::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Brez protistrupa: Brščič in Elesov etični kodeks

Zloglasni Bernard Brščič, mojster sovražne propagande, bo menda po novem letu moral na zagovor k svojemu delodajalcu, poročata Primož Cirman in Vesna Vuković. V Elesu, sicer v lasti države, naj ne bi bili zadovoljni z njegovim medijskim nastopanjem – v njem naj bi prepoznali elemente javnega delovanja, ki so škodljivi za podjetje. Oziroma, če smo natančnejši, elemente kršitev Etičnega kodeksa, ki so ga nedavno sprejeli. Na straneh Siola sta omenjena novinarja zapisala:

Prej omenjeni kodeks zaposlenim na Elesu namreč od oktobra letos prepoveduje:

posredno ali neposredno diskriminacijo zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikalni organizaciji, narodnostnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin.

med nedopustna ravnanja pa šteje tudi komentiranje družbenopolitičnega dogajanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji kot tudi izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti.

Siol Brščič Cirman

Začetek Cirmanovega in Vukovićevega prispevka na straneh Siola

In kaj piše v Etičnem kodeksu?

Sledi presenečenje: v omenjenem kodeksu, ki šteje med temeljne dokumente družbe in je objavljen na njihovi spletni strani, vključno z uvodnikom direktorja Aleksandra Mervarja, ki nosi datum september 2018, ne bomo našli navedenih formulacij. Dopuščam možnost, da obstaja še kakšen drugačen etični pravilnik, čeprav se novinarja ne sklicujeta nanj, toda v omenjenem kodeksu piše nekaj drugega.

Pod točko 3.3 z naslovom »Delovno okolje« naletimo na opis, kako se mora zaposleni obnašati na delovnem mestu. Formulacija, da kodeks nekaj »prepoveduje«, je premočna, smisel točke je preprečevanju možne diskriminacije na delovnem mestu in v medsebojnih odnosih, ne regulira pa npr. javnega nastopanja zaposlenih:

V družbi ELES si prizadevamo vzdrževati zdravo, varno in produktivno delovno okolje brez posredne ali neposredne diskriminacije zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikalni organizaciji, narodnostnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin. Na delovnem mestu ne dopuščamo vedenja, ki ustvarja nedelovno, nespodbudno ali žaljivo delovno okolje. Med nedopustna vedenja štejemo tudi nespoštovanje pravic iz delovnega razmerja, grožnje, nasilje, posest katerega koli orožja in uporabo snemalnih naprav za drugačne namene, kot je dovoljeno. Prav tako med nedopustna ravnanja na delovnem mestu uvrščamo delo pod vplivom alkohola in opojnih substanc.

Kot vidimo, novinarja v članku povzameta del te, sicer nekoliko drugače kontekstualizirane, točke iz kodeksa. Toda pravo uganko predstavlja naslednji del trditve, ki za nedopustna ravnanja šteje tudi komentiranje družbenopolitičnega dogajanja in za nameček še izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti. Še manj je iz kodeksa prezentno, ali se takšna praksa nanaša le na dejavnosti v času delovnega procesa.

Česa v kodeksu ni: neprimerna mnenja in komentiranje

No, citiranega dela v kodeksu sploh ni najti: ta ne omenja komentiranja, ne omenja družbenopolitičnega dogajanja in izražanja neprimernih mnenj. Sam bi dejal, da na srečo, ker bi takšna dikcija že predstavljala močan poseg v ustavno pravico do svobode izražanja, tudi tedaj, če bi kodeks ali interni pravilnik nekako reguliral »zgolj« uporabo spletnih orodij zaposlenih v delovnem času, o čemer pa v njem tudi ne bomo našli prav nobene misli.

Ni prvič, da je Eles moral reagirati na Brščičeve sovražne izjave v medijih. 11. maja 2017 je objavil javni demanti, v katerem je podjetje obsodilo vsakršne oblike sovražnega govora in spodbujanja k nasilju, opozorilo na svoje visoke etične standarde, omenilo sprejeti Etični kodeks družbe, ki so ga pri svojem delu dolžni upoštevati vsi zaposleni v družbi, na koncu pa poudarilo, da je Brščič »le eden« od zaposlenih in da je na Janševi televiziji, kjer je sejal svoje strupene izjave, nastopil kot fizična oseba izven delovnega časa. S tem se je Eles hkrati distanciral od svojega zaposlenega in obenem skrušeno priznal, da na javne nastope svojih zaposlenih nima odločilnega vpliva.

Brščič Eles maj 1017

Elesov odziv na Brščiča: maj 2017

Radikalizacija sovražnega govora

Že večkrat sem ugotavljal, da smo v Sloveniji priča strahoviti radikalizaciji sovražnega in sovraštvenega govora v zadnjih letih. Niti najmanjšega dvoma ni, da zaradi skrbno načrtovane politične agende, sploh v času pred in po državnozborskih volitvah 3. junija letos, podkrepljene z izgradnjo Janševega strankarskega medijskega pogona z Orbanovim denarjem.

Brščič kot izrazit podpornik stranke SDS s svojo premišljeno, kontinuirano in sistematično sovražno govorico, ki si za svojo tarčo največkrat jemlje begunce, LGBT skupnost, Jude, nesporno posega v človekove pravice in v svojih javnih nastopih reproducira homofobne, ksenofobne in islamofobne stereotipe, na trenutke pa tudi do Judov. Ne gre pozabiti, da je bil nekoč zaposlen kot državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše – zasedal je podobno pozicijo, ki jo danes ob Marjanu Šarcu zaseda nek drug zloglasni sekretar. Povedano drugače: Črnčec je Brščič trenutne vlade.

Bi smeli Brščiču reči, da je fašist?

Težava nastopi, ko poskušamo v javnem diskurzu nekomu, ki je ksenofob, homofob, antisemit, to tudi naravnost povedati, kot je nedavno storil Luka Mesec, ki je Brščiča v parlamentu javno označil za fašista. Kasneje je ob napovedani tožbi, saj se slednji nenadoma začel čutiti užaljenega, čeprav je dober mesec pred tem podobne označbe jemal kot poklon, svoje besede ponovil in podkrepil z citatnimi dokazili. V teoriji argumentacije poznamo argument »ad Hitlerum«, varianto ekstremne oblike razprave »ad hominem«. Če nekoga primerjamo z Hitlerjem, ga običajno zato, da bi ga obremenili s fatalno in učinkovito analogijo, zaradi katere bo obveljal za neverodostojnega – ampak s tem smo največkrat razpravo speljali proč od razprave »ad rem«.

Ker se bo po napovedih zgodba o »fašistu Brščiču« znašla na sodišču, bo zanimivo spremljati njen razplet: nekomu dejati, da je X (homofob, fašist, nacist, ksenofob) ne more šteti za razpravo »ad hominem«, če smo ob tem navedli prepričljiva dokazila v podporo svoji trditvi. V najslabšem primeru se lahko v oceni zgolj motimo. Česar se običajno bojimo, ko kdo uporablja »težke« izraze takšnega kalibra, je nekaj drugega; da v javni razpravi, kjer se vse vpletene strani zmerjajo s fašisti, najbrž nikoli ne bomo deležni kakšnega posebej produktivnega napredovanja znanja in napredka v dialogu. In zdaj smo na tem, da smo v javnih debatah pri nas blizu takšnemu razpletu: desnica nenehno vpije o levem fašizmu, levica o desnem, sleherna smiselna razprava pa je videti, kakor da je obtičala globoko v močvirju brezplodnega vpitja, kjer kot edino merilo šteje le še moč glasilk.

Odvetnik Mike Godwin je pred več kot tremi desetletji zaslovel z odkritjem tako imenovanega Godwinovega zakona: z daljšanjem razprave se verjetnost, da se bo nekdo zatekel k argumentaciji primerjave z nacisti ali Hitlerjem, bliža vrednosti 1. Še zlasti velja za splet: ker je nacistični vodja na spletnih forumih tradicionalna metafora, ki pooseblja zlo, je primerjava z njim vselej enostavna, a nadvse učinkovita. Vendar pa ob vseh pomislekih velja naslednje: je prava cena za to, da bi se takšnemu disputu izognili, resnično lahko popolna odpoved »pretežkim« označbam, četudi so te nadvse natančne, ker nam je umirjen ton razprave bolj ljub od terminološke preciznosti in pravilnosti ocen? Res dvomim.

Brščič normalen označi za nacista...

Brščič konec oktobra, ko še ni bil užaljen ob označbah, temveč se je počutil normalnega

Odličen v vlogi žrtve

Morda so medijska pričakovanja o sankcijah proti Brščiču pretirana. Cirman in Vuković ob sklicevanju na dikcijo Etičnega kodeksa zapišeta tudi, da je omenjeni svojčas zanikal holokavst. Čeprav ob prebiranju njegovih strupenih stališč res naletimo na nezaslišani festival sovraštva, sam tega ne mislim: v prispevku z naslovom Je Brščič res zanikal holokavst? sem poskušal natančno pojasniti, zakaj stališče o kulpabilizaciji Nemcev, ki jo menda s pomočjo »holokavstologije« domnevno izvajajo Judje, res še nikakor ne implicira zanikanja holokavsta. Želim povedati naslednje: že res, da si številni želijo sankcij za Brščiča, toda v preveliki vnemi gredo predaleč in mu pripisujejo prepričanja in besede, ki niso njegova, s čimer mu polagajo v roke dodatno municijo za obrambo. Za katero pa že vemo, da ne bo ravno milozvočna.

Takšne korake preveč zna, kot smo videli, Elesov strokovnjak v svoji strogi premišljenosti in s podporo strankarsko-medijskega aparata, ki nikakor ni majhen, vedno znova učinkovito kaznovati na način, da svojo pozicijo prikaže kot pozicijo ultimativne žrtve in vnovične levičarske zarote ali najmanj zaplankanosti. S čimer vsi, ki bi mu z veseljem jemali svobodo do besede ali ga vrgli iz službe, res ne bodo dosegli želenega cilja. Sam sicer mislim, da bi v kakšni drugi državi Brščič že bil kaznovan zaradi širjenja hujskaštva in sovražnega govora. V Sloveniji pa iz razlogov, ki sem jih že večkrat navedel in za katere sta pretežno odgovorna tožilstvo in (leva) politika, tega ni mogoče pričakovati.

P. S.

Po tistem, ko sem besedilo že objavil, sem po opozorilu bralca ugotovil, da je moje čudenje novinarjema Siola odveč, pojaviti pa se sme neko drugo. Namreč Eles je objavil kar dve verziji svojega Etičnega kodeksa, čeprav obe nosita datum september 2018, kar je bizarnost po sebi. Metapodatkovna analiza pokaže, da je bil omenjeni stavek najbrž vrinjen naknadno – morda ravno z mislijo na čisto določeno osebo. Sam sem zgoraj citiral tisto, ki jo najde Google in navede kot prvi zadetek. Druga je dostopna v zavihku Korporativna integriteta in vsebuje stavek, ki sem ga pogrešal, oziroma je ta celo daljši:

Med nedopustna ravnanja štejemo tudi komentiranje družbeno političnega dogajanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji kot tudi izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti s strani zaposlenih, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom ali ugledu delodajalca.

Vse zadrege, omenjene zgoraj, pa ostajajo nespremenjene. Še več, poraja se dodatno vprašanje, zakaj Eles uporablja kar dva različna Etična kodeksa, kateri je ustreznejši in sploh relevanten.

Več:

Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega

Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

Fašizem kot neresna zadeva: o trendu njegove minimizacije

Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi

Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka

Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva

 

%d bloggers like this: