::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Oddaja »Na žaru« je znova razdelila ljudsko mnenje, ne pa tudi poklicnih komunikacijskih in političnih strategov, ki niso mogli skriti navdušenja nad Pahorjevo imenitno odločitvijo in izvedbo.

Če so skeptiki očitali poceni nabiranje političnih točk, všečnost in kurtoazijo, postavljeno na najnižji možen nivo, piarovski instrumentalistični um po drugi strani v nastopu po defaultu ni videl nič slabega: kar prinaša dober rezultat, ne more biti slabo, kajti cilj vselej posvečuje vsa sredstva. Kjer je zvišana popularnost, tam je vedno prava pot. Na komercialni televiziji so se spomnili še nekaterih post festum poskusov upravičenja njegovega nastopa, med katerimi je najbolj prepoznavno naslednje: predsedniku moramo zaploskati, ker je svojo funkcijo pogumno moderniziral, so namigovali. Ker hodi v korak s časom, ki ga tudi razume. Drugi ga ne.

Pahor 24ur modernizira žar

Pogled od spodaj, ljudski pogled torej, je ostal razdeljen na dve polovici: manjšina, ki je sicer vedno manjša, se zgraža in Pahorja kritično premleva in motri z zgražanjem. V to vrsto zadržanih skeptikov prištevam tudi sebe, analizirajoč njegovo politično eksistenco že iz obdobja, ko ni zasedel predsedniškega prestola prvega državnika. Nezanemarljivo število ljudi in seveda ljudska večina poskuša raje z opravičili njemu v podporo in prve kara kot nedoletne in zavistne zafrustrirance v trenutkih, ko se ji ne ljubi argumentirati. Ko pridejo na vrsto bolj trezni momenti, pa uporabi naslednja dva argumenta, daleč najbolj navzoča.

Argument iz neškodljivosti popularnosti

Če si nek politik poskuša prizadevati biti popularen in pridobiti simpatije čim večjega števila ljudi, po sebi ne more početi nič slabega. Kajti s tem sledi naravi političnega udejstvovanja in tekmovanja. Pahor je v razumevanju takšne narave naravnost odličen in zato mu lahko kvečjemu aplavdiramo. Politika je področje, kjer je skorajda vse dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano. Če predsednik koketira, če želi biti všečen na različne načine, je s tem zgolj v nekem zelo naravnem stanju, ki ga moramo ceniti in pozdraviti. Da bi v tem bilo kaj škodljivega, preprosto ni možno in je stvar slabe presoje. Saj vendar vsi politiki počnejo taisto ves čas, nekateri na bolj zavite načine, spet drugi manj. Celo takšni med njimi, ki se izrecno odpovedujejo želji po popularnosti, ravnajo tako le iz prepričanja, da mu bo takšna drža prinesla želene simpatije!

Argument iz ljudskosti

Pahor se je kot eden zelo redkih politikov znal približati ljudem in se postaviti na njihovo pozicijo. Obul je njihove škornje, dobesedno, oblekel njihove obleke, spet dobesedno, prijel za njihovo delovna sredstva, česar drugi politiki ne znajo. Govoriti poskuša njihov jezik, na trenutke tudi preklinjati, pogledati za kakšno mladenko (kdo pa ne), biti radoživ in človeški. V zadnjem intervjuju po oddaji »Na žaru« se je celo pohvalil, da je njegova drža postala uspešen izvozni artikel, ki se prijema tudi na tujem. Skratka, če me drugi imitirajo, ne počnem nič slabega, je impliciral. Pozicijo sem sam večkrat poimenoval kot flirt-populizem ali flirtajoči populizem. Na ravni principa predsedniku države ne moremo ničesar očitati, ker je biti blizu ljudem po definiciji obravnavano kot vrednota, ne slabost. Še več, ob domnevi, da so politiki doslej vedno bili od ljudi odtujeni, lahko njegovo ljudskost neposredno obravnavamo kot vrlino in odličnost. Zakaj bi grajali le zato, ker je ljudski?

Seveda so še drugi argumenti ob naštetih, s katerimi Pahorjevi podporniki ščitijo ravnanje predsednika. Morda bi tretji lahko bil njegova zmernost, spravljivost, končno zavzemanje za spravo in spoštljivost. Navedena sta ključna in daleč najbolj pogosta ne le v recepciji predsednika in legitimitaciji njegovega početja, razvidna sta iz njegovih ravnanj, izpričana v pogostnosti njunemu sledenju. Največkrat nastopata celo z združenimi močmi in oddaja »Na žaru« je bila zgled sovpadanja obeh: Pahor je stopil na oder, kjer so se pričakovala smešenja na njegov račun prav zaradi prepričanja, da mu lahko nastop le koristi, ne škodi. Povečana popularnost je bila anticipirani cilj, bržkone je omiljeni humor bil tudi zapovedan in res so se ratingi priljubljenosti takoj po oddaji dvignili, sama oddaja pa je bila deležne rekordne gledanosti. Še več, kot neposredni učinek se je priljubljenost po raziskavah dvignila tudi drugim nastopajočim, npr. Evi Irgl. Hkrati je predsednik izpadel človeški z manifestiranjem svojih napak in hib, ko je dovolil šaljivost in norčevanje, usmerjeno proti sebi. S te vrste »ranljivostjo« je omogočil novi identifikacijski moment pri množicah.

Če oba argumenta povzdignemo na raven političnih principov, potem bo moral nekdo, ki zagovarja ali ščiti Pahorja, v duhu doslednosti postopati enako vsakič, ko sta principa uporabljena. Če sta popularnost in populizem na opisani način sprejemljiva politična strategija ali celo pohvalna, njun nastop ne more ostati vezan le na podobo slovenskega predsednika.

Poglejmo si naslednjo možno analogijo: mar obeh principov ne uporablja tudi Donald Trump, trenutno najbolj razvpita zvezda ameriške predsedniške kampanje? Če kdo, potem on sledi makiavelistični maksimi, po kateri cilj posvečuje sredstva in ga ni koraka, ki bi lahko škodil popularnosti – zavoljo nje je dovoljeno praktično vse. Očitek Pahorjevega podpornika, češ da v tem pretirava, medtem ko Trump ne, nas ne rabi zanimati in še manj zmesti: ko ocenjujejo veljavnost principa, ga vzemimo kot upoštevanja vrednega »po sebi«. Med Pahorjem in Trumpom na ravni sledenja principu popularnosti ni razlike.

Roast Trump

Je kakšna razlika na ravni drugega principa: ljudske všečnosti in populizma? Tudi ne: morda so tehnike različne, Trump zaenkrat ne asfaltira cest, podira dreves ali peče pic, vendar nesporno sledi imperativu ljudske všečnosti: uporablja jezik množic, resda tudi govorico sovraštva in ksenofobije, servira različne vulgarizme in nesporno deluje ne le kot nekdo, ki si želi povečati priljubljenost, temveč osvojiti ljudska srca.

Zagotovo se med Pahorjem in Trumpom velike razlike. Moja poanta pa je enostavna: kdor pristaja na uporabo obeh principov, njuno veljavnost v areni političnega življenja in soglaša z njima, bo moral to enakovredno storiti tako v Pahorjevem kot v Trumpovem primeru. Če ju priznava prvemu, jih bo moral tudi drugemu. Če se nad njima zgraža selektivno, ravna močno nekonsistentno. Navajanje nians v izvedbi ne spremeni čisto ničesar v hipu, ko smo oba principa sprejeli.

Information

This entry was posted on 24/02/2016 by in mediji, politika, TV and tagged , , , , .
%d bloggers like this: