::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Pahorjeva nova teorija iskrenosti: koliko šteje?

Predsednik države ima razloge za zmagoslavje: domislil se je elegantnega alibija za svoje početje, za svoj neznosno populističen »slog predsednikovanja«, kot temu pravijo, z vsemi nenavadnimi mesarskimi, frizerskimi in cestarskami eskapadami vred. Njegov razlagalni konstrukt utemeljitve je umetelno zvit, nikakor ne enostaven – kar je za njegovo politično delovanje precej značilno.

Ker se je psihološka inovacija iz njegove predsedniške kampanje leta 2012 tako zelo dobro prijela in mu prinesla izjemne ratinge v priljubljenosti, je ni samo opustil v svojem mandatu in z njo kar nadaljuje, temveč jo namerava po vsem sodeč ponoviti tudi v letošnji predsedniški tekmi. Zmagujočega piarovskega trika se pač ne menja.

A ne le to: Pahor je že pred letom ali dvema začel razvijati misel, da bi lahko svoj flirtajoči populizem tako rekoč patentiral v teh krutih svetovnih razmerah – kot je to misel v Delu dodatno promoviral Matjaž Gruden – in jo prodal za nič manj kot novo teorijo komunikacijske iskrenosti, ker se, pozor, svet pač modernizira, politika pa je ostala odtujena. Perfidno, skratka: komunikacijski marketing plehkega populizma prepakirati v sodobno politično vrlino, v »popularizem«, za vse prihodnje rodove politikov, in se ob tem razglasiti za vizionarja.

Žrtev ni bilo treba čakati dolgo: mimo so prišli nacionalka in njeni novinarki Rosvita Pesek in Tanja Gobec. Pa si poglejmo, kako mu je uspelo.

pahor-intervju-iskrenost-insert

Pahor z običajnim dvignjenim kazalcem: iz njegovega pogovora z novinarkama

Prvi Pahorjev korak: »Tak sem«

Priznajmo vendar: predsednikova mimikrija populističnega blefa deluje elegantno in domišljeno. Sestavljena je iz dveh med sabo povezanih alibijev: v prvem Pahor pledira za odpuščanje grehov, njegov prvi je tu res preprost, je izjava skesanca, ki ga ujamejo, ko skače čez plot:

»Tak sem.«

Točno to so solzave besede, ki jih je proti koncu enournega pogovora z njim na prvem programu TV Slovenija izrekel, ko je bil izzvan po pojasnjevanju svojega političnega instagramskega sloga: kakor da vse, kar počne, izvaja le zato, da bi našlo simpatično upodobitev na instagramu. Ker tak menda pač je, se nato lahko bere tudi kot priznanje lastne akratičnosti: »Ne morem si pomagati.«

Ko se sklicuje na svojo nespremenljivo naravo, želi poudariti dvoje: kot rečeno, najti izgovor pred očitki, da je njegovo iskanje všečnosti le piarovski trik (»Tak sem. Mene ta položaj ni spremenil.«), kajti če gre za permanentno naravo njegove osebnosti, je za te profane namene pač ni posvojil. Drugi del poudarka – in v tem se kaže njegove omenjena zvitost – zadeva odpuščanje, za katerega prosi. Tako kot skakalec čez plot pričakuje, da mu bo zaradi iskrenosti odpuščeno, Pahor računa na podobne učinke. Še več, da bi zakamufliral še to dejstvo, bo iskrenost zanj nenadoma postala, kot bomo videli v nadaljevanju, teoretski označevalec.

Ko ga je Tanja Gobec ob koncu pogovora povprašala po »kritikah na račun tudi vašega sloga predsednikovanja« v povezavi z njegovim političnim obiskom, ki ga je zasenčila fotografija »otožnega« Boruta, zaradi katere je sledila akcija imitiranja na družbenih omrežjih, imenovana »boruting«, je sicer predvidljivo zanikal, da bi namenoma z njeno objavo želel zmanjšati zanimanje za njegovo politično turnejo po Bližnjem vzhodu. Žal pa oba sobesednika do ključne točke, da se je to pač zgodilo, želeli ali ne, nista prišla. Njegovo pojasnilo je bilo zgolj, da je »fotografija bila iskrena«. Na tej točki je nato sledila zelo afektirana navezava na nov, drugi alibi:

»Moram eno stvar povedat, pa o tem razmišlja cel moderni svet. O odtujenosti politike od ljudi. Jaz ne mislim namreč, da ne bo nesporazuma, da je ta fotka na instagramu rešila ta problem odtujenosti, ampak mislim na cel moj politični slog, ki se je seveda spremenil v zadnjih letih, to ste vendarle lahko opazili.«

Drugi Pahorjev korak: vse neprehojene poti do src

Naslednji korak vsebuje omenjeni dodatno dimenzijo: ne samo, da Pahor »tak pač je«, da je rad ljudem všečen, po neki čudni koincidenci danes politični svet potrebuje točno takšne politike, kot je on. Zakaj? Ker se je politika odtujila od ljudi, on pa zna odpreti njihova srca.

Hkrati potemtakem trdi, da se ni spremenil, ponavlja »Tak sem, mene ta položaj ni spremenil« in priznava, da se je njegov slog spremenil. Distinkcija med pripoznanjem »narave« in »sloga« iz njegovih ust je ključna: če sam zatrjuje, da se slednji za razliko od njegove narave lahko spreminja in se tudi je spremenil, se vsaj glede njega ne more pretvarjati, da ga nima pod nadzorom.

Pahor se kot inovator postavlja na čelo moderne politike, ki bo politike kakor vrnila ljudem: prvi se morajo tako rekoč vrniti k drugim. V tem poudarku in v obratu proč od elit se lepo razbira klasičen koncept populizma, ki ga je uspel, o čemer sem večkrat pisal, spojiti s komunikacijskim populizmom všečnosti. Ob tem mu pride prav, da emfatično ponavlja, kako je on kot predsednik »reprezentant ljudstva« – kakor da to ni bil v svojih poprejšnjih političnih funkcijah. Povedano je takole naložil novinarkama:

»Odtujenost politike od ljudi, nesposobnost, da je vztrajala pri tradicionalnih vzorcih komunikacije z ljudmi, pri tem, ko so se razmere tako spremenile, je povečala njeno odtujenost. In da sem jaz prišel do ljudi, do njihove pameti in do njihovih src, sem moral ubrati dotlej popolnoma neprehojene poti. Sem in tja sem morda naredil korak preveč, morda ki se je zdel komu neprimeren. Ampak poskušal sem priti do ljudi in tudi danes poskušam priti do njih, ker jih predstavljam…«

pahor-intervju-iskrenost-mmc

Povzetek intervjuja na MMC RTV SLO z naslovnim poudarkom

Iskrenost kot temeljni element sodobnega politika

Pahorjeva inovacija moderne političnosti je seveda čisti nonsense: obljublja nov tip politika, a za ceno radikalne apolitičnosti, na kateri gradi, obenem temelji na tem, da se pretvarjamo, da nismo politiki, da smo na zasedenem mestu le po pomoti, a hkrati smo tam kot reprezentanti ljudstva. Malodane bi torej prihodnjega predsednika lahko izbrali kar z žrebom.

Nato je v intervjuju sledila njegova vpeljava končne razlage, kaj počnejo danes ambiciozni politiki v tako zelo spremenjenem svetu:

»Stvari v svetu se spreminjajo. Teh sprememb ne opazujete več samo v Sloveniji, ne opazujete več samo v Evropi, ampak po celem modernem svetu. Tisti, ki so ambiciozni in želijo predstavljati ljudi, morajo do njih priti na nove načine, morajo biti veliko bolj vztrajni, veliko bolj domiselni in veliko bolj iskreni. Veliko bolj iskreni, karkoli že to pomeni.«

Ob zaključku te afektirane ponovitve je Rosvita Pesek nato le še dodala: »In očitno vas tisti, ki odgovarjajo na javnomnenjske ankete, kjer ste vztrajno na prvih mestih, za to iskrenost tudi nagradijo.«

Dobro, se je pač mudilo končati oddajo, toda intervjuvančev uspeh je bil popoln: novinarko je uspel napeljati do točke, ko je spregovorila s pozicije nekega občega prepoznanja tega, kaj da je »iskrenost«. Za večino gledalcev je ta postala legitimna predsednikova razlaga. In le za manjši del lepo zveneči evfemizem za koketiranje in flirt, unarno potezo njegovega stila predsednikovanja.

Pahorjeva pojasnila moramo razumeti kot varanje, ker v njih enostavno manjka prepričljiva razlaga dobrobiti njegovega približevanja ljudem, ki jih, kot ponavljajoče pravi, predstavlja. Svojo komunikacijsko flirtanje nam predstavlja kot politično gesto iskrenosti, čeprav je dejansko le v funkciji samopromocije in plezanja po lestvici priljubljenosti. Drugih pozitivnih eksternalij za ljudstvo pač ni.

Argument iz iskrenosti

Na več drugih mestih (v posebni številki Dialogov, v številki Mladina Alternative o populizmu) sem opozoril na načine, s katerimi predsednik legitimira svoje flirtanje z ljudstvom. Vendar ga Pahor doslej še nikoli do omenjenega intervjuja ni artikuliral tako enoznačno s pomočjo politične ideje iskrenosti. Argument, ki ga ponuja, je približno takšen:

(a) Ljudstvo je izgubilo stik z odtujeno politično elito in ji več ne zaupa, ker ta ni iskrena.

(b) Kdor si povrne zaupanje, lahko to stori le z iskrenostjo.

(c) Če me ljudje sprejemajo in volijo, je to zaradi moje iskrenosti.

(d) Torej mi z iskrenostjo uspeva povrniti izgubljeno zaupanje ljudi.

Seveda je izpeljava sumljiva: da bi ga kot predsednika imeli radi zato, ker je iskren in ga kot takšnega prepoznajo, ni nujno res niti za tisto množico, ki mu verjame. Strinjati se ne moremo glede obojega: niti v tem, da je res takšen in tudi ne, da mu ljudje verjamejo. Lahko bi rekli, da je pred nami paradigmatska ločnica: državljani se tako rekoč ne delimo na tiste, ki jim je Pahor všečen in tiste, ki jim ni, marveč na one, ki jih prepriča v svoji domnevni iskrenosti in tiste, ki jih ne. Za te druge, če že moramo biti iskreni, je le dober blefer.

Holivudski aksiomi

Kako iskrena je ta politična zahteva po več iskrenosti v politiki? Ameriški moto komika Georga Burnsa je kasneje postal slaven in so ga začeli pripisovati kar Hollywoodu kot takšnemu:

What you need to succeed is sincerity, and if you can fake sincerity you’ve got it made. (Old Hollywood axiom)

Se pravi: »Kar potrebuješ, da bi uspel, je iskrenost; če boš znal hliniti iskrenost, si uspel. (Stari holivudski aksiom.)«

Bojim se, da imamo včasih dobre razloge nadgraditi filozofa Harryja Frankfurta: včasih je naše nakladanje tako dobro, da začnemo iskreno verjeti samemu sebi. Ko so nacionalkin intervju s Pahorjem delno povzeli v Odmevih istega dne, je voditelj Igor E. Bergant prav po koncu prispevka, kjer smo slišali tisti duplicirani Pahorjev čustveni apel k več iskrenosti, izrekel pomenljivi »Hm«. Kot je nekdo ob tem tvitnil, je s tem ta medmet dvignil na državotvorno raven.

Mimogrede, če bo ostalo le pri »Hm« kot edinem sicer simpatičnem komentarju, bo to seveda rahlo premalo glede naših pričakovanj do novinarjev…

Povezava iskrenosti z retoriko

Čeprav Pahor svojo teoretsko igračko predlaga za novo platformo delovanja vsem politikom, si s tem ne znamo veliko pomagati. Še vedno namreč ne vemo, kaj si pod iskrenostjo natančneje predstavlja. Zdi se, da z njo meri na to, kar počne, način približevanja ljudem, neko obliko neposrednega in pristnega stika z ljudmi, ki se jim je menda politika priskutila. No, ob iskanju njegovih poprejšnjih tematizacij iskrenosti naletimo na presenečenje. Prva zadeva povezavo iskrenosti z retoriko. V njegovem miselnem horizontu je torej iskrenost, seveda ne izključno, dimenzija prepričljivega govora:

Predsednik republike je v slavnostnem nagovoru dejal, da po njegovem mnenju ni dobrih in slabih govornikov, so le iskreni in neiskreni. “V svoji dolgi politični karieri sem imel priložnost prisluhniti ljudem, ki so bili pri izbiri besed nerodni, a so govorili s strastjo in verjeli v svoje besede, da so name naredili vtis. Uspeli so me prepričati,” je dejal predsednik in nadaljeval, da je imel priložnost prisluhniti tudi govornikom, katerih govor je bil v formalnem smislu popoln.

Malce bi nas lahko zaskrbel metanivo, če ne bi bil zelo pahorjanski: iskreni smo takrat, če kot govorci naredimo vtis iskrenosti. Presenetljivo se v klasični shemi retoričnih elementov, kot so ethos, pathos in logos, ob priložnosti srečanja z mladimi debaterji zelo nekonvencialno postavi proti strastem (pathosu) in pade v protislovje: slednje se mu zdijo pomembni element prepričljivosti in iskrenosti, po drugi strani pa zapiše nekaj, čemur bi lahko sledil tudi sam: »A potrebno se je učiti in razvijati veščine govora in debatiranja. Zlasti, če debatiramo iskreno in s strastjo. Vsi smo samo ljudje, strast in iskrenost pa nas lahko zaneseta.«

Pahorjeva fascinacija nad Trumpovo zmago

Naslednji izraziti kontekst in edini, ki ga še najdemo, je presenetljiv in se navezuje na dokaj nepričakovano zmago Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah. Tako kot v vseh naštetih primerih se zdi, da Pahor v svojem komentarju zmage poveže iskrenost s komunikacijo in retoriko, prvo pa vidi kot ključni element prepričljivosti na volitvah:

“Pokazalo se je, kako zelo je pomembno vprašanje iskrenosti v komunikaciji med politiko in javnostjo … Ta iskrenost je temelj zaupanja sicer in tudi v politiki,” je poudaril in pojasnil: “Ni nujno, da tisti, ki vodi državne zadeve, s svojimi stališči ugaja vsem. Morajo pa tisti, ki se ne strinjajo z njegovimi odločitvami, verjeti, da misli iskreno.”

Če bi komentar analizirali precizno, je Trumpova zmaga zanj posledica uspešnega vtisa iskrenosti. Pahor se tokrat ne izreče o iskrenosti po sebi, zato se dihotomija med »biti iskren« in »verjeti, da je iskren« ohranja. Kakor da bi v času zmage ameriškega predsednika še bolj dozorelo spoznanje našega, kaj je zmagovita karta, ko se podajaš na volitve, in to ne glede na pravilnost presoje. Pahor torej verjame, da je s Trumpom v dobri družbi modernih politikov, ki sledijo duhu časa – ironično sem prav v primerjavi med njima še pred volitvami našel številne podobnosti.

Zakaj ne zaupati menda iskrenim politikom

Ne samo v Hollywoodu, skepso do iskrenih politikov zagovarjajo tudi številni politični teoretiki in zgodovinarji. Pahor je navzlic zvitosti alibijev svojo izbiro postavil pod vprašaj.

David Runciman v svoji odmevni knjigi »Political hypocrisy« ugotavlja, da nam sicer vladajo hipokriti, naša naloga pa je, da jih razkrinkamo, vendar je to najtežje storiti takrat, ko se politiki pretvarjajo, da so lahko povsem iskreni. »Najbolj nevarna oblika politične hipokrizije je trditi, da lahko imamo politiko brez hipokrizije«. V svoji analizi iskrenosti in resnice v politiki pojasnjuje ta pojma v perspektivi sodobne politične misli, začenši Hobbsom, Mandevillom, Jeffersonom, Benthamom, Sidgwickom in Orwellom – pa vse do Oliverja Cromwella in Hillary Clinton.

V poglavjih o politični iskrenosti goji strogo skepso do nje, recimo: »Politiki se lahko znajdejo v obdobju, ko je zanje najbolje, da si nadenejo masko iskrenosti, da bi bilo videti, kot da ne nosijo prav nobene maske.«

Na podoben način se ukvarja z zgodovino politične iskrenosti Elizabett Markovits v svojem delu »The politics of sincerity : Plato, frank speech an d democratic judgment« in politični diskurz danes poveže z možnostjo varanja v komunikaciji. Stanje primerja z antično parrhesia, svobodo izražanja in pravico do njega, ki jo razume tudi kot demokratično normo, s katero se lahko spopadamo s tveganjem prevare in zagotovimo, da so politični voditelji odgovorni do javnosti. Za kar pledira, je upor proti »hiper-iskrenosti« politikov, ko parrhesia državljanov nenadoma postane retorični trop, ki nas pripelje do »retorike anti-retorike«, značilne poteze sodobnega političnega govora.

Pahor je svoja pojasnila o iskrenosti skoraj izključno povezal s pogovorno spretnostjo in učinki retorične prepričljivosti: pri tem je za zgled vzel Trumpa. Zato bi smeli zaključiti: bati se je danajskih politikov, ki nam prinašajo darove iskrenosti.

Športni odvisniki in izzivi zanje

Sicer pa: res ni preveč spodbudno, in to ne leti na omenjeni novinarki, temveč velja generalno, če po letu 2012 novinarji predsednika mediji zmerom niso zmožni izzvati s čim več od tistega »Nekaterim se vaš slog opravljanja funkcije zdi problematičen«. Po petih letih si celo adrenalinsko-športni odvisnik, kot priznava Pahor zase, verjetno želi malce več dialoške dinamike in ostrejših izzivov. Državljani pa sploh.

Več:

Pahor kot mornar in suspenz političnega mnenja

Predsednik trola, mediji sponzorirajo

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne

Information

This entry was posted on 16/01/2017 by in argumentacija,mediji,politika and tagged , , , , .
%d bloggers like this: