::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kongres SDS in medijski “amor fati”

Danes je velik dan za Maribor, menijo v SDS. No, predvsem za tiste, ki nosijo Slovenijo v srcu. Na koncu Vrbanske bodo imeli svoj kongres, so se pohvalili, in to s posebnim častnim govorcem:

Danes bo v Zavodu Antona Martina Slomška v Mariboru potekal 11. kongres Slovenske demokratske stranke (SDS), na katerem bo največja opozicijska stranka predstavila načrt za razvoj države v prihodnjem mandatu in tudi začrtala svojo pot za naslednja leta, ko se bo potegovala za zmago na parlamentarnih volitvah, pred katerimi ji, sodeč na javnomnenjske raziskave, kaže iz dneva v dan bolje. Kongresa se bo udeležilo skoraj 1000 delegatov in gostov iz vse Slovenije, zamejstva in tujine, častni govorec pa bo tudi madžarski predsednik vlade Viktor Orban, ki se je odzval povabilu predsednika SDS Janeza Janše. Kongres bo volil predsednika stranke, izvršilni in nadzorni odbor za obdobje 2017 – 2021, delegati pa bodo odločali tudi o spremembi statuta stranke, saj je statutarna komisija na podlagi razprave pripravila več zanimivih dopolnil.

Pustimo ob strani dejstvo, da Maribor res nima sreče. Komaj se je znebil nacionalista Thompsona, že je dobil naslednjega, Viktorja Orbana. Tistega, za katerega številni menijo, da uvaja »post-fašizem«. Oba bi morala v Maribor prispeti na isti dan kongresa.

Je hudo naključje, da je bil ta organiziran na dan Thompsonovega koncerta? Morda. S tem podatkom je malo verjetnejša tudi ocena, da se je Janša z družino res želel udeležiti skandiranja ob pesmi Čavoglave. Toda Mariboru bo ostala sramota. Ne zato, ker bodo očitno že desetič izvolili istega predsednika: Janeza Janšo. To je pač najprej strankarska stvar. Bolj zato, ker se nikakor ne more znebiti navala nacionalistov. Ali protagonistov post-fašizma, kot pravi Gáspár Miklós Tamás.

SDS kongres Demokracija

Janševa Demokracija s svojo napovedjo današnjega kongresa: Slovenija v srcu

Usodna Vrbanska 30

Dovolj sramotno je tudi, da bo kongres SDS v vzgojno-izobraževalnem zavodu Antona Martina Slomška na koncu Vrbanske. Njegov direktor je tesen podpornik SDS in njenega večnega predsednika – moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Očitno je strankarska politika tudi na ta način pokazala, da vstopa v šolski sistem.

Na spletni predstavitvi zavoda piše »dr. Janez Štuhec, strokovni direktor«, v zavihku Kontakti pa nato »dr. Ivan Janez Štuhec, strokovni direktor«. Z Janšo si torej ne delita več kot očitno vsa politična in ideološka prepričanja, temveč isti lastni imeni. Glede na zgodovino sodelovanja, kot bom pojasnil, je bila izbira lokacije kongresa, kjer sta, med drugim, Škofijska gimnazija in vrtec, zato zelo pričakovana.

23. januarja 2013 je na isti lokaciji sredi mariborskih vstaj Štuhec organiziral okroglo mizo pod naslovom »Kdo nam je v resnici ukradel državo? Za odstranitev Janeza Janše so spet dovoljena vsa sredstva«, na kateri so ob njem nastopili Matej Lahovnik, Bernard Brščič in Aleš Maver, moderirala je Alenka Šverc. Zunaj je potekal protest, na katerem je pisalo »Štuhec, vrni 800 milijonov in nobenemu slovenskemu otroku ne bo treba na Karitas«.

Dogodek so presenetljivo oglaševali kot dejanje »mariborskega Zbora za republiko«, nanj pa so vabili tudi z naslednjim SMS-om:

Ali bomo dopustili, da nas s sklonjeno glavo peljejo v Barbarin rov ? Dovolj je bilo. Ob 17 uri ste vabljeni na tribuno Zbora za Republiko na Vrbanski cesti 30. SDS

Vrbanska Zbor za republiko

Vabilo SDS na konec Vrbanske sredi mariborskih vstaj, ki vodijo v Barbara rov

Vrbanska 30 je bila, o čemer sem že pisal, vselej posvečena lokacija. Ne le pogovorov z Janšo ali Zverovih božičnih daril, je tudi sveti šolski kraj, kjer so se odvijale molitve za domovino in osvoboditev Janeza Janše:

Janša molitev Vrbanska RKC zapor

Kapelica zavoda Antona Martina Slomška in njeno vabilo

Skratka: konec Vrbanske je res pričakovano mesto stranke SDS. Tudi takrat, ko mediji tega ne problematizirajo.

Večerov komentar kongresa

Mariborski Večer je danes v svojem celostranskem prispevku o prihajajočem kongresu SDS dal prostor le enemu komentatorju. Dejanu Steinbuchu, trenutno odgovornemu uredniku Portala Plus, včasih lobistu. V luči pričakovanj si še pred volitvami na kongresu splača ogledati, kaj je zapisal o možnostih protikandidatov.

Vselej je zanimivo, ko se kakšen medij odloči promovirati novinarja ali urednika drugega medija. V tem primeru je odločitev Aleša Kocjana še povednejša. Steinbuch je bil namreč povprašan po komentiranju ravnanja SDS in možnostih nove izvolitve Janše za predsednika, čeprav gre za avtorja in prvodpodpisanega pod ti. novinarsko antipeticijo iz leta 2007, ki je pljunila čez peticijo 571 novinarjev – tisto, ki je Janšo obtožila političnih pritiskov in cenzure nad mediji.

Še več, Steinbuch je bil nekoč odgovorni urednik Janševe Demokracije. Že mogoče, da danes ni več politično uglašen, ampak tak podatek verjetno pomaga pri presoji tega, kar je povedal v Večeru, še več pa o uredniških izbirah:

Toda pogled od znotraj pokaže precej drugačno sliko: Janez Janša je alfa in omega SDS, stranka brez njega v trenutku izgubi smisel, identiteto in cilj. In ker se Janša v vseh teh letih ni dosti ukvarjal s svojimi nasledniki, konkurentov za predsedniški stolček ni.

Bipolarna motnja

Vidimo, da se avtor popolnoma omeji na benigno in nenevarno stališče, ki poudarja Janševo nezamenljivost. On je začetek in konec vsega, stranka bi ostala brez identitete – kar seveda lahko opišete kot nevtralno oceno, a z vidika kritičnosti bo tudi predsednik SDS lahko z njo zadovoljen. Podobno velja za nadaljevanje, v katerem opozarja na škodljive posledice za tistega, ki bi se odločil protikandidirati:

Kdor bi se postavil proti novemu staremu predsedniku, bi sicer dobil neverjetno medijsko pozornost, a bi hkrati nase obrnil tudi gnev strankinega vodstva, organov in aktivne baze. Prav ta moment je po mojem ključen za status quo, saj proti Janši verjetno ne bo kandidiral nihče.

Se pravi: seveda ti opisi niso sporni, a pomembna je njihova dvojna narava. Do Janše dejansko niso kritični in marsikdo bo rekel, da presoje političnih analitikov ne rabijo biti nujno takšne. Če upoštevamo Steinbuchovo predzgodovino, so stvari razumljivejše. In v naslednjem pasusu pripeljejo do pričakovane popolne resignacije, amor fati, neizbežnosti dejstva, da Janša pač mora ostati na čelu SDS:

Po njegovi oceni je tudi težko napovedati, kakšne bi bile posledice njegove politične upokojitve. “Medijem bi se bržkone od dolgočasja začelo mešati, politična klima bi izgubila precejšen del bipolarne motnje, vsekakor pa bi se Janša v tem primeru čutil preveč ranljivega in izpostavljenega, da bi tvegal ta korak, čeprav ima verjetno kdaj pa kdaj vsega dovolj.” Situacija je torej po besedah sogovornika paradoksalna: “SDS nima druge alternative kot kontinuiteto Janše, ta pa nima druge izbire, kot da še vztraja na položaju in upa na volilni čudež, ki bi ga pripeljal nazaj na oblast.”

Steinbuch ošvrkne medije, ki bodo menda znoreli, če bi Janšo izgubili – kar je seveda rima, ki jo širi sam Janša s svojimi nenehnimi napadi na medije in novinarje. Pravi izziv bi bil namreč nasproten: kdo bo dobil bipolarno motnjo, če bi Janši bilo onemogočeno licitirati medijske prostitutke in udbomafijska glasila? Končni fatalizem o tem, da SDS »nima druge alternative kot kontinuiteto Janše«, je s tem potrjen.

Steinbuch Večer Janša.PNG

Članek v današnjem Večeru: Aleš Kocjan in Dejan Steinbuch o bipolarni motnji

Janša Steinbuchu: ne grizi roke, ki te hrani

Večerove komentatorske izbire na dan kongresa v Mariboru se splača podkrepiti z izjavo publicistke Ane Jud leta 2008 – ko je očitno sodelovala s Steinbuchom v boju proti 571 nesramnim novinarjem. Takrat se je sklicevala na komunikacijo med Steinbuchom in Janšo:

Ko je bil Dejan Steinbuch še urednik Demokracije, se je nekoč sprl z Janšo in tedaj mu je Janša po telefonu dejal – ne grizi roke, ki te hrani! Avtokratska izjava, ki pove vse in nedvomno velja tudi danes. Ne grizi roke, ki te hrani, kajti če jo boš grizel, boš ostal lačen. Večina noče biti lačna in ne grize – tistih rok, ki jih pač hranijo. Rok, ki hranijo novinarje, je več. So roke, ki hranijo leve novinarje, so roke, ki hranijo desne novinarje, v glavnem pa ni rok, ki bi hranile neodvisne, katerih itak v glavnem ni. No, tako tudi takšne roke niso nevemkako zelo potrebne; ko smo s Steinbuchom in Radom Pezdirjem napravili Etični poziv k profesionalizmu, je Janša z njim lani pozimi mahal v parlamentu, se branil pred 572-glavo množico.

Pošten je vsak devetnajsti

Ker prav letos obeležujemo deset let omenjene satanizirane in zasmehovane peticije, glede katere je pri nekaterih boječih novinarjih Janši celo uspelo prebuditi nekakšen občutek slabe vesti, velja spomniti tudi na Janševo sklicevanje na Steinbuchovo antipeticijo. Takrat je kot predsednik vlade z  njo res mahal v parlamentu in se zapičil v nesorazmerja: če sta Blaž Zgaga in Matej Šurc nabrala 571 podpisnikov, jih je Steinbuch le 30. In kaj je Janša izpeljal iz tega disproporca? Ponavljam svoj komentar iz tistega leta s točnim navedkom komentarja tedanjega premierja:

Janšev obračun z mediji (rekel je celo »vojna z mediji«) ima tisoč obrazov, tu je še en poudarek iz njegovega včerajšnjega nastopa ob fingiranem iskanju zaupnice vladi: »Na to peticijo, ki je šla v tujino in ki je Slovenijo obtožila, da predstavlja grožnjo za sedanjost in prihodnost Evropske unije, se je odzvalo kakšnih 30 stanovskih kolegov teh podpisnikov in so se zavzeli za profesionalnost. Razmerje je približno takšno, 570 proti 30. Ne delam si iluzij, da se bo čez noč spremenilo. Tukaj ni možno zmagati, vsaj ne kratkoročno. Sedaj bodo (nerazumljivo) obrnjene. Vendar sem se kljub temu odločil, da o teh stvareh spregovorim. Na eni točki je naša dolžnost, da ne popustimo.« Janša je povedal preveč. Kot prvo je priznal, da podpira 30 novinarjev pod Steinbuchovo peticijo in da jih ima za profesionalce, medtem ko 570 novinarjev pod peticijo predstavlja nasprotje tega epiteta. Kot drugo je to po njegovem izraz trenutnih proporcev glede novinarske profesionalnosti v Sloveniji. Povedano po domače: pošten je vsak 19. novinar, oziroma 5 odstotkov vseh novinarjev.

Če zaključim: mislim, da bi morali začeti hvaležno odklanjati komentarje, ki iz možnega dejstva, da Janša danes ne bo še enkrat več izvoljen za predsednika stranke, izpeljujejo tisti »medijem bi se bržkone od dolgočasja začelo mešati«, možno politično klimo pa opišejo skozi pričakovanje strahu pred bipolarno motnjo. Žal se to bere kot domislica kakšnega Branka Grimsa.

Ljubezen do neizbežne usode, amor fati, ki ga generira takšno komentiranje in dojemanje politične stvarnosti, je dejansko postalo še komentatorski in medijski amor fati. Tudi če odštejemo vse roke, ki koga hranijo, in poskušamo pri tem spregledati Janševo.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

KONGRES ESDEES, sonet

Ubogi MB! Kar je res, je res,
da danes čaka ga naporen dan!
Namesto Thompsona prihaja tja Orbán,
pa stranke SDS je še kongres,

kjer šef že pred volitvami je znan,
ker spet en sam bo kandidat za vodjo
(če nov pojavi se, ga brž pohod’jo)!
Dosmrtno kakor Tito! Tak je plan!

Da nad dogajanjem bedí sam bog,
kongres gostí moralni teolog
z zavoda šolskega na konc’ Vrbanske

(kdor ‘ma bogá, ne rabi knjiž’ce članske),
pripêljal vse do srečnega bo konca.
(Le vreme bo viharno in brez sonca.)

%d bloggers like this: