Neškodljivi instagram predsednik in logika licemerja

Novemu in dosedanjemu predsedniku republike, tudi kralju instagrama, je v enem zamahu uspelo pokazati, kako šibek medijski komentariat imamo v Sloveniji.

Ne po svoji izbiri, temveč premišljeni odločitvi urednikov množičnih medijev: ti so v minuli predsedniški kampanji največkrat znova pasionirano angažirali piarovce, lobiste, sodelavce inštitutov za politični marketing, ki sami ponujajo kampanje kandidatom, končno pa tudi bivše politike ali celo šefe varnostno-obveščevalnih služb, kot v včerajšnjem nastopu v Odmevih, kamor so se odločili povabiti Miho Brejca. Pač slovenska domačijska posebnost in glede zadnjega izbira, vredna 13 evrov na mesec.

Zato ni kolosalno presenečenje, da se je Pahorju ob takšnem komentatorskem naboru v precejšni meri uspevalo odlepiti od vseh serviranih očitkov – vsaj tistih, za katere se domneva, da zmorejo nekaj globine in tehtnosti.

Navzlic temu bi, če bi kampanja trajala še dobra dva dneva, svoj položaj izgubil: kot sem pokazal v prejšnjem zapisu, je zgolj v drugem krogu Šarec pridobil 44 odstotkov dodatnih volivcev v 21 dnevih, aktualni predsednik pa le 5, kar pomeni, da bi ob predpostavki enakomerne rasti podpore kamniški župan manko petih odstotnih točk nadoknadil v nekaj več kot 48 urah.

Pahorjev manever upoštevanja kritikov

Čeprav je bilo kritik na račun Pahorjevega političnega (ne)delovanja v zadnjih petih letih dovolj, da bi jih lahko omenjeni jemal resno, mu je na volilno nedeljo uspelo s spretnim končnim manevrom utišati večino med njimi. V svojem govoru je povedal, da bo svojim kritikom prisluhnil, da jih »je razumel« in da »jih bo upošteval«.

Retorično bister, tu ne oporekamo, je s tem uspel pomisleke na svoj račun minimizirati z ogromno zamudo, ne da bi večina opazila: ničesar bistvenega ne bo spremenil v svojem dosedanjem stilu delovanja, sprememba zadeva le to, da se »bo večkrat oglasil« in pokazal več odločnosti pri vztrajanju glede izrečenih stališč. Ne, to pač ni bila srž poglavitnih očitkov: da je degradiral predsedniško funkcijo, jo depolitiziral, da pljune čez moralo, da ne opravlja korektno svoje državniške vloge in se zateka v lahkotni populizem koketiranja z ljudmi.

Seveda je s tem manevrom nekako utišal nezbrano večino, a »pogostejše priglašanje k besedi« takrat, ko je ta zgrešena, lažno »sredinska« in spravna, pač ne bi smelo nikogar zadovoljiti. Povedano drugače: Pahor sploh ni obljubil, da se bo odpovedal svojemu populizmu, da bo delo opravljal resneje in da bo opustil svojo ideološko maškarado.

Hipokrizija podpornikov

Ko so v nedeljo padle zavese in so Pahorjevi podporniki v Cankarjevem domu, malce kislih obrazov, spet stopili pred kamere, so si ob penini končno lahko privoščili nekaj več trenutkov resnice.  Pustimo ob strani maloumnosti kolegov iz njegovega štaba, ko sta, čudo prečudno, Pahorja podprla celo njegova svetovalca v kabinetu, dr. Ernest Petrič in akademik dr. Boštjan Žekš.

Evropska poslanka Tanja Fajon, do tistega trenutka polno lojalna svojemu vrlemu predsedniku, ki da imenitno skrbi za sočloveka, je nenadoma za kamero TV Slovenija ugotavljala, da bi »pričakovala več odločnosti« od njega. Seveda, njena ostrejša beseda ni več mogla odvrniti volivcev in povzročiti škode.

Še en nadvse vneti podpornik, zunanji minister Karl Erjavec, je v isto kamero takoj za njo duhovičil in izrazil pričakovanje, da bo vrli predsednik poslej »manj na instagramu, manj bo imel te izlete«. Oseba z verjetno največjo kartoteko hipokrizije v Sloveniji je torej po tistem, ko je še isti nedeljski večer v mikrofon znova prostodušno ponavljala svojo staro tezo, da je bil »drugi krog popolnoma odveč«, ob čemer je brez dvoma zaznala, da je protikandidat izgubil za le pet odstotnih točk, zmogla nekaj malega »tovariške kritike«.

Da je maškarada podpornikov kralja instagrama še kako smiselna in dobičkonosna, so pokazale vse javnomnenjske ankete zadnjih nekaj tednov: oba podpredsednika vlade, Dejan Židan in Karl Erjavec, sta si lahko zadovoljno pomencala roke ob nadvse »neodvisnem kandidatu«, kajti podpora njunima strankama je strahovito narasla. Dan pred volitvami drugega kroga je npr. po Medianini anketi DeSUS splezal na 5,6 odstotka in se postavil na tretje mesto (SDS 13,9 in SD 11,8 odstotka). Enkrat več se je pokazalo, da ima sončenje tik ob kralju instagrama nadvse blagodejne učinke za razvoj strankarske demokracije v Sloveniji.

Argument iz neškodljivosti

Pahorjevi podporniki največkrat, tako ali drugače, vrtijo argument o neškodljivosti njegovega početja: že res, da se rad slika na socialnih omrežjih, ampak s tem ne povzroča omembe vredne škode. Že res, da mu kdaj uide kakšna sočna, ampak res ni seksist. Že res, da nima veliko odločnih stališč, ampak saj jih ne more imeti, ker povezuje vse Slovence in si ne more privoščiti konflikta.

Včasih se temu opravičevanju priključi še pojasnilo, da so njegove pristojnosti strašansko omejene in da je občudovalcu instagrama pač usojeno, da je to, kar je  – kakšno gromozansko naključje, da to dejstvo naenkrat vehementno zaznavamo šele v njegovem mandatu!

Nekoristnost plus neškodljivost

Oglejmo si primer takšnega argumenta iz neškodljivosti iz ocene lobista Mileta Šetinca za tednik Reporter:

Pahor je to praznino napolnil s svojimi zdaj že legendarnimi narcističnimi in populističnimi podvigi. To je očitno všeč tako njemu kot velikemu delu volivcev, v skrajni sili pa lahko priskoči na pomoč še desnica, za katero je Pahor manjše zlo med (levimi ali domnevno levimi) kandidati. Čudi pa me togota pomembnega dela levičarske inteligence. Pahor je v svojem predsednikovanju resda nekoristen, a tudi neškodljiv.

Če upoštevamo nekaj implicitnosti Šetinčeve misli, je njegov argument približno takšen:

(1) Pahor je sicer res veliko na instagramu, se predaja narcisizmu in koketira z ljudmi, toda takšna praksa je povsem neškodljiva.

(2) Po drugi strani, zaradi omejenih pristojnosti, njegova funkcija ne more biti niti koristna.

(3) Kar je nekoristno in neškodljivo ravnanje, ne moremo oceniti kot dobro ali slabo.

(4) Torej moramo biti do njegovega opravljenega dela neopredeljeni.

Končna ugotovitev iz dokaza o škodljivosti je tu posredna, največkrat pa je ubrana v neposredno obrambo in pripelje do sklepa, da je, ko odštejemo instagramske in volonterske akcije, predsednik še vedno dobra izbira. Nekako takole:

(1) Pahor je sicer res veliko na instagramu, se predaja narcisizmu in koketira z ljudmi, toda takšna praksa je povsem neškodljiva.

(2) Ker je neškodljiva, jo lahko spregledamo ob njegovih sicer uspešnih dejanjih.

(3) Torej je Pahor, ko/če to spregledamo, dejansko dober predsednik.

Zgornja druga verzija predpostavlja popolno formalno izpraznjenost funkcije in jo potencira – kar je bilo ime igre, na katero je stavil Pahor, ko so mu venomer očitali, da stoji križem rok in nima mnenj ob ključnih družbenih in političnih dilemah. Še več, večkrat se je zdelo, da populistično igračkanje legitimira z istim, češ: saj mi drugega ne preostane, karkoli bi storil, bi prekoračil pristojnosti predsednika.

O večji škodi odsotnega vodoinštalaterja

Argument iz neškodljivosti je treba zavreči – naj to pojasnim z analogijo in majhnim miselnim eksperimentom. Predstavljajmo si hišnega vodoinštalaterja, avtomehanika ali električarja, ki jih radi pokličemo na dom, da nas rešujejo iz dnevnih zagat, ko mojstra ni pri hiši. Recimo, da je danes spet tak dan. Po nekajkratnih poskusih, da jih prikličemo, a se ne odzivajo, poskušamo z guglanjem in brž ugotovimo, da so Miha, Franc in Janez nenehno na Facebooku ali Instagramu in se predajajo svojim narcisoidnim strastem iskanja pozornosti. V trenutku, ko nam pušča kuhinjsko korito in vodo lovimo z lavorjem, avto spet noče vžgati, otroci pa so nam med igro v dnevni sobi uspeli zakuhati kratki stik.

Če ljudi, ki ne opravljajo svojega poklica ali službe, lahkotno branimo z argumentom, da ne ustvarjajo nobene škode, potem bi nas moralo prepričati tudi potencialno pojasnilo zgoraj omenjenih obrtnikov, da s tem nikakor niso razvrednotili svojega poklica in naj se vendar raje priključimo njihovi socialni igrački ter jih – všečkamo.

Kako lahko nekdo čisto resno meni, da so Pahorjeva koketiranja morda malce nenavadna, ampak da niso resno razvrednotila funkcije, za katero je poklican  – sploh zdaj, ko je celo odkrito priznal, da bo upošteval mnenja svojih kritikov in »se večkrat oglašal«? Zakaj smo pripravljeni dimnikarja, ki je slabo opravil delo in povzročil požar v naši hiši, nemudoma spraviti na sodišče, ob funkciji predsednika republike, ki bi morala biti bistveno pomembnejša, vsaj z vidika usode države, pa nonšalantno zamahnemo z roko in ugotavljamo, da njegova razigranost ni v ničemer škodljiva in da, ubožec, pač nima nobenih pristojnosti? Popolno licemerje!

Škoda in volilna abstinenca

Končno pa je argument iz neškodljivosti zlorabljal tudi sam protagonist. Ker je pet let dajal vtis, da so razposajene vsakodnevne koketne igrice z ljudstvom povsem benigna pogruntavščina in celo v isti sapi priznaval, da od leta 2012 s svojo volilno agitacijo sploh ni prenehal, bi morali že na tej točki pristriči z ušesi. Domnevna neškodljivost populističnega flirta je bila ravno njegov največji adut, s katerim se je zaščitil pred ugovori, da svoje funkcije ne razume dovolj spoštljivo in zaradi česar smemo nadvse upravičeno domnevati, zakaj se je k njemu zatekel: ne zavoljo iskanja stika z državljani, temveč izvajanja svoje permanentne kampanje.

In tudi njegovi pozivi k boljši udeležbi na volitvah bili nesmiselni, če jih ne bi izrekal iz nuje, pojasnjene v prejšnjem zapisu. Zakaj? Če se namesto na pozitivum državniškega ravnanja sklicujete na neškodljivost svojega koketiranja in zabavljaštva, potem na koncu ne smete biti jezni, ker so številni volivci presodili, da res ni nobene škode, če v nedeljo ostanejo doma.

Več:

Zakaj Pahor ni dobil letošnjih volitev