Je vlada predsednika Šarca skorumpirana?

Je Šarčeva vlada skorumpirana? Če gre verjeti njeni ministrici za infrastrukturo, odgovor ne more biti drugačen kot pritrdilen: Slovenijo vodi umazana politična klika lobijev iz ozadja, predseduje pa ji predsednik Marjan Šarec.

Bolj od te šokantne misli je škandalozno samo še dejstvo, da v državi nimamo novinarjev, ki bi takšno izjavo opazili in ustrezno ovrednotili. Povedano drugače: očitno niso v stanju reflektirati niti najbolj dramatičnih izjav in javnosti postreči s podatkom, ki bi v vsaki razviti demokraciji zahodne Evrope sprožil ustrezen odziv ne zgolj množičnih medijev in javnosti, ampak tudi politike same.

Kajti koliko premierjev pa bi bilo pripravljenih mirno pogoltniti stališče svoje podrejene ministrice, da načeluje prodanim dušam? Možnosti sta samo dve: da ji Šarec z molkom pritrjuje, kar pomeni, da je njeno spoznanje točno in nam vlada skorumpirana klika z njim vred na čelu, ali pa jo ustrezno zavrniti. Če je resna in odgovorna oseba, bi ministrico takoj povprašal po utemeljitvi in proti njej ustrezno ukrepal – ob neprepričljivem odgovoru. In ker nič od tega ni storil, morda zaradi božjega miru v hiši, ljudstvu pač sugerira, da je pravilna prva možnost.

Ministrica o tistih, ki vodijo vlado iz ozadja

Kaj je uspela razočarana ministrica skozi usta svoje stranke povedati po zadnji seji vlade, če odštejemo hvalo na lasten račun in če se nehamo sprenevedati, da je med njo in stranko kakšna posebna razlika? Izjavo citiram v celoti:

»Na današnji seji vlade ministri niso potrdili spremembe aktov o ustanovitvi podjetij Eles in Borzen. Predloga za spremembo aktov o ustanovitvi Elesa in Borzena sta bila strokovno pripravljena, medresorsko usklajena, oba predloga je obravnaval in sprejel. Odbor vlade za gospodarstvo, potrdila ju je Služba vlade za zakonodajo in sta bila zaradi vsega tega tudi uvrščena na današnjo sejo vlade – pa kljub vsemu temu nista bila sprejeta.
Ta nepričakovana poteza ministrov kaže, da našo državo očitno še vedno vodijo ljudje iz ozadja, ki so tako močni, da spreminjajo tudi že usklajene in dobre odločitve vlade, ko jim te škodijo. V tej levosredinski vladi in tej levosredinski koaliciji se moramo zato resno pogovoriti o vrednotah te vlade in te koalicije.
Današnja slaba novica je, da vplivneži v energetiki prigrabljene moči ne bodo kar tako izpustili iz rok. Da bodo še naprej služili na račun države, kar pomeni na račun našega zdravstva, na račun naše socialne države in na račun naše skupne blaginje! Slaba novica je tudi, da bo boj s starimi strukturami in starimi korupcijskimi praksami trajal dlje, kot smo mislili. Dobra novica pa je, da ti ljudje iz ozadja ne morejo ustaviti najpomembnejših razvojnih projektov, ki jih je Alenka Bratušek po več desetletjih končno spravila v ospredje: zaradi dela naše ministrice gradimo 2. tir Divača-Koper, zaradi dela ministrske ekipe pod njenim vodstvom je vse pripravljeno za začetek graditve 3. razvojne osi, posodabljamo javni potniški promet in zagotavljamo poceni električno energijo, ki bo v prihodnje v še večji meri pridobivana na okolju prijazen način.
TEŠ6 in današnja odločitev vlade sta dokaz, da energetski lobi še vedno doseže svoje na račun vseh nas. A če mislijo, da se bomo v SAB nehali boriti za državo in boljšo prihodnost Slovenk in Slovencev samo zato, ker so izboljšave preprečili tokrat, se zelo motijo.«

Kako je podprl ministrico

Povrnimo se za trenutek nekaj dni nazaj. Nov zaplet ob glasovanju ob Elesu in Borzenu pritrjuje moji tezi iz zapisa Dan, ko je predsednik vlade izgubil nedolžnost, ko je Šarec z majhno, a odločilno pomočjo medijev uspel normalizirati nadaljnje politično vmešavanje v državna podjetja.

Čeprav je imel imenitno priložnost, da svoji ministrici za infrastrukturo pristreže peruti v njeni ambiciji po brutalnih intervencijah v državna podjetja v nasprotju z načeli korporativnega upravljanja, tega ni storil.

dnevnik bratušek intervencija borzen

Članek v Dnevniku: politične intervencije na vladi, vsem v posmeh

Še več, priklonil se je njenemu neposrednem posegu v SODO in celo s svojim molkom požegnal napoved novih v druga energetska podjetja. Toda potem je sledil preobrat: Šarec je podprl njen poseg z menjavo akta o ustanovitvi, ki ga je ob odsotnosti premierja avgusta kot podpredsednica vlade uspešno potrdila na vladi, nato pa zamenjala neposlušnega nadzornika s svojim direktorjem direktorata za energijo. Vse z očitnim namenom, da ustavi eno kandidaturo in favorizira svojo.

Na vprašanje, ali je sredi poletja fintirala vlado na dopisni seji, je nonšalantno pojasnila, da je njihov problem, če člani vlade ne berejo gradiv.

Sklep soglasno sprejet

Politični blef Alenke Bratuške je najbolj učinkovito doslej v svoji oddaji na Planet TV razgalil prav Šarčev »stanovski« kolega, humorist Jure Godler. Svojo trditev, da je bil akt na vladi »sprejet soglasno«, je ob poizvedbi novinarke Suzane Perman, ali so vsi glasovali ali nihče ni glasoval, ignorantsko nadgradila s stavkom »Ne vem, nisem preverjala, akt je bil sprejet soglasno… nihče ni glasoval proti«. Bratuškova je delovala po pravilniku, zaključi Godler in takoj ironično doda:

»Mimogrede, nočem se hvaliti, ampak od včeraj sem tudi uradno najboljši TV voditelj. Ko sem vprašal prazno sobo, ni bil nihče proti. Akt soglasno sprejet. Hvala!«

godler bratušek glasovanje

Godler v akciji: o učinkovitosti glasovanja na vladi

Ministričine obtožbe

S čim ministrica obtožuje predsednika vlade in svoje kolegice ministrice in kolege ministre? Da predloga za spremembo aktov na vladi nista bila sprejeta, ker so z »nepričakovano potezo« dokazali, da »našo državo očitno še vedno vodijo ljudje iz ozadja«. Povedano drugače: ljudje iz ozadja stojijo za Šarcem in njegovo ministrsko ekipo. Zatem dvigne prst in pomoralizira o vrednotah te vlade in koalicije, o katerih se moramo resno pogovoriti! In prav ima, razpravo o vrednotah in politični odgovornosti krvavo potrebujemo.

Po retoričnem napihovanju, da strici iz ozadja s pomočjo ministric in ministrov preprečujejo, da bi ostalo več denarja za zdravstvo, socialo in našo skupno blaginjo, je znova napovedala dolgotrajni boj »s starimi strukturami in starimi korupcijskimi praksami« – ki jih podpira Šarčeva vlada. V jeznem zapisu po kratkem panegiriku v čast njihovi Alenki sledi še zaključek: odločitev vlade, ki je zminirala njeno namero, služi v dokaz, da energetski lobi še vedno doseže svoje. Iz česar nesporno sledi, da je vlada, katere del je tudi sama, zlizana z lobiji in posledično skorumpirana.

Strici izza Šarca

Seveda smo pričakovali, kot rečeno, da se bo predsednik vlade odzval. Da bo ministrico pokaral ali jo vprašal, kateri strici z dolgimi lovkami so tisti, ki manipulirajo z njegovo ekipo.

Na takšno gesto bi smeli računati, ker bi z njo Šarec izkazal konsistentnost s svojimi poprejšnjimi ravnanji. Leta 2017 je v predsedniški kampanji že storil, kar se zdaj od njega pričakuje: kot izzivalec je predsednika Pahorja pozval, da razkrije, kdo da so strici, ki stojijo za njim: takšna je bila takrat obtožba. Ljubitelj privlačnih atletinj in mišk, kralj instagrama in priložnostni predsednik republike mu je odgovoril: »Ne skrbite, verjetno bolj skrbijo za vas, kot si ta hip predstavljate.« O njegovi retoriki in psihozi okoli stricev v kampanji sem zelo podrobno pisal v besedilu Predsedniški strici iz ozadja: kako mentalno retardirati ljudstvo. Tokrat pa v funkciji predsednika vlade ni zmogel ponoviti enakega vprašanja ob obtožujoči ministrici.

Premier bi imej še vsaj en razlog, da to stori. Kot sem že pokazal ob njegovem zadržanem odstavljanju sekretarja njegove stranke (Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?), vtis v javnosti, da se odločno sooča s klientelističnimi in koruptivnimi praksami, zadnje čase rapidno peša. Če je od njegove prislovične odločnosti ob mlahavosti reakcij tudi po razkritju Črnčecevih povezav z direktorico slovenske podružnice multinacionalke Westinghouse sploh še kaj ostalo.

Nenadna nenavadnost glasovanja

Še na dve podrobnosti velja biti pozoren. Na ministrstvu za infrastrukturo so po debaklu njihove šefice na vladi zatrjevali, da so gradivo medresorsko uskladili in da ga je pregledala služba vlade za zakonodajo – podobno kot v primeru podjetja SODO. Oba predloga naj bi obravnaval in sprejel tudi odbor za gospodarstvo, zato sta bila uvrščena na dnevni red seje vlade.

Toda Urad vlade za komuniciranje (Ukom) je Bratuškovo demantiral in povedal, da je bilo omenjeno gradivo na vladnem odboru za gospodarstvo potrjeno s pridržkom, ker ni bilo usklajeno. Torej ne more držati, kar pravi ministrica.

Po drugi strani je slednja trdila, da na seji vlade predloga nista bila sprejeta, ker so člani vlade odločili z glasovanjem, »kar je na vladnih sejah zelo redka oblika odločanja«. Tudi tak očitek je bil deležen neposrednega odziva, vsaj tako je razbrati iz novice STA, kjer vir trditve ni povsem jasen: namreč da poslovnik vlade predvideva glasovanje kot eno od rednih načinov odločanja vlade.

Bratuškova je bila potemtakem dvakrat demantirana – in dejansko se je pri drugi trditvi demantirala že sama, saj je vendar sama kot podpredsednica vlade vodila počitniško sejo vlade, kjer so glasovali in »soglasno sprejeli« sklep glede podjetja SODO.

Zato se zdi prav neverjetno njeno sprenevedanje, zakaj je večina članov vlade pri glasovanju vzdržala, proti je glasoval samo en član vlade. Ali kot so zapisali na njenem resorju: »Na ministrstvu ne vemo, zakaj pri odločanju niso prevladali strokovni in pravni argumenti, o morebitnih ozadjih in interesih, ki so prevladali, pa ne želimo ugibati.« No, kot da tega na najbolj patetičen način ni ravnokar storila ravno njihova šefica.

In sklep?

Takšnih odprto konfliktnih igric na vladi že dolgo nismo spremljali. Zato se moramo kot državljani čim hitreje sprijazniti z enim od naslednjih dejstev: da je Šarčeva vlada talec lobijev in stricev iz ozadja, kot pravi Alenka Bratušek, ali pa imamo sprenevedavega predsednika, ki bo še enkrat več požrl lobistične akcije in nespodobnosti sebi podrejene ministrice in koalicijske partnerice. No, lahko bi bilo oboje.

Zdaj že vemo, da je lahko pri tem premier miren: slovenski uredniki nimajo namena ničesar od tega dvojega sporočiti javnosti.

Brez protistrupa: Brščič in Elesov etični kodeks

Zloglasni Bernard Brščič, mojster sovražne propagande, bo menda po novem letu moral na zagovor k svojemu delodajalcu, poročata Primož Cirman in Vesna Vuković. V Elesu, sicer v lasti države, naj ne bi bili zadovoljni z njegovim medijskim nastopanjem – v njem naj bi prepoznali elemente javnega delovanja, ki so škodljivi za podjetje. Oziroma, če smo natančnejši, elemente kršitev Etičnega kodeksa, ki so ga nedavno sprejeli. Na straneh Siola sta omenjena novinarja zapisala:

Prej omenjeni kodeks zaposlenim na Elesu namreč od oktobra letos prepoveduje:

posredno ali neposredno diskriminacijo zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikalni organizaciji, narodnostnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin.

med nedopustna ravnanja pa šteje tudi komentiranje družbenopolitičnega dogajanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji kot tudi izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti.

Siol Brščič Cirman

Začetek Cirmanovega in Vukovićevega prispevka na straneh Siola

In kaj piše v Etičnem kodeksu?

Sledi presenečenje: v omenjenem kodeksu, ki šteje med temeljne dokumente družbe in je objavljen na njihovi spletni strani, vključno z uvodnikom direktorja Aleksandra Mervarja, ki nosi datum september 2018, ne bomo našli navedenih formulacij. Dopuščam možnost, da obstaja še kakšen drugačen etični pravilnik, čeprav se novinarja ne sklicujeta nanj, toda v omenjenem kodeksu piše nekaj drugega.

Pod točko 3.3 z naslovom »Delovno okolje« naletimo na opis, kako se mora zaposleni obnašati na delovnem mestu. Formulacija, da kodeks nekaj »prepoveduje«, je premočna, smisel točke je preprečevanju možne diskriminacije na delovnem mestu in v medsebojnih odnosih, ne regulira pa npr. javnega nastopanja zaposlenih:

V družbi ELES si prizadevamo vzdrževati zdravo, varno in produktivno delovno okolje brez posredne ali neposredne diskriminacije zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikalni organizaciji, narodnostnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin. Na delovnem mestu ne dopuščamo vedenja, ki ustvarja nedelovno, nespodbudno ali žaljivo delovno okolje. Med nedopustna vedenja štejemo tudi nespoštovanje pravic iz delovnega razmerja, grožnje, nasilje, posest katerega koli orožja in uporabo snemalnih naprav za drugačne namene, kot je dovoljeno. Prav tako med nedopustna ravnanja na delovnem mestu uvrščamo delo pod vplivom alkohola in opojnih substanc.

Kot vidimo, novinarja v članku povzameta del te, sicer nekoliko drugače kontekstualizirane, točke iz kodeksa. Toda pravo uganko predstavlja naslednji del trditve, ki za nedopustna ravnanja šteje tudi komentiranje družbenopolitičnega dogajanja in za nameček še izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti. Še manj je iz kodeksa prezentno, ali se takšna praksa nanaša le na dejavnosti v času delovnega procesa.

Česa v kodeksu ni: neprimerna mnenja in komentiranje

No, citiranega dela v kodeksu sploh ni najti: ta ne omenja komentiranja, ne omenja družbenopolitičnega dogajanja in izražanja neprimernih mnenj. Sam bi dejal, da na srečo, ker bi takšna dikcija že predstavljala močan poseg v ustavno pravico do svobode izražanja, tudi tedaj, če bi kodeks ali interni pravilnik nekako reguliral »zgolj« uporabo spletnih orodij zaposlenih v delovnem času, o čemer pa v njem tudi ne bomo našli prav nobene misli.

Ni prvič, da je Eles moral reagirati na Brščičeve sovražne izjave v medijih. 11. maja 2017 je objavil javni demanti, v katerem je podjetje obsodilo vsakršne oblike sovražnega govora in spodbujanja k nasilju, opozorilo na svoje visoke etične standarde, omenilo sprejeti Etični kodeks družbe, ki so ga pri svojem delu dolžni upoštevati vsi zaposleni v družbi, na koncu pa poudarilo, da je Brščič »le eden« od zaposlenih in da je na Janševi televiziji, kjer je sejal svoje strupene izjave, nastopil kot fizična oseba izven delovnega časa. S tem se je Eles hkrati distanciral od svojega zaposlenega in obenem skrušeno priznal, da na javne nastope svojih zaposlenih nima odločilnega vpliva.

Brščič Eles maj 1017

Elesov odziv na Brščiča: maj 2017

Radikalizacija sovražnega govora

Že večkrat sem ugotavljal, da smo v Sloveniji priča strahoviti radikalizaciji sovražnega in sovraštvenega govora v zadnjih letih. Niti najmanjšega dvoma ni, da zaradi skrbno načrtovane politične agende, sploh v času pred in po državnozborskih volitvah 3. junija letos, podkrepljene z izgradnjo Janševega strankarskega medijskega pogona z Orbanovim denarjem.

Brščič kot izrazit podpornik stranke SDS s svojo premišljeno, kontinuirano in sistematično sovražno govorico, ki si za svojo tarčo največkrat jemlje begunce, LGBT skupnost, Jude, nesporno posega v človekove pravice in v svojih javnih nastopih reproducira homofobne, ksenofobne in islamofobne stereotipe, na trenutke pa tudi do Judov. Ne gre pozabiti, da je bil nekoč zaposlen kot državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše – zasedal je podobno pozicijo, ki jo danes ob Marjanu Šarcu zaseda nek drug zloglasni sekretar. Povedano drugače: Črnčec je Brščič trenutne vlade.

Bi smeli Brščiču reči, da je fašist?

Težava nastopi, ko poskušamo v javnem diskurzu nekomu, ki je ksenofob, homofob, antisemit, to tudi naravnost povedati, kot je nedavno storil Luka Mesec, ki je Brščiča v parlamentu javno označil za fašista. Kasneje je ob napovedani tožbi, saj se slednji nenadoma začel čutiti užaljenega, čeprav je dober mesec pred tem podobne označbe jemal kot poklon, svoje besede ponovil in podkrepil z citatnimi dokazili. V teoriji argumentacije poznamo argument »ad Hitlerum«, varianto ekstremne oblike razprave »ad hominem«. Če nekoga primerjamo z Hitlerjem, ga običajno zato, da bi ga obremenili s fatalno in učinkovito analogijo, zaradi katere bo obveljal za neverodostojnega – ampak s tem smo največkrat razpravo speljali proč od razprave »ad rem«.

Ker se bo po napovedih zgodba o »fašistu Brščiču« znašla na sodišču, bo zanimivo spremljati njen razplet: nekomu dejati, da je X (homofob, fašist, nacist, ksenofob) ne more šteti za razpravo »ad hominem«, če smo ob tem navedli prepričljiva dokazila v podporo svoji trditvi. V najslabšem primeru se lahko v oceni zgolj motimo. Česar se običajno bojimo, ko kdo uporablja »težke« izraze takšnega kalibra, je nekaj drugega; da v javni razpravi, kjer se vse vpletene strani zmerjajo s fašisti, najbrž nikoli ne bomo deležni kakšnega posebej produktivnega napredovanja znanja in napredka v dialogu. In zdaj smo na tem, da smo v javnih debatah pri nas blizu takšnemu razpletu: desnica nenehno vpije o levem fašizmu, levica o desnem, sleherna smiselna razprava pa je videti, kakor da je obtičala globoko v močvirju brezplodnega vpitja, kjer kot edino merilo šteje le še moč glasilk.

Odvetnik Mike Godwin je pred več kot tremi desetletji zaslovel z odkritjem tako imenovanega Godwinovega zakona: z daljšanjem razprave se verjetnost, da se bo nekdo zatekel k argumentaciji primerjave z nacisti ali Hitlerjem, bliža vrednosti 1. Še zlasti velja za splet: ker je nacistični vodja na spletnih forumih tradicionalna metafora, ki pooseblja zlo, je primerjava z njim vselej enostavna, a nadvse učinkovita. Vendar pa ob vseh pomislekih velja naslednje: je prava cena za to, da bi se takšnemu disputu izognili, resnično lahko popolna odpoved »pretežkim« označbam, četudi so te nadvse natančne, ker nam je umirjen ton razprave bolj ljub od terminološke preciznosti in pravilnosti ocen? Res dvomim.

Brščič normalen označi za nacista...

Brščič konec oktobra, ko še ni bil užaljen ob označbah, temveč se je počutil normalnega

Odličen v vlogi žrtve

Morda so medijska pričakovanja o sankcijah proti Brščiču pretirana. Cirman in Vuković ob sklicevanju na dikcijo Etičnega kodeksa zapišeta tudi, da je omenjeni svojčas zanikal holokavst. Čeprav ob prebiranju njegovih strupenih stališč res naletimo na nezaslišani festival sovraštva, sam tega ne mislim: v prispevku z naslovom Je Brščič res zanikal holokavst? sem poskušal natančno pojasniti, zakaj stališče o kulpabilizaciji Nemcev, ki jo menda s pomočjo »holokavstologije« domnevno izvajajo Judje, res še nikakor ne implicira zanikanja holokavsta. Želim povedati naslednje: že res, da si številni želijo sankcij za Brščiča, toda v preveliki vnemi gredo predaleč in mu pripisujejo prepričanja in besede, ki niso njegova, s čimer mu polagajo v roke dodatno municijo za obrambo. Za katero pa že vemo, da ne bo ravno milozvočna.

Takšne korake preveč zna, kot smo videli, Elesov strokovnjak v svoji strogi premišljenosti in s podporo strankarsko-medijskega aparata, ki nikakor ni majhen, vedno znova učinkovito kaznovati na način, da svojo pozicijo prikaže kot pozicijo ultimativne žrtve in vnovične levičarske zarote ali najmanj zaplankanosti. S čimer vsi, ki bi mu z veseljem jemali svobodo do besede ali ga vrgli iz službe, res ne bodo dosegli želenega cilja. Sam sicer mislim, da bi v kakšni drugi državi Brščič že bil kaznovan zaradi širjenja hujskaštva in sovražnega govora. V Sloveniji pa iz razlogov, ki sem jih že večkrat navedel in za katere sta pretežno odgovorna tožilstvo in (leva) politika, tega ni mogoče pričakovati.

P. S.

Po tistem, ko sem besedilo že objavil, sem po opozorilu bralca ugotovil, da je moje čudenje novinarjema Siola odveč, pojaviti pa se sme neko drugo. Namreč Eles je objavil kar dve verziji svojega Etičnega kodeksa, čeprav obe nosita datum september 2018, kar je bizarnost po sebi. Metapodatkovna analiza pokaže, da je bil omenjeni stavek najbrž vrinjen naknadno – morda ravno z mislijo na čisto določeno osebo. Sam sem zgoraj citiral tisto, ki jo najde Google in navede kot prvi zadetek. Druga je dostopna v zavihku Korporativna integriteta in vsebuje stavek, ki sem ga pogrešal, oziroma je ta celo daljši:

Med nedopustna ravnanja štejemo tudi komentiranje družbeno političnega dogajanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji kot tudi izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti s strani zaposlenih, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom ali ugledu delodajalca.

Vse zadrege, omenjene zgoraj, pa ostajajo nespremenjene. Še več, poraja se dodatno vprašanje, zakaj Eles uporablja kar dva različna Etična kodeksa, kateri je ustreznejši in sploh relevanten.

Več:

Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega

Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

Fašizem kot neresna zadeva: o trendu njegove minimizacije

Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi

Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka

Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva