::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Je Brščič res zanikal holokavst?

Dr. Rok Čeferin je v zadnji Sobotni prilogi Dela v prispevku z naslovom »Svobodi izražanja postaviti jasne meje« zapisal svoje stališče do zadnjih razprav o zanikovalcih holokavsta:

Bernard Brščič, nekdanji državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, je javno izrazil dvom o obstoju oziroma obsegu holokavsta. Gre za drugi tak primer letos. Pred nekaj meseci je namreč ZRC SAZU vložil ovadbo zoper uporabnika twitterja, ki je na omrežju objavil svoja stališča, da so »vsi elementi holokavsta popolni nateg«, da so plinske celice »laž« in da »plinskih celic … ni bilo«. Ovadbo je tožilstvo zavrglo z utemeljitvijo, da »naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje«. Ali lahko javno zanikanje holokavsta štejemo za dopustno obliko uveljavljanja svobode izražanja ali ne?

Že iz povedanega bomo lahko hitro zaslutili, da tožilski pregon Brščiča ne bo stekel. Kar nas sicer ne bi smelo pustiti pomirjene, nasprotno. A večja težava Čeferinove ocene, čeprav se z njegovo kolumno sicer v celoti močno strinjam, je v tem, da je prenagljena v svojem delu, ko sodi, da je Brščič holokavst res zanikal, s čimer je sledil oblikovanemu mnenju pretežnega delu javnosti.

Čeferin Brščič Delo

Čeferinov članek v Delu

Postavil se bom na stran tistih, ki raje dajejo prednost analizi in skrbnemu pregledu besed kot hitrim posplošitvam in zgražanju. Tudi za ceno opravljanja dela hudičevega advokata, emocionalnega zavračanja in odklanjanja, ki je s tem povezano, ali zlorab, ki jih človek v podobnih situacijah zlahka pričakuje. Brščič je v inkriminiranem delu TV pogovora »Sreda v sredo« z Borisom Cipotom povedal nekaj, kar morda ne ustreza klasičnemu zanikanju holokavsta:

Dejansko gre za nek občutek krivde. Še večji občutek krivde je prisoten pri Nemcih, ne toliko zaradi kolonialne preteklosti, kot zaradi tega prisilno-vsiljenega pranja možganov v zadnjih osmih desetletjih. Nemški narod je žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo. Sprašujem vas, kaj ima moja generacija Nemcev s Kajnovim znamenjem genocida, domnevnega, oziroma šoaha oziroma holokavstom. Dejansko gre za zelo perfiden način Židov, da so želeli, pravzaprav, nemški um zapreti, ustvariti kolektivno krivdo in ustvariti načrt raznemčenja, razfrancozenja, razangleženja. In vzpostaviti to multikulti distopijo.

O logičnih implikacijah

Avtor se je po številnih očitkih nato branil in trdil, da v holokavst nikakor ni dvomil:

Zanikanje kolektivne krivde mojih nemških generacijskih vrstnikov za holokavst logično ne implicira zanikanja holokavsta. Amen.

Naj takoj povem, da je omenjena površnost, ki sem ji tudi sam sprva nasedel, kar precej simptomalna za družbeno stanje. Resnici na ljubo ima Brščič prav, ko se sklicuje na logiko. Iz njegove osnovne poante »zanikanja kolektivne krivde« res ne sledi, da je avtor zanikal holokavst. Zato se motijo vsi, ki so mu to očitali na podlagi te izjave – kar predstavlja pretežni del širše publike, novinarjev, medijev in izobražencev.

Prehitra reakcija ima sicer svoje razloge: eden od teh je, da Brščič dejansko zelo rad nekontrolirano uporablja sovražni govor. Tako kot večina njemu podobnih to počne nekaznovano; o tem več v nadaljevanju. In če po eni strani res veseli, da se javnost vendarle tuintam odziva na primere sovražnega govora z obsodbami, manj navdušuje nepreciznost, s katero hrepeni po odkrivanju zanikovalcev holokavsta. Kakor da bi bili zadovoljni, če kakšnega najdejo – s tem užitkom je nekaj narobe.

Zakaj Brščiču ne moremo naprtiti omenjenega zanikanja? Zato, ker je njegov izrecni predmet opredeljevanja kritika »holokavstologije«, ne pa presoja obstoja ali obsega holokavsta. Se pravi: povojna razprava in diskurz o holokavstu, za katerega trdi, da ga judje uporabljajo za okrivljanje, tj. kulpabilizacijo nemškega naroda. Po njegovem Nemci njegove generacije ne morejo biti krivi grehov svojih očetov. Argument, ki ga Brščič ponuja, je približno takšen:

  1. Nemce moje generacije se okrivlja z razpravami o holokavstu, tj. s pomočjo holokavstologije.
  2. Vendar moja generacija ne more biti povezana s holokavstom, zato gre za ustvarjanje občutka kolektivne krivde.
  3. Cilj perfidnega načrta judov je dejansko izpeljati raznemčenje (razfrancozenje, razangleženje) in vzpostaviti multikulturno distopijo.
  4. Iz vsega sledi, da je nemški narod žrtev holokavstologije kot načrtne taktike judov, ki preko vlivanja občutkov krivde vodi v raznemčenje in na koncu v vzpostavitev multikulturnosti.

Nobena od trditev in tudi sklep ne vsebujeta elementa, ki bi nakazoval, kar se avtorju očita. K temu se je, če podrobno pogledamo izjavo, približal le z mimobežno uporabo pridevnika »domneven« v sintagmi »s Kajnovim znamenjem genocida, domnevnega«. Ker kritiki njegovih besed tega niso posebej izpostavili, lahko utemeljeno verjamem, da so zanikanje holokavsta razbirali iz celote povedanega argumenta iz ti. holokavstologije, ne iz pridevnika; skratka iz logične implikacije, ki je ni bilo. V tem smislu je bila obtožba preuranjena.

Antisemitizem, ki še ni zanikanje

Čeprav Brščič ni neposredno zanikal holokavsta, to nikakor ne pomeni, da v omenjenem intervjuju njegov govor ni nakazoval antisemitskega razpoloženja. Nasprotno, o tem drugem ni dvoma. Citirani pasus, ki vsebuje tezo o prisilni holokavstologiji, je že po sebi takšen: jude nam prikazuje kot zarotnike, ki zlorabljajo holokavst za svoje perfidne sodobne namene. Podobnih je še nekaj drugih mest.

Za popolno ironijo in še eno slabost javnega diskurza, sploh pa katastrofalne novinarske čuječnosti, jemljem samo dejstvo, da v intervjuju z Brščičem mrgoli drugih elementov eklatantnega sovražnega govora, predvsem usmerjenega v muslimane in islam. Ki jih nihče nima namena opaziti, ker je tako lahkotno fokus ušel drugam. Večina zgroženih očitno ni imela niti toliko energije, da bi si posnetek ogledala. Pustimo ob strani nekatere druge žaljive karakterizacije iz pogovora, kakršna je tista, ko aktualnega papeža avtor najmanj enkrat poimenuje z »nesrečnim kriptopedofilom«.

Neskrito homofobna je tudi Brščičeva reakcija, usmerjena v direktorja Judovskega kulturnega centra v Ljubljani, Roberta Waltla, ki je javno naznanil njegov pregon:

Pedrovski multikulti aktivist Waltl si domišlja, da bo ustrahoval Bernarda Brščiča. Ne bo. Kot to ni uspelo Klemenčiču, ne bo tudi njemu.

Kaznivega dejanja sovražnega govora ne poznajo

Podobno kot Čeferin sem tudi sam večkrat opozoril na povsem zgrešeno interpretiranje 297. člena Kazenskega zakonika in tožilsko interpretiranje pogojev, pod katerimi mora dejanje biti »storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«.

Zavrnitev kazenske ovadbe v zadevi Erlah je pokazala, da so slovenski tožilci izgubili vse kompase pri svojem ravnanju. Strinjam se s Čeferinom, ko pravi, da »pretirano privilegiranje svobode izražanja v primeru sovražnega govora nujno pomeni pretirano deprivilegiranje človekove pravice, ki je na drugi strani tehtnice, to je pravice do osebnega dostojanstva in varnosti žrtev sovražnega govora«.

Glede pregona sovražnega govora v Republiki Sloveniji bi se končno morali nehati slepiti. Odkar so naši tožilci javno zapisali, komentirajoč zadevo Erlah, da sovražni govor ni kaznivo dejanje, pač ne moremo pričakovati njegovega pregona. Tu je natančen citat:

»Veljavna kazenska zakonodaja ne pozna kaznivega dejanja sovražnega govora. Kot kaznivo je v 297. členu kazenskega zakonika določeno zgolj javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Posplošena razprava o pregonu sovražnega govora zato ni na mestu, ker se pojem sovražnega govora v pomembni meri nanaša na pojave, ki niso kazniva dejanja in kot taki ne sodijo v pristojnost državnih tožilstev.«

Iz tega nesporno in jasno sledi, da sovražnega govora pri nas preprosto ne preganjamo. Ker za to po mnenju tistih, ki o tem odločajo, ni zakonske podlage. Kakšne formulacije, ki gredo v smer, da na tem mestu tožilstvo morda (ker kaj pa vemo) dela distinkcijo med pregonom sovraštva, ki da ga taisti člen opiše, in sovražnim govorom, ki ga ne omenja, so neprepričljive. Zato nam ostane le srhljiva resnica, ki bi nas morala skrbeti vsaj enako ali bolj kot zanikovalci holokavsta. Kajti dokler sovražnega govora ne preganjamo in tožilci zelo jasno povedo, ali so se morda res samo zmotili v sicer vehementni oceni, da ta ni kaznivo dejanje, imajo homofobi, islamofobi, antisemiti in suprematisti med nami vsa vrata in usta na stežaj odprta.

Kar se mene tiče, od novinarjem že skoraj dve leti zaman pričakujem, da bodo problemsko odprli navedeno dejstvo. Brez tega bo vse naše zgražanje nad Brščiči zaman.

Več:

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

Dnevnik tožilstvo sovražni govor ni kazniv

Tožilci v protiofenzivi glede na očitke v zadevi Erlah: zapis v Dnevniku

Information

This entry was posted on 21/05/2017 by in mediji,sovražni govor and tagged , .
%d bloggers like this: