Vse Janševe medijske prostitutke

Včerajšnje soočenje predsednika SDS Janeza Janše na predobravnavnih narokih na celjskem okrožnem sodišču v zadevi žaljivega tvita o medijskih prostitutkah, ki ga je prvi namenil novinarkama Radiotelevizije Slovenija Mojci Šetinc Pašek in Eugeniji Carl, se je končalo z odkritim javnim posmehovanjem obtoženega.

Janša je sicer že izgubil v zasebni tožbi, obema novinarkama mora plačati po 6000 evrov, ker je objavil tvit z naslednjo vsebino:

Janša Carl prostitutka

Janšev začetni tvit, zaradi katerega je večkrat romal na sodišče

Včerajšnji dogodek pa bo šel v anale politične kulture na Slovenskem – škoda, da tega novinarji niso želeli problematizirati. Janša je uspel že pred obravnavo v Celju objaviti tvit, v katerem je ponovil svoje žaljive diskreditacije in omenjeni novinarki znova imenoval za medijski prostitutki. Navajam zapis STA:

Pred začetkom današnje obravnave v Celju je sicer Janša objavil nov tvit s fotografijami Šetinc Paškove in Carlove ter direktorja radijskih programov RTVS Mihe Lamprehta, za katerim je viden transparent z napisom smrt janšizmu, v njem pa zapisal: “Medtem ko medijske prostitutke takole javno grozijo s smrtjo, @policija_si preganja zastavo dežele Kranjske”.

Janša tvit medijske prostitutke sojenje smrt janšizmu

Janša s svojo ponovitvijo teze, da sta sta Mojca Pašek Šetinc in Eugenija Carl medijski prostitutki

Kasneje je objavil še dva tvita – v istem dnevu s podobno žaljivo vsebino. Pri prvem je najbrž kar sam fotografiral situacijo na sodišču in navzoče novinarke opremil z opisom »praznik medijske prostitucije« – z njim je meril na tiste, ki so poročale s sodne stavbe, pri njih pa so ga zmotili objemi med njimi:

Janša sojenje prostitutke

Medijske prostitutke, ki se poljubljajo z medijskimi prostitutkami. Tako Janša včeraj

Kasneje je, očitno po ogledu obeh osrednjih večernih dnevnikov, poskrbel za še en komentar: objavil je karikaturo Anthonyja Frede, znanega ilustratorja, s prepoznavnim sporočilom o »prestitutih«, ki jim ne smemo zaupati. Seveda takrat, ko poročajo o procesu proti njemu:

Janša tvit prostitutke sojenje

Janšev včerajšnji tvit, posvečen RTV SLO in POP TV

»Presstitucija« je sicer izposojen označevalec, ki ga Janša od obsodb njegovega tvita naprej zelo rad uporablja na svojem tviter računu za vse medije, ki mu niso povšeči.

Opozicijski vodja v sodnem postopku torej kar nadaljuje z istorodnimi žalitvami, zaradi katerih se je znašel na sodišču. To je približno tako, kot če bi nekoga ovadili zaradi groženj s smrtjo, kasneje pa bi med procesom še dalje tvital vsebine, v katerih počne isto – grozi s smrtjo. Ne vem sicer, kakšna je v takem primeru sodna praksa, toda novinarska je šibka: kolikor sem lahko videl, se vsi pretvarjajo, da Janševega postopanja niso opazili.

Predvsem recimo ne drži niti njegov zapisan včerajšnji stavek: »Medtem ko medijske prostitutke takole javno grozijo s smrtjo« – na fotografiji, ki jo je objavil ob tem, sta prav Mojca Pašek in Eugenija Carl.

Pobalinskega ravnanja v Trumpovem slogu tudi tokrat nihče ni obsodil. Resna televizijska hiša, in verjetno se TV Slovenija in POP TV štejeta za takšni, bi lahko odreagirali na včerajšnje obrekovanje o tem, da predstavljata medijsko presstitucijo. Težava diskreditacijskega in žalitvenega govora je prav v tem, da se nesankcionirano razraščata. In v primeru prvaka opozicije imajo njegove žalitve dolgo zgodovino ponovitev.

Namesto tega pa smo prav včeraj, na isti dan, spremljali njegove nove tviteraške žolčne napade na sodnike v zadevi Novič, pa tudi ljudsko minivstajo v sodni dvorani njegovih »vztrajnikov«, ki so zahtevali, da sodnica spremeni svojo odločitev o 25-letni zaporni kazni. Da ne govorimo o tem, da je vztrajnik ddr. Klemen Jaklič, ki ima še danes na svojem tviter računu objavljenih kakih 60 fotografij ljudskih protestov pred sodišči v podporo Janši, nedavno promoviral v ustavnega sodnika. Situacija političnih napadov na sodnike je povsem nevzdržna in paralelna napadom na novinarje in medije. Zasmehovanje, žalitve in diskreditacije so postale popolnoma običajen diskurzivni politični modus, za katerega verjetno nekateri dobrohotno menijo, da se bo prejkoslej obrnil proti izvajalcem in stavijo na zdravo pamet večine. Da, skratka, ni treba prav ničesar storiti, vse se bo uredilo samo po sebi.

Žal ne bo šlo: zdrava pamet državljanov in volivcev je že dolgo nazaj postala izgubljena vrlina, politični populizem z radikalno retoriko pa je postal samoumevni del vsakdana z vedno večjim številom privržencev.

Več:

»Novinarske prostitutke« so plod medijske servilnosti

Dobri zgledi vlečejo: Janšev portal sugerira, da Carlova in Paškova umakneta svojo tožbo

Večer in Delo o Jakliču: od neskritega navdušenja do racionalizacije

Zdaj, ko je Slovenija dobila štiri nove ustavne sodnike, so predvsem ob imenovanju dr. Klemna Jakliča številni novinarji pokazali vidno zadovoljstvo.

O »luksuzni« napovedi uspeha novinarke Večere Vanesse Čokl sem že pisal. A kaj bi to, v kolumni z naslovom »Sedi, pet!« je novinarka za pravilno odločitev poslancev le-tem podelila čisto petico. Ko zmagujejo pravi, potem nekateri novinarji pač verjamejo, da je treba politikom ploskati. Povedno po sebi.

Čokl pet za Jakliča

Kolumna novinarke Večera z značilnim naslovom

V nadaljevanju sem bo na kratko dotaknil dveh zapisov, ki ne skrivata zadovoljstva nad izvolitvijo Klemna Jakliča – ob omenjenem se bom dotaknil še današnjega portreta Alija Žerdina v Delu. Poskušal bom dokazati, da je takšna očaranost selektivno dokazovana, neupravičena in novinarsko sporna. Ob tem se bom opiral tudi na svoj včerajšnji zapis o tem oziroma bralca napotujem tudi nanj.

V čem ni spornosti?

Nobenega dvoma ni, da je Klemen Jaklič dober kandidat, ko gre za klasične strokovne reference. Vsaj velik del njih, če ne čisto vse. Ima dva pravna doktorata dveh prestižnih univerz, izdal je monografijo pri ugledni založbi (»Constitutional Pluralism in the EU«, Oxford Studies in European Law), skupaj z drugimi je pisal komentarje k Ustavi Republike Slovenije.

Tudi pogoji za mesto so smešno minimalni in hitro izpolnjivi: da bi postali ustavni sodnik za devetletni mandat, morate izpolniti le tri: biti državljan Republike Slovenije, biti »pravni strokovnjak« in stari najmanj 40 let. Ni dvoma, da jih Jaklič izpolnjuje. Izpolnjuje jih pač marsikdo.

Kaj je pri Jakliču sporno?

Tudi v tem, da ima Jaklič politična stališča, ne tiči poseben problem. Res je sicer, da se večina slovenskih pravnikov takšnih stališč vedno vzdrži. Jaklič jih nikoli ni skrival: svoje privrženosti Janezu Janši ni zanikal, svojega antikomunizma tudi ne. Njegovo etiketiranje političnih nasprotnikov s »komiji, ki ubijajo«, je le vrh ledene gore.

Resnična težava nastopi, ko se ustavni pravnik, kandidat za ustavnega sodnika, trudi spremeniti svoj pogled na pravosodni sistem v državi s pomočjo teh stališč. Ko je njegovo strokovno mnenje politično pregneteno – in to s strankarsko politiko. Ko verjame, ker tako verjamejo njegovi politični in zgodovinski idoli – v tem primeru je to dobesedno Janez Janša – da živimo v krivosodju. Ko svoje strokovno znanje unovči le tam, kjer ga vsi pričakujemo: za dobrobiti svojih političnih sopotnikov, nikoli drugje. Ko svoj kredo o pravosodju v Sloveniji strne v svoj tvit, ki se glasi: »Nimamo demokracije, imamo aferaško krivosodno demokraturo.« Ko novopečeni sodnik ne želi skrivati, da ne zaupa v sistem, čigar del je želel postati in je tudi postal.

Jaklič o Janši kot največji osebnosti takoj po odhodu v zapor

Jaklič o svojih idolih – malo nerodno, če jih je nato z brisanjem zatajil

Ne, vse to so politikantske ocene – ko jih prevzame ustavni sodnik za svoje, ne moremo biti zadovoljni. Argumenta »Saj bo sistem lahko spreminjal od znotraj« ali »Potrebujemo uravnoteženo sestavo ustavnega sodišča tudi po politični plati« preprosto nista več dobra.

Če k temu prištejemo še to, o čemer sem pisal včeraj, Jakličevo nenehno koketiranje s strankarsko politiko in njenim žargonom, postane situacija še bolj nevzdržna. Če k temu prištejemo okoli 100 njegovih objav, v katerih se Jaklič hvali, kako je treba skandirati pred sodišči, ker lahko samo »vztrajniki« prinesejo spremembo, tudi.

Še bolj postane situacija nevzdržna, ko vidimo, da je Jaklič te dni v zaslišanjih zanikal, da bi imel kakšna posebna znanstva med politiki. In še bolj, ko je poskušal docirati, da mora sodnik ustvarjati videz nepristranskosti – in je vendar on tisti, ki med prvimi krši to pravilo!

Sedi, odlično!

Vanessa Čokl tradicionalno v Jakliču ni videla nobene težave. Nasprotno, zanjo je izbira Jakliča čista poezija, popravljena krivica. Seveda, če je tako dejal celo dr. Boštjan M. Zupančič:

Borut Pahor ni slabo sestavil. Klemen Jaklič, dvojni ameriški doktor, je bil poslancem predlagan prvič pred letom in pol, za sodnika iz Slovenije na Evropskem sodišču za človekove pravice. Državni zbor ga ni odobril, pokurili so z letala razvidno najboljšega kandidata, se je takrat oglasil prejšnji slovenski sodnik v Strasbourgu dr. Boštjan M. Zupančič in to oklical za mednarodni škandal. Jasno je bilo, da Jaklič ni zadnjič na kadrovski listi.

Skratka: če tako pravi BMZ, potem bo že držalo. Če bo mednarodni škandal, pa sploh. »Jaklič je najboljši kandidat z aviona« je najbrž velika zaušnica za vse protikandidate in ljudi, ki mislijo s trezno glavo, ampak kdo bi kaj mogel proti takšni novinarski argumentacijski progresivi. In potem pride še sklicevanje na Jakličevo neizpodbitno strokovnost:

Seveda jih večina ni prebrala niti ene od Jakličevih znanstvenih 200 objav. Znajo pa na pamet njegove tvite. Ko je na primer kot pravno visokoizobraženi državljan K. J. klical k pravnosti in zakonitosti postopka Patria.

Jakličeva politična stališča iz tvitov je treba pač minimizirati. Komiji sicer ubijajo, ampak kaj bi s tem. Štejejo znanstvene objave. Pa  ravno danes, ko to pišem, se v časopisu Dnevnik sprašujejo, kje so te objave. Večer jih je naštel 200. In ugotavljajo, seveda v Dnevniku, da predsednik Pahor in sodnik Jaklič nista uspela posredovati bibliografije. Najbrž nista utegnila – seznam teh 200 objav bi pač lahko objavil Večer, ker ga očitno ima.

Zaključek, ki ga prinaša Čoklova, je zato pričakovan in šteje tudi za novega državnega tožilca Draga Šketo: »Štirje ustavni sodniki plus generalni državni tožilec. Za parlamentom ni slab dan.« Seveda ni, če je odličen, za petico.

Žerdin o Jakliču

Današnji portret v Delu je za nekaj centimetrov manj vzhičen od Večerovega zapisa. Ali Žerdin se trudi navesti nekakšne razloge, zakaj je bila Jakličeva izbira smiselna in dobra. V svoji znani maniri takrat, ko je treba kaj kritizirati, svoje očitke največkrat absurdno minimizira. Tako je Jaklič na koncu kriv le tega, da je pri njem zaznati nekaj manj samokritike, nič drugega.

Žerdin Delo Jaklič portret

Začetek Žerdinovega zapisa v današnjem Delu

Tako kot Čoklova tudi on ni uspel podvomiti v predlagatelja, predsednika Pahorja, in njegovo igro političnega slalomiranja med levico in desnico. Oziroma: koketiranja z vsemi po vrsti.

Žerdinu se zdi silno pomembno secirati priporočilno pismo štiri znanih svetovnih pravnikov, ki je očitno v novinarskem imaginariju odigralo zelo veliko vlogo. Ampak tole bi lahko že označili za argument iz avtoritete – ker je pomemben profesor podprl Jakliča, potem pač mora biti ustrezen kandidat. Pod kakšnimi pogoji nastajajo priporočilna pisma, se ne spodobi razpravljati, Žerdinu se je zdelo vredno omeniti tole:

Zdi se malo verjetno, da bi profesor emeritus Michelman podpisal priporočilno pismo za Klemena Jakliča, naslovljeno na predsednika republike, če bi se pri teh vprašanjih razhajal s svojim varovancem. Ugledni akademiki namreč ne pišejo priporočil zaradi uslug, pač pa po tehtnem premisleku.

Domnevni levičar

Delov urednik je zdaj skrenil v zanimivo smer, s čudnimi dokazi se je nameril pokazati, kako Jaklič menda ni tako sporen, kot se zdi večini, ker dejansko ni toliko desni, ampak celo levo-liberalni kandidat. Nekaj, kar je sam poudaril v predstavitvi nekaj dni nazaj. Se pravi, prosto po Žerdinu: ker se je podpisnik priporočilnega pisma veliko ukvarjal z vprašanji družbene neenakosti in socialnim temami, velja pa bolj za levo-liberalnega levičarja, iz tega menda sledi, da je tudi Jaklič, ki mu je napisal priporočilo, vsaj malo levo usmerjen.

Ker je, očitki o njegovi desničarski provenienci niso na mestu. Žal je tole non sequitur – sklep ne sledi, videti je močno domišljijski. Zakaj ne bi mogel profesor napisati priporočila tudi nekomu z desno usmerjenimi prepričanji? Zakaj je ta razprava o levo-desno sploh za novinarja merodajna? Zakaj napačno predpostavlja, da je Jaklič sporen le zato, ker je desničar?

Bilo bi na mestu, če bi kdo kakšna Jakličeva stališča v Sloveniji posredoval njegovim prominentnim mentorjem iz tujine: vsekakor imamo občutek, da z vsemi niso seznanjeni.

Brezplačnost je levičarstvo

Naslednje skakanje k nenavadnim zaključkom je kaj hitro sledilo. Žerdin pove, da je Jaklič sodelavec zavoda, ki se ukvarja z brezplačno pravno pomočjo, kar pomeni, da se ukvarja z odnosi družbene neenakosti. Spet menda dokaz, da je ustavni sodnik, ki ga portretira, bolj levičar kot desničar:

Če bi Jakliča na silo tlačili v koordinate med levico in desnico, ne gre spregledati, da sodeluje z leta 2012 ustanovljenim Zavodom za brezplačno pravno pomoč. Ironično – zavod ima sedež v pogosto demoniziranem ljubljanskem predmestju Murgle, poslanstvo zavoda pa je uresničevanje »ustavne pravice enako dostopnega pravnega varstva za vsakogar«. Zavod za brezplačno pravno pomoč si jemlje za vzor dobre prakse, uveljavljene v pro bono centrih, ki so povezani z univerzama Harvard ali Oxford, piše na spletni strani zavoda. Če še drži, da je odnos do družbene neenakosti prvi kriterij za razvrščanje ljudi na »leve« in »desne«, je dvojni doktor pravnih znanosti s pro bono pravnim delovanjem umeščen kar precej levo od centra.

Zanikanje evidence

Žerdin se je torej nameril obraniti Jakliča pred očitki, da je desni kandidat (kakor da bi bil v tem problem!) in ob tem, če poenostavimo, ponuditi še en neverjeten non sequitur: »Kdor sodeluje z Zavodom za brezplačno pravno pomoč, je lahko nazorsko le levo od centra.« Hudo, bi rekel. V nadaljevanju se nato vpraša, zakaj Jaklič, če je očitno tako levi kandidat, sploh velja za desnega. Ta nenavaden obrat je nato izpeljal z neverjetnim sprenevedanjem glede evidence. Povedano drugače, navedena je selektivno:

Od kod torej trditev, da je Jaklič kandidat slovenske desnice? Prvič, Jakliča je desnica­ izrecno in na trenutke goreče podprla. Drugič: Jaklič je ustavno pravico do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj v času sojenja v zadevi Patria izvajal pred ljubljanskim sodiščem.

Teh dejstev pač ni mogel zanikati. A tako značilno se Delov urednik ni vprašal, kakšen status ima Jakličevo skandiranje pred slovenskimi sodišči, kako spodobno je bilo širiti vero v ulični obračun z domačimi tožilci in sodišči, ki je danes ustavni sodnik? Ne, to očitno zanj ni merodajna dilema. Čeprav je včasih bila; pred nekaj leti je Žerdin odgovarjal na vprašanje novinarke in pri tem povedal, da sojenja, in to ravno v aferi Patria (!), ne smejo biti medijski spektakel:

Žerdin meni, da je to, kar se je v sodni dvorani dogajalo do zdaj, pravzaprav ogrevanje pred dejanskim začetkom. Proceduralni zapleti so bili glede na pomen sojenja po njegovem mnenju pričakovani, kljub temu pa ima slab občutek, “ker bi bilo narobe, če se sojenje spremeni v medijski spektakel”. “Za sodno vejo oblasti nikakor ni primerno, če se sodna dvorana spremeni v areno spektakla.”

Res nimamo dobrih razlogov verjeti, da je zanj dogajanje pred sodiščem lahko kaj manj arena spektakla kot sodna dvorana. Ampak zdaj, ko gre za Jakliča, ki je na svojem tviter računu objavil skorajda 100 tvitov v podporo »vztrajnikom« z zelo obskurnimi napadi na sodišča, nenadoma za novinarja to ni več težava. Vsaj problematizira je ne nikjer.

Jakličevi tviti postanejo nepomembni

Podobno kot Vanessa Čokl je tudi Delov avtor zaznal veliko nepomembnost vsega, kar je Jaklič na socialnih omrežjih povedal v preteklosti. Njegov zahvalni govor in njegovo antikomunistično politizacijo sta seveda preslišala, kot vsi ostali. Vsa njegova politikantska stališča do tožilstva, sodišč, demokracije, politikov in vsega, kar ni usklajeno z agendo SDS, s katero se na tviterju in sicer tako rad strinja, pa so ostala zamolčana.

Žerdin je storil še korak več: Jakličeve čivke je označil za nepomembne, ker je tiste, ki so bili preveč ostri, avtor izbrisal. Se pravi: če jih še kdo uporablja, ravna neetično, ker ne upošteva avtorjeve volje:

Ker pa na slovenski politični levici že nekako od leta 2000, ko je služboval v kabinetu predsednika vlade, velja za »perspektiven kader« nasprotnega političnega bloka, so njegovi kritiki pikre Jakličeve »čivke«, ki so začeli nastajati leta 2011, ko se je pridružil omrežnim razpravam, arhivirali. Zdaj živijo svoje življenje, ki je neodvisno od avtorjeve volje.

Trditev je nenavadna že na ravni principa: če bi kakšen sodnik zapisal, da je treba golazen X (vstavi po potrebi) pobiti, nato pa bi tvit zbrisal, bi sleherna omemba zapisa bila po Žerdinu res majhen moralni prekršek…

Sam sem si danes šele prvič ogledal Jakličevo tviteraško produkcijo. In opazil, kako rad ustavni sodnik vihti svoj meč tudi proti domačim medijem. RTV Slovenija je zanj Hanzi TV, posamični novinarji so plačanci, na enem izmed nezbrisanih tvitov pa se je znašel tudi Ali Žerdin v družbi z Milanom Kučanom. Novopečeni ustavni sodnik je v njem leta 2014 retvital svojega političnega in zgodovinskega idola, Janeza Janšo, ki pravi tole:

»Dovolj je bilo vaših laži!«

Jaklič Žerdin novinarji

Jakličev (nezbrisani) retvit o lažnivcih na Delu, Dnevniku in Večeru

Če bi Jaklič vedel, kako prijazen bo Žerdin zapis, bi bil verjetno manj osoren do njega in Vanesse Čokl oziroma obeh časopisov. Ker pa ni brisanja, zanj velja, da Delo in Večer lažeta.

Redukcija na samokritiko kot značilnost levičarja

Največ, kar je Žerdin naštel kot njegovo napako – že skoraj presenetljivo – je pomanjkanje osebne samokritike. Kot da bi pri opravljanju ustavnosodniške funkcije to bila kakšna hiba, ki bo sploh kdaj prišla do izraza. V korespondenci z Matevžem Krivicem namreč neke svoje napake ni priznal. In v tem je, edinole malce drugačen od klasičnih levičarjev, od katerih »se razlikuje po odnosu do samokritike«:

Ali vehementno uveljavljanje stališč in izvajanje ustavne pravice do udeleževanja na javnih zborovanjih pritiče akademskemu pravniku, ki je bil v času polemike o zadevi Patria star 38 let? To se ne zdi tako nemogoče. A če smo v uvodnem delu opozorili na Jakličevo večplastnost in poudarili nekatere lastnosti, ki bi ga lahko uvrstile tudi na levo-liberalni del političnega spektra, velja omeniti, da se od klasičnih levičarjev – tudi Matevža Krivica – razlikuje po odnosu do »samokritike«. Ne zgodi se pogosto, a ko kdo Krivicu dokaže, da se moti, to prizna. Jaklič napake ni priznal.

Se pravi, če že najdemo kakšno hibo, jo bomo le v tem. Minimizacija problematičnosti Jakliča je s tem pri novinarju končana: tako rekoč nihče mu ne more očitati, da mu česa ni tudi očital. In res, kdo bi si mislil, kakšno značajsko pomanjkljivost bo uspel izvrtati.

Sklep

Odzivi na Jakličevo imenovanje so, kot smo videli, slabo novinarsko podprti in argumentirani. Kakšni so šele v Janševem naboru medijev, ni treba ugibati. Večerov in Delov zapis nihata od čistega navijaštva do prisilnega racionaliziranja, zakaj je treba Jakličevo imenovanje pozdraviti ali vsaj ne problematizirati. Zelo značilno ne omenjata Pahorjevega koketiranja z levico in desnico, niti očitka opozicije, da je pri iskanju podpore prišlo do vezane trgovine med strankama SMC in SDS. Kako bi tudi, oboje bi omajalo navdušenje in podporo.

Ker je funkcija ustavnega sodnika ena najbolj odgovornih v našem pravosodju in z zelo dolgim mandatom, bomo pač kmalu videli, kako odgovorne so bile besede novinarjev v perspektivi sodb Ustavnega sodišča in v kakšni meri so v sozvočju s strankarskimi agendami. Ali pa tudi ne nujno, kajti nekateri mediji radi ponavljajo refren, da v presojo ustavnih sodnikov pač ne gre dvomiti. S čimer bo zgodba zaprta.
Več:

Jaklič kot Tito: kako novi ustavni sodnik politizira celo v svoji zahvali

Jaklič kot Tito: kako novi ustavni sodnik politizira celo v svoji zahvali

Je res veliko presenečenje, da je v svojem zahvalnem govoru novi ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, močno pregret od želje po imenovanju na to funkcijo, sarkastično parafraziral maršala Tita? Je kaj novega, da v njem ni zmogel brez njemu ljube antikomunistične bodice?

Jaklič imenovanja MMC

Poročilo MMC o potrditvi štirih novih ustavnih sodnikov

Kolikor mi je znano, tega javno še nihče ni opazil. Naj na začetku navedem oba govora, kasneje jih bom komentiral. Jaklič je s svojo patetično domovinsko hvalnico domovini Sloveniji in svojim podpornikom prekosil celo najslabše talentirane domače pesnike:

Spoštovani,

iskrena hvala najprej suverenu te države, torej ljudem. Od vas prihaja Ustava in zaradi vas je Ustava. Hvala za priložnost in odgovornost služiti, vsem z enakim spoštovanjem. Hvala tudi tistim od vas, ki ste mi ves čas zaupali. Kot sem zapisal že ob soglasju h kandidaturi, ob tako trdni podpori bi za pravno državo šel na tnalo slovenske realnosti ne enkrat, dvakrat, ampak stokrat, če bi bilo treba.

Hvala tudi temu Zboru za izvolitev, tistim, ki ste obkrožili moje ime s takšno večino. Kdor pa vladavino ljudi jemlje resno, si obenem ne želi izvolitve s stoodstotno podporo, zato enaka hvala tudi tistim izmed vas, ki ste k tej odločitvi prispevali njeno demokratičnost.

Prav posebej hvala nekaterim posameznicam in posameznikom, v tej dvorani in izven nje, ki sami pri sebi vedo za to. Predsedniku republike – hvala, da ste predsednik vseh.

Na koncu še tebi Slovenija, domovina. “Čez sedem dolgih let”, praviš svojim fantom v narodni pesmi. Meni si jih dodelila sedemnajst – dolgih let tujine.

Tudi zato vem, da, kot vsaka domovina, nosiš v sebi neprecenljivo dobro, pa tudi krivico. Sedemnajst je kot nič v primerjavi s tistimi, ki jih je roka tvoje krivice kdaj – kadarkoli – zares dosegla. In tistimi, ki jim ni bilo dopuščeno, da bi še kdaj videli tvoje lepe planine, tvoja cvetoča polja. Želim si, Slovenija, da ne pozabiš na nikogar več. Iz svoje krivice črpaj spoznanja svoje boljše prihodnosti. Da boš dežela pravice in enakih možnosti za vse.

Ta obljuba obljub je bila dana tudi v Ustavi tvoje države. Na vseh nas, in tistih, ki pridejo za nami, je, da je izpolnimo svoj del. Hvala torej tudi tebi za klic in srečno, domovina Slovenija!

Tistim, ki berejo zgodovinske knjige, je besedilo vsaj malce znano. Maršal Tito pa je na svojem govoru na Kongresnem trgu v Ljubljani 26. maja 1945 med drugim povedal:

Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva, je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev še je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas. Naši narodi so v tej veličastni borbi dali izraza svojemu globokemu patriotizmu, ne samo patriotizmu vsakega ljudstva posebej, vsakega naroda posebej, temveč globokemu jugoslovanskemu, slovanskemu patriotizmu. Vsakdo, ki bi se odločil, da od zunaj ruši ta splošni jugoslovanski, ta obče slovanski patriotizem, bo naletel na granitni zid in razbil bi si ne samo nos, temveč tudi glavo. Torej, v zvezi s tem so propadli vsi računi, vsi računi z nekimi izdajalci, ki so pobegnili ali se še skrivajo v državi. Sedaj je prišel čas, da pridobitve, ki smo jih priborili, utrdimo, da izgradimo našo domovino, da pokažemo v dobi obnove prav tako navdušenje in prav takšen elan, kakor smo ga pokazali v borbi.

Videti lepe planine, videti naša cvetoča polja

Takoj opazimo, da se novi ustavni sodnik primerja s tistimi izdajalci slovenskega naroda, ki so po njegovem trpeli še hujšo krivico od njega, ki je sedemnajst let taval po tujini, a mu je zdaj menda le dopuščeno videti lepe planine in cvetoča polja  – drugim, domobrancem in ostalim, ni bilo. Frazi, kako je možno »še kdaj« ali »nikdar več« storiti to, namreč »videti oziroma gledati lepe (divne) planine« in »videti oziroma gledati naša (ali moja) cvetoča polja« se ponovita: ni dvoma, da Jaklič aludira na kontekst iz dovolj znanega Titovega govora in na veliko politizira svoje imenovanje.

Svoje imenovanje, če smo točni, zlorablja za nove politične obračune in delitve, kar je verjetno precedens v zgodovini Slovenije. Da to v nekakšni mimikretični maniri stori nekdo, ki so mu v zadnjih mesecih očitali spolitiziranost, je še dodaten element, ki priča o Jakličevi globinski prepričanosti, da mora kot ustavni sodnik negovati prav takšna čustva.

Vsebinsko nas njegova primerjava napoteva na tole: kakor da bi se želel poidentificirati z narodnimi izdajalci, o katerih govori Tito, ki se »jim je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele« in reči, da se je njemu, harvardskemu študentu, zgodila podobna krivica. In pri tem poudariti, da je še srečen, ker je ta krivica njega doletela zgolj za sedemnajst let. Kakor da bi moral oditi v tujino pod prisilo, o čemer seveda ničesar ne vemo. Toda bi nas morala Jakličeva trditev res presenetiti?

Komiji, ki ubijajo lastne brate

Sploh ne. Preseneča zgolj to, da se je, navzlic vsem očitkom o svoji politični profilaciji in ideološki pripadnosti, celo v svojem zahvalnem govoru odločil indicirati, da imajo njegovi kritiki prav: politični bes ni kvaliteta, ki bi jo ustavni sodniki v sebi smeli gojiti. Kakor tudi, da takšne osebe ne bi smele biti izvoljene. Argument »tudi desnim dajmo priložnost, rabimo uravnoteženo sestavo«, je za inštitucijo Ustavnega sodišča ubijalski.

In res: Jaklič v svojem protikomunističnem gnevu rad vidi ubijalce okoli sebe. Na svojem tviter računu je pred časom tvital o tem, kako »komiji ubijajo«. Komunisti, torej. Še več, komunist nima težave, da ubija lastnega brata, je dodal drugje. In pisali o zloglasni Hanzi TV – kakšna ironija, taisto nacionalko je ob Grimsovem novem Zakonu o RTV Slovenija frenetično zagovarjal.

Jaklič komiji ubijajo

Jakličev tvit o komijih

Grims in Jaklič o Zakonu o RTV Slovenija. Pardon, o Hanzi TV

Na predstavitvi dan poprej smo slišali njegovo zaklinjanje, da s strankami nima nič, da »ne bi rad komentiral politike« (jasno, pozabil je komentirati svoje nastope na shodih v podporo Janši) in seveda, da kandidat za ustavnega sodnika pač ne sme vzbujati videza pristranosti.

Ker se danes Jaklič otepa svojih simpatij do stranke SDS, bi veljalo spomniti na naslednjo epizodo. Po zmagi Janeza Janše leta 2004 je bilo treba napisati nov Zakon o RTV Slovenija, ki bo omogočil učinkovito politično opravljanje z zavodom. Kdo ga je napisal?

Leta 2005 in 2006 so v takrat vladajoči SDS govorili o tem, da so ga spisali »tuji strokovnjaki«. Javna skrivnost je bila, da so v SDS imeli v mislih Jakliča, ki ga je javno večkrat branil. Mimogrede, ta zakon je še vedno v veljavi, na dveh referendumih, leta 2005 in 2010, ga je ljudstvo potrdilo.

A ko je bilo treba Jakliča oprati vseh madežev, se je na koncu, leto in nekaj po referendumu leta 2005, žrtvoval Branko Grims. Takole je dejal v Državnem zboru:

»Namreč zakon o RTV Slovenija – vi veste, da sem bil pravzaprav jaz tisti glavni avtor, ki ga je napisal – je bil potrjen na referendumu. Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto, kar se sedaj nekje celo napleta, da ga je napisal Klemen Jaklič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani, s tiskovnimi napakami vred.«

Jaklič je takrat vehementno zagovarjal, da problem delovanja RTV ni v vplivu strankarske politike, temveč v civilni družbi, zaradi česar naj o organih zavoda odloča raje parlament. Trdil je recimo naslednje: »Evropska ustavna stroka soglaša, da je njegov največji problem v neizbežnem vdoru politike v vodenje RTV pod krinko civilne družbe.« Jakliča je nato demantiral tudi nemški ustavni sodnik Hoffman-Riem.

Dnevnikova parodija

Omenjene zahvale so se dotaknili v današnji Dnevnikovi glosi, v kateri smešijo dejstvo, da je »eden najsvetlejših pravniških umov, kar jih je kdaj dala domovina«, celih sedemnajst let »dajal vsem vedeti, kakšno trpljenje je bila zanj ta tujina in kako so mu dušmani zavdali, ker mu niso dali, da bi se vrnil«. No, če smo zelo natančni, tega doslej ni razlagal, disident in begunec je očitno postal šele nedavno.

In res, »svoje nesrečno izgnanstvo« je primerjal s fantom v narodni pesmi, ki mu je bilo dodeljenih sedem dolgih let. On, slovenskega naroda ekskluziven sin, je moral trpeti deset let dlje – pač preizkušnja za največje.

Luksuz: ustavni sodnik in njegovi politični idoli

Če je novinarka Večera Vanessa Čokl dan pred imenovanjem vzhičeno zapisala, da bo čisti luksuz imeti tako imenitnega ustavnega sodnika, je ob tem pozabila omeniti politične idole. Da je Ustavno sodišče medse sprejelo novega sodnika, ki verjame in fanatično zapiše, kako je Janez Janša največja osebnost slovenske zgodovine. Ne, to res ni majhna reč: očitno za nekatere velik korak za ustavno demokracijo v državi.

Čokl Jaklič trdim

Vanessa Čokl in njeni ustavniški luksuz

Sovražiti komuniste in politični ter zgodovinski favoriti sodnikov so očitno reference, ki veliko štejejo. Zato Jaklič ni bil preveč prepričljiv, ko je ob nastopu zatrjeval, da nikoli ni sodeloval z nobeno politiko ali politikom. Spet se splača spomniti tega, o čemer je pisala že Mladina:

»Po tem je bil med kratkim premierskim mandatom dr. Andreja Bajuka zaposlen v njegovem kabinetu. Leta 2006 je podprl kandidaturo Franceta Arharja za župana Ljubljane, pogosto prispeva komentarje za revijo SDS Demokracija, objavljal pa je tudi v zloglasnem brezplačniku Ekspres, ki je izhajal le pred parlamentarnimi volitvami leta 2008.«

Jaklič tvit JJ največji

Jakličev tvit o največji osebnosti slovenske zgodovine

Brez predsednika ne bi bilo nič

Jaklič je prejel 57 glasov podpore. Najmanj od vseh štirih, precej manj, a dovolj. Sam je to v govoru patetično označil za »trdno podporo« – ne vemo, če je ciljal še na kakšno drugo.

Vsekakor je imel veliko podporo v predsedniku republike – ki ga je, znova patetično, razglasil in pomenljivo za »predsednika vseh«. Dobrikanje, ko iz znaka hvaležnosti naslovniku sporočaš tisto, kar najraje sliši. In ja, Pahor bi rad bil predsednik vseh – vsi vemo in vsi vidimo, kaj to pomeni. Da ni predsednik nikogar.

Pahor na kolenih

Predsednik gre na kolena. Te dni. Vir: 24ur.com

Slinasta nacionalistična  varianta Blut-und-Boden retorike v zahvali izdaja, da bi, če ne bi stopil na akademsko pot in jo mahnil na Harvard in Oxford, morda  zlahka postal poslanec SDS in v parlamentu prodajal iste citirane fraze, ki so sicer na las podobne kakšnemu Branku Grimsu. Ampak dobro, Jaklič je raje »šel na tnalo slovenske realnosti« in bi to ponovil »ne enkrat, dvakrat, ampak stokrat, če bi bilo treba.«

Živimo pač v luksuzni državi, kjer politiki na oblasti z opozicijo kupčkajo in barantajo z ustavnimi sodniki in kjer, če ne bi bilo gospoda, ki gre na kolena pred vsakim, ker je predsednik vseh, ne bi bilo ničesar. Sploh pa ne klenih sinov naše domovine. Tistih, ki jim je znova dano videti naša cvetoča polja.