Novi kralji in njihovi osli

Se spomnite Tamare iz BBT, nove županje Kungote?

Ja, seveda se spomnimo. Pa tudi Barbare Smisl, kasneje odgovorne urednice Janševega gverilskega brezplačnika še iz mitičnih časov, ko je svoje medijske apetite sramežljivo prikrival. Nič več. O njej več v Novi obrazi Slovenskih novic, »fake mediji« in moderne družbe.

Večerov naslovni poudarek je pomenljiv, tako rekoč himničen: refren »Se ga/se je še spomnite?« odpira vrata politikom novega kova. Ko odidemo na volišča, obkrožamo ravno po tem novokomponiranem merilu medijskega spomina: »Ja, njega/nje se spomnim.« Tudi v občini Kungota. Platon ponuja v šesti knjigi Države svojo uničujočo kritiko demokratične vladavine v zanj značilni obliki prispodobe – tokrat države (polis) kot ladje (488a–489d).

Kako voditi državo, da bo dobro vodena? Podobno kot ladjo. Krmarska veščina bo,  vemo, pripisana tistemu, ki ima ustrezna znanja, v končni fazi pač filozofom, za katere pa Sokrat v pogovoru Adejmantom izrecno opozori, da so »za množico neuporabni« – in da se sami v vodenje pač ne morejo ponujati, če kot koristni niso prepoznani. Kako bi ali tudi bo vodena država, kjer se h krmilu uspejo preriniti tisti brez potrebnih veščin?

Zamisli si torej, da se na več ladjah ali na eni sami dogaja nekaj takšnega: lastnik ladje po velikosti in moči presega vse na ladji, a je naglušen, precej slabo vidi in prav tako o pomorstvu ve le malo; mornarji pa se med seboj prepirajo glede krmarjenja, ker vsak misli, da mora on krmariti, ne da bi se kdo od njih kdaj koli izučil v (tej) veščini in ne da bi lahko pokazal na svojega učitelja ali čas, v katerem se je učil. Poleg tega trdijo, da krmarjenje ni učljivo in so pripravljeni razsekati na kose vsakogar, ki trdi, da je učljivo; gnetejo se okrog samega lastnika ladje ter ga prosijo in delajo vse mogoče, da bi jim zaupal krmilo. (VI, 488-d)

Na to mornarsko metaforo sem pomislil, ko smo se nedavno javno spraševali, kdo vse je bil dopuščen, da poprime za krmilo slovenskih občin. Demokracija kot oblika politične vladavine, za Platona in tudi Sokrata nujno oblast neuke večine, kjer so do nje lahko prikomolčajo vsi, neodvisno od poznavanja »pomorske veščine, krmarstva in ladijskih spretnosti«, je nekatere v Sloveniji po lokalnih volitvah skoraj šokirala. Zakaj že, če pa ni nič novega pod soncem? Čeprav bi potrebovali nekaj več statistike za možno posplošitev, so mnoge izbire, ki so jih mediji s fingirano in avtentično osuplostjo naštevali, odprle prostor čudenju: zaradi takšnih, kot so Roman Leljak v Radencih, Franc Pukšič v Destrniku, Ivan Črnkovič v Kostelu, Branko Marinič v Vidmu, Milan Balažič v Moravčah in na drugi strani Franc Kangler, Pavel Rupar, Boris Popovič in številni drugi neizvoljeni, a sicer uspešni kandidati.

S tem smo ponovili Platonovo gesto: komu, za vraga, prepuščamo krmila naših ladij? Kakšni slabo delujoči mehanizmi presoj nas pri tem vodijo, katerim nesrečnim kriterijem na volitvah občanke in občani sploh sledijo in zakaj nas pri drugih ne prepričajo več izkušnje in modrost? Smo v svojih izbirah sledili banalizacijskim trendom, smo glede na pretekla leta izvolili županje in župane s slabšo izobrazbeno in strokovno kompetenco? Slednja velikokrat ni jamstvo za politično učinkovitost in dobro vodenje občin in tudi ne države, toda nekaj splošnih vtisov kaže na to, da v profanaciji politike najbrž dobro napredujemo.

Danes, kot vemo, je postal Borut Pahor eden najbolj svetlih zgledov za miške v politiki, sicer še zdaleč ne edini: biti moraš vešč uporabe Instagrama, v njega moraš investirati svoj značaj, kot je pojasnil sam, hkrati pa se spretno izogniti temu, da bi bil kakšna politična moralna avtoriteta. Omenjeni dve sestavini recepture bi, povedano na kratko, največkrat morali večini pretendentov zadostovati.

Mediatizacija politike in politainment medijev, zaradi katerih ni važno, kaj kdo zna, važno je, da je medijska faca, je v kombinaciji z nerelevanco poklicne profilacije, kjer ob kompetencah nenadoma niso pomembni niti pretekli grehi ali zaporne kazni, osebni dolgovi še manj, začela prinašati ključ do občinskih soban številnim kandidatom, ki svojo poklicanost za politiko jamčijo zgolj z bogatimi albumi svoje medijske prezence in prezentabilnosti, pa četudi povzetih s strani črne kronike. There is no such thing as bad publicity.

Povedano drugače: številni so takoj vestno ugotovili, da do potankosti izpolnjujejo Pahorjev pogoj »nemoralne neavtoritete«, odpreti morajo le še Instagram račun, oditi med ljudi in ustvariti pahorjanski vtis, da je vsak lahko predsednik države, sploh pa politik. Ali kot je večkrat ponovil: politika je postala staromodna, zato se mora znati približati ljudem. Kar so mnogi tudi storili in se, kot Franc Kangler s svojim oslom, razglasili za nova kralja Facebooka in Instagrama. No, končno je tudi nesojeni predsednik republike, za kazen zdaj predsednik vlade, prav igralec.

Pahorjev komunikacijski populizem žanje rezultate ne le zanj, kruh reže tudi drugim: dobivamo moderno politično kulturo po njegovi pričakovani meri. Prosto po Kanglerju: dobivamo nove kralje in njihove osle.