::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Mikimiška in Jožetovi rožički: kako rešiti Delov kviz?

Pri medijski hiši Delo so močno zagrizli v svojo večmesečno kampanjo in jo nadgradili še z nagradnim kvizom, znotraj katerega so se odločili podariti 5000 evrov.

Prva nagrada štiristranske zloženke, ki se je znašla v predalnikih gospodinjstev širom Slovenije, je 3000 evrov, vsebinsko pa je ena zanimivejših v zadnjem času. Ker stavi na sporočilnost, s katerim v izhodišču mahajo ustvarjalci oglasa in idejni očetje kampanje: na novinarsko in uredniško verodostojnost te hiše. V neizrečenem smislu: mi skrbimo zanjo, drugi pa… Dodatna dimenzija je nekakšna novinarska edukacija: znotraj kviza je treba bralce prepričati, katere novinarske vesti so verodostojne in katere niso.

dav

5000 evrov za širitev vere v novinarske besede

Začetka kampanje sem se že dotaknil v svoji analizi in pokazal, da je verjetno nastala zaradi porušenega ugleda v javnosti po številnih odpuščanjih novinarjev na Delu in izraženih dvomih v lastnike. Poglejmo si, kako uspešni so bili pri tem.

Mikimiška in probabilizem

Temeljna težava pri realizaciji Delove ideje tiči v dejstvu, da sta novinarsko delo in presoja preveč kompleksna, da bi ju smeli ali mogli zvesti na enostavne forme. Banalizacija in poenostavitev sta zato nujno neizbežen učinek, kar se kaže že pri prvem kviz vprašanju z Mikimiško, s katerim se obračajo na bralstvo:

dav

Prvo vprašanje: Mikimiška in odnos do resnice

Pri Delu so najbrž razmišljali takole: Miki Miška je morda širšim množicam najbolj znan fiktiven lik. No, takih likov pa ne moremo izgnati v pravem pomenu besede. Torej bodo bralci razumeli, da je to lažna zgodba in znali obkrožiti pravilen odgovor.

Bralčev občutek, da sodeluje pri rahlo retardiranem eksperimentu, ni daleč od pravega. Da gre za poneumljanje, pa mu bo postalo jasno, če se bo vprašal, od kod prihaja samoumevnost ponujenih rešitev pri reševanju kviza, ki bi ga zlahka pripisali kakšnemu agresivnemu tabloidnemu mediju. S slovnico seznanjen bralec bi namreč lahko vedel, da je Mikimiška, ki jo omenjajo, morda nekaj drugega kot standardna Miki Miška. Ko bi pregledal vse slovarje, bi dodatno ugotovil, da obstaja le zadnja, prva ne. Prvi dvom bi bil posajen: kaj pa, če ne gre za standarden fiktiven lik?

Drugič: kaj pa, če gre za lastno ime nekoga? Kako dobre razloge imamo že na podlagi branja naslova verjeti, da omenjena Mikimiška referira na lik Walta Disneya? Tretjič: kaj pa, če je »izgon« tukaj razumljen bolj metaforično? Lani so nekateri mediji poročali o najdbi figure Miki Miške v okolici Auschwitza, ki jo je domnevno imel pri sebi otrok, deportiran v taborišče.

Kaj potem ostane navdušencu, ki bo želel rešiti Delov kviz in poskušal odgovoriti z »Naslov je lažen«? Zgolj probabilizem: sklepanje, da so ustvarjalci nagradne igre verjetno imeli v mislih najbolj banalno možnost, ampak res trdnega zagotovila za to ne bo imel v rokah. Preostane mu branje misli tistih, ki so ustavljali kviz in anticipacija dejstva, da ga resno podcenjujejo.

Ob istem času, torej včeraj, so pri Delu, ki očitno stavi na svojo privrženost profesionalnim standardom sledenja resnici, uspeli objaviti naslednji naslov: Obiskali Drnovška in zasadili lipo. Zlahka si predstavljam, da bi se tudi tak naslov lahko znašel v istem kvizu: je resničen, lažen, alternativno resničen?

Potujoči cirkus in Jaka Racman

Še bolj je na preizkušnji probabilizem pri naslednji uganki o vzvratno vozečem kolesarju:

dav

Drugo vprašanje: zgodba o biciklistu in žonglerki

Možnosti so tri, katero izbrati? »Popolna izmišljotina«, »Policijsko nasilje na uslužbenci cirkusa« in »Predvolilni nastop stranke kolesarjev« so potencialno verjetne vse po vrsti: zgolj hudo ugibanje nas pripelje do prve. Predstavljajmo si, da je reševalec kviza novinar. Na fakulteti in v novinarskem združenju so ga učili, da mora preveriti vse informacije, preden poda merodajno sodbo ali poroča o dejstvih. Kako naj zdaj, kritično razpoložen in profesionalno nastrojen, oborožen z metodičnim skepticizmom, kar vnaprej verjame, da je zgodba res izmišljena? Na podlagi česa je izključil prvo in drugo možnost, čeprav se res zdita nenavadni? Spet vidimo, da jih med sabo loči le majhna mera verjetnosti. Stranke kolesarjev obstajajo – v Mariboru imajo svojo listo. Nasilje nad uslužbenci cirkusa ni nemogoče in splet je poln zgodb o uličnih cirkusantih in njihovih norčijah. Kajti to pač počnejo. Odgovor »popolna izmišljotina« stavi na popolno gotovost, a neupravičeno.

Jožetovi rožički

V tretji zgodbi se pojavi gospod Jože B. z rožički na glavi. Tukaj so sestavljalci očitno stavili na znanstveno kompetenco svojih potencialnih ali aktualnih bralcev: rožički na glavah ljudi pač ne rastejo. To pa res ve vsak otrok, ki je prerasel parklja.

dav

Tretje vprašanje: rožički na fotografiji Jake Racmana

Verjetno se je kakšen bralec celo pridušal: »Otročje lahko,« je pihnil predse. Kakšen drugi pa dodal: »Kaj me zafrkavajo? Saj se lepo vidi, da je fotomontaža!« Za skrajne teoretike zarot in vernike vseh vrst so levo zgoraj pripisali še ime avtorja fotografije: Jaka Racman. Da bo ziher, če je kdo še v dvomih, da mora obkrožiti »Fotomontaža« in osvojiti še ta pojem. Tretja učna lekcija v dociranju o laži in resnici v novinarstvu je s tem končana, bralstvo je osvojilo nekaj, kar je že vedelo.

Hišni sveti in odgovornost do resnice

Na koncu pride seveda še malce samohvale: kdo torej skrbi, da so objavljene zgodbe resnične? No, kdo jih ustvarja? (Prosto po reklami za Ricolo.)

dav

Četrto vprašanje: uredniki in novinarji kot varuhi resnice

Odgovor je menda v zraku: to niso tiskarji, tudi ne hišni sveti, ampak odlični novinarji in uredniki. Je že treba priznati, da so tukaj ustvarjalci kviza bolj intenzivno stavili na resnost kot v prejšnjih primerih: Mikimiška, vzvratni kolesar in Jože B. z Brezovice so humorni, a povsem needukativni, z gotovostjo glede privrženosti novinarski resnici pa se ni igrati. Pokazati je treba nase in na pomembno poslanstvo, s katerim hišni sveti in tiskarji nimajo nič. Žal so kot soustvarjalci resnice izostali lektorji in slovničarji, na kar kaže napaka v vprašanju. Ampak nič hudega, nekaj gradiva naj se nabere za naslednji kviz.

Kodno ime: 1,2 mio

V posebnem zapisu sem že analiziral Delovo kampanjo in se spraševal, v kakšni meri je ta sploh zavezana faktičnosti – denimo v trditvi o svojem tedenskem dosegu 1,2 milijona bralcev. Izpostavil sem manipuliranje s tem podatkom v majhnem tisku kot eno izmed spornih dimenzij oglaševalske kampanje.

Prelet štiristranske zloženke pokaže, da so pri Delu zelo samozavestni glede številke in da so jo pripravljeni promovirati še naprej. Celo na način, da so jo postavili za kodo, s pomočjo katere bralec prejme darilo, Delovo majico, s katero bo lahko, domnevam, promoviral medijsko hišo naprej.

dav

Delova koda, ki vas pripelje do majice

Sklep: res bi bilo krasno vedeti, če Delovi novinarji stojijo ne samo za svojimi besedami, ampak tudi za svojimi kvizi in reklamami. Bojim se, da včasih zavezanost resnici lahko razbiramo tudi iz njih.

Več:

1,2 milijona Delovih bralcev: v čem je manipulacija

Kako odtaliti hladilnik: pri Delu stojijo za svojimi besedami

Information

This entry was posted on 27/03/2017 by in mediji,časopisi and tagged , , , , , , , , .
%d bloggers like this: