Politika kot bonboniera: interpelacija proti ministru, menda žalostna reklama za glasbenika Thompsona

Dr. Peter Tancig je prepričljivo analiziral nastop poslanke SMC v oddaji Politično s Tanjo Gobec, v katerem sta vodji poslanskih skupin iz vrst LMŠ in SMC, Brane Golubović in Janja Sluga, komentirali neuspešno interpelacijo proti ministru Alešu Hojsu. Navezal se je na manipulativen odgovor poslanke, mene pa je še bolj pritegnil poudarek, ki je vsemu sledil. Naj za začetek navedem njen odgovor, predmet Tancigove in moje pozornosti:

»Glejte, legitimnost tej vladi niso dale stranke, ki sestavljajo koalicijo, legitimnost je dalo skoraj 420 tisoč volivcev, ki je na volitvah te stranke podprlo. Dejstvo je, da je rdeča nit interpelacije dejansko bil en koncert enega glasbenika. In jaz obžalujem, da smo v bistvu 17 ur dejansko delali reklamo temu glasbeniku, brezplačno reklamo, zelo žalostno reklamo. Ampak na koncu pod črto argumentacija, ki je bila slišana za nas, ni pila vode. Je pa dejstvo, da bi v sami interpelaciji, v vsebini interpelacije, lahko bilo še mnogo več, pa ni bilo.«

Patološka debelokožna neobčutljivost

Tancig ugotavlja poslankino »popolno nevednost« in »patološko debelokožno neobčutljivost«, ker sta obe »izdajalski stranki, SMC in DeSUS«, na vsa usta prisegali, da z Janezom Janšo ne bosta oblikovali vlade in nato to obljubo verolomno prelomili, premierju Šarcu zabodli nož v hrbet in nato za 180 stopinj spremenili svojo politično usmeritev. Zato ne more držati, da tema strankama daje legitimnost 420.000 volivcev, ker jima ravno nasprotno ne daje, še ugotavlja njeno brezobzirno manipulativnost in opozarja na to, da poslanka ne pozna niti razlike med legalnostjo (črko zakona) in legitimnostjo (moralo, etiko) nekega političnega početja.

Popolnoma drži, kar pravi Tancig in ker mu je uspelo analizirati začetek njene replike, se bom sam navezal na takojšnje nadaljevanje, omembo »rdeči niti interpelacije«, ki jo je njena poslanska skupina seveda zavrnila in s tem pomagala Hojsu. Poskušal bom pokazati, v kakšnem smislu je tudi na tej točki poslanka manipulirala.

Sklicevanje na slabe posledice

V argumentacijskem oziru je uporabila red herring (napačno sled) s tem, ko je smisel interpelacije zvedla na »brezplačno reklamo« za hrvaškega glasbenika kot osrednjo točko v 17 ur dolgi interpelacijski razpravi, kar je potem, brezplačno reklamo namreč, »obžalovala«, svoj trik pa je začinila s sklicevanjem na slabe posledice in namigovala, da je zato interpelacija bila odveč:

1. Interpelacija proti ministru Hojsu je namesto drugih očitkov pripeljala do razprave o njegovi vlogi v zadevi odprave prepovedi koncerta hrvaškega glasbenika Thompsona.
2. S tem so poslanci glasbeniku delali brezplačno reklamo, drugih učinkov interpelacije ni bilo.
3. Zato interpelacija ni bila smiselna.

K temu je sicer dodala še splošno kritiko in se ironično sklicevala prav na zanič »argumentacijo« vlagateljev interpelacije proti Hojsu, ki da ni bila dobra pripravljena in »ni pila vode«, zato tovrstno sklicevanje res ni bilo edini moment njene zavrnitve – jasno, da v podporo ministru in vladajoči Janševi koaliciji, katere del je njena stranka.

In kaj je narobe s poslankinim mnenjem? Seveda takoj opazimo, da nezaželena ali slaba posledica (»reklama za glasbenika«), ki da je sledila dejanju interpelacije, tudi če to možnost privzamemo kot resnično, nikakor ni relevantna za presojo o smiselnosti interpelacije kot takšne, zato samo dejstvo, da se je morda v njej res ustvarjala reklama, v ničemer ne ruši upravičenih razlogov zanjo. Takšen razlog pa je, da je morda odprava prepovedi koncerta pevca, v katero je minister vpleten, povezana s promocijo zavržnega ustaštva.

Imenitnost argumentov

Pri sklicevanju na slabe ali dobre posledice, običajno povezane s predvidevanjem dogajanja v prihodnosti, vselej sklepamo, da dejanje (ali prepričanje) P (lahko) vodi do dobrih ali slabih posledic, zaradi česar je bodisi resnično ali napačno – pa seveda zaradi tega ni. Argumentacijski shemi sta preprosti: »Če P, potem sledi Q. Toda Q je dober in zaželen. Zato je P resničen« (sklicevanje na dobre posledice) in »Če P, potem sledi Q. Toda Q je slab in nezaželen. Zato je P neresničen« (sklicevanje na slabe posledice).

Seveda se obakrat motimo: zaradi zaželenosti nekaj ni bolj resnično in tudi ne napačno, če je nezaželeno. Poslankina redukcija interpelacije na »brezplačno reklamo« kot slabo posledico je imela prav takšno nalogo, posejati dokončni dvom v njeno smiselnost. Naj navedem še bolj filozofsko ilustracijo:

»Če svobodne volje ne bi bilo, potem v resnici ne bi nadzorovali svojih dejanj. V takem primeru bi bil naš moralni sistem strašno pomanjkljiv, saj ne bi bili odgovorni za svoje početje. To bi bilo zelo slabo, zato mora obstajati svobodna volja.«

Jasno, da resnica o obstoju naše svobodne volje ne more biti odvisna od tokrat sicer hipotetično vpeljanih neželenih posledic. Kajti sicer bi lahko veljalo tudi tole: »Če imenitne politične argumentacije vladajočih ne bi bilo, potem celotna politika ne bi imela smisla. To pa bi bilo zelo slabo, zato zanesljivo obstaja odlična politična argumentacija vladajočih.«

Tanja Gobec je oddajo sklenila s citatom: »Za konec pa priročna misel, življenje je kot bonboniera, nikoli ne veš, kaj boš dobil. Forrest Gump v istoimenskem filmu.« No, najbrž velja povedano tudi za našo politiko in arzenal argumentacijskih trikov.