Premier kot odrešenik z nenormalnim intelektom in karizmo

Politična idolatrija ima več obrazov, med katerimi so številni v zgodovini že izpričani. V zadnjih letih smo lahko spremljali, kako se del slovenskih intelektualcev – tisti, ki gostujejo v Odmevih – navdušuje nad Melanijo Trump, pri čemer večkrat merijo na njeno ženstvenost, pregneteno s »pravimi« koreninami; v zaznavi tovrstnega nacionalistično obarvanega imaginarija so jo opisovali kot pravo Žensko, kot »Slovensko Žensko«, kakor je zapisal eden od njih, svoj kult pa so kajpak utemeljevali z njenim prihodom v Belo hišo.

Spomenik Melaniji

Nekritičnost je žal vpisana v domači novinarski genom. Stranka SDS je tovrstno idolatrijo hitro posvojila skupaj z njimi, izbrani profesor Uroša Slaka in Igorja E. Berganta, ki pred kamerami nastopa z majico »Make America great again«, pa se je celo zavzel, da moramo Melaniji Trump v Sloveniji nujno postaviti spomenik – in mislil je resno.

Včasih je idolatrija povezana kar s poveličevanjem domačih idolov. Poslanka Eva Irgl je svojega predsednika stranke in trenutno slovenske vlade pred dnevi opisala kot klasičnega filmskega junaka, do katerega moramo seveda vzdrževati odnos, kakršnega gojijo verniki do svojega Odrešitelja. Izpostavila je demonizacijo, s katero mu množični mediji že več kot dvajset let po krivici grenijo življenje, kajti za javno podobo negativca se dejansko skrivajo toplina in srčnost, neskončna ljubezen do Slovenije in neizmerljiva karizma in intelekt. Kajpak je po njenem Janša svetlobna leta pred vsemi, s katerimi bi ga lahko primerjali:

»Večinski mediji @JJansaSDS že več kot 20 let demonizirajo. Umetno ustvarjajo podobo negativca. Zelo krivično. JJ je namreč srčen, pokončen človek, ki ima neizmerno rad Slovenijo. Po intelektu in karizmi pa svetlobna leta pred političnimi tekmeci.«

Največja osebnost slovenske zgodovine

Tej zelo sorodno fascinacijo je zmogel tudi harvardski pravnik ddr. Klemen Jaklič, ko je leta 2014 ob obsodbi Janeza Janše ponosno objavil, da je »zdaj JJ dokončno največja osebnost slovenske zgodovine. Kdo se temu smeji, se mu bodo nekoč smejali naši otroci in otroci naših otrok«. No, ob pomoči stranke SDS po vseh letih velike lojalnosti mu je potem pričakovano uspelo prilesti na Ustavno sodišče, kar pomeni zgolj, da imamo na njem sodnike z zelo jasnimi politično-idolatrijskimi preferencami.

Manjši del medijev je sicer občasno spomnil na problematičnost Jakličeve politične fascinacije, večjim to ni uspelo. Novinarka Večera je pred Jakličevim imenovanjem vzhičeno zapisala, da bo čisti »luksuz za Slovenijo« imeti tako imenitnega in predanega ustavnega sodnika, večini pa se ni zdelo vredno opaziti niti, kako luksuriozno mu je uspelo politizirati celo v svoji javni zahvali ob izvolitvi.

Odrešenik 2.0

Neprekosljivi intelekt, karizma in status najpomembnejše slovenske osebnosti v zgodovini niso veliko vredni v primerjavi s statusom Janše kot odrešenika. Ja, drži, na Radiu Ognjišče se je pater Branko Cestnik včeraj osupljivo spraševal, kdo se boji Janše kot »odrešenika 2.0«. Kajti premier nas predvidljivo lahko odreši vsega hudega, vendar se mnogi upirajo v bojazni, da bi mu na koncu morali priznati neprekosljive zasluge v boju proti virusu, ki kažejo na njegov status nekakšnega božanstva:

