Danes mineva točno eno leto od pokola v novozelandskem Christchurchu, kjer je desničarski ekstremist Brenton Tarrant v dveh mošejah neusmiljeno pokosil 51 ljudi in 49 ranil. Marčevski ksenofobni napad na muslimane, opremljen z manifestom po zgledu Andersa Breivika, nesporno ni želel biti osamljen, velja za grozljivo dejanje rasista s prepoznavnim namenom spodbude podobnega nasilja nad njimi.
Kasneje so forenziki ugotovil, da se je Tarrant pred tem gibal po Hrvaški, Srbiji, Bosni in Hercegovini in Turčiji. Tragična obletnica je ravnokar sovpadla z medijskimi poročili o prihodu kakšne desetine nemških in avstrijskih pripadnikov Identitarnega gibanja, ki velja za desno, nativistično in protimigrantsko gibanje s podružnicami v več zahodnoevropskih državah, tudi v Sloveniji, na grški otok Lezbos v začetku marca letos.
Ob prihodu tja so se pretvarjali, da so novinarji, njihov cilj pa je bil pomagati Grkom pri zaustavitvi migrantov; kasneje so bili iz države izgnani. Med njimi je bil tudi vodja avstrijske podružnice gibanja (IBÖ), Martin Sellner, ki sicer nikoli ni zanikal povezav z novozelandskim morilcem – Tarrantu se je celo zahvalil za donacijo v višini 1500 evrov, ki jo je prejelo njegovo gibanje.
Koronavirus kot krinka
Zgornja zgodba ima vsaj nekaj ohlapne povezave s Slovenijo, sploh pa s še svežo, v zaščitnih maskah pozirajočo novo vlado, ki je že v prvih 24 urah izpeljala neverjeten kadrovski cunami. Zdaj, ko je koronavirus postal krinka za vse, kar omogoča preusmerjanje pozornosti za izvajanje izrednih razmer tudi na vseh drugih poljih očitno avtoritarnega vodenja države, bi veljalo spomniti, da imamo po novem na oblasti promotorje tako štajerske varde kot Identitarnega gibanja – v Sloveniji se imenuje Generacija identitete.
Medtem ko bi obrambni minister Matej Tonin pripadnike varde vključil v slovensko vojsko, svoje zelo jasne besede je sicer z lažjo in sklicevanjem na lažno novico kasneje nespretno zanikal, o čemer pišem Ministra Tonina slab začetek: takoj ujet na laži, se dejansko res zastavlja vprašanje dvojnih meril: če so po Toninovi blažji varianti predloga vsi zainteresirani za varovanje meje vabljeni, da proti plačilu varujejo slovensko mejo, potem tja po nujnosti ne bi napotil zgolj varde, ampak tudi identitarce in pripadnike vseh drugih ekstremnih skupin ali paramilic. Zakaj bi Sellnerjevi hodili v Grčijo, če sta jim bližje Slovenija in trenutna vlada?
Identitarci so povsod po svetu označeni za skrajno desno gibanje, ki deluje proti islamu in multikulturalizmu, npr. v ZDA jih vodi zloglasni Richard B. Spencer. V številnih evropskih državah se povezujejo z ekstremno politično desnico, v Nemčiji z Alternativo za Nemčijo (AfD), v Združenem kraljestvu z Nacionalno fronto (NF) s Tonyjem Martinom, pod gesli zaščite Evrope pa ne širijo zgolj ksenofobne in rasistične retorike, temveč občasno posegajo v ustavljanje humanitarnih akcij reševanja beguncev v sredozemskem morju, nedavno tudi s svojo najeto ladjo.
Zahvaljujejo se Janši
Nova vlada Republike Slovenije je za identitarce izjemno dobra novica: med njihovimi stalnimi privrženci so novi premier Janez Janša, njegov državni sekretar za nacionalno varnost Žan Mahnič, mediji so objavili fotografijo, kako je ob njihovi zastavi poziral Branko Grims, povezave s SDS pa so tudi sicer globoko izpričane.
Medsebojna naklonjenost je tolikšna, da se je vodja avstrijskih identitarcev, ki prejema donacije s strani novozelandskega morilca in preganja begunce po grških otokih, lani na tvitu osebno zahvalil Janezu Janši in besedo »hvala« na koncu izpisal v slovenščini, o čemer je med drugimi pisal Siol:
»Hvala, gospod Janez Janša. Ste časten človek. Hvala.«
To je bil čas, ko je Sellner postal zvezda globalnega zanimanja javnosti zaradi novozelandske tragedije. Njegovo pozornost je sicer pritegnil članek Avstrijske tiskovne agencije, prebral ga je na straneh die Presse pod naslovom »Slovenska sestrska stranka ÖVP s simpatijami do identitarcev« v trenutku, ko je njihova slovenska veja izkazala naklonjenost Sellnerju, Janša pa s svojim retvitanjem njihovih sporočil ni prenehal niti po tistem, ko je postalo znano, da obstaja povezava med njim in Tarrantom: te noben ni niti zanikal.
Kasneje se je sveži šef Urada vlade za komuniciranje (UKOM) Miro Petek trudil Janševe tvite zvesti na »prvoaprilsko« šalo in avstrijsko agencijo označil za butle, a Sellnerjeve hvaležne naklonjenosti prvaku SDS in dejstva, da stranka slavi identitarce in jim izdaja manifeste, pač ni uspel zanikati.
Sveti gral poslanca Mahniča
O Janševih simpatijah do identitarcev, katerih delovanje so sicer že poskušali prepovedati, sem obširno poročal že slabo leto pred pokolom v Novi Zelandiji v prispevku Janševa nova simpatija: Generacija identitete in v tej navezi odkrival tudi nove forme njegove radikalizacije ali radikalnosti njegove politike. Bil je trenutek, ko so identitarci s transparenti napadli novinarja Siola, ki sta odkrito pisala o možnih povezavah med njimi in podmladkom SDS.
Jeseni 2018 sem nato v prispevku Politična homofobija med poslanci analiziral načine, kako se tako imenovana horizontalna opresija prebija v taktike politične homofobije in izvaja skozi pritisk na LGBT skupnost in odkrito izražanje občutkov posmeha, zastraševanja, norčevanja, zahteve po ukinitvi financiranja: vse to promovira Generacija identitete, tedaj vedno bolj odkriti think tank ali možganski trust poslancev SDS.
V članku Jurišni vod v slovenskem parlamentu: le komu mar? oktobra 2018 pa sem se čudil državi, ki na klopeh hrama demokracije razstavlja, povsem dobesedno, svoj ideološki sveti gral v obliki še svežega manifesta identitarcev. Ki ga je kar sama natisnila.
Namreč revija Demokracija in Založba Nova obzorja, ki sta v lasti stranke SDS in z njo povezana, sta poskrbela za izid Manifesta za domovino, sedanji Janšev državni sekretar za nacionalno varnost pa je z njim ponosno mahal in se slikal v domačem parlamentu. Kasneje so drugi poslanci SDS dobesedno donirali isti manifest lokalnim knjižnicam in pozirali na fotografijah z vodji knjižnic.
Servilna domača novinarska skupnost si danes skoraj ne upa napisati, da je Janša idejno blizu skrajni desnici, o čemer obširneje pišem v Tuji mediji o populistu in nacionalistu, domači o izkušenem politiku. Zato ni najmanjše presenečenje, da dokazila o tem preprosto izpušča iz svojih tematizacij, na podoben način kot ne želi problematizirati dejstva, da so v dopuščanju skrajnih ideologij poenoteni premier, njegov državni sekretar za nacionalno varnost, notranji in obrambni minister ter najbrž še lep del ministrske ekipe, če strankarskih navez ne omenjam.
Res je, da novi predsednik vlade ni edini, ki se v Sloveniji navdušuje nad identitarci, izrecno občudovanje sta jim izrazila še zdaj novi odločni podpornik Janševe vlade po izbranem ceniku, Zmago Jelinčič, vse po načelih, opisanih v Moralni bankrot in politična prostitucija: kakšni so trenutni ceniki?. Med drugim je na tvitu zapisal, da SNS »stoodstotno podpira« identitarce. Tu je že nekoliko pozabljeni prvak stranke Dom Bernard Brščič, nekoč državni sekretar v uradu Janeza Janše, med drugim je prispeval hvalilni predgovor k Mahničevem svetemu gralu.
Kar zdaj res pričakujemo, je tole: bo Sellner s kakšno gesto spet pokazal svojo naklonjenost Janši, morda vsaj s čestitko premierju, ki močno podpira njegova prizadevanja v sosednji državi? Ali obratno, bo Janša še naprej retvital sporočila evropskih identitarcev in s tem postal edini evropski premier, ki ne skriva svojega navdušenja nad desničarskimi ekstremisti, s katerimi skoraj v celoti deli svoja prepričanja?
V Christchurchu je danes drugače, ob prvi obletnici se prebivalci in sorodniki spominjajo žrtev, polagajo rože pred mošejo in v opomin na tragedijo molijo.
You must be logged in to post a comment.