Populizem kot sinonim za demokracijo in argument “ad populum”

Skorajda istočasno sta pomembna oblikovalca javnega mnenja na slovenski desnici povedala nekaj podobnega. Bernard Brščič je na svojem tviter računu te dni zapisal:

Populizem ni sinonim za demagogijo, je sinonim za demokracijo. Zdrava demokracija, kjer ljudje vladajo za ljudi, je ipso facto populistična.

Na soroden način se je načelu »Več populizma, več demokracije«, ki ga zagovarja Brščič, če pustimo ob strani domislico »Zdrava demokracija je nujno populistična«, v včerajšnji Žerdinovi Sobotni prilogi Dela v intervjuju približal dr. Žiga Turk:

Glede opozoril o nevarnostih populizma je pa zanimivo to, da smo v preteklosti ves čas poslušali, kako ljudi EU ne zanima, da ne pridejo na volitve, da ima demokratični deficit. Zdaj bodo volili ljudje, ki jih evropske volitve zanimajo, ampak ker bodo glasovali za »napačne«, je vse narobe. Dejstvo je, da imajo volivci vedno prav. Populisti, pa tega ne mislim nujno slabšalno, znajo zelo dobro identificirati, kaj ljudi skrbi, kje vidijo strahove.

Intervju Suzane Kos je prišel kot naročen: bližajo se evropske volitve in Turk bo nastopil kot kandidat za poslanca na listi Nove Slovenije. Čeprav o tem tudi teče besede, ga novinarka pozabi vprašati, kdaj je izstopil, če sploh je, iz Janševe stranke, v kateri je odigral pomembno vlogo, tudi kot minister. Kot vemo, je bilo še nedavno njen član.

Turk intervju Delo

Intervju iz Sobotne priloge Dela: volivci imajo vedno prav

Volivci imajo vedno prav

Profesor na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, sicer rad razpravljajoč o »pravici do lažnih novic« (!) in tem, da sovražni govor še nikogar ni ubil, kvečjemu ga je okrepil, o čemer več med drugim v Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka in Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi, se tokrat do populizma sicer opredeljuje malce bolj previdno.

A kadar zmagujejo populisti, o tem piše nedvomno, bo veljalo geslo, da imajo volivci vedno prav. Oziroma, kot pravijo nekateri: »Volivci imajo vedno prav, tudi če se motijo«, kar predpostavlja »resnico« v stališčih večine kot večine. Omenjena modrost se prebija v ospredje ne le iz trpkih ust političnih poražencev, ampak tudi novinarskih duš in končno tudi v izbrani prilogi Dela. Kaj je s to globokoumnostjo narobe, v čem imajo populisti prav?

Kot sem že zapisal, ugotovitev »Volivci imajo vedno prav« obvelja za resnično le v zelo ozkem in specificiranem smislu, in to ne tistem, na katerega bi naravno pomislili, ko tehtamo tisti »imeti prav« in ga potem razumemo kot izrekanje o resničnosti neke trditve: da v skladu z demokratičnimi postopki zmagujejo tisti, ki so prejeli največ glasov, ne glede na kvaliteto in vsebino programa.

Zmota iz demokracije

Da bi volivci imeli vedno prav, štejem za substancializirano domislico, ki nam dobro predstavi zmoto iz demokracije. Pri tej zmoti, lahko bi dejali iz tiranije večine in sklicevanja nanjo, zagrešimo zmoto nerelevance. Da so ljudje imeli prav, nam poskušajo dopovedati po vsakih volitvah v demokratičnih državah. Želijo nam povedati, da je rezultat volitev vselej »ustrezen« in da podeli glasove na pravičen način: nekatere naredi za zmagovalce, druge za poražence. Običajno je »ljudje imajo vedno prav« tolažba za poražence volitev.

Toda v kakšnem smislu naj bi to veljalo? Seveda ne drži, da bi bila resničnost nekega stališča (recimo politika, ki je bil izbran na volitvah) odvisna kar od števila ljudi, ki zanj glasujejo. Število ljudi, ki verjamejo v X, tega ne naredi za resničnega. Argument iz demokracije je v tem smislu zmota, ki je blizu argumentu iz ljudstva (argumentum ad populum) oziroma argumentu sklicevanja na število ljudi (argumentum ad numerum) ali soglasju narodov (consensus gentium).

V nekem smislu je torej družbeno politični sistem demokracije, kolikor je utemeljen na volji večine, že podvržen vladavini mnenja taistih, to mnenje, tudi že kot mnenje, pa ni nujno epistemološko najustreznejše ali najbolj resnično. Zmota iz demokracije je zato vrsta zmote sklicevanja na ljudstvo in voljo večine. Zaradi števila ljudi se resničnost neke trditve prav nič ne zviša, četudi obstaja zanjo »demokratična« politična podlaga.

Brščič populizem demokracija

Brščičev tvit: demokracija in njeni sinonimi

Zmotnost argumenta iz ljudstva

Brščičeva ideja, da populizem pomeni več demokracije, temelji na podobnem prepričanju: kar menijo množice (populus), mora biti bolj politično pravilno. Pri zmoti sklicevanja na ljudstvo, kjer se naslanjamo na splošno mnenje, sklepe izpeljujemo iz premis, ki jih sprejema večina ljudi. Namesto da bi se pri prepričevanju sogovornika v sprejetje naših stališč sklicevali na racionalne razloge, navajamo v podporo našim sklepom razširjeno ljudsko mnenje ali splošno priljubljenost. Takšen argument je podoben zmoti sklicevanja na avtoriteto, od nje se razlikuje zgolj v tem, da tukaj naši sklepi ne temeljijo na strokovnem mnenju, ampak na prepričanju večine.

Resnici na ljubo Brščič konkretno ne navaja, da je mnenje množic v strogem smislu resnično – pravi le, da je politično pravilno in da manifestira smisel demokracije. Če število podpornikov nekega prepričanja v ničemer ne prispeva k njegovi resničnosti, je težava tudi v tem, da ga ne naredi niti za politično ustreznejšega. In če je argument iz demokracije zgolj variacija argumenta iz ljudstva, prilagojen na kontekst volitev in političnih okoliščin, želita Brščič in Turk povedati isto: pohod populistov in njihov uspeh na volitvah moramo sprejeti. Vendar med njima obstajajo razlike.

Populizem kot zdravilo za demokracijo

Za prvega »populizem ni demokratična patologija, nasprotno, je zdravilo za obolele demokracije«. Drugi je bolj previden. Zanj »niso populisti tisti, ki sejejo dvom v demokratične institucije«, hkrati misli, da obstaja tudi »levi populizem« in pledira za enakopravno obravnavo. In, kot večkrat poudarja, izraza nujno ne uporablja slabšalno, kajti »populisti znajo zelo dobro identificirati, kaj ljudi skrbi, kje vidijo strahove«.

Resnici na ljubo bomo v javnih razpravah o populizmu naleteli na neverjetno konceptualno zmedo in končno tudi na navdušenje nad njim na strani levice. Nekako po principu, da je levi populizem pravilen, desni pač ne.  No, na tej točki ima Turk prav: uporaba dvojnih vatlov zanj, vsaj z vidika logike sklicevanja na relevanco mnenja večine, ne nujno kot družbeno formo opolnomočenja ljudi, učinkuje kot politično licemerje in nič drugega.

Brez protistrupa: Brščič in Elesov etični kodeks

Zloglasni Bernard Brščič, mojster sovražne propagande, bo menda po novem letu moral na zagovor k svojemu delodajalcu, poročata Primož Cirman in Vesna Vuković. V Elesu, sicer v lasti države, naj ne bi bili zadovoljni z njegovim medijskim nastopanjem – v njem naj bi prepoznali elemente javnega delovanja, ki so škodljivi za podjetje. Oziroma, če smo natančnejši, elemente kršitev Etičnega kodeksa, ki so ga nedavno sprejeli. Na straneh Siola sta omenjena novinarja zapisala:

Prej omenjeni kodeks zaposlenim na Elesu namreč od oktobra letos prepoveduje:

posredno ali neposredno diskriminacijo zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikalni organizaciji, narodnostnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin.

med nedopustna ravnanja pa šteje tudi komentiranje družbenopolitičnega dogajanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji kot tudi izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti.

Siol Brščič Cirman

Začetek Cirmanovega in Vukovićevega prispevka na straneh Siola

In kaj piše v Etičnem kodeksu?

Sledi presenečenje: v omenjenem kodeksu, ki šteje med temeljne dokumente družbe in je objavljen na njihovi spletni strani, vključno z uvodnikom direktorja Aleksandra Mervarja, ki nosi datum september 2018, ne bomo našli navedenih formulacij. Dopuščam možnost, da obstaja še kakšen drugačen etični pravilnik, čeprav se novinarja ne sklicujeta nanj, toda v omenjenem kodeksu piše nekaj drugega.

Pod točko 3.3 z naslovom »Delovno okolje« naletimo na opis, kako se mora zaposleni obnašati na delovnem mestu. Formulacija, da kodeks nekaj »prepoveduje«, je premočna, smisel točke je preprečevanju možne diskriminacije na delovnem mestu in v medsebojnih odnosih, ne regulira pa npr. javnega nastopanja zaposlenih:

V družbi ELES si prizadevamo vzdrževati zdravo, varno in produktivno delovno okolje brez posredne ali neposredne diskriminacije zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikalni organizaciji, narodnostnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin. Na delovnem mestu ne dopuščamo vedenja, ki ustvarja nedelovno, nespodbudno ali žaljivo delovno okolje. Med nedopustna vedenja štejemo tudi nespoštovanje pravic iz delovnega razmerja, grožnje, nasilje, posest katerega koli orožja in uporabo snemalnih naprav za drugačne namene, kot je dovoljeno. Prav tako med nedopustna ravnanja na delovnem mestu uvrščamo delo pod vplivom alkohola in opojnih substanc.

Kot vidimo, novinarja v članku povzameta del te, sicer nekoliko drugače kontekstualizirane, točke iz kodeksa. Toda pravo uganko predstavlja naslednji del trditve, ki za nedopustna ravnanja šteje tudi komentiranje družbenopolitičnega dogajanja in za nameček še izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti. Še manj je iz kodeksa prezentno, ali se takšna praksa nanaša le na dejavnosti v času delovnega procesa.

Česa v kodeksu ni: neprimerna mnenja in komentiranje

No, citiranega dela v kodeksu sploh ni najti: ta ne omenja komentiranja, ne omenja družbenopolitičnega dogajanja in izražanja neprimernih mnenj. Sam bi dejal, da na srečo, ker bi takšna dikcija že predstavljala močan poseg v ustavno pravico do svobode izražanja, tudi tedaj, če bi kodeks ali interni pravilnik nekako reguliral »zgolj« uporabo spletnih orodij zaposlenih v delovnem času, o čemer pa v njem tudi ne bomo našli prav nobene misli.

Ni prvič, da je Eles moral reagirati na Brščičeve sovražne izjave v medijih. 11. maja 2017 je objavil javni demanti, v katerem je podjetje obsodilo vsakršne oblike sovražnega govora in spodbujanja k nasilju, opozorilo na svoje visoke etične standarde, omenilo sprejeti Etični kodeks družbe, ki so ga pri svojem delu dolžni upoštevati vsi zaposleni v družbi, na koncu pa poudarilo, da je Brščič »le eden« od zaposlenih in da je na Janševi televiziji, kjer je sejal svoje strupene izjave, nastopil kot fizična oseba izven delovnega časa. S tem se je Eles hkrati distanciral od svojega zaposlenega in obenem skrušeno priznal, da na javne nastope svojih zaposlenih nima odločilnega vpliva.

Brščič Eles maj 1017

Elesov odziv na Brščiča: maj 2017

Radikalizacija sovražnega govora

Že večkrat sem ugotavljal, da smo v Sloveniji priča strahoviti radikalizaciji sovražnega in sovraštvenega govora v zadnjih letih. Niti najmanjšega dvoma ni, da zaradi skrbno načrtovane politične agende, sploh v času pred in po državnozborskih volitvah 3. junija letos, podkrepljene z izgradnjo Janševega strankarskega medijskega pogona z Orbanovim denarjem.

Brščič kot izrazit podpornik stranke SDS s svojo premišljeno, kontinuirano in sistematično sovražno govorico, ki si za svojo tarčo največkrat jemlje begunce, LGBT skupnost, Jude, nesporno posega v človekove pravice in v svojih javnih nastopih reproducira homofobne, ksenofobne in islamofobne stereotipe, na trenutke pa tudi do Judov. Ne gre pozabiti, da je bil nekoč zaposlen kot državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše – zasedal je podobno pozicijo, ki jo danes ob Marjanu Šarcu zaseda nek drug zloglasni sekretar. Povedano drugače: Črnčec je Brščič trenutne vlade.

Bi smeli Brščiču reči, da je fašist?

Težava nastopi, ko poskušamo v javnem diskurzu nekomu, ki je ksenofob, homofob, antisemit, to tudi naravnost povedati, kot je nedavno storil Luka Mesec, ki je Brščiča v parlamentu javno označil za fašista. Kasneje je ob napovedani tožbi, saj se slednji nenadoma začel čutiti užaljenega, čeprav je dober mesec pred tem podobne označbe jemal kot poklon, svoje besede ponovil in podkrepil z citatnimi dokazili. V teoriji argumentacije poznamo argument »ad Hitlerum«, varianto ekstremne oblike razprave »ad hominem«. Če nekoga primerjamo z Hitlerjem, ga običajno zato, da bi ga obremenili s fatalno in učinkovito analogijo, zaradi katere bo obveljal za neverodostojnega – ampak s tem smo največkrat razpravo speljali proč od razprave »ad rem«.

Ker se bo po napovedih zgodba o »fašistu Brščiču« znašla na sodišču, bo zanimivo spremljati njen razplet: nekomu dejati, da je X (homofob, fašist, nacist, ksenofob) ne more šteti za razpravo »ad hominem«, če smo ob tem navedli prepričljiva dokazila v podporo svoji trditvi. V najslabšem primeru se lahko v oceni zgolj motimo. Česar se običajno bojimo, ko kdo uporablja »težke« izraze takšnega kalibra, je nekaj drugega; da v javni razpravi, kjer se vse vpletene strani zmerjajo s fašisti, najbrž nikoli ne bomo deležni kakšnega posebej produktivnega napredovanja znanja in napredka v dialogu. In zdaj smo na tem, da smo v javnih debatah pri nas blizu takšnemu razpletu: desnica nenehno vpije o levem fašizmu, levica o desnem, sleherna smiselna razprava pa je videti, kakor da je obtičala globoko v močvirju brezplodnega vpitja, kjer kot edino merilo šteje le še moč glasilk.

Odvetnik Mike Godwin je pred več kot tremi desetletji zaslovel z odkritjem tako imenovanega Godwinovega zakona: z daljšanjem razprave se verjetnost, da se bo nekdo zatekel k argumentaciji primerjave z nacisti ali Hitlerjem, bliža vrednosti 1. Še zlasti velja za splet: ker je nacistični vodja na spletnih forumih tradicionalna metafora, ki pooseblja zlo, je primerjava z njim vselej enostavna, a nadvse učinkovita. Vendar pa ob vseh pomislekih velja naslednje: je prava cena za to, da bi se takšnemu disputu izognili, resnično lahko popolna odpoved »pretežkim« označbam, četudi so te nadvse natančne, ker nam je umirjen ton razprave bolj ljub od terminološke preciznosti in pravilnosti ocen? Res dvomim.

Brščič normalen označi za nacista...

Brščič konec oktobra, ko še ni bil užaljen ob označbah, temveč se je počutil normalnega

Odličen v vlogi žrtve

Morda so medijska pričakovanja o sankcijah proti Brščiču pretirana. Cirman in Vuković ob sklicevanju na dikcijo Etičnega kodeksa zapišeta tudi, da je omenjeni svojčas zanikal holokavst. Čeprav ob prebiranju njegovih strupenih stališč res naletimo na nezaslišani festival sovraštva, sam tega ne mislim: v prispevku z naslovom Je Brščič res zanikal holokavst? sem poskušal natančno pojasniti, zakaj stališče o kulpabilizaciji Nemcev, ki jo menda s pomočjo »holokavstologije« domnevno izvajajo Judje, res še nikakor ne implicira zanikanja holokavsta. Želim povedati naslednje: že res, da si številni želijo sankcij za Brščiča, toda v preveliki vnemi gredo predaleč in mu pripisujejo prepričanja in besede, ki niso njegova, s čimer mu polagajo v roke dodatno municijo za obrambo. Za katero pa že vemo, da ne bo ravno milozvočna.

Takšne korake preveč zna, kot smo videli, Elesov strokovnjak v svoji strogi premišljenosti in s podporo strankarsko-medijskega aparata, ki nikakor ni majhen, vedno znova učinkovito kaznovati na način, da svojo pozicijo prikaže kot pozicijo ultimativne žrtve in vnovične levičarske zarote ali najmanj zaplankanosti. S čimer vsi, ki bi mu z veseljem jemali svobodo do besede ali ga vrgli iz službe, res ne bodo dosegli želenega cilja. Sam sicer mislim, da bi v kakšni drugi državi Brščič že bil kaznovan zaradi širjenja hujskaštva in sovražnega govora. V Sloveniji pa iz razlogov, ki sem jih že večkrat navedel in za katere sta pretežno odgovorna tožilstvo in (leva) politika, tega ni mogoče pričakovati.

P. S.

Po tistem, ko sem besedilo že objavil, sem po opozorilu bralca ugotovil, da je moje čudenje novinarjema Siola odveč, pojaviti pa se sme neko drugo. Namreč Eles je objavil kar dve verziji svojega Etičnega kodeksa, čeprav obe nosita datum september 2018, kar je bizarnost po sebi. Metapodatkovna analiza pokaže, da je bil omenjeni stavek najbrž vrinjen naknadno – morda ravno z mislijo na čisto določeno osebo. Sam sem zgoraj citiral tisto, ki jo najde Google in navede kot prvi zadetek. Druga je dostopna v zavihku Korporativna integriteta in vsebuje stavek, ki sem ga pogrešal, oziroma je ta celo daljši:

Med nedopustna ravnanja štejemo tudi komentiranje družbeno političnega dogajanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji kot tudi izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti s strani zaposlenih, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom ali ugledu delodajalca.

Vse zadrege, omenjene zgoraj, pa ostajajo nespremenjene. Še več, poraja se dodatno vprašanje, zakaj Eles uporablja kar dva različna Etična kodeksa, kateri je ustreznejši in sploh relevanten.

Več:

Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega

Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

Fašizem kot neresna zadeva: o trendu njegove minimizacije

Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi

Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka

Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva

 

Je Brščič res zanikal holokavst?

Dr. Rok Čeferin je v zadnji Sobotni prilogi Dela v prispevku z naslovom »Svobodi izražanja postaviti jasne meje« zapisal svoje stališče do zadnjih razprav o zanikovalcih holokavsta:

Bernard Brščič, nekdanji državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, je javno izrazil dvom o obstoju oziroma obsegu holokavsta. Gre za drugi tak primer letos. Pred nekaj meseci je namreč ZRC SAZU vložil ovadbo zoper uporabnika twitterja, ki je na omrežju objavil svoja stališča, da so »vsi elementi holokavsta popolni nateg«, da so plinske celice »laž« in da »plinskih celic … ni bilo«. Ovadbo je tožilstvo zavrglo z utemeljitvijo, da »naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje«. Ali lahko javno zanikanje holokavsta štejemo za dopustno obliko uveljavljanja svobode izražanja ali ne?

Že iz povedanega bomo lahko hitro zaslutili, da tožilski pregon Brščiča ne bo stekel. Kar nas sicer ne bi smelo pustiti pomirjene, nasprotno. A večja težava Čeferinove ocene, čeprav se z njegovo kolumno sicer v celoti močno strinjam, je v tem, da je prenagljena v svojem delu, ko sodi, da je Brščič holokavst res zanikal, s čimer je sledil oblikovanemu mnenju pretežnega delu javnosti.

Čeferin Brščič Delo

Čeferinov članek v Delu

Postavil se bom na stran tistih, ki raje dajejo prednost analizi in skrbnemu pregledu besed kot hitrim posplošitvam in zgražanju. Tudi za ceno opravljanja dela hudičevega advokata, emocionalnega zavračanja in odklanjanja, ki je s tem povezano, ali zlorab, ki jih človek v podobnih situacijah zlahka pričakuje. Brščič je v inkriminiranem delu TV pogovora »Sreda v sredo« z Borisom Cipotom povedal nekaj, kar morda ne ustreza klasičnemu zanikanju holokavsta:

Dejansko gre za nek občutek krivde. Še večji občutek krivde je prisoten pri Nemcih, ne toliko zaradi kolonialne preteklosti, kot zaradi tega prisilno-vsiljenega pranja možganov v zadnjih osmih desetletjih. Nemški narod je žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo. Sprašujem vas, kaj ima moja generacija Nemcev s Kajnovim znamenjem genocida, domnevnega, oziroma šoaha oziroma holokavstom. Dejansko gre za zelo perfiden način Židov, da so želeli, pravzaprav, nemški um zapreti, ustvariti kolektivno krivdo in ustvariti načrt raznemčenja, razfrancozenja, razangleženja. In vzpostaviti to multikulti distopijo.

O logičnih implikacijah

Avtor se je po številnih očitkih nato branil in trdil, da v holokavst nikakor ni dvomil:

Zanikanje kolektivne krivde mojih nemških generacijskih vrstnikov za holokavst logično ne implicira zanikanja holokavsta. Amen.

Naj takoj povem, da je omenjena površnost, ki sem ji tudi sam sprva nasedel, kar precej simptomalna za družbeno stanje. Resnici na ljubo ima Brščič prav, ko se sklicuje na logiko. Iz njegove osnovne poante »zanikanja kolektivne krivde« res ne sledi, da je avtor zanikal holokavst. Zato se motijo vsi, ki so mu to očitali na podlagi te izjave – kar predstavlja pretežni del širše publike, novinarjev, medijev in izobražencev.

Prehitra reakcija ima sicer svoje razloge: eden od teh je, da Brščič dejansko zelo rad nekontrolirano uporablja sovražni govor. Tako kot večina njemu podobnih to počne nekaznovano; o tem več v nadaljevanju. In če po eni strani res veseli, da se javnost vendarle tuintam odziva na primere sovražnega govora z obsodbami, manj navdušuje nepreciznost, s katero hrepeni po odkrivanju zanikovalcev holokavsta. Kakor da bi bili zadovoljni, če kakšnega najdejo – s tem užitkom je nekaj narobe.

Zakaj Brščiču ne moremo naprtiti omenjenega zanikanja? Zato, ker je njegov izrecni predmet opredeljevanja kritika »holokavstologije«, ne pa presoja obstoja ali obsega holokavsta. Se pravi: povojna razprava in diskurz o holokavstu, za katerega trdi, da ga judje uporabljajo za okrivljanje, tj. kulpabilizacijo nemškega naroda. Po njegovem Nemci njegove generacije ne morejo biti krivi grehov svojih očetov. Argument, ki ga Brščič ponuja, je približno takšen:

  1. Nemce moje generacije se okrivlja z razpravami o holokavstu, tj. s pomočjo holokavstologije.
  2. Vendar moja generacija ne more biti povezana s holokavstom, zato gre za ustvarjanje občutka kolektivne krivde.
  3. Cilj perfidnega načrta judov je dejansko izpeljati raznemčenje (razfrancozenje, razangleženje) in vzpostaviti multikulturno distopijo.
  4. Iz vsega sledi, da je nemški narod žrtev holokavstologije kot načrtne taktike judov, ki preko vlivanja občutkov krivde vodi v raznemčenje in na koncu v vzpostavitev multikulturnosti.

Nobena od trditev in tudi sklep ne vsebujeta elementa, ki bi nakazoval, kar se avtorju očita. K temu se je, če podrobno pogledamo izjavo, približal le z mimobežno uporabo pridevnika »domneven« v sintagmi »s Kajnovim znamenjem genocida, domnevnega«. Ker kritiki njegovih besed tega niso posebej izpostavili, lahko utemeljeno verjamem, da so zanikanje holokavsta razbirali iz celote povedanega argumenta iz ti. holokavstologije, ne iz pridevnika; skratka iz logične implikacije, ki je ni bilo. V tem smislu je bila obtožba preuranjena.

Antisemitizem, ki še ni zanikanje

Čeprav Brščič ni neposredno zanikal holokavsta, to nikakor ne pomeni, da v omenjenem intervjuju njegov govor ni nakazoval antisemitskega razpoloženja. Nasprotno, o tem drugem ni dvoma. Citirani pasus, ki vsebuje tezo o prisilni holokavstologiji, je že po sebi takšen: jude nam prikazuje kot zarotnike, ki zlorabljajo holokavst za svoje perfidne sodobne namene. Podobnih je še nekaj drugih mest.

Za popolno ironijo in še eno slabost javnega diskurza, sploh pa katastrofalne novinarske čuječnosti, jemljem samo dejstvo, da v intervjuju z Brščičem mrgoli drugih elementov eklatantnega sovražnega govora, predvsem usmerjenega v muslimane in islam. Ki jih nihče nima namena opaziti, ker je tako lahkotno fokus ušel drugam. Večina zgroženih očitno ni imela niti toliko energije, da bi si posnetek ogledala. Pustimo ob strani nekatere druge žaljive karakterizacije iz pogovora, kakršna je tista, ko aktualnega papeža avtor najmanj enkrat poimenuje z »nesrečnim kriptopedofilom«.

Neskrito homofobna je tudi Brščičeva reakcija, usmerjena v direktorja Judovskega kulturnega centra v Ljubljani, Roberta Waltla, ki je javno naznanil njegov pregon:

Pedrovski multikulti aktivist Waltl si domišlja, da bo ustrahoval Bernarda Brščiča. Ne bo. Kot to ni uspelo Klemenčiču, ne bo tudi njemu.

Kaznivega dejanja sovražnega govora ne poznajo

Podobno kot Čeferin sem tudi sam večkrat opozoril na povsem zgrešeno interpretiranje 297. člena Kazenskega zakonika in tožilsko interpretiranje pogojev, pod katerimi mora dejanje biti »storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«.

Zavrnitev kazenske ovadbe v zadevi Erlah je pokazala, da so slovenski tožilci izgubili vse kompase pri svojem ravnanju. Strinjam se s Čeferinom, ko pravi, da »pretirano privilegiranje svobode izražanja v primeru sovražnega govora nujno pomeni pretirano deprivilegiranje človekove pravice, ki je na drugi strani tehtnice, to je pravice do osebnega dostojanstva in varnosti žrtev sovražnega govora«.

Glede pregona sovražnega govora v Republiki Sloveniji bi se končno morali nehati slepiti. Odkar so naši tožilci javno zapisali, komentirajoč zadevo Erlah, da sovražni govor ni kaznivo dejanje, pač ne moremo pričakovati njegovega pregona. Tu je natančen citat:

»Veljavna kazenska zakonodaja ne pozna kaznivega dejanja sovražnega govora. Kot kaznivo je v 297. členu kazenskega zakonika določeno zgolj javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Posplošena razprava o pregonu sovražnega govora zato ni na mestu, ker se pojem sovražnega govora v pomembni meri nanaša na pojave, ki niso kazniva dejanja in kot taki ne sodijo v pristojnost državnih tožilstev.«

Iz tega nesporno in jasno sledi, da sovražnega govora pri nas preprosto ne preganjamo. Ker za to po mnenju tistih, ki o tem odločajo, ni zakonske podlage. Kakšne formulacije, ki gredo v smer, da na tem mestu tožilstvo morda (ker kaj pa vemo) dela distinkcijo med pregonom sovraštva, ki da ga taisti člen opiše, in sovražnim govorom, ki ga ne omenja, so neprepričljive. Zato nam ostane le srhljiva resnica, ki bi nas morala skrbeti vsaj enako ali bolj kot zanikovalci holokavsta. Kajti dokler sovražnega govora ne preganjamo in tožilci zelo jasno povedo, ali so se morda res samo zmotili v sicer vehementni oceni, da ta ni kaznivo dejanje, imajo homofobi, islamofobi, antisemiti in suprematisti med nami vsa vrata in usta na stežaj odprta.

Kar se mene tiče, od novinarjem že skoraj dve leti zaman pričakujem, da bodo problemsko odprli navedeno dejstvo. Brez tega bo vse naše zgražanje nad Brščiči zaman.

Več:

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

Dnevnik tožilstvo sovražni govor ni kazniv

Tožilci v protiofenzivi glede na očitke v zadevi Erlah: zapis v Dnevniku

Levodesne zadrege s političnimi komentatorji

Slovenska desnica je na prelomni točki. Najslabši volilni rezultat za SDS v zadnjem desetletju, izpad SLS-a iz parlamenta kažeta, da je morda čas za novo stranko na desnici. A tudi tradicionalno leve stranke se ne morejo pohvaliti z uspehom. Kakšna je prihodnost slovenske desnice in levice v oddaji Odkrito s poznavalci razmer. Oddajo bo vodila Petra Bezjak

Kakšni kriteriji vodijo urednike in novinarje javne radiotelevizije pri izbiri političnih komentatorjev, ko jih vabijo v svoj studio?

Odkrito 25.11.14 O desnici in levici

Že nekajkrat sem nakazal popolno odsotnost slehernih meril pri tem, na njihovo arbitrarnost, celo protislovnost in nepojmljivost. Tako se v slovenskih medijih že skoraj uniformno dogaja, da so politični komentarji postali lobisti, strokovnjaki s področja marketinga, bivši politiki ali celo aktualni podpredsedniki vlade in ministri – slednje se je zgodilo ob zadnjih julijskih državnozborskih volitvah, ko je volitve v nedeljo cel večer v studiu komentiral aktualni minister in podpredsednik vlade dr. Gregor Virant.

Mediji silno radi posegajo po lobistih in piar svetovalcih: Božidar Novak alias Milojka Balevski, Bogdan Biščak, Miloš Čirič, Sebastjan Jeretič so nekateri primeri – slednji je komajda izstopil iz stranke SD, izgubil v bitki za župana Pirana in je verjetno le vprašanje dni, kdaj bo spet nastopil kot komentator. Prepoznamo lahko večjo zadrego pri »uravnoteževalnem« iskanju komentatorjev z levega političnega pola, ker jih preprosto ni, novinarji na TV Slovenija največkrat povabijo npr. dr. Igorja Pribca in dr. Miho Kovača.

Kdo je levi, kdo desni

V zadnji oddaji Odkrito je Petra Bezjak gostila štiri komentatorje, četrtega (dr. Dimitrija Rupla) so opravičili: nastopili so dr. Matevž Tomšič, mag. Bernard Brščič, Gregor Golobič in dr. Igor Lukšič. Tema: stanje na slovenski levici in desnici na prelomni točki.

Sama izbira teme je najbrž dodatno podvojila začetno dilemo, koga v studio sploh povabiti, še zlasti ločnico v odnosu »levih« proti »desnim«. Vendar tokrat težave s profili nastopajočih ni bilo – a prav to, da ni bilo težave, se vzpostavlja kot največja težava.

Novinarka se je odločila, da prav nikogar ne bo predstavila ali uvedla niti z besedico, zanemarila je celo akademske naslove. Ker niso bili predstavljeni na noben način, je izpustila vse možne kvalifikacije (njihov status, bivše funkcije in podobno), niti ni na njihove statuse kasneje referirala – z eno mimobežno omembo Lukšičevega predsednikovanja stranki. Nepredstavitev nam hkrati omogoča, da smemo še bolj verjeti interpelaciji povabljencev v polnokrvne politične komentatorje, saj bi jih sicer v oddajo uvedla v nekem drugem svojstvu, ki ga pa ni pripisala. Obenem ravno nepredstavitev že nakazuje zagato, o kateri bom govoril, namreč prazno vrzel in nedoločenost tega, koga sploh obravnavati v/na funkciji komentatorja in posledično povabiti za gosta.

Žiga Turk o SDS Odkrito

Ob novinarki sta se znašla dva bivša predsednika (levih) strank, od katerih je ena del vladajoče koalicije, ter dva zelo trdna pristaša Janeza Janše in njegove stranke. Ključu delitve levo vs. desno je torej bilo zadoščeno, a vendarle z bistveno asimetrično potezo: če je dejstvo, da sta Golobič in Lukšič bivša predsednika strank in ministra, prejkone javnosti širše znano in torej nepotrebno dodatnih pojasnil (dodatnega pojasnila bi se želeli le, kdaj politik postane komentator), je status Tomšiča in Brščiča za slovenske medije tako tipično izmuzljiv. Kot sem že neštetokrat pojasnil, ne zgolj desnici naklonjeni, temveč tudi vsi preostali mediji tako zelo radi slehernega komentatorja z levice (preventivno) neposredno etiketirajo z njegovimi »povezavami« z levico,  medtem ko pri desnih vedno znova molčijo, se sprenevedajo in postopajo mimikretično. Za nameček težav z iskanjem desnih nikoli ni, vedno jih je dovolj. Obraten postopek steče v Janševih medijih – levi komentatorji so vselej diskreditirani, mediji hitro obtoženi pristranosti, desni pa so »naši« in neproblematični.

Nastop dveh bivših predsednikov strank (in ministrov) zato moramo razumeti kot izraz še ene zadrege pri iskanju »levih kvot«, ki je zaradi razmerja dveh proti dvem še bolj stopila v ospredje.

Reporter fotografija Brščič Odbor 2014

Tomšič foto Odbor 2014