::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Sekretar kot žrtev: od ksenofobije in sovražnega govora so ostali »ostri tviti«

Kako so se odzvali množični mediji na premierni nastop Šarčevega državnega sekretarja Damirja Črnčeca na TV Slovenija? Relativno skromno.

O njegovem ekskluzivnem nastopu, prvem večjem po intervjuju za Siol, sem še isti dan pisal v zapisu Dvojni pakt nenačelnosti: Črnčec vztraja pri svojih tvitih in zapisih o beguncih in opozoril na dvojno nenačelnost. Šarčevo, ker ima od sebi odkritega ksenofoba in homofoba, ki si ni premislil glede svojih tvitov in zapisov, a vse to kot premier tolerira, nato pa Črnčecevo, ki za ceno svoje pozicije pristaja na zahtevo svojega šefa, da svobodno ne piše več tistega, kar misli.

Sekretar je v intervjuju s Tanjo Gobec ponudil nekaj iztočnic. Oglejmo si zapisa v Večeru in Dnevniku.

Večerov in Dnevnikov pristop

Večerov povzetek nosi naslov Damir Črnčec: Politika Janše je zgolj maščevalnost. Tviti o migrantih: Deležen sem bil številnih diskreditacij, Dnevnikov pa Damir Črnčec o tem, da je v politiki tako, da kdor ne mara vročine, naj ne hodi v kuhinjo.

V prvem se naslovni poudarek osredotoča na izjavo nekdanjega tesnega Janševega sodelavca, ki je v studiu povedal, da je »vodja največje opozicijske stranke politični dinozaver v digitalni dobi. Politika, ki jo vodi, je zgolj maščevalnost«. Naslednji stavek pa daje prednost pojasnilu, da je bil zaradi tvitov o migrantih deležen številnih negativnih opazk.

V drugem, Dnevnikovem, prinaša naslovni poudarek pojasnilo, da ne bo šel »po poti iskanja zadoščenja na sodišču«, saj mora kot politik biti bolj toleranten do kritik na svoj račun.

Ampak niti Večer in ne Dnevnik nista uspela ugotoviti, da je najbrž nekaj strahovito narobe s tem, če Šarčev državni sekretar še naprej vztraja pri svojih sovražnih stališčih do beguncev in svojih rešitvah varnostnega vprašanja. Mimogrede, velikokrat je zapisal in ponovil, da bomo problem begunske krize v Sloveniji rešili šele v trenutku, ko bo iz države izgnan zadnji begunec. Temu je celo dejal »nulta stopnja tolerance«.

Kakšno je potemtakem še zmerom stališče Šarčevega najtesnejšega sodelavca in sekretarja za nacionalno varnost, glede katerega ni spremenil mnenja? Mar ni prvovrstni škandal, da vztraja pri svoji homofobiji in ksenofobiji? V kakšni državi živimo, v kateri novinarji tega ne znajo opaziti?

črnčec večer žrtev

Črnčec kot skoraj žrtev v Večeru

Črnčec je bolj prikazan kot žrtev

Še huje, če bi iskali poudarke v Večerovem in Delovem zapisu, potem je pretežna intonacija na sekretarjevi repliki na očitke o ksenofobiji. Poglejmo Večerov citat:

Še njegovi do migrantov (imenoval jih je organizirani nasilni kriminalci) in slovenske varnostne politike zelo ostri tviti, ki so dvigali prah, preden je šel po lanskih predčasnih parlamentarnih volitvah v novo izvršno oblast, čemur se je najbolj zoperstavljala Levica. “Levica je premislila. Tudi jaz sem premislil,” je rekel v nedeljo zvečer za TV Slovenija. “Sem pa bil deležen številnih diskreditacij in diskriminacij, zelo trdih izrazov. Odločil sem se, da ne bom šel po poti iskanja zadoščenja na sodišču. V politiki je tako, da kdor ne mara vročine, naj ne hodi v kuhinjo. To sem sprejel na ta način.” Da je svoboda govora v Sloveniji široka, pravi, in da za nobenega od tvitov ali zapisov na facebooku ni bil preganjan, kaj šele obsojen.

Bil je deležen diskreditacij in diskriminacij (?), lahko bi koga preganjal, pa tega milostno ne bo storil. Ker je pač zdaj politik. Razen tega ni bil preganjan ali obsojen, ker je pri nas še svoboda govora in lahko pove, kar misli. In še vedno misli točno to, kar je napisal. Novinarka Tanja Gobec ga je sicer pozabila vprašati, kako svobodnega se potem v tej svobodi govora počuti glede na to, da mu je šef prepovedal javne objave tega, kar svobodno misli?

Poglejmo še Dnevnikov citat:

Naj povem, kar se samih tvitov tiče, sem bil deležen številnih diskreditacij in diskriminacij, zelo trdih izrazov, ki seveda imajo razno razne elemente. Odločil sem se, da ne bom šel po poti iskanja zadoščenja na sodišču, kajti v politiki je tako, da kdor ne mara vročine, naj ne hodi v kuhinjo, kot pravi star pregovor. To sem sprejel na ta način.

Poudarek je praktično enak kot pri Večeru. Zaključimo lahko, da je sekretar v obeh primerih pretežno prezentiran kot nekdo, ki ne bo preganjal tistih, ki so ga (domnevno) diskreditirali. V tem smislu je pretežni poudarek zapisov na njem kot žrtvi.

Črnčec Dnevnik

Črnčec kot skoraj žrtev v Dnevniku

Spontani evfemizem glede sovražnega govora

V pojasnilu pod črto so pri Dnevniku dodali še nekaj konteksta, namreč znova o svobodi govora:

Damir Črnčec je glede svojih objav na družabnih omrežjih, ki so bile za nekatere sporne, povedal, da je v Sloveniji svoboda govora široka in da zaradi nobenega svojega čivka na twitterju ali zapisa na facebooku ni bil preganjan, kaj šele obsojen na kateremkoli sodišču v Sloveniji.

In zdaj seštejmo 2 + 2: v Večeru so njegov odgovor glede »svobode govora« in diskreditacij kontekstualizirali s pojasnilom, na kaj se razprava nanaša, namreč na »zelo ostre tvite, ki so dvigali prah«. Pri Dnevniku so ves kontekst podali skozi frazo »za nekatere sporne objave«.

Nekaj zgodovine za tiste s spominom zlate ribice. Bilo je 14. septembra 2018  in nastala je Mladinina peticija proti imenovanju Črnčeca za državnega sekretarja. Začetni stavek peticije se glasi: »Imenovanje ksenofoba, nestrpneža in promotorja sovražnega govora za državnega sekretarja in svetovalca za nacionalno varnost si zasluži rdeči karton!«. Približno pol leta kasneje smo torej žargon o sovražnem govoru, ksenofobu in nestrpnežu po izbiri novinarjev zamenjali za žargon o »za nekatere spornih objavah« in »ostrih tvitih«.

Tovrstni »spontani evfemizem« s strani slovenskih novinarjev in urednikov je po svoje inherentno razumljiv po vsebinski plati: ne moreš v istem prispevku Črnčeca prikazovati kot žrtev diskreditacij zaradi ksenofobije in obenem trditi, da je izvajalec sovražnega govora.

Mnogi si premislijo

Mimogrede, kako naj si razložimo njegov stavek »Levica je premislila, tudi jaz sem premislil«. Kajti vemo, da si Črnčec ni pre-mislil – v istem pogovoru je povedal, da pri izrečenih besedah o beguncih in istospolno usmerjenih vztraja. Premislil je torej na način, da je ugotovil, da si ni pre-mislil. Glede česa je premislila ali si pre-mislila Levica?

No, premislil si je tudi ustanovitelj Fakultete za državne in evropske študije, Peter Jambrek, ko je takole pojasnil razloge za odstranitev Črnčeca s funkcije dekana:

Na fakulteti in na sodišču obstaja debel fascikel o postopku predčasne razrešitve dr. Črnčeca s položaja dekana – zaradi kršitve sklepov organov fakultete – in z delovnega mesta profesorja zaradi neustrezne habilitacije, delovnopravno zaradi nesposobnosti. Pedagoško sodelovanje z njim je bilo konfliktno, naše izkušnje z njim skrajno neprijetne, zato smo veseli, da je te zgodbe konec. S prekinitvijo sodelovanja z njim sem tudi sam zadovoljen, ker so imeli mnogi naši kolegi precej zadržkov glede njegovih akademsko neprimernih objav v časopisih.

Nekaj kasneje, še vedno leta 2017, je odpuščeni dekan Črnčec pričakovano povsem spremenil mnenje o svojem zdaj že bivšem delodajalcu in ga razglasil za tajkuna:

»Jambrek je nedvomno največji slovenski visokošolski tajkun, ki je do tega statusa prišel na sporen način in z denarjem nas, davkoplačevalcev.«

Pre-mislek glede sovražnega govora

Sfero premišljanja moramo uokviriti v širšo sliko. Družbene okoliščine (ne)pre-misleka državnega sekretarja in množičnih medijev so širše, v roku nekaj let smo si pre-mislili tudi glede sovražnega govora.

Avgusta in septembra 2015 sta bili pravna stroka in civilna družba enotni, da je famozni poziv Sebastjana Erlaha glede streljanja beguncev, ko se ti približajo meji, nesporno sovražni govor. Sledil je ledeno hladni tuš s strani Vrhovnega državnega tožilstva in Urada generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja: oboji so takrat javno pojasnili, da ne gre za kaznivo dejanje širjenja sovražnega govora in zato Erlaha ne bodo preganjali.

Novi generalni državni tožilec Drago Šketa, razen nekakšnega izobraževanja za tožilce, ni realiziral ničesar v tej smeri, čeprav je obljubljal. In tudi Šarčeva vlada ni storila ničesar, ampak je skozi stranko Socialnih demokratov v podobi ministrice za pravosodje Andreje Katič in njene državne sekretarke Dominike Švarc Pipan večkrat pojasnila, da je trenutna zakonodaja glede sovražnega govora povsem ustrezna in se pri tem sklicevala na pravno stroko.

Ustrezna je torej tista zakonodaja, po kateri lahko mirno javno razglašamo, da moramo na begunce na meji streljati, če se ji ti približajo na 500 metrov. Povedano drugače: če so novinarji potrebovali šest mesecev, da ksenofobne in homofobne izjave prekvalificirajo v »ostre tvite« in »sporne izjave«, smo kot družba v nekaj pičlih letih, ves čas ob opazovanju beguncev na meji, uspeli sovražni govor prekvalificirati v svobodo govora.

Točno tisto torej, na katero se je v omenjeni oddaji skliceval Črnčec. Še ena funkcija množičnih medijev je s pomočjo spontanega evfemizma s tem zarisana: številni družbeni in drugi problemi kar sami izginejo, samo počakati je treba pol leta.

%d bloggers like this: