Evropejci, državljani in volivci žrtev političnih povezav levice in desnice, pri čemer ima v mislih slovensko situacijo, kjer nas politiki »prodajajo za pest novčičev srednjeveški civilizaciji, ki temelji na eni knjigi«. Njegova ost je usmerjena tudi proti javnemu mnenju (»Bilo je dovolj tega javnomnenjskega posiljevanja in prodajanja bučk, da moramo pomagati«) in »lažnivim medijem«, ki po njegovem mnenju lažejo, da »islamistični teroristični napadi po Evropi nimajo zveze z islamom«. Kot znak »poturčenosti prestolnice«, tj. Ljubljane, pa navaja, da so »v božičnem času glavne zvezde trubači«, s čimer je svoj sovražni govor razširil tudi v polje nacionalističnega protisrbskega resentimenta.

Na drugih mestih, predvsem na Facebooku, Črnčec v svojih komentarjih begunce večkrat imenuje »drhal« oziroma »migrantska drhal«, zapiše, da je treba »izgnati bando« ali uporablja stavke, kot so »Spokajte! Deportacija je edino zdravilo!«, med drugim jih okvalificira za kriminalce in nasilneže (»V Sloveniji pa oblast uvaža največje kriminalce in nasilneže iz Afrike, Somalijce ter plačuje uradnice za vlaganje tožb na naša sodišča!«), Slovence ironično imenuje za »ponosne potomce nasilnih turških vpadov«, govori o »nadaljevanju protislovenske, arabizacijske politike«. Njegovo stališče do beguncev je znano, pravi, saj ponovi, da ga je že večkrat izrazil: »Stokrat sem že povedal, NIČ nezakonitih migrantov je edina dolgoročna varnostna politika. In nulta stopnja tolerance do poskusov islamizacije in arabizacije Slovenije!« Črnčec v omenjeni kolumni komentira tudi tiste, ki njegova stališča označujejo za nestrpna in sovražna, in sicer s stavki, kot so »Ker mi razni bleferji razlagajo, da je resnica sovražni govor in laž resnica«, »Ker mi hočejo odvzeti svobodo govora pod krinko pregona sovražnega govora« in »Ker mi invazijska drhal, ob pomoči domačih izdajalcev in pete kolone, pravi, da je prizadeta, ker jim pokažem ogledalo«.

V Svetu za odziv na sovražni in diskriminatorni govor smo prepričani, da Črnčecev emocionalni jezik nesporno vsebuje elemente močno intoniranega sovražnega govora, uperjenega proti islamu kot veri ter obenem beguncem in begunkam, ki jih avtor razume kot ogrožujočo skupino ljudi, do katere ne sme obstajati nobena stopnja tolerance. S tem, po našem mnenju, proizvaja sovražni govor, kakor ga definira Svet Evrope, saj širi, razpihuje, spodbuja ali opravičuje sovraštvo in ksenofobijo, kar vključuje nestrpnost, izraženo z agresivnim nacionalizmom in etnocentrizmom, diskriminacijo in sovraštvom proti manjšinam, migrantom ali osebam z migrantskim ozadjem.

Podobno velja, da se Črnčec približuje kršitvi po 297. členu Kazenskega zakonika, ki sankcionira vse, ki javno spodbujajo ali razpihujejo sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, kadar ti temeljijo, med drugim, na verski, rasni ali etnični pripadnosti, poreklu in družbenem položaju. Tudi 63. člen slovenske Ustave jemlje za protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti, kar njegova stališča do islama nedvomno so.

Posebej obremenilno se nam zdi, da je dr. Damir Črnčec, nekdanji direktor Sove, svoje besede zapisal v času, ko opravlja javno funkcijo dekana Fakultete za državne in evropske študije: zaradi navedenega in dejstva, da mu slovenski mediji odmerjajo pomembno komentatorsko mesto, je treba pri njegovih ponavljajočih se izjavah do islama in beguncev računati tudi na njihovo odmevnost in težo, ki jo imajo pri tistih, ki so jim primarno namenjena: vseh državljanih in državljankah, dovzetnih za razpihovanje sovraštva in nestrpnosti.

Protislovna logika: ne moreš oboje hkrati

Seveda bi lahko dejali, da so mediji pač trenutno spregledali in zagrešili majhno nerodnost. A se bojim, da je ignoranca do svaril pred sovražnim govorom v kombinaciji s promocijo njihovih izvajalcev lahko tudi malo manj dobrohotno razložljiva.

Obstaja kup spornih političnih komentatorjev, ki jim novinarji radi dajejo prostor, vedno znova: nekateri na svojih portalih napadajo novinarje, kot Sebastijan Jeretič, kar drugih novinarjev ne moti, spet drugi izvajajo radikalni seksizem in teorije zarote, kot dr. Boštjan M. Zupančič, ali pa so vpeti v politične projekte, kot je Milojka Balevski.

Protislovna logika je vedno enaka: če legitimiraš svojega medijskega analitičnega heroja, ne moreš pljuniti proti njemu, ker jemlješ kredibilnost ne le njemu, ampak tudi sebi. Se pravi: ko Primož Cirman in Vesna Vuković iz Črnčeca naredita avtoriteto, kot novinarja ali skozi svoj medij pač ne moreta objaviti, da je to oseba, ki po mnenju Sveta izvaja sovražni govor. Ne, to bi bilo samomorilsko. Potem ga naslednjič pač ne bi mogla kar povabiti.

Zamolčanje ali ignoranca do stališč Sveta za odziv na sovražni govor je zato nenadoma smiselna in manj naključna: po svojih komentatorjih že ne bomo pljuvali! Njihova mnenja o tujcih in multikulturalizmu so tako fina! Je zdaj jasno, zakaj Siol in drugi niso pripravljeni omeniti sovražnega govora? Ne rečem, da sta vsega kriva omenjena novinarja, a strukturno logiko molka sem dovolj nazorno pojasnil.

Sovražni govor je reči, da je nekaj sovražni govor

Ironija je želela, da je namesto medijev zapis o sebi opazil avtor, ki mu je namenjen. Mediji ne, povzetki obstajajo le v diskreditacijah obravnavanih. Dekan Fakultete za državne in evropske študije se je na družbenih omrežjih odzval in Svet za odziv na sovražni govor obtožil širitve sovražnega govora. Bilo bi absurdno, če ne bi bilo tragikomično:

Črnčec odziv na Svet za odziv

Črnčec in njegov odziv: obsoditi sovražni govor je sovražni govor

Information

This entry was posted on 25/03/2017 by in argumentacija,mediji,spletni medij and tagged , , , , , .
%d bloggers like this: