::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne

Je to patetično? Predsednik republike, njegova ekscelenca Borut Pahor, kot je dejal uradni povezovalec, se je pod Vršičem ob boku ruskega kolega Vladimirja Putina hitel postavljati v kožo nekoga, ki nas mora posvariti pred tretjo svetovno vojno.

Nedvomno je šlo za eno najbolj prenapetih mest v njegovem nastopu, a je imel srečo, da ga nihče ni posebej opazil. Ja, to je tista medijska sreča, ki ga doma redno spremlja. Dejal je: bila je prva, bila je druga, zato ni hudič, da bo logično sledila tretja. In ja, zato moramo delati na miru.

Še bolj indikativna je bila Pahorjeva argumentacijska izpeljava, s katero je uvedel svoj očitno zadnje čase priljubljeni topos:

Veliki vojni, prvi svetovni vojni, je sledila druga, še strašnejša. Z najbolj žalostno in obremenilno moralno dediščino dotlej. In ker je prvi svetovni vojni sledila druga, se zdi logično razmišljanje, da verjetno sledi tudi tretja. Ali kaj takega.

Pahor Ruska kapelica

Trenutek govora Pahorja pri Ruski kapelici

Induktivna »logika« štetja

Pozor: edina evidenca, ki jo je Pahor pri Ruski kapelici podal kot razlog svoje induktivne izpeljave, je »števna«: ker je bila prva, ker je nato bila druga, verjetno sledi tretja. Tako preprosto.

Premislek, ki ga uvaja predsednik, je induktiven. Če je sklep v deduktivnem argumentu zanesljiv, je resničnost sklepa v induktivnem zgolj verjetna, bolj ali manj utemeljena na podani prepričljivosti evidence. Ali povedano drugače: induktivno razmišljanje je nujno nezanesljivo, pri njem govorimo le o stopnjah verjetnosti v sklepu.

Evidenca, ki jo Pahor navaja, je zelo šibka. Ni je utemeljil na vojnih in političnih razmerah, da se razumemo, potem bi lahko bili morda bolj prizanesljivi. Kajti ni zelo močno verjetno, da bomo zato, ker smo predvčerajšnjim ob sprehodu v naravi naleteli na ježa, kar se je potem zgodilo tudi včeraj, imeli srečanje z njimi tudi danes. Tudi ni nobene posebne gotovosti v tem, da bomo zato, ker smo prvič narobe volili na predsedniških volitvah, potem v drugo ponovili napako, to storili še v tretje. Induktivna verjetnost bi se seveda večala s številčno čim daljšim nizom.

Zgodovinske verjetnosti in neizogibnost vojn

Pahor je svojo vajo v indukciji izvedel že v samem začetku svojega govora in takoj zatem zavil v ekskurz o terorizmu. Vse bolj iz retoričnih razlogov. Zato, da bi to možnost prikazal kot nekaj, proti čemur se moramo boriti in se ji izogniti. Že samo dejstvo, da je uvedel diskurz o tretji svetovni vojni, v prepotenciranosti nakazuje samopromocijski motiv in patologijo samodojemanja:

Mi ne mislimo, da je vojna stvar zgodovinske logike. Mi verjamemo, da sta vojna ali mir vedno stvar politične odločitve. Mi zavračamo miselnost, da je vojna neizogibna. Mi sprejemamo odgovornost za mirno reševanje sporov, vseh sporov. Mi hočemo mir, trajen mir.

Prehod iz induktivne »logične« verjetnosti, da bo prišlo do tretje svetovne vojne, je presenetljivo končal v zavračanju miselnosti o neizogibnem, logično nujnem – s tem je Pahor menjal register nečesa od človeka neodvisnega za register človeškega, po njem pogojenega. Lepo, da Pahor propagira mir, vendar je poznavajoč predsednika težko ubežati občutku, da je to bolj izhod v stiski nekoga, ki za svojo vojsko ugotavlja, da je nezadostno pripravljena. In sploh miniaturno majhna in vojaško nepomembna. Ko stoji ob Putinu, se takoj opazi razlika.

V nadaljevanju bom pokazal, da imamo dobre razloge verjeti, da je bilo sporočilu namenjeno predvsem Putinu. Videti v gostu nevarnost za svetovni mir je nenavadno za pietetni dogodek, kot so nenehno ponavljali na slovenski strani, da bi omilili očitke evropskih držav. In ja, bil je izkoriščen za previdno soljenje pameti: če je želel Putinu povedati, da se ne strinja z njegovo politično agendo, bi lahko uporabil kakšno drugo priložnost tisti dan ali sicer.

Sama sreča, da ruski predsednik ni poznal vseh kontekstov privatnih političnih fantazmagorij svojega gostitelja in njegovih skoraj mesijanskih ambicij. S čimer je, po drugi strani, slednji v svojem govoru tudi računal. Računal je z interpretativno praznino in z dejstvom, da Putinovi svetovalci v njegovih besedah ne bodo videli drugega kot prežvečene prazne puhlice o miru. V tem oziru ni samo prazno govoričil – sorry, vsi smo za mir v svetu -, ampak tudi manipuliral.

Izvori Pahorjevih pacifističnih ambicij

Motiv tretje svetovne vojne ni čisto naključen, ponavlja se kot nek temeljitejši miselni vzorec v predsednikovem dojemanju geopolitične situacije v Evropi in širše.

Ko je lanskega leta na koncu doživel popolnoma hladen tuš na stolu televizije Russia Today, je svaril pred istim: pred tretjo svetovno vojno. Kar so, za razliko od Vršiča, njihovi novinarji opazili.

WWIII can still be averted, so zapisali kot naslovni poudarek intervjuja snovalci na tej televiziji. S tem je Pahor spet ponavljal svoj znan modus angažiranosti, isti kot pri Ruski kapelici: »Ni nam vseeno«. Res bizarno deplasirano – komu bi bilo vseeno, če bo prišlo do vojne!

Pahor Russia Today youtube

Youtube posnetek intervjuja s Pahorjem na RT

Pahor je v intervjuju za (pro)rusko televizijo dejansko ponovil enako svarilo, reproducirano na »pietetnem« srečanju s Putinom: ob varnostni konferenci zaradi vojne v Ukrajini je namigoval, da nam grozi nova svetovna vojna, ob tem sebe prodajal kot mirovnika in uspel celo štirinajstkrat ponoviti, da se on zavzema za »miroljubno rešitev«.

Če ne bo mogoča, je zapretil, bo kot poveljnik vojske odločno branil svojo domovino, brez dvoma: frazo »no doubt about it« je spet ponovil trikrat. Njegova večkrat ponovljena vročekrvna zaklinjanja o zaščiti Slovenije je morala obrzdati voditeljica pogovora, ki ga je, begajočega od mirovne do vojaške rešitve, z elegantno reakcijo popolnoma razorožila:

Gospod predsednik, nekaj mi pravi, da Rusija nima nobenega namena napasti Slovenije.

Pietetni obisk Putina v Sloveniji je torej moral biti kar majhna mentalna preizkušnja zanj: Pahor je na svojem domačem pragu, pri obeležju ruskih vojakov, pridigal o miru tistemu, ki ga je v omenjenem intervjuju mimogrede osumil militantnih ambicij globalnih razsežnosti. Celo napada na Slovenijo. Kot da bi učitelj izkoristil priložnost, da malemu Vladimirju na grobu njegovih ljudi, resda zelo previdno, zažuga s prstom.

Oddaljeno prijateljstvo

Čeprav je zgornje branje izpeljano iz natančnih citatov, uradni komentarji in medijske prezentacije niso zaznale ničesar glede Pahorjeve ambicije po ustavljanju vojn. Poslušali smo medijsko reciklažo fraz o nujnosti dialoga, miru in problemu varnosti, govorili so o prijateljski vezeh med obema slovanskima državama. In gospodarskih priložnostih.

Večini pa je znova ušlo, kako hladno distancirajoč je dejansko bil slovenski predsednik. Ko je na Brdu, po obisku Vršiča in ljubljanskih Žal, govoril o prijateljstvu obeh narodov, ni bil posebej vljuden, označil ga je za nekaj, kar je s težavo mogoče ohranjati: »Na nek način to v teh kontroverznih časih ohranja slovensko-rusko prijateljstvo, kolikor je ta hip mogoče. Slovenija potrebuje prijatelje in bi jih rada imela čim več.«

Se pravi, da je, če beremo pozorno, za Pahorja medsebojno prijateljstvo možno le bolj ali manj zasilno negovati – zaradi neeksplicirane »kontroverzne« situacije. Zatem je namignil, spet nepričakovano dokaj hladno, na distanco med državama; znova ni ovinkaril in je previdno poudaril »oddaljenost« obeh držav. Očitno zaradi ekonomskih sankcij EU proti Rusiji, k temu pa je takoj priključil prijazno željo o potrebnosti sodelovanja:

»Pet let kasneje lahko ugotavljamo, da je gospodarska kriza res minila, a so prišle druge. Tudi Slovenija kot članica Nata in EU ter Rusija na drugi strani sta se nekoliko oddaljili. Moja želja je, da bi umaknili razloge, da bi se potrudili z dialogom, po mirni poti umakniti te razloge, zaradi česar je prišlo do tega razpotja, ker se mi zdi, da svobodoljuben svet potrebuje sodelovanje vseh, ki so potrebni za rešitev velikih problemov,« je dejal Pahor.

Če smo torej pričakovali kakšno inferiornost v političnem obnašanju malčka proti veliki Rusiji, se to ni zgodilo. Celo predsednik vlade ni nič okolišil in je ob obisku naravnost povedal, da Slovenija podpira sankcije Evropske unije.

Seveda bi bila napaka meniti, da je Pahorjev pogum rezultat kakšne posebne moralne drže. Prej se zdi, da je zgolj izkoristil trenutke ruske izolacije in pozicijo Slovenije kot članice EU in NATA, da bi se lahko promoviral kot močnejši in pomembnejši. Čisto osebno. In ja, Ruska kapelica je prišla kot naročena.

Orgazmični lajež in mučilne naprave

Ob škandaloznem intervjuju za Russia Today lani domači psi čuvaji niso dvignili niti glave, kaj šele zalajali. Zadnja vsesplošna novinarska psihoza doma ob prihodu Putina, trajajoča praktično cel teden, je morda ena najbolj predimenzioniranih v zgodovini samostojne države. Neskončna poročila o cestnih zaporah, celodnevni prenosi v živo, sekundanti, ki merijo vsako minuto zamude letala in komentirajo vsako vozilo, ki ga raztovarjajo iz njega, poskusi preiskovalnega kulinaričnega novinarstva na temo »Kaj bo za posladek?«, na desetine poročil o vrednosti in opremi njegovega avtomobila so očitno hvaležna materija za vse ljubitelje tabloidnosti. Znova ni bilo razlike med ti. resnimi in rumenimi mediji, med RTV Slovenija in POP TV.

Sline in osladne kurtoazije ni manjkalo v histeričnih medijskih poročilih in malodane orgazmičnih vzklikih: še nikoli nisem doživel, da bi novinarjem prihajalo pri desetminutnem opazovanju nekega praznega cestnega ovinka, dobesedno, dokler se avtomobilska kolona s Putinom končno ni prikazala. Tam nekje daleč, ker kamera bližje ni smela.

Ovinek Putin.PNG

Orgazmični prazni ovinek v režiji RTV Slovenija

Poročila o Putinu kot kršitelju človekovih pravic so nadomestile obsežne reportaže o npr. protokolarnih darilih. Posebnih presežnih strateških inovacij o ti. »pietetnem obisku«, komunikacijskem izumu urada predsednika republike in naše vlade, jim seveda ni uspelo dešifrirati, gladko so jih nekritično reciklirali in se v isti sapi čudili Kremlju, ki je govoril o »delovnem obisku«. Še več, Ruse so bili takoj pripravljeni obtožiti zlorabe obiska že na podlagi te kvalifikacije, čeprav je ta po protokolu lahko samo zasebni, delovni, uradni ali državniški. Vtis, da gre Sloveniji le za pieteto, Rusom pa bolj za mehčanje odnosa z EU, se je s tem še lažje uveljavil.

Kako je že rekel Oscar Wilde? Nekoč smo imeli mučilne naprave, danes imamo novinarstvo.

Več:

Kako bo Rusija napadla Slovenijo in kako nas bo Pahor obranil

 

Information

This entry was posted on 31/07/2016 by in argumentacija, mediji and tagged , , , .
%d bloggers like this: