Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi

Za nami je posvet predsednika republike Boruta Pahorja o svobodi govora in sovražnem govoru, ki je enkrat več pokazal, zakaj glede odločnejšega boja proti slednjemu  stopicamo na mestu. Tu je nekaj kratkih, nepovezanih misli o njem.

Zakaj bi morali biti presenečeni?

Končna ugotovitev: Ja, res smo presenečeni, da posvet ni prenesel jasnega odgovora. Skoraj takšno presenečenje je bilo, kot tisto pri filozofu, ki je pisal samemu sebi in bil potem blazno začuden nad vsebino pisma, ko ga je prejel: »Predsednik republike Borut Pahor je zato gostil strokovni posvet, ki pa ni prinesel jasnega odgovora, kje so meje svobode govora. Udeleženci so se strinjali, da je svoboda govora temeljna demokratična pravica, a so imeli različna poglede, kaj sovražni govor pomeni in kako ga sankcionirati.«

Se pravi: sprva silovito paziš, da boš povabil tiste na desnici, ki v stampedu sovražnega govora ne vidijo nobene težave, ker jih mimikretično skrbi zgolj svoboda besede (povabljeni Žiga Turk, Peter Jambrek, Matej Avbelj, Ernest Petrič, Matevž Tomšič, Jan Zobec itd.), potem pa si blazno presenečen, ker »ni jasnega odgovora« in ker imajo ljudje različne poglede, kaj sovražni govor je! In, seveda, so s tabo, beri predsednikom republike, presenečeni tudi mediji, ki te povzamejo. No, v obrambo filozofu je treba povedati, da je to storil zaradi preizkusa filozofske metode. Predsednik Pahor pa zgolj zaradi famoznega uravnoteževanja.

Abstrakcionizem dejanj

Predsednik je svoj posvet, v katerem je opravil zgolj vlogo moderatorja, začel z nagovorom. Kjer je pojasnil, da se je zanj odločil, ker se je že dlje časa spraševal, kje je meja med njima, pa tudi zato, ker je občasno deležen očitkov, da se glede te problematike premalokrat oglasi. Oziroma, kot je dejal, ga je »pripravljal precej časa, vestno in z veliko mero intelektualne in politične radovednosti.« Zanimalo ga je, »ali je mogoče, in kaj je mogoče povedati novega, zlasti novega, glede varovanja svobode govora in varovanja pred zlorabo svobode govora, sovražnega govora.« Ob tem je nekaj malega zaupal o javni percepciji menda njegovega velikega angažmaja:

»Skoraj ne mine moj javni nastop, zlasti v zadnjih letih, da ne bi pozval k medsebojnemu spoštovanju in strpnosti. In vendar za določen krog javnosti velja, da sem do sovražnega govora preveč strpen in da se glede tega premalokrat oglasim, saj, če se, najprej spregovorim o svobodi govora.«

No, me veseli, da je Pahor opazil nekaj, kar mu očitam sam in nisem opazil, da še kdo: da abstraktni pozivi k strpnosti in »Radi se imejte« pač v nobenem kontekstu še ne morejo biti okvalificirani za obsodbo sovražnega govora ali svarilo pred njim. Kot je zame tudi simptom, kar je končno zaznal, da vsakič znova omenjati in dajati prednost svobodi izražanja v razpravi o sovražnem govoru pomeni jasno preferenčno opredelitev. In ravno to se je potem zgodilo na omenjenem posvetu: tisti, ki jim Pahor miselno najraje sledi, so sredi eskalacije sovraštva pri nas potem uporabili najbolj dramatične izraze ob zaklinjanju, kako pomembna da je pravica do svobode izražanja, o omenjenem sovraštvu pa niso niti črhnili.

Brezsubstančnost razprave

Če bi sledili staremu antičnemu retoričnemu načelu »Quis, quid, ubi, quibus auxiliis, cur, quomodo, quando?«, bi v analizi zlahka prišli do substance posveta. Ki je bil slab in to je razlog: kolikokrat so udeleženci povedali, kdo po njihovem izvaja sovražni govor, kolikokrat, kdo je njegova žrtev, kaj točno je, navedli konkretne primere in orodja? Bolj malo. Mislim, da so zgolj trije udeleženci uspeli izreči, da so trenutno največja njegova žrtev begunci. Skoraj noben ni omenil, kateri mediji in politiki ga širijo. Še več, kot že rečeno, se je paleta udeležencev raje ukvarjala z obrambo svobode govora in sovražnega govora niti omenila ni – vsaj v nekem delu razprave.

Koliko udeležencev je izzvalo predsednika?

Je kakšen od udeležencev omenil, da imajo dolžnosti tudi politiki in da je dolžnik tudi gostitelj, predsednik Pahor? Edini, ki je to res storil, je bil Matjaž Gruden iz direktorata za demokratično participacijo Sveta Evrope:

 »Gospod predsednik, verjamem, da je organizacija današnjega posveta plod vašega razmišljanja, ali bi lahko tudi vi osebno na tem področju naredili več. V tem razmišljanju vas podpiram in ga pozdravljam, saj je odgovor vsekakor odločen da.«

Naj navedem še eno odlično poanto: »V Sloveniji zelo veliko govorimo o človekovih pravicah in svoboščinah tistih, ki sovražijo, zelo malo pa o človekovih pravicah tistih, ki so sovraženi.«

Turkovi fašisti

Posvet pri predsedniku si bomo spet zapomnili po težko dojemljivih nesmislih, ki jih je tudi tam uporabljal dr. Žiga Turk. Njegov novi ad Hitlerum je zvenel takole:

»Svoboda govora za fašiste naredi manj škode kot nesvoboda, ki jo kontrolirajo fašisti. Točno to se je zgodilo v Nemčiji. V nesvobodnem okolju so prišli na oblast nacisti in so izkoristili to nesvobodno okolje za širjenje sovraštva in nestrpnosti.«

Povedano drugače: nacisti so za Turka bili žrtve nesvobodnega okolja – če bi uživali več svobode govora, bi potem naredil manj traparij. Zato »fašisti s svobodo govora naredijo manj škode kot fašisti z možnostjo omejevati govor«. No, smo pa razumeli njegovo pojasnilo Socialnim demokratom, da besede ne ubijajo, temveč ojačajo duha, najbrž tudi telo.

Brez posegov države

Enega najbolj perfidnih apelov v zadnjem času proizvajajo vsi, ki danes svarijo, da bi se morala država in politika (sic!) vzdržati presoj o sovražnem govoru. Kar je storil dr. Matevž Tomšič:

Država in politika naj se v zadeve, povezane s svobodo izražanja, čim manj vmešavata, naj to počneta v skrajnih primerih. Sicer lahko postane boj proti sovražnemu govoru zdravilo, ki je bolj nevarno od bolezni. In tudi pokonča pacienta.

Igra je menda jasna: seveda mora država, končno tudi parlament, storiti vse v borbi proti sovražnemu govoru in tega ni mogoče enačiti s poskusi cenzure – kar je zdaj priljubljena tehnika zastraševanja. So pa mokre sanje vseh, ki v politiki sovraštva ne vidijo nikakršnega problema, celo nasprotno, razumljivo usmerjene v to, da bi se ga pustilo pri miru in ne ustavljalo.

Zmanipulirano branje

Če bi živeli v razviti demokraciji z normalno pravniško kulturo javne razprave, bi cel niz organizacij in cehovskih združenj moral reagirati na besede dr. Mateja Avblja. Ta je uspel trditi nič manj kot to, da v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice sovražni govor referira na le tri zelo omejene kontekste, in sicer ko gre za pozive k diskriminaciji na rasni ali etnični osnovi, za negacionizem in za poveličevanje totalitarnih režimov:

Ko gre za svobodo izražanja, ločujemo tisti govor, ki ne uživa nikakršnega varovanja, ki ne uživa niti varovanja niti Evropske konvencije za varovanje človekovih pravic, ki ne uživa niti ustavnopravnega varstva. Ta in samo ta govor je sovražni govor, ker pomeni zlorabo svobode izražanja in ga ESČP konsistentno, vseskozi obravnava v okviru 17. člena Evropske konvencije za varovanje človekovih pravic. Kaj ta sovražni govor v pravnem smislu je, so tri vrste izražanja: gre za izražanje, ki poziva k diskriminaciji, največkrat na etnični ali rasni osnovi, pri čemer so ti pozivi takšni, da lahko sprožijo nasilje. Torej konsistentno iz sodne prakse ESČP izhaja, da morajo ti pozivi nasilni ali skoraj nasilne narave. Druga oblika sovražnega govora, ki ne uživa kakršnekoli pravne zaščite, je negacionizem, torej zanikanje holokavsta, tretja oblika sovražnega govora je pa poveličevanje totalitarnih režimov in izražanje želja glede spreminjanja obstoječih demokratičnih ureditev v smeri totalitarne ureditve. To so tri kategorije znotraj prakse ESČP, ki označujejo, kaj je sovražni govor. Vse ostalo ni sovražni govor, ampak gre za prekoračitve meja svobode izražanja, ki jih ESČP presoja v okviru 10. člena Evropske konvencije za varovanje človekovih pravic. Tu bi se lahko pravna debata v bistvu končala.

Čeprav mu je dr. Rok Čeferin repliciral, češ da je sodna praksa bistveno bogatejša in da vsebuje primere zlorab svobode izražanja, kjer gre za zbujanje nestrpnosti in rabo žaljivih izrazov (navedel je primere »Le Pen proti Franciji«, »Norwood proti Združenemu kraljestvu«, »Vejdeland proti Švedski«), sta vehemenca in pozicija avtorja stališča dovolj dober razlog, da bi od domačih pravnikov smeli pričakovati jasno potrditev ali zanikanje njegovega faktično hitro preverljivega poduka navzočim. Čakamo.

Zadrege s tem, kakšen je status sovražnega govora

Avbljevo stališče »Kaj sovražni govor je, je popolnoma jasno, treba je pogledati sodno prakso ESČP« je naletelo na zanimiv dodatek pri dr. Dominiki Švarc Pipan, ki je kot državna sekretarka na Ministrstvu za pravosodje ocenila, da »sovražni govor ni pravni pojem«, kar je, čisto mimogrede, tudi stališče dr. Boštjana M. Zupančiča.

Misterij, zakaj ga potem, vsaj po mnenju nekaterih, moramo kazensko preganjati, še vedno ni razrešen. Podobno, kot ni jasno, ali ima prav dr. Nataša Pirc Musar, ki pravi »Ni treba vsakega sovražnega govora kazenskopravno preganjati«, kar seveda predpostavlja dve vrsti sovražnega govora, pregonljivega in nepregonljivega, ali pa dr. Avbelj, ki meni, da se preveč pogovarjamo o sovražnem govoru »na nepravni način«. Zanj, za razliko od sekretarke, »sovražni govor je pravni pojem«, vendar pa, po drugi strani, »v sociološkem smislu ne obstaja.«

Povedano na kratko: udeleženci, vsi po vrsti pravniki, ne soglašajo niti v tem, ali sovražni govor je pravni pojem ali ne, ali je vselej pregonljiv ali morda včasih ni, pa tudi o tem ne, ali obstajajo še neke druge vrste sovražnega govora v sociološkem, torej nepravnem smislu.

Kar smo pa skoraj enotno slišali iz ust vseh, je menda popolna ustreznost dane zakonodaje, ki je ni treba spreminjati. Zaradi nje, ker je tako ustrezna, kot vemo in smo tudi nekajkrat slišali (dr. Neža Kogovšek Šalomon), danes sovražnega govora tožilke in tožilci praktično ne prepoznavajo, zato obsodilnih sodb skoraj ni. Kar pomeni zgolj, da tožilci in sodniki ne znajo brati zakonskih podlag, še zlasti 297. člena Kazenskega zakonika.

Spremeniti glave

V praksi to pomeni naslednje: zakoni so dobri, ampak nihče po njih ne zna pravilno in kompetentno presojati in soditi. Ker se s tem globoko ne strinjam, sem, očitno nadvse osamljen v svojem prepričanju, predlani skromno sugeriral spremembo tega člena. Moj argument je preprost: kako verjetno je, da bi skoraj vse tožilke in tožilci in sodnice in sodniki napak interpretirali omenjeni člen in kaj je posledično lažje spremeniti, besedilo kratkega člena ali domnevno zgrešena in napačna stališča skoraj slehernega med njimi v državi? Na ministrstvu za pravosodje očitno mislijo, da bo lažje spremeniti glave tožilcev in sodnikov.

Zato naslovni poudarek na MMC RTV Slovenija »V Sloveniji sovražni govor pravno redko preganjamo« res ne bi smel nikogar presenetiti. Še dobro, da zakonska podlaga za pregon štima.

Več:

Predsednikovi stari triki: kako ne obsoditi sovražnega govora

Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega

Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka

Nov Kučanov ukaz, nov veliki pok: sovražni govor in paranoja

Šketa v Tedniku: sovražni govor kot kvadratura kroga

Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?