»Še je čas za čestitko Bidnu«: ali se Pahor strinja z Janševimi tviti?

Pahor je včeraj v pogovoru s Tanjo Gobec znova dokazoval svojo staro formo v panogi, imenovani »kako preživeti novinarska vprašanja, ne da bi zavzel svoje stališče« in »kako preživeti oddajo, ne da mi svoja stališča Janez Janša to zameril«, o čemer sem znova pisal nedavno (Predsedniška formula nekomentiranja: o servilnosti do Janše).

V zanj najbolj kritični točki pogovora bi se moral opredeliti do še svežega političnega in diplomatskega škandala, ker slovenska vlada ne želi čestitati novoizvoljenemu ameriškemu predsedniku Joeu Bidnu, tudi do tega, da je predsednik vlade že nespametno napovedal zmago svojega zaveznika Donalda Trumpa. Ja, seveda lahko uganemo, da tega Pahor ni želel razglasiti za napako ali zdrs, vprašanje je bilo zgolj, kako bo svoje bežanje pred opredeljevanjem retorično izpeljal.

Ne želi reči, da je bila napaka

No, tokrat je ubral takšnole pot:

»Vsi želijo, da rečem, da je bila to napaka in se spravim v prepir s predsednikom vlade. Tega nikoli nisem počel, tudi s prejšnjimi predsedniki vlad ne.«

Izmikanje pred opredeljevanjem je tokrat dobilo formo sklicevanja na slabe posledice, trika za potrebe izvijanja: izreči (in pred tem imeti) stališče o tem, ali je bila Janševo nečestitanje napaka, bi vodilo do prepira z njim. Prepiri pa so odvečna negativna posledica – no, če smo še natančnejši, je pojasnil, da se ne prepira, čeprav s tem namignil, da prepir ni ustrezna praksa. Kar pomeni, da po njegovem ne bilo prav obsoditi Janševega tviteraškega kverulantstva. Da bi nas v to prepričal, v prihodnje slabe posledice, je zato povedano še stopnjeval, takšno ravnanje bi nas vodilo v razdvojenost v slovenski politiki:

»Prepirov o tem, kdo ima prav in kakšne napake so bile narejene, je zelo veliko, se poglabljajo, razdvojenost v slovenski politiki je zaskrbljujoča. Mislim, da ni naloga predsednika republike, da je še eden od tistih, ki bo na levo in desno solil pamet o tem, kdo ima prav in kdo ne.«

Sklicevanje na slabe posledice

Sklicevanje na slabe posledice in kasneje še na soljenje pameti je zmotno in manipulativno, poznavajoč Pahorjevo situacijo nedvomno predvsem slednje: želi nas prepričati, da je neko stališče resnično (v tem primeru pravilno) že zato, ker bo pripeljalo do slabih posledic, toda želenost teh, slabih ali dobrih, pač ni povezana z resničnostjo in pravilnostjo nekega stališča. Skrajno ironično pa predsednik svari pred *napačnimi* slabimi posledicami: do tega bi pripeljala njegova kritika premierja, medtem ko slabe posledice premierjevega postopanja za slovensko državo in politiko popolnoma zanemari!

Zmoto sem že ilustriral, zato dodajam le še en zgled, ki ga bodo sicer vedno bolj številni predsednikovi kritiki, žal ne med mediji, morda prej razumeli: »Borut Pahor ni oseba brez hrbtenice. Če bi bil, potem so Slovenci že dvakrat za predsednika izbrali osebo brez hrbtenice, ampak tega jim ni mogoče pripisati.«

V funkciji sicer zanj značilnega tona pomirjanja, kakor da posebej slabih posledic Janševih dejanj ni, so domači mediji pohiteli in že v naslovju signalizirali, da »je še čas za čestitko slovenske vlade«.

Toda ne le, da je škoda (slaba posledica) že povzročena, saj se je Janša zapletel v konflikt z Bidnovimi svetovalci, mednarodnimi diplomati in si tudi pridobil nekaj nečastnih nazivov poraženca ameriških volitev, o čemer ga žal voditeljica nič ni vprašala, dosedanjo povzročeno škodo je s tem dejansko tudi zanikal. Povedano drugače: ni zgolj res, da se Pahor ni opredelil, ampak se posredno je, in to v podporo Janši.

Če smo že pri tej posredni, predvsem pasivni podpori: nanjo kaže tudi poudarjanje njegovega »mota«, da »če se z njimi (predsedniki vlad) nisem strinjal, sem povedal svoje stališče. Ampak nisem šel pa v polemiko z njimi«. Bi morali njegov nastop na TV Slovenija razumeti na način, da se z Janševimi tviti dejansko strinja, saj bi nam svoje nestrinjanje sicer zaupal? Ali pa je morda tako, da je aktualnemu premierju svoje nestrinjanje zasebno sporočil, ne želi pa ga deliti z javnostjo? Kakšen predsednik pa je to?

Vendarle v nežen prepir z vlado

Dovolj impresivno je Pahor v isti kratki oddaji vendarle uspel nehote izzivati prepir z vlado – pred čimer je ravnokar posvaril. Svojo maksimo o odsotnosti opredeljevanja in kritike na notranjepolitičnem parketu je kar stopnjeval (»Moramo paziti na to, da se izogibamo vsemu, kar povečuje nezaupanje med nami«), nato pa nenadoma ob poizvedbi, kako vlada postopa glede koronske krize, tvegal svoj prvi prepir:

»Imam moralno pravico, da rečem, da je vlada mogoče sedaj zamudila.«

Ker je bil izzvan, da se opredeli do tega, če je kaj šlo narobe tudi pri tistih, ki ukrepe sprejemajo, si je vzel nekakšno »moralno pravico«, kakor da jo za drobec dvoma res rabiš. Vpeljava moralnosti pri vpoklicu h kritiki pa je imela posebno utemeljitev: »Če sem po prvem valu rekel, da je vlada reagirala odlično, potem mislim, da imam tudi to moralno pravico.«

Se pravi: njemu se zdi moralno podvomiti v ukrepe Janševe vlade le, če jih je poprej hvalil. Kdor zgolj graja, ta nima moralne pravice tega početi oziroma je ta pravica manjša. Če pa nekoga poprej pohvališ, se moralnost od nekod vzame. Če že zmore nekaj zadržkov, potem jih zgolj skozi »uravnoteženost« na sledi principu, da mora hvale in graje »pravično« porazdeliti in jih posejati enakomerno, pri čemer je taka graja res nežna in celo pogojna (»mogoče je vlada zamudila«).