Židanov kiks: ko je težko priznati napako

Po tistem, ko sem v prispevku Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom pretresel škandalozno opazko Dejana Židana in obenem problematiziral, kako protežirani so v svoji nedotakljivosti nekateri politiki v medijih, se je z veliko distanco le našel prvi novinar, tokrat novinarka, ki ga je konkretneje povprašala po smiselnosti stališča o ogrožanju obstoja lastnega naroda, če beremo tuje knjige, ne pa slovenskih.

Tanja Gobec je z zamudo reševala novinarski ceh pred tem, kar sem opisal kot Sherlockov sindrom – da naši psi čuvaji neradi zalajajo, ko imajo opravka z osebo, ki jo poznajo.

Motiti se je človeško, ampak politiki se ne

Pričakovali bi, da bo Židan ob izzivu komentarja za najširšo javnost svoje stališče omilil ali umaknil. Motiti se je pač človeško. Kajti, za božjo voljo, kdo pri zdravi pameti bi hitel razlagati, da našemu narod pretita internacionalizacija in globalizacija ter da »vsak pogovor, ko ne uporabiš pristne in klene slovenske besede, ogroža naš obstoj kot naroda«, kot je komentiral v sumljivo polomljeni slovenščini?

Židan Politično Gobec

Židan ni priznal kiksa: v oddaji Politično s Tanjo Gobec

Ampak ne, tako kot v Sloveniji ne gojimo politične kulture in naši politiki ne prevzemajo krivde in odgovornosti nase, še manj odstopajo s svojih funkcij ali sprejemajo sankcij, tudi svojih lastnih besed, kadar ga biksajo, niso pripravljeni obžalovati in jih umakniti. Ne, to pa ne! In tako je samozavestni Židan v studijskem pogovoru z novinarko kar vztrajal pri svojem:

»Morate se zavedati, da sem govoril na vseslovenskem kongresu našim zamejcem. Jaz poznam, kaj se dogaja, vedno manj jih govori slovenski jezik in enostavno kot slovenska skupnost marsikje tudi izginjamo in želel sem poudariti, da ob tem, da podpiram globalizacijo, podpiram tudi tole, da mednarodno delujemo, so pa tudi tveganja…«

Lažna dilema

S ponovitvijo svoje teze je predsednik parlamenta kar sam zanikal vse tiste, tudi novinarje, ki so v njegovih besedah videli zgolj nepomemben lapsus. Zdaj, ko vztraja pri svojem, ga na tak način ne morejo več najbolje opravičevati.

No, mimogrede si je premislil glede nevarnosti globalizacije in internacionalizacije, kar je resnično pohvalno, potem pa izpostavil ogromno tveganje… Skratka, našim zamejcem predsednik še dalje svetuje, da ne ogrožajo obstoja slovenskega naroda z branjem »tujih knjig«, berejo naj slovenske, uporabljajo naj naš jezik v vsakodnevni komunikaciji in ne tistega, ki jih obkroža. Predsedniku parlamenta in stranke SD se še vedno ni utrnilo, da je ta dilema med »tujimi knjigami« in »domačimi knjigami«, kot jo je disjunktivno zastavil, lažna in povsem zgrešena. Seveda potrebujemo oboje.

In potem so v Mladini v svojem standardnem naboru izjav tedna opazili enkrat več, da je predsednik državnega zbora »v pojasnilu svoje izjave o ogroženosti obstoja slovenskega naroda zaradi branja tujih knjig pozabil na skrb za rodilnik«:

»Če v tem času ne govorimo slovenščino, če ne beremo slovensko knjigo takrat, ko je mogoče brati slovensko knjigo, v bistvu ne skrbimo zadosti za nekaj, kar pa je pomembno.«

No, pa pustimo slovnico. Če tak napotek zamejcem beremo dosledno, takoj opazimo, da je z njim že omilil svojo začetno tezo: ta je bila, da naši zamejci ogrožajo obstoj slovenskega naroda, če ne govorijo slovensko, sedaj je pristal le pri očitku, da »ne skrbijo zadosti za nekaj, kar je pomembno«. Kaj je precej manj od ogrožanja narodove substance in še vedno preveč kot obtožba.

Zamejci, ki ogrožajo obstoj naroda

In še nekaj je Židanu v svojem nerodnem vztrajanju pri začetni tezi brez posutja s pepelom uspelo. Da je namreč očitek v pojasnilu omejil predvsem na zamejce. Če upoštevamo zožitev njegovega konteksta in sklicevanje, da je na parlamentu naslavljal prav njih, je njegov obtožba še dodatno komična. Namreč verjeti, da obstoj našega naroda ogrožajo pripadniki slovenske narodne skupnosti, ki živijo onstran državnih meja, in predvsem njih obtožiti, da premalo govorijo in berejo slovensko, predstavlja res nedostojno in nesramno dejanje, ki je najbrž velikokrat v nasprotju z dejstvi.

In tako se je Židan svoje nerodne izjave obranil s tem, da se je še bolj nerodno zapletel. Ima pa zopet srečo, kar velja za naše politike vedno znova: novinarjem ni mar ali niso sposobni opaziti.

Sekretar kot žrtev: od ksenofobije in sovražnega govora so ostali »ostri tviti«

Kako so se odzvali množični mediji na premierni nastop Šarčevega državnega sekretarja Damirja Črnčeca na TV Slovenija? Relativno skromno.

O njegovem ekskluzivnem nastopu, prvem večjem po intervjuju za Siol, sem še isti dan pisal v zapisu Dvojni pakt nenačelnosti: Črnčec vztraja pri svojih tvitih in zapisih o beguncih in opozoril na dvojno nenačelnost. Šarčevo, ker ima od sebi odkritega ksenofoba in homofoba, ki si ni premislil glede svojih tvitov in zapisov, a vse to kot premier tolerira, nato pa Črnčecevo, ki za ceno svoje pozicije pristaja na zahtevo svojega šefa, da svobodno ne piše več tistega, kar misli.

Sekretar je v intervjuju s Tanjo Gobec ponudil nekaj iztočnic. Oglejmo si zapisa v Večeru in Dnevniku.

Večerov in Dnevnikov pristop

Večerov povzetek nosi naslov Damir Črnčec: Politika Janše je zgolj maščevalnost. Tviti o migrantih: Deležen sem bil številnih diskreditacij, Dnevnikov pa Damir Črnčec o tem, da je v politiki tako, da kdor ne mara vročine, naj ne hodi v kuhinjo.

V prvem se naslovni poudarek osredotoča na izjavo nekdanjega tesnega Janševega sodelavca, ki je v studiu povedal, da je »vodja največje opozicijske stranke politični dinozaver v digitalni dobi. Politika, ki jo vodi, je zgolj maščevalnost«. Naslednji stavek pa daje prednost pojasnilu, da je bil zaradi tvitov o migrantih deležen številnih negativnih opazk.

V drugem, Dnevnikovem, prinaša naslovni poudarek pojasnilo, da ne bo šel »po poti iskanja zadoščenja na sodišču«, saj mora kot politik biti bolj toleranten do kritik na svoj račun.

Ampak niti Večer in ne Dnevnik nista uspela ugotoviti, da je najbrž nekaj strahovito narobe s tem, če Šarčev državni sekretar še naprej vztraja pri svojih sovražnih stališčih do beguncev in svojih rešitvah varnostnega vprašanja. Mimogrede, velikokrat je zapisal in ponovil, da bomo problem begunske krize v Sloveniji rešili šele v trenutku, ko bo iz države izgnan zadnji begunec. Temu je celo dejal »nulta stopnja tolerance«.

Kakšno je potemtakem še zmerom stališče Šarčevega najtesnejšega sodelavca in sekretarja za nacionalno varnost, glede katerega ni spremenil mnenja? Mar ni prvovrstni škandal, da vztraja pri svoji homofobiji in ksenofobiji? V kakšni državi živimo, v kateri novinarji tega ne znajo opaziti?

črnčec večer žrtev

Črnčec kot skoraj žrtev v Večeru

Črnčec je bolj prikazan kot žrtev

Še huje, če bi iskali poudarke v Večerovem in Delovem zapisu, potem je pretežna intonacija na sekretarjevi repliki na očitke o ksenofobiji. Poglejmo Večerov citat:

Še njegovi do migrantov (imenoval jih je organizirani nasilni kriminalci) in slovenske varnostne politike zelo ostri tviti, ki so dvigali prah, preden je šel po lanskih predčasnih parlamentarnih volitvah v novo izvršno oblast, čemur se je najbolj zoperstavljala Levica. “Levica je premislila. Tudi jaz sem premislil,” je rekel v nedeljo zvečer za TV Slovenija. “Sem pa bil deležen številnih diskreditacij in diskriminacij, zelo trdih izrazov. Odločil sem se, da ne bom šel po poti iskanja zadoščenja na sodišču. V politiki je tako, da kdor ne mara vročine, naj ne hodi v kuhinjo. To sem sprejel na ta način.” Da je svoboda govora v Sloveniji široka, pravi, in da za nobenega od tvitov ali zapisov na facebooku ni bil preganjan, kaj šele obsojen.

Bil je deležen diskreditacij in diskriminacij (?), lahko bi koga preganjal, pa tega milostno ne bo storil. Ker je pač zdaj politik. Razen tega ni bil preganjan ali obsojen, ker je pri nas še svoboda govora in lahko pove, kar misli. In še vedno misli točno to, kar je napisal. Novinarka Tanja Gobec ga je sicer pozabila vprašati, kako svobodnega se potem v tej svobodi govora počuti glede na to, da mu je šef prepovedal javne objave tega, kar svobodno misli?

Poglejmo še Dnevnikov citat:

Naj povem, kar se samih tvitov tiče, sem bil deležen številnih diskreditacij in diskriminacij, zelo trdih izrazov, ki seveda imajo razno razne elemente. Odločil sem se, da ne bom šel po poti iskanja zadoščenja na sodišču, kajti v politiki je tako, da kdor ne mara vročine, naj ne hodi v kuhinjo, kot pravi star pregovor. To sem sprejel na ta način.

Poudarek je praktično enak kot pri Večeru. Zaključimo lahko, da je sekretar v obeh primerih pretežno prezentiran kot nekdo, ki ne bo preganjal tistih, ki so ga (domnevno) diskreditirali. V tem smislu je pretežni poudarek zapisov na njem kot žrtvi.

Črnčec Dnevnik

Črnčec kot skoraj žrtev v Dnevniku

Spontani evfemizem glede sovražnega govora

V pojasnilu pod črto so pri Dnevniku dodali še nekaj konteksta, namreč znova o svobodi govora:

Damir Črnčec je glede svojih objav na družabnih omrežjih, ki so bile za nekatere sporne, povedal, da je v Sloveniji svoboda govora široka in da zaradi nobenega svojega čivka na twitterju ali zapisa na facebooku ni bil preganjan, kaj šele obsojen na kateremkoli sodišču v Sloveniji.

In zdaj seštejmo 2 + 2: v Večeru so njegov odgovor glede »svobode govora« in diskreditacij kontekstualizirali s pojasnilom, na kaj se razprava nanaša, namreč na »zelo ostre tvite, ki so dvigali prah«. Pri Dnevniku so ves kontekst podali skozi frazo »za nekatere sporne objave«.

Nekaj zgodovine za tiste s spominom zlate ribice. Bilo je 14. septembra 2018  in nastala je Mladinina peticija proti imenovanju Črnčeca za državnega sekretarja. Začetni stavek peticije se glasi: »Imenovanje ksenofoba, nestrpneža in promotorja sovražnega govora za državnega sekretarja in svetovalca za nacionalno varnost si zasluži rdeči karton!«. Približno pol leta kasneje smo torej žargon o sovražnem govoru, ksenofobu in nestrpnežu po izbiri novinarjev zamenjali za žargon o »za nekatere spornih objavah« in »ostrih tvitih«.

Tovrstni »spontani evfemizem« s strani slovenskih novinarjev in urednikov je po svoje inherentno razumljiv po vsebinski plati: ne moreš v istem prispevku Črnčeca prikazovati kot žrtev diskreditacij zaradi ksenofobije in obenem trditi, da je izvajalec sovražnega govora.

Mnogi si premislijo

Mimogrede, kako naj si razložimo njegov stavek »Levica je premislila, tudi jaz sem premislil«. Kajti vemo, da si Črnčec ni pre-mislil – v istem pogovoru je povedal, da pri izrečenih besedah o beguncih in istospolno usmerjenih vztraja. Premislil je torej na način, da je ugotovil, da si ni pre-mislil. Glede česa je premislila ali si pre-mislila Levica?

No, premislil si je tudi ustanovitelj Fakultete za državne in evropske študije, Peter Jambrek, ko je takole pojasnil razloge za odstranitev Črnčeca s funkcije dekana:

Na fakulteti in na sodišču obstaja debel fascikel o postopku predčasne razrešitve dr. Črnčeca s položaja dekana – zaradi kršitve sklepov organov fakultete – in z delovnega mesta profesorja zaradi neustrezne habilitacije, delovnopravno zaradi nesposobnosti. Pedagoško sodelovanje z njim je bilo konfliktno, naše izkušnje z njim skrajno neprijetne, zato smo veseli, da je te zgodbe konec. S prekinitvijo sodelovanja z njim sem tudi sam zadovoljen, ker so imeli mnogi naši kolegi precej zadržkov glede njegovih akademsko neprimernih objav v časopisih.

Nekaj kasneje, še vedno leta 2017, je odpuščeni dekan Črnčec pričakovano povsem spremenil mnenje o svojem zdaj že bivšem delodajalcu in ga razglasil za tajkuna:

»Jambrek je nedvomno največji slovenski visokošolski tajkun, ki je do tega statusa prišel na sporen način in z denarjem nas, davkoplačevalcev.«

Pre-mislek glede sovražnega govora

Sfero premišljanja moramo uokviriti v širšo sliko. Družbene okoliščine (ne)pre-misleka državnega sekretarja in množičnih medijev so širše, v roku nekaj let smo si pre-mislili tudi glede sovražnega govora.

Avgusta in septembra 2015 sta bili pravna stroka in civilna družba enotni, da je famozni poziv Sebastjana Erlaha glede streljanja beguncev, ko se ti približajo meji, nesporno sovražni govor. Sledil je ledeno hladni tuš s strani Vrhovnega državnega tožilstva in Urada generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja: oboji so takrat javno pojasnili, da ne gre za kaznivo dejanje širjenja sovražnega govora in zato Erlaha ne bodo preganjali.

Novi generalni državni tožilec Drago Šketa, razen nekakšnega izobraževanja za tožilce, ni realiziral ničesar v tej smeri, čeprav je obljubljal. In tudi Šarčeva vlada ni storila ničesar, ampak je skozi stranko Socialnih demokratov v podobi ministrice za pravosodje Andreje Katič in njene državne sekretarke Dominike Švarc Pipan večkrat pojasnila, da je trenutna zakonodaja glede sovražnega govora povsem ustrezna in se pri tem sklicevala na pravno stroko.

Ustrezna je torej tista zakonodaja, po kateri lahko mirno javno razglašamo, da moramo na begunce na meji streljati, če se ji ti približajo na 500 metrov. Povedano drugače: če so novinarji potrebovali šest mesecev, da ksenofobne in homofobne izjave prekvalificirajo v »ostre tvite« in »sporne izjave«, smo kot družba v nekaj pičlih letih, ves čas ob opazovanju beguncev na meji, uspeli sovražni govor prekvalificirati v svobodo govora.

Točno tisto torej, na katero se je v omenjeni oddaji skliceval Črnčec. Še ena funkcija množičnih medijev je s pomočjo spontanega evfemizma s tem zarisana: številni družbeni in drugi problemi kar sami izginejo, samo počakati je treba pol leta.

Dvojni pakt nenačelnosti: Črnčec vztraja pri svojih tvitih in zapisih o beguncih

Doslej medijsko prejkone skrivajoči se državni sekretar Damir Črnčec, vodja skupine za implementacijo arbitraže, Šarčev človek za varnostna vprašanja, je danes ravnokar premierno, prvič po izvolitvi na funkcijo, nastopil na TV Slovenija.

črnčec gobec

Damir Črnčec in Tanja Gobec na TV Slovenija

Tanja Gobec je v svoji oddaji znanega ksenofoba in homofoba brez okolišanj soočila z njegovimi teorijami zarote okoli arbitraže, recimo okoli namigov, da je Jernej Sekolec deloval v interesu Hrvaške. Seveda to ni več povsem isti Črnčec, zdaj je postal zmerno zaskrbljeni zagovornik ustavljanja beguncev, varnostnih vprašanj in zmerno ostre politike do Hrvaške. Vsaj navzven.

Voditeljica je bila dovolj brezkompromisna v svojem vrtanju, kar pri političnih temah za TV Slovenija res ni običajno. Vanj je drezala tudi glede sovražnega govora, po katerem je zaslovel in si zaslužil peticijo proti sebi, a mu je prizanesla z grafičnimi ilustracijami lastnih izjav. Glede ksenofobije in nestrpnosti beguncev je Črnčec pojamral, da svoboda izražanja v naši državi še nekaj velja, vmes pa je malem zagrozil, da bi lahko koga tudi preganjal zaradi menda preveč trdih besed do sebe, a tega ne bo storil. Ker da je pač v politiki, kjer je vroče kot v kuhinji…

Še močneje, obratno je dal vedeti, da ga zaradi njegovih besed menda nihče ni ovadil, zaradi česar sklepa, da ni rekel nič prepovedanega.

Črnčec Sekolec 2

Stari tvit, s katerim ga je soočila novinarka: konspiracizem glede slovenskega arbitra

Na izrecno vprašanje, ali pri zapisanem še vztraja, pa je obotaje odgovoril pritrdilno. Zdaj torej vemo: Šarec svojega državnega sekretarja ni ukrotil v njegovih stališčih, še vedno misli po svoje, še vedno goji ksenofobna in nestrpna prepričanja, a aktivno početi tega, kar misli, očitno ne sme.

To je pač cena, ki jo mora plačati za udobno pozicijo v senci predsednika vlade. Šarcu očitno ta zadrega ne pove veliko, pa bi mu morala. Recimo da ima ob sebi človeka na tako ključnem mestu in glede države tako pomembni funkciji glede implementacije arbitražnega sporazuma, od katerega pričakuje njegova strokovna mnenja in ravnanja, a teh mnenj potem pač ne upošteva. In po drugi strani mu njegov strokovnjak morda z njimi niti ne streže.

Obojestranski pakt v nenačelnosti.

črnčec varnost begunci

Zgolj eden med mnogimi zapisi, pri katerih Šarčev sekretar vztraja še naprej

Več:

Šarčev alter ego, ki se počuti kot pošast Nessie

Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva

Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno

Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju

Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?

Kako stimulirati akterje sovražnega govora: primer Črnčec

Protibegunska psihoza: Turki napadajo, ponosni potomci branijo

Tanja Gobec kot novica

Težko bi rekli, da ima kakšen globok smisel igrati moralno policijo, če se na TV Slovenija pojavi voditelj dobre volje. Ker ni storil kakšnega močno velikega besednega zdrsa ali padel pod mizo, mu bodo v imenu človečnosti številni gledalci poskušali tudi nemudoma oprostiti.

Ko se je to zgodilo Tanji Gobec, so gledalci že ob redni nekajstavčni napovedi vsebine Odmevov v osrednjem TV Dnevniku vedeli, da je nekaj močno narobe: zaradi rahlih besednih lapsusov, upočasnjenega govora in oteženega izgovarjanja določenih besed. Na kar kaže posnetek uporabnika youtuba:

Ključna težava je prejkone drugje. Kar so opazili gledalci, bi morali tudi uredniki. Nenazadnje so bili z njo in videli več od nas. Bolje poznali situacijo. Čez dve uri in pol so se začenjali Odmevi z isto voditeljico in bi lahko ukrepali.

Zato se strinjam s tem, kar je na socialnih omrežjih zapisal Rok Vevar:

Meni se zdi noro, da po tej napovedi v dveh urah do Odmevov niso uspeli najti zamenjave. Ne glede na to, kaj si kdo misli o Tanji Gobec, meni se zdi to popolnoma ponižujoče zanjo. Hkrati pa govori o popolni odpovedi uredniških kompetenc. Če se kaj takega pojavi pred kamero, mora biti v redakciji Odmevov in uredništvu informativnega programa nekaj zelo narobe. Res je pri novinarjih v Odmevih (razen mogoče pri Bergantu) nivo splošne razgledanosti in razumevanja česarkoli mimo suhih novic šokantno nizek, ampak tu je urednik tisti, ki je odpovedal in (hote ali nehote) Tanjo Gobec pretvoril v novico. To je višek, ne Tanja Gobec.

Res nisem za to, da se voditeljico obsoja. Toda pretvarjati se, da se nič ni zgodilo in zanikati, da je bilo njeno mentalno stanje izstopajoč pojav, bi predstavljalo obliko samovaranja in neznosnega pretvarjanja, da dogodek ni vreden pozornosti. Ne, ker je bil tega vreden, ker je zasenčil dogajanje v oddaji in studiu, je bil moteč že iz najmanj tega razloga.

Zabavno je bilo zato videti profesorja, ki je z njo gostoval v studiu in z nasmeškom kazal veliko mero razumevanja in potrpežljivosti v situaciji, ki je najbrž ni navajen in ga je kot strokovnjaka za kvaliteto lahko tisti dan prepričala o kakovosti programa našega javnega servisa. Ker je prišel v državo in najbrž hitro odšel, bo lahko nanjo ohranil trajni spomin.

Spomnim se, kako smo pred davnimi leti gledalci trepetali pred ekrani pri vremenski napovedi. Ko je takrat še nespretna in v pasti treme ujeta meteorologinja Tanja Cegnar stopila pred kamero, nikoli nismo vedeli, ali bo z nastopom prišla do konca, mi pa bomo potem bogatejši za informacijo, ki nas največkrat v dnevniku najbolj zanima. Počasi se je trpljenje gledalcev na nek simpatičen način transformiralo v nekakšno solidarnost: v tiho navijanje za Tanjo, da ji bo uspelo. Preprosto smo vedeli, da ji treme pač ne moremo zameriti.

Kakšne podobne karitativne občutke je morda izbrani gledalec začel razvijati tudi ob tej drugi Tanji in empatično navijati, da bi ji oddajo uspelo zvoziti brez škandaloznega kiksa brez možnosti popravka. Taki potem niso bili tako razočarani, a so ostali v manjšini.

In zdaj čakamo, kaj bo odločilo vodstvo RTV Slovenija in kakšne argumente bo pri tem uporabilo. Ugibamo lahko o naslednjih možnostih: pretvarjanju, da se nič ni zgodilo, opravičilu gledalcem in internem ukoru, umiku voditeljice in njeni premestitvi.

Tanja Gobec Odmevi opita

Iz Odmevov: “razpoložena” Tanja Gobec sredi pogovora o seksu

P.S.

Očitno so na RTV Slovenija stopili v bran novinarki na napačen način, zgornji prispevek na kanalu Youtube je izbrisan iz razloga kršitev avtorskih pravic, čeprav je na njem cela vrsta podobnih posnetkov javnega servisa, za katere ni bila podana zahteva po odstranitvi:

youtube Gobec izbris

 

Pahorjeva nova teorija iskrenosti: koliko šteje?

Predsednik države ima razloge za zmagoslavje: domislil se je elegantnega alibija za svoje početje, za svoj neznosno populističen »slog predsednikovanja«, kot temu pravijo, z vsemi nenavadnimi mesarskimi, frizerskimi in cestarskami eskapadami vred. Njegov razlagalni konstrukt utemeljitve je umetelno zvit, nikakor ne enostaven – kar je za njegovo politično delovanje precej značilno.

Ker se je psihološka inovacija iz njegove predsedniške kampanje leta 2012 tako zelo dobro prijela in mu prinesla izjemne ratinge v priljubljenosti, je ni samo opustil v svojem mandatu in z njo kar nadaljuje, temveč jo namerava po vsem sodeč ponoviti tudi v letošnji predsedniški tekmi. Zmagujočega piarovskega trika se pač ne menja.

A ne le to: Pahor je že pred letom ali dvema začel razvijati misel, da bi lahko svoj flirtajoči populizem tako rekoč patentiral v teh krutih svetovnih razmerah – kot je to misel v Delu dodatno promoviral Matjaž Gruden – in jo prodal za nič manj kot novo teorijo komunikacijske iskrenosti, ker se, pozor, svet pač modernizira, politika pa je ostala odtujena. Perfidno, skratka: komunikacijski marketing plehkega populizma prepakirati v sodobno politično vrlino, v »popularizem«, za vse prihodnje rodove politikov, in se ob tem razglasiti za vizionarja.

Žrtev ni bilo treba čakati dolgo: mimo so prišli nacionalka in njeni novinarki Rosvita Pesek in Tanja Gobec. Pa si poglejmo, kako mu je uspelo.

pahor-intervju-iskrenost-insert

Pahor z običajnim dvignjenim kazalcem: iz njegovega pogovora z novinarkama

Prvi Pahorjev korak: »Tak sem«

Priznajmo vendar: predsednikova mimikrija populističnega blefa deluje elegantno in domišljeno. Sestavljena je iz dveh med sabo povezanih alibijev: v prvem Pahor pledira za odpuščanje grehov, njegov prvi je tu res preprost, je izjava skesanca, ki ga ujamejo, ko skače čez plot:

»Tak sem.«

Točno to so solzave besede, ki jih je proti koncu enournega pogovora z njim na prvem programu TV Slovenija izrekel, ko je bil izzvan po pojasnjevanju svojega političnega instagramskega sloga: kakor da vse, kar počne, izvaja le zato, da bi našlo simpatično upodobitev na instagramu. Ker tak menda pač je, se nato lahko bere tudi kot priznanje lastne akratičnosti: »Ne morem si pomagati.«

Ko se sklicuje na svojo nespremenljivo naravo, želi poudariti dvoje: kot rečeno, najti izgovor pred očitki, da je njegovo iskanje všečnosti le piarovski trik (»Tak sem. Mene ta položaj ni spremenil.«), kajti če gre za permanentno naravo njegove osebnosti, je za te profane namene pač ni posvojil. Drugi del poudarka – in v tem se kaže njegove omenjena zvitost – zadeva odpuščanje, za katerega prosi. Tako kot skakalec čez plot pričakuje, da mu bo zaradi iskrenosti odpuščeno, Pahor računa na podobne učinke. Še več, da bi zakamufliral še to dejstvo, bo iskrenost zanj nenadoma postala, kot bomo videli v nadaljevanju, teoretski označevalec.

Ko ga je Tanja Gobec ob koncu pogovora povprašala po »kritikah na račun tudi vašega sloga predsednikovanja« v povezavi z njegovim političnim obiskom, ki ga je zasenčila fotografija »otožnega« Boruta, zaradi katere je sledila akcija imitiranja na družbenih omrežjih, imenovana »boruting«, je sicer predvidljivo zanikal, da bi namenoma z njeno objavo želel zmanjšati zanimanje za njegovo politično turnejo po Bližnjem vzhodu. Žal pa oba sobesednika do ključne točke, da se je to pač zgodilo, želeli ali ne, nista prišla. Njegovo pojasnilo je bilo zgolj, da je »fotografija bila iskrena«. Na tej točki je nato sledila zelo afektirana navezava na nov, drugi alibi:

»Moram eno stvar povedat, pa o tem razmišlja cel moderni svet. O odtujenosti politike od ljudi. Jaz ne mislim namreč, da ne bo nesporazuma, da je ta fotka na instagramu rešila ta problem odtujenosti, ampak mislim na cel moj politični slog, ki se je seveda spremenil v zadnjih letih, to ste vendarle lahko opazili.«

Drugi Pahorjev korak: vse neprehojene poti do src

Naslednji korak vsebuje omenjeni dodatno dimenzijo: ne samo, da Pahor »tak pač je«, da je rad ljudem všečen, po neki čudni koincidenci danes politični svet potrebuje točno takšne politike, kot je on. Zakaj? Ker se je politika odtujila od ljudi, on pa zna odpreti njihova srca.

Hkrati potemtakem trdi, da se ni spremenil, ponavlja »Tak sem, mene ta položaj ni spremenil« in priznava, da se je njegov slog spremenil. Distinkcija med pripoznanjem »narave« in »sloga« iz njegovih ust je ključna: če sam zatrjuje, da se slednji za razliko od njegove narave lahko spreminja in se tudi je spremenil, se vsaj glede njega ne more pretvarjati, da ga nima pod nadzorom.

Pahor se kot inovator postavlja na čelo moderne politike, ki bo politike kakor vrnila ljudem: prvi se morajo tako rekoč vrniti k drugim. V tem poudarku in v obratu proč od elit se lepo razbira klasičen koncept populizma, ki ga je uspel, o čemer sem večkrat pisal, spojiti s komunikacijskim populizmom všečnosti. Ob tem mu pride prav, da emfatično ponavlja, kako je on kot predsednik »reprezentant ljudstva« – kakor da to ni bil v svojih poprejšnjih političnih funkcijah. Povedano je takole naložil novinarkama:

»Odtujenost politike od ljudi, nesposobnost, da je vztrajala pri tradicionalnih vzorcih komunikacije z ljudmi, pri tem, ko so se razmere tako spremenile, je povečala njeno odtujenost. In da sem jaz prišel do ljudi, do njihove pameti in do njihovih src, sem moral ubrati dotlej popolnoma neprehojene poti. Sem in tja sem morda naredil korak preveč, morda ki se je zdel komu neprimeren. Ampak poskušal sem priti do ljudi in tudi danes poskušam priti do njih, ker jih predstavljam…«

pahor-intervju-iskrenost-mmc

Povzetek intervjuja na MMC RTV SLO z naslovnim poudarkom

Iskrenost kot temeljni element sodobnega politika

Pahorjeva inovacija moderne političnosti je seveda čisti nonsense: obljublja nov tip politika, a za ceno radikalne apolitičnosti, na kateri gradi, obenem temelji na tem, da se pretvarjamo, da nismo politiki, da smo na zasedenem mestu le po pomoti, a hkrati smo tam kot reprezentanti ljudstva. Malodane bi torej prihodnjega predsednika lahko izbrali kar z žrebom.

Nato je v intervjuju sledila njegova vpeljava končne razlage, kaj počnejo danes ambiciozni politiki v tako zelo spremenjenem svetu:

»Stvari v svetu se spreminjajo. Teh sprememb ne opazujete več samo v Sloveniji, ne opazujete več samo v Evropi, ampak po celem modernem svetu. Tisti, ki so ambiciozni in želijo predstavljati ljudi, morajo do njih priti na nove načine, morajo biti veliko bolj vztrajni, veliko bolj domiselni in veliko bolj iskreni. Veliko bolj iskreni, karkoli že to pomeni.«

Ob zaključku te afektirane ponovitve je Rosvita Pesek nato le še dodala: »In očitno vas tisti, ki odgovarjajo na javnomnenjske ankete, kjer ste vztrajno na prvih mestih, za to iskrenost tudi nagradijo.«

Dobro, se je pač mudilo končati oddajo, toda intervjuvančev uspeh je bil popoln: novinarko je uspel napeljati do točke, ko je spregovorila s pozicije nekega občega prepoznanja tega, kaj da je »iskrenost«. Za večino gledalcev je ta postala legitimna predsednikova razlaga. In le za manjši del lepo zveneči evfemizem za koketiranje in flirt, unarno potezo njegovega stila predsednikovanja.

Pahorjeva pojasnila moramo razumeti kot varanje, ker v njih enostavno manjka prepričljiva razlaga dobrobiti njegovega približevanja ljudem, ki jih, kot ponavljajoče pravi, predstavlja. Svojo komunikacijsko flirtanje nam predstavlja kot politično gesto iskrenosti, čeprav je dejansko le v funkciji samopromocije in plezanja po lestvici priljubljenosti. Drugih pozitivnih eksternalij za ljudstvo pač ni.

Argument iz iskrenosti

Na več drugih mestih (v posebni številki Dialogov, v številki Mladina Alternative o populizmu) sem opozoril na načine, s katerimi predsednik legitimira svoje flirtanje z ljudstvom. Vendar ga Pahor doslej še nikoli do omenjenega intervjuja ni artikuliral tako enoznačno s pomočjo politične ideje iskrenosti. Argument, ki ga ponuja, je približno takšen:

(a) Ljudstvo je izgubilo stik z odtujeno politično elito in ji več ne zaupa, ker ta ni iskrena.

(b) Kdor si povrne zaupanje, lahko to stori le z iskrenostjo.

(c) Če me ljudje sprejemajo in volijo, je to zaradi moje iskrenosti.

(d) Torej mi z iskrenostjo uspeva povrniti izgubljeno zaupanje ljudi.

Seveda je izpeljava sumljiva: da bi ga kot predsednika imeli radi zato, ker je iskren in ga kot takšnega prepoznajo, ni nujno res niti za tisto množico, ki mu verjame. Strinjati se ne moremo glede obojega: niti v tem, da je res takšen in tudi ne, da mu ljudje verjamejo. Lahko bi rekli, da je pred nami paradigmatska ločnica: državljani se tako rekoč ne delimo na tiste, ki jim je Pahor všečen in tiste, ki jim ni, marveč na one, ki jih prepriča v svoji domnevni iskrenosti in tiste, ki jih ne. Za te druge, če že moramo biti iskreni, je le dober blefer.

Holivudski aksiomi

Kako iskrena je ta politična zahteva po več iskrenosti v politiki? Ameriški moto komika Georga Burnsa je kasneje postal slaven in so ga začeli pripisovati kar Hollywoodu kot takšnemu:

What you need to succeed is sincerity, and if you can fake sincerity you’ve got it made. (Old Hollywood axiom)

Se pravi: »Kar potrebuješ, da bi uspel, je iskrenost; če boš znal hliniti iskrenost, si uspel. (Stari holivudski aksiom.)«

Bojim se, da imamo včasih dobre razloge nadgraditi filozofa Harryja Frankfurta: včasih je naše nakladanje tako dobro, da začnemo iskreno verjeti samemu sebi. Ko so nacionalkin intervju s Pahorjem delno povzeli v Odmevih istega dne, je voditelj Igor E. Bergant prav po koncu prispevka, kjer smo slišali tisti duplicirani Pahorjev čustveni apel k več iskrenosti, izrekel pomenljivi »Hm«. Kot je nekdo ob tem tvitnil, je s tem ta medmet dvignil na državotvorno raven.

Mimogrede, če bo ostalo le pri »Hm« kot edinem sicer simpatičnem komentarju, bo to seveda rahlo premalo glede naših pričakovanj do novinarjev…

Povezava iskrenosti z retoriko

Čeprav Pahor svojo teoretsko igračko predlaga za novo platformo delovanja vsem politikom, si s tem ne znamo veliko pomagati. Še vedno namreč ne vemo, kaj si pod iskrenostjo natančneje predstavlja. Zdi se, da z njo meri na to, kar počne, način približevanja ljudem, neko obliko neposrednega in pristnega stika z ljudmi, ki se jim je menda politika priskutila. No, ob iskanju njegovih poprejšnjih tematizacij iskrenosti naletimo na presenečenje. Prva zadeva povezavo iskrenosti z retoriko. V njegovem miselnem horizontu je torej iskrenost, seveda ne izključno, dimenzija prepričljivega govora:

Predsednik republike je v slavnostnem nagovoru dejal, da po njegovem mnenju ni dobrih in slabih govornikov, so le iskreni in neiskreni. “V svoji dolgi politični karieri sem imel priložnost prisluhniti ljudem, ki so bili pri izbiri besed nerodni, a so govorili s strastjo in verjeli v svoje besede, da so name naredili vtis. Uspeli so me prepričati,” je dejal predsednik in nadaljeval, da je imel priložnost prisluhniti tudi govornikom, katerih govor je bil v formalnem smislu popoln.

Malce bi nas lahko zaskrbel metanivo, če ne bi bil zelo pahorjanski: iskreni smo takrat, če kot govorci naredimo vtis iskrenosti. Presenetljivo se v klasični shemi retoričnih elementov, kot so ethos, pathos in logos, ob priložnosti srečanja z mladimi debaterji zelo nekonvencialno postavi proti strastem (pathosu) in pade v protislovje: slednje se mu zdijo pomembni element prepričljivosti in iskrenosti, po drugi strani pa zapiše nekaj, čemur bi lahko sledil tudi sam: »A potrebno se je učiti in razvijati veščine govora in debatiranja. Zlasti, če debatiramo iskreno in s strastjo. Vsi smo samo ljudje, strast in iskrenost pa nas lahko zaneseta.«

Pahorjeva fascinacija nad Trumpovo zmago

Naslednji izraziti kontekst in edini, ki ga še najdemo, je presenetljiv in se navezuje na dokaj nepričakovano zmago Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah. Tako kot v vseh naštetih primerih se zdi, da Pahor v svojem komentarju zmage poveže iskrenost s komunikacijo in retoriko, prvo pa vidi kot ključni element prepričljivosti na volitvah:

“Pokazalo se je, kako zelo je pomembno vprašanje iskrenosti v komunikaciji med politiko in javnostjo … Ta iskrenost je temelj zaupanja sicer in tudi v politiki,” je poudaril in pojasnil: “Ni nujno, da tisti, ki vodi državne zadeve, s svojimi stališči ugaja vsem. Morajo pa tisti, ki se ne strinjajo z njegovimi odločitvami, verjeti, da misli iskreno.”

Če bi komentar analizirali precizno, je Trumpova zmaga zanj posledica uspešnega vtisa iskrenosti. Pahor se tokrat ne izreče o iskrenosti po sebi, zato se dihotomija med »biti iskren« in »verjeti, da je iskren« ohranja. Kakor da bi v času zmage ameriškega predsednika še bolj dozorelo spoznanje našega, kaj je zmagovita karta, ko se podajaš na volitve, in to ne glede na pravilnost presoje. Pahor torej verjame, da je s Trumpom v dobri družbi modernih politikov, ki sledijo duhu časa – ironično sem prav v primerjavi med njima še pred volitvami našel številne podobnosti.

Zakaj ne zaupati menda iskrenim politikom

Ne samo v Hollywoodu, skepso do iskrenih politikov zagovarjajo tudi številni politični teoretiki in zgodovinarji. Pahor je navzlic zvitosti alibijev svojo izbiro postavil pod vprašaj.

David Runciman v svoji odmevni knjigi »Political hypocrisy« ugotavlja, da nam sicer vladajo hipokriti, naša naloga pa je, da jih razkrinkamo, vendar je to najtežje storiti takrat, ko se politiki pretvarjajo, da so lahko povsem iskreni. »Najbolj nevarna oblika politične hipokrizije je trditi, da lahko imamo politiko brez hipokrizije«. V svoji analizi iskrenosti in resnice v politiki pojasnjuje ta pojma v perspektivi sodobne politične misli, začenši Hobbsom, Mandevillom, Jeffersonom, Benthamom, Sidgwickom in Orwellom – pa vse do Oliverja Cromwella in Hillary Clinton.

V poglavjih o politični iskrenosti goji strogo skepso do nje, recimo: »Politiki se lahko znajdejo v obdobju, ko je zanje najbolje, da si nadenejo masko iskrenosti, da bi bilo videti, kot da ne nosijo prav nobene maske.«

Na podoben način se ukvarja z zgodovino politične iskrenosti Elizabett Markovits v svojem delu »The politics of sincerity : Plato, frank speech an d democratic judgment« in politični diskurz danes poveže z možnostjo varanja v komunikaciji. Stanje primerja z antično parrhesia, svobodo izražanja in pravico do njega, ki jo razume tudi kot demokratično normo, s katero se lahko spopadamo s tveganjem prevare in zagotovimo, da so politični voditelji odgovorni do javnosti. Za kar pledira, je upor proti »hiper-iskrenosti« politikov, ko parrhesia državljanov nenadoma postane retorični trop, ki nas pripelje do »retorike anti-retorike«, značilne poteze sodobnega političnega govora.

Pahor je svoja pojasnila o iskrenosti skoraj izključno povezal s pogovorno spretnostjo in učinki retorične prepričljivosti: pri tem je za zgled vzel Trumpa. Zato bi smeli zaključiti: bati se je danajskih politikov, ki nam prinašajo darove iskrenosti.

Športni odvisniki in izzivi zanje

Sicer pa: res ni preveč spodbudno, in to ne leti na omenjeni novinarki, temveč velja generalno, če po letu 2012 novinarji predsednika mediji zmerom niso zmožni izzvati s čim več od tistega »Nekaterim se vaš slog opravljanja funkcije zdi problematičen«. Po petih letih si celo adrenalinsko-športni odvisnik, kot priznava Pahor zase, verjetno želi malce več dialoške dinamike in ostrejših izzivov. Državljani pa sploh.

Več:

Pahor kot mornar in suspenz političnega mnenja

Predsednik trola, mediji sponzorirajo

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne

Kako ne obsoditi Janšev tvit: od RTV prostitutk k materinskemu dnevu

Se je v včerajšnjih Odmevih zgodil manjši incident v razpravi o Janševem zmerjaškem zapisu, kjer so gostili Dejana Verčiča in Mitjo Štularja?

Interni viri poročajo o pravcati vojni in notranjih pritiskih na urednike in vodstvo, da bi se v javnem zavodu sploh odločno zganili in na TV Slovenija vendarle vsaj poročali, zato je treba včerajšnji prispevek razumeti predvsem kot velik uspeh tistih, ki so tematizacijo zahtevali – kajti vodilni so pred to možnostjo bežali.

Odmevi tvit Štular Verčič

Seveda nas je zanimalo, kako bodo Janševi podaniki priskočili na pomoč svojemu šefu v godlji, imenovani neposrečen mačističen tvit.

V socioloških analizah strokovnjaki že leta ugotavljalo refleks, ki ga številni seksisti gojijo v sodobni kulturi posilstva, kot temu pravijo v feminističnih teoriji. V njej je spolno nasilje normalizirano in perpetuirano skozi jezik mizoginije. Obrambni refleks v prid posilstva je, če ga osvobodimo nekaj tančic, vselej preprost: »Saj je vendar hotela!« Saj je hotela seks.

Kaj se je dogajalo v Odmevih

V domači nekulturi političnih mojstrov diskreditacije se nam dogaja nekaj podobnega. V včerajšnjih Odmevih je predsednik Programskega sveta RTV nakazal, da te funkcije ne opravlja po naključju – tam je stal, da obrani lik in delo svojega varovanca in njegove besedne eskapade o dveh odsluženih prostitutkah iz iste javne hiše, Eugeniji Carl in Mojci Pašek Šetinc.

Ko je Štular pred voditeljico Tanjo Gobec prvič odprl usta, je prepoznavno imel v mislih zgoraj opisano strategijo: na prvem mestu ne bomo obsodili dejanja šefa SDS, ne bomo branili lastnih novinark v lastni hiši, ožigosanih za prostitutke, temveč jih bomo problematizirali. V smislu: Saj so vendar hotele. Saj so vendar želele, da jih nekdo označi za prostitutke. Podobno kot si je gotovo Jelena Aščić želela, da jo imamo za »kuzlo lažnivo«.

Štular zato ni presenetil, kot je hitel že v prvem stavku apelirati na »celotno konstelacijo te zgodbe«, ki da je nekoliko širša. Razpravo je želel že v prvem stavku preusmeriti v domnevno neprofesionalni prispevek novinarke Eugenije Carl, ki da je razjezil gospoda Janšo, kasneje je celo problematiziral še nek drug njen prispevek. Pričakovano celo s strani voditeljice, ki je nastopila izjemno pogumno: ob začetnem švrku, usmerjenem v reakcijsko medlost vodstva javnega servisa, je hitela Štularja ustavljati takoj, ko je zaznala njegovo izmikanje.

Nanizala je cel niz medklicev (»Lahko komentirate tvit, bomo potem prišli k vzrokom?«, »Oprostite, ker niste odgovorili na vprašanje«, »Najprej oceno tvita?«, »Torej tvita ne boste ocenili?«) in vztrajno minirala Štularjevo strategijo, kako večino minutaže pokuriti za preusmeritev teme.

Pomembna je bila, evidentno, predvsem viktimizacija žrtve, kazanje s prstom na novinarske prostitutke, ki domnevno slabo opravljajo svojo profesijo. In seveda je računal, da bo čisto na koncu, tako kot predsednik Pahor pred časom v zapisu o sovražnem govoru, moral nekako navesti tudi, da je Janševa izjava »neprimerna«. Minimizirano, kot čisto neobvezen in manjši dodatek, predvsem pa z zamikom in šele na drugem mestu.

Gobčeva je lahko svoje drezanje utemeljila tudi z nedavnim Janševim tvitom, kjer je novopečeni ekspert za medijsko prostitucijo prst usmeril prav v istega Štularja in ga označil za figov list – za nekoga, ki v »javni hiši«, kot ji pravi, ne poskrbi za red in disciplino, za spoštovanje strogih profesionalnih standardov, ki jih kršijo prostitutke. In res, Štular je hitel v Odmevih dokazati, da je slišal opozorilo in se varovancu z zamudo tako rekoč poskušal oddolžiti.

Janša prostitucija tvit Štular

Njegov trik preusmeritve pozornosti skozi perverzno viktimizacijo žrtev ni bil edina tragična reakcija na nesprejemljivo Janševo dejanje. Od vodstva RTV bi morali pričakovati ne samo takšno ali drugačno obsodbo, terjati bi moralo tudi opravičilo. Ali celo napovedati, da Janše ne bo vabilo v svoje programe tako dolgo, dokler se ta ne bo opravičil. Seveda, enako bi moralo dosledno ravnati pri vseh politikih.

Napaka je očitno bila že, ob dovolj verjetnem pričakovanju, kako bo Štular reagiral, da se je takšno osebo v Odmeve sploh povabilo. Nič hudega, če je predsednik programskega sveta, toliko slabše zanj.

Bledičnost izjave vodstva RTV Slovenija

Med najbolj bizarne reakcije smo žal primorani prišteti stališče vodstva RTV. Spet smo lahko videli na delu nenavaden in vztrajen Angst pred Janšo. Njihova reakcija je zvenela popolnoma pahorjansko, v krčevitem strahu pred zamero, hkrati je bila tudi izsiljena, najbrž že s strani zaposlenih. Šla je tako daleč, da je Janšo anonimizirala, stališče pa posplošila na raven nekega univerzalističnega zavzemanja za več strpnosti in kulture v komuniciranju:

»V zadnjem času smo na družabnih omrežjih priča porastu sovražnega govora in nedopustnih pritiskov na novinarje RTV Slovenija, ki opravljajo svoje delo skladno z visokimi profesionalnimi standardi in družbeno odgovorno. Na RTV Slovenija pozivamo vse déležnike, še posebej pa javne osebnosti, ki imajo v družbi posebno vlogo, k strpni in argumentirani komunikaciji, sovražni govor in nedopustne pritiske pa ostro obsojamo.«

Bolj od tega, da pisci odziva čisto konkretno ne omenjajo ne Janše in celo ne lastnih novinark, raje jih preprosto zatajijo, je boleče dejstvo, da smo ga nekateri, v prav takšni formi, lahko napovedali. Vodstvo RTV v svoji politični previdnosti in naklonjenosti pač ne more več presenetiti. Če v pedagoške namene za kanček pretiravam, potem bi dejal, da je podano stališče podobno reakciji kakšnega amaterskega društva za pravice žensk, ki bi konkretno posilstvo v nekem kraju pospremilo z ugotovitvijo, da je potrebno v komuniciranje med moškimi in ženskami vnesti več strpnosti, sicer pa, kakopak in čisto mimogrede, takšno dejanje obsoja.Temu se pač reče mimikrija obsodbe – kako nekaj obsoditi, da ne bo bolelo tistega, ki ga obsojate. Ker se mu pač ne želite zameriti.

Srečen materinski dan!

Lep zgled istega je prišel tudi s politične strani. Novopečena sopotnica gospoda Janše, ki bi po nekaj letih ohlajenih odnosov z njim zdaj rada skupaj s SDS in SLS gradila novi Demos 2.0, je Ljudmila Novak. Če beremo STA, je uspela priti celo do materinskega dneva:

Predsednica NSi Ljudmila Novak je glede tega tvita po posplošeni naznanitvi, da so »ženske pogosto izpostavljene neprimernim komentarjem« prešla k bolj partikularni ugotovitvi, po kateri so tiste, ki nastopajo v javnosti, veliko bolj izpostavljene kot moški in zato tudi večkrat deležne neprimernih komentarjev ali opazk.

Ob tej priložnosti je Novakova vsem ženskam zaželela, naj bodo ponosne, vsem materam pa čestitala ob skorajšnjem materinskem dnevu. “Želim, da se ženske kljub takšnim komentarjem ne bi umikale iz javnega in iz političnega življenja,” je dejala.

Vnovično izmikanje in preusmeritev pozornosti – v argumentacijskem smislu menjava teme in red herring – sta navrgla celo predčasno čestitko vsem materam in globinsko ugotovitev, da so ženske bolj izpostavljene v javnem diskurzu od moških, celo priporočilo, da naj bodo ponosne na svoj spol. Človek ne more verjeti, da so mediji, uspeli odziv predsednice NSi zapakirati v »ostro obsodbo« in Novakovo obravnavati skupaj z drugimi. V njenem statementu pač ni niti trohice obsodbe.

Čeprav je tokrat odzivnost, vzeto generalno, bila ustrezna dogodku: od večjih medijev v dveh in pol dnevih skupaj o tem ni pisal le Večer, med drugimi bi težko iskali takšnega, ki bi temo prezrl. Odzval se je aktiv novinarjev RTV Slovenija, odzvalo se je Društvo novinarjev Slovenije, uredništvo Televizije Koper – Capodistria je poskušalo v ostrini popraviti pričakovano praznino v izjavi vodstva. Vsi so dovolj eksplicitno opozorili na vse nevarne elemente takšnega tvita: pritisk na novinarje, možno samocenzuro, diskreditacijski in seksističen diskurz.

Jack Nakladač

Neizmerno presenečenje je sledilo v reakciji desnega in Janši naklonjenega Združenja novinarjev in publicistov (ZNP), ki je osupnila celo predsednika SDS, zato se je z žalitvijo moral odzvati celo nanj. V ZNP so namreč tvit nesporno obsodili in s tem s kakšno svojo izjavo prvič v svoji zgodovini kritizirali Janšo, v drugem koraku pa napadli novinarko.

Janša tvit prostitucija ZNP

A ni zaleglo,  Janša je v svoji tviteraški aktivnosti, reakciji na reakcijo drugih, podivjal z novimi in novimi opletanji proti novinarjem, kot da bi želel pokazati, da ne bo popustil in se še manj opravičil. Medijske prostitucije je med drugimi obtožil še POP TV, vmes pa je v enih izmed replik namignil, kaj utegne biti njegova prihodnja obrambna taktika: vse skupaj je bila le provokacija.

Če sem lahko metaforičen v pedagoške namene: prvak SDS nastopa kot kakšen verbalni tviter Jack Nakladač Razparač, ki išče vedno nove žrtve med prostitutkami in je ob vsaki še bolj samozavesten, ker ga policija ni ujela. Ob tem se nam smeje v brk in vsem po vrsti odkrito signalizira, da obsodbe niso bile uspešne.

In kot smo lahko v prispevku v Odmevih slišali, je poslanec Grims v svojem komentarju dodal, da je bil njegov nadrejeni še blag in prijazen. Res lahko pričakujemo, da bodo novinarji opravili svojo dolžnost in ga pobarali, kakšna je videti prava ostrina po njegovem.

Janša POP TV tvit prostitucija

Janša tvit prostitucija razžalitve