Žlahtna rožica Melanija: poti nove idolatrije

Odkar se je eden osrednjih in stalnih FDV-jevih gostov v domačih televizijskih medijih, sploh pri Urošu Slaku in Rosviti Pesek, zavzel za postavitev spomenika Melaniji Trump, je njegova ideja malce pridobila na veljavi.

Dr. Bogomil Ferfila, ki svojega navdušenja nad Donaldom Trumpom nikoli ni skrival, pravzaprav je svojo pristranskost v komentiranju rade volje podkrepil tudi z napisi na oblačilih, je bil v navdušenju nad prvo damo ZDA prejkone preprost patriot: pri ideji po postavitvi obeležja Melaniji, morda v avli Fakultete za družbene vede, ga najbrž ni vodila nič drugega kot vznesenost nad elementarnim dejstvom, da sam pripada točno tisti naciji, ki ji po rodu pripada tudi žena ameriškega predsednika – čeprav ta po izvolitvi še ni imela časa za obisk doma, pa tudi sicer Slovenije ravno ne omenja preveč rada.

A kaj bi to. Če odmislimo Ferfilove vselej znova pomirjujoče besede o Trumpu (»Ni nobenega razloga za paniko«) na nacionalki, s katerimi želi postati velika ne samo Amerika, ampak morda tudi sama, je kakšno leto ali dve kasneje pri slovenski desnici, politični in intelektualni, Melanija malodane pridobila že status ikone prave, tako rekoč polnokrvne ženske. Morda celo božanske provenience z neposredno potrditvijo iz Vatikana, kot smo pred časom lahko slišali iz ust nikogar drugega kot kardinala Franca Rodeta po srečanju z njo, ko je javnosti vsaj delno zaupal vsebino pogovora:

»Dejal ji je tudi, da jo je Bog hotel na tem mestu ter ji za konec še nekaj prišepnil, kaj, pa Radiu Vatikan ni želel izdati.«

Nič čudnega za htonska božanstva. Zadnje čase je Melanija postala tako rekoč ex post himnična referenčna točka Prešernove Zdravljice in zatorej slovenstva v celoti, če sodimo po Janševih retvitih – »Bog žívi vas Slovenke, prelepe, žlahtne rožice; ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle; naj sinóv zarod nov iz vas bo strah sovražnikov!«

Hkrati je s tem, ko je slovenska Ženska (»Slovenska Ženska«) pristala na vrhu sveta (!), če verjamemo navdušenju razvpitega ustavnega sodnika, tudi iz Evropskega sodišča za človekove pravice, s svojim življenjskim zenitom dokazala, da je pot žlahtnim rožicam, ki so naše, se pravi domače krvi, zares odprta šele takrat, ko ne želijo biti »dekle samoupravnega socializma«. Kar lahko pomeni le, da potrebujemo pri prevetritvi družbenega reda še več tovrstnih antidekel.

In res, biti Trumpova družica takšno ideološko poreklo, glede na pozlačena luksuriozna domovališča in skromna oblačila, po vsem sodeč nujno izključuje. Uspeh naših mladenk in nov sinóv zarod bo zato precej odvisen od njihovih prihodnjih političnih preferenc.

Zato ni presenečenje, če se navdušenje nad Melanijo vzpostavlja tudi po meri Janševih medijev, vedno znova. Zanimivo je opazovati, kam se medijsko usmerja fascinacija kot nekakšna emocionalna protiutež prav pri tistih, ki sicer največkrat delujejo na pogon psihopolitike sovraštva.

In kako je možno, da se tolikšna idolatrija ob stasu Melanije vzpostavlja prav pri tistih, ki jim ni težko zapisovati mačizmov tipa »Prislovični ‘pravi dec’ je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več« in uvideti v Donaldu Trumpu prototipskega alfa samca, čisto dobesedno, medtem ko imajo o ženskah karseda zaničevalno mnenje?

No, stvar je najbrž bolj profana: Melanija tukaj ni več predmet domoljubnih sentimentov, temveč idolatrije bolj maskuli(nizira)ne vrste. Ob Ferfilovem predlogu po spomeniku si lahko morda zdaj obetamo še kakor-domoljubne »pin-up« plakate.