»Strah, da bi s spopadom s koronavirusom, dobil nepopravljive politične točke. Ker vemo, da je tudi italijanskemu premierju, pa je bila še hujša situacija, priljubljenost zrasla. Ker je vendarle v teh kriznih razmerah vztrajal, se trudil in delal, je to ljudstvo opazilo. Zdaj je v Sloveniji prisoten strah, da bi koronavirus Janšo v ediciji 2.0 povzdignil v slovenskega odrešenika.«

Šokantno, ampak patrova zaznava je strahove pred odrešenikom odkrivala točno na dan, ko beležimo neslaven rekord in je Slovenija praktično vodilna država v Evropi po številu smrtnih žrtev – kar pomeni, da bi nam kakšen pravi odrešenik pred virusom, ne ta, res prišel še kako prav.

Izganjalec hudiča

Sedanji idol sicer za vse vernike ni bil vedno angel – celo za njegovo sedanje zveste pristaše ne. V preteklih letih je Jelko Kacin, sedanji govorec slovenske vlade, o Janši nenehno govoril vse kaj drugega, kar si upa danes: da se pretvarja, da izvaja demontažo pravne države in si jo podreja. Oziroma kot je povedal na kratko leta 2011: »Politika Janeza Janše temelji na manipuliranju in sprenevedanju«.

Najbolj zanimivi so primeri konvertitov, danes neposrednih navdušencev nad prvakom SDS in političnih zaveznikov, ki so bili nekoč do njega podobno kritični. Janšev ekonomski favorit in izbranec Matej Lahovnik je leta 2005 v Mladini Janšo označil za vernika v sile kontinuitete, ki izganja in očiščuje hudiča iz gospodarstva, sistematično zaseda okope, recimo v Šaleški dolini, uporablja železne metode partijskega režima, je neke vrste reakcionist, ki povsod postavlja sebi lojalne partijske kadre, verjame v sile zarote in izganja hudiča – iz sebe. O čemer sem že obširno pisal, zato bom navedel le dve kratki Lahovnikovi mnenji o svojem sedanjem idolu: »Največji paradoks je v tem, da se Janši dogaja zgodba svete inkvizicije v prenesenem pomenu. Inkvizicija je izganjala nekaj, česar v resnici sploh ni. Izganjali so hudiča tako dolgo, dokler niso spoznali, da ga manifestirajo oni sami.«. Ali pa: »Ta nova metoda spominja na železne čase starega partijskega režima in Janša v tem smislu preganja samega sebe.« 

Hudoben demagog

Dimitrij Rupel je v Sobotni prilogi Dela, resda oddaljenega leta 1996, premierja grobo označil za podtikajočega in nesramnega demagoga, ki je hudoben in brezobziren: »Janez Janša je demagog. V politiki nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev, je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak služabnike. Janšev načrt je spraviti SLO oblasti v težave, pa naj nas stane kar hoče.«

No, omenjena služabnika, če uporabim kar njun izraz, kakopak nista edina, vendar nikoli nista našla trenutka časa, da bi javnosti pojasnila svoje politično in ideološko spreobrnjenje, čeprav sta dolga leta med drugim tudi kolumnista: Lahovnik tradicionalno v Slovenskih novicah, Rupel pa med drugim zdaj še na Jančičevem Siolu. Očitno sta precej sramežljive sorte, ampak bolj od njiju sram daje le še slovenske novinarje. Tem cela desetletja (!) ne uspeva zastaviti kakšnega zanju nerodnega vprašanja. Recimo: »Gospod Lahovnik, kako pa to, da sodelujete v zgodbah svete inkvizicije?« Ali pa: »Gospod Rupel, kako je z vašo veliko naklonjenostjo brezobzirni demagogom. Vidimo, da se je razvila v odlično partnerstvo?« Nak, ne more se zgoditi.

Hja, očitno je psom čuvajem nerodno namesto njiju, zato ju pa uredniki toliko raje še naprej servirajo kot imenitni strokovni avtoriteti.

Več:

Jaklič kot Tito: kako novi ustavni sodnik politizira celo v svoji zahvali

Žlahtna rožica Melanija: poti nove idolatrije

Lahovnik o predsedniku vlade kot inkvizicijskem izganjalcu hudiča

Nekoč inkvizicijska vojna