Švicarske miške, objekt predsednikove spolne satisfakcije

Medijski populizem predsednika Pahorja bi lahko trenutno označili za ultimativen: če skupina intelektualcev, kot se je zgodilo ravnokar, terja njegov odstop, o čemer več v besedilih Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? in Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike, potem bo takoj po zahtevi sledilo naslednje: (a) Pahorju sploh ne bo treba odgovarjati na tak očitek, (b) mediji zahtevi ne bodo posvetili nobene vsebinske pozornosti, vsaj ne način, ki bi bil neprijeten zanj, (c) dežurni antiintelektualci in posamezni novinarji se bodo postavili našemu populističnemu predsedniku v bran in (d) ljudstvo bo še naprej ali celo bolj intenzivno interpelirano v tisto, kar se od njega v populizmu pričakuje: v slepo kimajoči in vodjo občudujoči populus.

Ljubezen, ki bo vzpostavljena, mora biti vzajemna.

Prikazovanje mišk

Ob štirih učinkih se je pojavil še peti in postavil piko na i: predsednikov flirtajoči populizem se je ob zavedanju, da ima ljudstvo, medije in antiintelektualce na svoji strani, še okrepil in najbrž ne naključno postal intenzivnejši. Še bolj triumfalno je izskočil v svojskosti, v svoji naravi sui generis, če uporabim izraz, s katerim Pahor obravnava status Ukrajine in Turčije ob njunem približevanju Evropski uniji. Naj poskušam morda preveč zapletene besede ilustrirati.

Ko se je včeraj odpravil na dvodnevni uradni obisk v Švico in se ustavil v Bernu, so se mu začele znova prikazovati miške. Tiste, zaradi katerih se je potem, sicer bolj mimogrede, nekoč v video nagovoru opravičil. Tokrat so miške švicarske:

Špela me je fotkala, kako nekaj radovedno gledam iz hotelske sobe v Bernu, kjer je bil na voljo tudi daljnogled. Sprva sem sicer res občudoval Eiger, 3970 m, potem pa me je prevzela privlačna atletinja, ki se je ogrevala na bližnjem stadionu.

#officialvisit #switzerland #eiger #theview

#viewfrommywindow #athlete #bern #pahor #president

#presidentpahor #slovenia

Peeping Tom

Pahor kot »peeping Tom« (iz filma Michaela Powella) z daljnogledom v rokah, doživljajoč svojo hipno spolno satisfakcijo ob privlačni atletinji in ob filmajoči asistenci vselej navzoče Špele, v celoti opiše narcisistično gratifikacijo, vzpostavljeno kot posledico občutka nedotakljivosti in ljubezni, ki jo čuti s strani ljudstva; zato si lahko tudi brez zadržka privošči novo javno informacijo o tem, da flirta.

Kajti predsednik najraje dela ravno to: poudarek ni zgolj na želji po flirtanju, tokrat v osnovnejšem seksualnem pomenu, užitek proizvaja predvsem instagramsko obveščanje, da to ravnokar (znova) počne – ali bi rad počel.

Pahor daljnogled privlačna atletinja

Pahorjev včerajšnji instagram: na lovu za privlačno atletinjo

Piarovka Špela Vovk, ki v hotelski sobi spremlja korake svojega varovanca voajerja in išče pravi fotografski položaj, da bi ovekovečila njegovo očaranost nad nič hudega slutečo osebo, ki je v pozornosti zmagala pred Eigerjem, je v zgodbo vpeljana kot paradoksalna legitimacija takšnega dejanja; najbrž je čisto drugače, če voajer skrivoma občuduje ženske sam in drugače je tudi, če mu ob tem ob boku stoji še ena ženska.

So what?

Podobno kot vedno doslej nas potem predsednik vselej pretkano lovi na limanico domnevnega moraliziranja: pa kaj (»so what«), če mu na uradnem obisku v Švici daljnogled kdaj zdrkne na privlačno atletinjo?

V drugi variaciji računa na simpatije do sebe malo drugače: le kdo bi mu lahko očital nekaj tako človeškega, tako naravnega, kot je opazovanje čudovite ženske? Pa kaj, če to počne kot predsednik republike, saj je vendar javno pojasnil in prisegel, da ni moralna avtoriteta, še pred tem pa, da vendar ne kandidira za papeža?

In končno velja še naslednje: pa kaj, če nekateri mislijo, da je nedostojen in je pohodil funkcijo, ki jo opravlja, če pa mu nihče nič ne more? Kajti le kdo bi zmogel premagati populista in njemu naklonjene populistične medije?

Njegov famozni klic dijakinjam »Ajde, miška mala, gremo! To mi deli, to mi deli!« bi se v tej luči moral glasiti malo drugače: »Ajde, ljudstvo moje malo, mediji moji zlati, gremo! To mi deli, to mi deli!«

In tako bomo, po njihovi izbiri in volji, znova pristali pri tem, da se ne pogovarjamo o Pahorjevi neprimernosti in odpoklicu. Kar se je ravnokar zgodilo. Ne, sugerirali bodo, da se nam bolj splača spremljati njegove številne podvige. Tudi voajerske z miškami.

Več:

Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Populizem kot sinonim za demokracijo in argument “ad populum”

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Pahor in Kangler, spregledana pionirja: o vplivu kotalk in lubenic na razvoj domače medijske scene

So slovenski politiki vendarle spregledane »glavce« in jim najmanj občasno povzročamo krivico, namesto da bi jih znali ceniti? Morda v svoji slepoti neutemeljenega zavračanja radi prezremo njihove številne talente, celo patente, inovacije in njihove druge preveč skrite dosežke?

Si bomo kdaj lahko odpustili, ker nismo dovolj pravično in pošteno v svojem predsedniku republike, resda polnem dnevno navzočih presenečenj, zaznali zavzetega tehnično inspiriranega pionirja? Tokrat nič manj kot inovatorja rolerjev, njemu ljubega prevoznega sredstva?

Ne, ni prevelike bojazni in če bi sklepali le po naslovu in podnaslovu dveh člankov v Delu, nismo daleč od povedanega. Njihovi bralci so zato lahko dva dni nazaj občudovali Pahorjevo prijazno naklonjenost do Kersti, svoje učenke v kotalkanju ob »blejskem biseru«. Kersti? V očitno porumeneli novici o predsednikovih veščinah na Bledu so se odločili stopnjevati pozornost in za podnaslov izbrali stavek »Slovenski predsednik je ob vsem tudi pionir izumitelj sodobnih rolerjev.« No, evo naše »glavce«.

pahor pionir

Pionir Pahor s svojo Kersti na straneh Dela

 

Jaz sem Luna in skrivnost štirih kolesc

Pahor kot pionir izumitelj? Temu sledeče pojasnilo je bolj skope sorte in po vsem sodeč povzema podatek iz 24ur.com marca 2018 o pionirskem navdihu, s katerim nekoč ni osrečil le prijateljev, ampak domnevno celo oblikovalce in izdelovalce čeveljcev s koleščki. Smola se drži predsednika, tako rekoč pred nosom so mu ukradli nepravočasno patentirano in zaščiteno idejo:

»Malo pred koncem sem prijateljem razlagal, da bi bilo super, če 4 kolesca ne bi bila postavljena 2x paralelno, temveč 1x vzporedno. To sem celo narisal. Leta kasneje so prišli na trg rolerji, ki so bili natančno to. Prisežem,« je zapisal pod novo objavljeno fotografijo na Instagramu. Pod objavo so se hitro vsuli komentarji. Nekdo je malo v šali malo za res zapisal: »Škoda, da niso kotalke Soy Luna.«

Kar je prebral v omenjenem viru, je avtor(ica) v Delu z inicialkama T.J. potem v veliki večini tudi prenesel (ali prenesla) svojemu bralstvu. Zaključni stavek vsebuje cinično pripombo o povabilu v argentinsko mladinsko telenovelo »Jaz sem Luna«, v kateri ima kotalkanje pomembno mesto:

Že pred davnimi leti je predvidel, da bi morala biti kolesca drugače postavljena, drugo za drugim in ne v parih, kar se je tudi zgodilo. »Prisežem,« je zapisal na twitterju. Nič pa o tem, ali so ga povabili tudi h kotalkarski telenoveli Soy Luna.

Pahor kersti kotalke

Kotalkarski flirt: Borut in Kersti (insert iz video posnetka)

Lubeniški mojster iz Zimice

Zadnja poved vpeljuje zanimivo žanrsko distanco v kratki zgodbi o tem, kako se je Kersti Kaljulaid, estonska predsednica, kot kakšna srečna dobitnica na loteriji strateškega foruma, lahko ob blejskem jezeru popeljala z nesojenim inovatorjem. Ta jo je na trenutke res prijazno držal za roko, čeprav ni bilo videti, da pomoč potrebuje  – sama je izbrala rolerje, on kotalke.

Najbrž ta v zapisu neartikulirana distanca manifestira zadrego, ko se pisec ne želi ali ne zna opredeliti: bi morda zgolj poročal o dogodku, bi do njega bil odkrito kritičen? Je, kar je zanesljivo ključno, kritičnost res nedostojna drža novinarja, saj gre vendar za predsednika republike?

Pahor pa ni edini po krivici spregledani pionir med politiki – ali politik med pionirji. Leta 2017 so se v istem Delu ob poročilu s sojenja proti nekdanjemu mariborskem županu Francu Kanglerju osredotočili na njegov talent malce drugačne vrste, tudi takrat podan že v naslovu: »Kangler je bil pionir med pridelovalci lubenic«.

Kangler pionir

Pionir Kangler s svojimi zimiškimi lubenicami na straneh Dela

Javnost je na osupljivo razkritje njegovih bogatih veščin žal naletela v zanj malce bolj neugodnih razmerah, informacijo o genialnih prijemih v poljedelstvu je javnosti posredovala njegova žena pred sodnico – v postopkih dokazovanja izvora premoženja. Kot je sploh značilno za genije, živijo revno in bogato hkrati:

»Bil je pionir v teh vrstah in so mu dobro uspevale,« ga je pohvalila Tatjana. Prav tako je poudarila, da so ves čas živeli skromno, a po njenih besedah kljub temu bogato. »Z denarjem smo vedno ravnali skrbno. Do frizerja grem jaz dvakrat na leto, h kozmetičarki ne hodim, k pedikuri tudi ne,« je pojasnila priča in se spominjala dopustovanj na Pagu. Tja je Kangler tovoril polno hrane in ves čas so si tako kuhali sami.

Multitalent na traktorju Steyr 8075A

Februarja 2018 je posebna strokovna ekspertiza zelo dobesedno pritrdila, da je mogoče v Zimici s pomočjo pridnih rok pridelati 60 do 80 ton lubenic na leto. Žal ni upoštevala posebnih okoliščin, kot je tista, zaupana v izjavi leta 2011 skozi multitalentirana usta: »Kot župan drugega največjega mesta v Sloveniji imam številne obveznosti in moj delovnik ponavadi traja od pol devete ure zjutraj do desete ure zvečer.«

No, pionirstvo je k sreči vodilo do velikih uspehov ne le zaradi 80 ton lubenic letno, prodanih po 30 centov na kilogram; tu je še vzreja 50 divjih svinj letno, nepreštevne tone bal sena (od 1 do 4 evre na kilo), pa trofejni divji merjasci (po 3500 evrov), nore količine varaždinskega in holandskega zelja ter špargljev, koruze, ovc, koz in vsega ostalega, kar je Kanglerju uspelo čisto mimogrede obdelati v času županovanja in mandata poslanca v Ljubljani na svoji grudi v Zimici pri Dupleku. V globoki temi, tam po deseti zvečer in pred osmo zjutraj.

Bolj fascinantno od pionirstva v kmetijstvu in časovnega inženiringa je samo še dejstvo, koliko kupcev, na črno seveda, se je zvrstilo na sodišču v svojstvu prič. Vse to kaže, da je županska plača pri nas res nizka in sili posameznike, da sedejo na mitični traktor Steyr 8075A in potem cele noči kmetujejo. V sosednji občini.

Rolerji proti Bobiju

Kanglerjev vsestranski genij še danes zvabi solze žalosti na njegov obraz vsakič, ko se spomni na svoje njive in še bolj, ko v časopisju odkrije res povsem nenadkriljivi talent Jankovićeve familije, težak 29 dolgov »opranih« milijončkov, kar se je zgodilo te dni. Potem se nalezljivo osolzijo še obrazi širokih množic, ki so mu prisluhnile; ker kaj bi le moglo zadržati jok človeka, ko podoživi veliko sodno krivico poštenega pridelovalca lubenic.

Čeprav sta oba videti skromna, eden poriva katrco, drugi oldtimer, velja priznati, da se vsaj na prvi pogled zazdi eksžupan v svoji razkošni inovativnosti neprimerno učinkovitejši. Z bolje unovčenim multitalentom je po svoje celo deklasiral predsednika republike brez patentne licence ob spodobnem denarnem izplenu. Da bi se slednji zanimal za melone in divje svinje, pa si nekako ne znamo predstavjati.

Finančno otipljivi rezultati tudi ne štejejo nujno in absolutno, z lubenicami na njivi ni mogoče učinkovito zabavati politične smetane na Bledu, z rolerji pač. Razen tega je medijski populizem flirtajočega tipa, edini pravi in resnični patent aktualnega predsednika, bistveno bolj priročen za politično promocijo kot solzava sodna melodrama z epizodami iz kmečkega življenja, kjer je suspenza načeloma malo in se celo sam lastnik na koncu znebi svojega osla, kot kaže letošnja usoda Kanglerjevega Bobija, instantne zvezde instagrama.

Kangler Bobi

Tudi zvezde instagrama morajo od hiše: Svet24.si o iskanju novega gospodarja

Napačno definirana področja

Delove slutnje o inovatorjih med slovenskimi politiki so zato kar pravšnje, le področja so napačno definirana. Vsak pozorni bralec bo opazil, da Pahor s potnimi sragami na obrazu neutrudno orje ledino v svojem žanru flirtajočega  populizma, pri Kanglerju pa je populistična melodrama, primerna le za tiste z dobrimi zalogami robčkov, posegla na doslej neraziskano polje kmetijstva in sodstva. Prva žajfnica je bolj primerna za urbano publiko v res širokem spektru od vrtca do domov za ostarele, druga telenovela za ruralno okolje in »malega človeka«, kot ga rad kar sama naslavlja prvokategornik v številu zavrnjenih kazenskih ovadb.

Domači mediji se kar ne morejo odločiti, čemu bi dali prednost, saj vse zvrsti prinašajo gledanost in branost, zato z velikim veseljem sodelujejo povsod.

Pahor kotalke

Pahorjeva »pionirska častna«. Kotalkarska.

Več:

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Novi kralji in njihovi osli

Kako je Kangler pojasnil premoženje

 

Zakaj se dežurni populist res ne rabi bati Ilkinega umazanega avtomobila

Predsednik Borut Pahor se je pred dnevi nerodno pozabil prikloniti eni od dveh zmagovalk z istim časom na Zlati lisici v Mariboru in stisnil roke ter pogledal le eno, o čemer sem pisal v Športni predsednik: o izgubi vrednot v spregledanih čestitkah.

V istem zapisu sem spomnil na novo epizodo njegovega spretnega, že dobesedno ponarodelega koketiranja z javnostjo, s katerim je zaslovel, ko je v areni pristopil k slovenski šampionki Ilki Štuhec in se flirtajoče udinjal v svojem prežvečenem populističnem slogu; kasneje se je isti dan na instagramu pohvalil, da Ilka še ni pozabila, da ji dolguje pripravo smuči, a ji je obljubil še pranje avtomobila, če zmaga v Åreju.

Pahor Ilka Štuhec avto

Pahorjeva obljuba: po novem čisti avtomobile

Upati na umazan avto

No, Ilka je včeraj zmagala, postala je nova in stara smukaška svetovna prvakinja. Zdaj bo njen avto moral oprati. Naj navedem, v čem je predsednikov populizem dobitna, skrbno premišljena win-win kombinacija, vredna njegove popularnosti. Razgalja se že v majhnem dovtipu zmagovalke smuka, ki deluje kot še en nesporazum. Ilka je danes v intervjuju za Siol nagajivo povedala:

»Oh, seveda. Ob robu Zlate lisice mi je dejal, da mi bo umil avto. Upam, da je močno umazan.«

Štuhec Pahor umazan avto

Siolova zgodba in naslovni poudarek o umazanem avtu

Trojni predsednikov win-win

Prvič, Pahor je lahko venomer miren: pri državljankah in državljanih bo že preverjeno tak tip »volonterskega« infotainmenta – gre za računico ob učinkih mediatizirane politike  – vedno bolje sprejet kot ne. Nekaterim ne bo všeč, ampak po zakonitostih množične psihologije in tabloidnih medijev bo na koncu zanesljivo prevladala večina, ki bo pranje Ilkinega avtomobila s ploskanjem sprejela. Opisana logika velja za vse postopke za naprej in nazaj. Predsednik populizem je, skratka, varna naložba, ki se dobro obrestuje, če gre kaj narobe, pa je mogoče delnice vedno še pravočasno prodati – ob opazovanju njihovega indeksa v podobi javnomnenjskih raziskav. Zaenkrat takšne potrebe ni bilo.

Drugič,  tudi če Ilka ne zmaga in mu ne bo treba prati avtomobila, bo v medijih zaokrožila vsaj obljuba, ki jo le lansiral že v instagramu. Če bo jo dolžan realizirati, toliko bolje, tega se je naučil že pri famoznem čiščenju kopačk naši nogometni reprezentanci. V primeru, da »stavo« izgubi, pa bo plenil pozornost vsaj z obljubo. Pomembno je, seveda, da v njej ponudi kaj »umazanega«, »nečistega« in za predsedniško funkcijo, ki jo opravlja, dovolj ponižujočega in posledično medijsko intrigantnega, za nameček pa takšnega, da bo lahko stopil med ljudi kot njim enak in sprožil identifikacijo – torej v delovnem kombinezonu, predpasniku ali poklicni uniformi.

Tretjič, Ilkino upanje, da bo avto močno umazan in se bo posledično »umazanija« njegovega dela prenesla na predsednika v smislu težaškega dela, je naivna. Namreč na kaj takega močno upa tudi Pahor! Prav v tem je tudi moja osrednja poanta: bolj kot bo umazan, večji bo medijski učinek, ki ga želi doseči. Dlje bo drgnil po avtu, več novinarske pozornosti si lahko obeta in posledično navdušenja ljudstva. Bolj bo ob tem sam videti smešen in penast od detergentov, bližje bo načrtovanemu cilju in bolj bodo veseli novinarji in uredniki, ker bodo dobili navidez »legitimno« gradivo za svoja poročila in jim nihče ne bo mogel preveč očitati, da so rumeni. To pa ne, saj vendar poročajo o predsedniku republike, kar se po definiciji spodobi.

Čakajoč na košarico

No, če politikom največkrat očitamo, da se »šlepajo« na športne uspehe, ekscesno fotografirajo z njimi in iz tega kujejo politične dobičke, je Pahor iznašel formulo, kjer lahko v navezi z množičnimi mediji takšnim pomislekom vsaj na prvo žogo dovolj spretno ubeži. Ko zaženeš tak tip populizma, noben avto, ki ga moraš očistiti, ne bo dovolj umazan.

Zato čakamo na prvega športnika, ki bo to ugotovil, predsedniku ponudil košarico ter dejal, da si bo avto kar sam umil. In se ob tem požvižgal na Pahorjev medijski servis, kakršen je Slovenska tiskovna agencija,  ki nas osrečuje z novicami iz predsednikove avtopralnice in napovedmi, da ga »očitno čaka nekaj dela« .

STA pahor ilka štuhec

Novinarji, ki vidijo v prihodnost: Pahor in novica STA

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

O ČIŠČENJU, sonet

PreCednik, boš imel čistilne dneve?
Ko lastnih všečkov boš preštel številke,
takoj opral še avto boš od Ilke,
pregledal spisek (z desne bolj kot z leve),

če druge so po čiščenju zahteve:
je kópačk kaj (ker ljubiš delo trdo),
a stran od tam, kjer je strupeno, grdo,
ker modro ločit’ zrno je od pleve,

lotevat’ le odmevnih se atrakcij.
Fašizem, veš, v Gorici dviga glavo,
preveč obdavčena je kurja knjiga –

samo sta dva primera možnih akcij,
da tu in tam se spomniš na državo
in tvoja krpa še v to smer pomiga …

Narediti dober vtis na izkušena dekleta: opazka o flirterski taktiki

Zadnji dve objavi flirtajočega predsednika: ko se subtilno hvališ, da si začel gledati za ženskami pri dveh letih in nato izkušeno navajaš svoje uspešne recepte z njimi. Vse pod krinko svoje kakor-da duhovitosti.

No, ta korelacija flirta v preobleki šarmantnega duhovičenja, ki je dvorelacijska – ne zadeva le opise drugih, ampak tudi samega sebe – tiči v srži njegove komunikacijske inovacije,  največkrat na kratko odpravljene z izrazom populizem.

Borut Pahor rad ponavlja, da Instagram izžareva njegov značaj. V tem primeru značaj izkušenega osvajalca. Tako kot se osvaja ženske, se osvoji ljudstvo, da postaneš inu ostaneš predsednik. To je to.

Pahor zanima ga punčka

Pahor rože koketiranje

Več:

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Ko hrvaška predsednica flirta s Pahorjem

Mednarodni učinki flirta in selfiji s kamelami

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PRECEDNIK – MAG(NET) ZA PUNČKE IN BABUŠKE, sonet

No, to pa je herojska epopeja!
In jasno, da jo moral je zapeti.
Začel je – kajpada! – pri dveh že letih,
pri treh je cmokcal, punčkam ode blejal …

Zdaj hvali o izkušenj se razponu,
naslednjič bo poročal iz veceja …
PreCednik nima pojma, kje je meja.
Nerodnemu, ki lomi vse, enak je slonu!

Od rok mu gre, kot drug bi klatil hruške:
podležejo mu punčke in babúške
za šopek le (ni treba kazat’ puške)!

A nima NJE, da kuha mu kosila!
Edina, ki ga že je prevetrila,
odklanja, da bi z njim se poročila!

Borut, Kolinda in Karl: kako nas farbajo

Ni kaj veliko dodati: ljudstvo ima rado, če ga politiki farbajo. V spodnjih treh primerih v vsej svoji medijski prezenci, tudi na svojem Facebooku in Instagramu, počnejo ravno to: farbajo, da bi farbali ljudstvo. Oziroma: farbajo ljudstvo, za pogled ljudstva, da bi ga pofarbali.

Logika farbanja ima svoj izvor v komunikacijskem flirtu in seveda kralju farbanja, Borutu Pahorju: na tej strani že velikokrat ilustrirano. V članku z naslovom Vsi Pahorjevi obrazi: če je lahko on vsak, je vsak lahko predsednik sem kategoriziral najbolj pogoste tipe predsednikovih pojavljanj – tiste, za katere je prvi državnik presodil, da bo z njimi farbanje najbolj uspešno.

In res, po semantični hierarhiji je farbanje postavljeno najvišje, farbajoči Pahor je najbolj to, kar je on sam v svojem substancializiranem bistvu, je najbolj »pri sebi« in torej točno pri tistem, za kar pri njegovi tehniki flirtanja z državljani v resnici gre.

Pahor pleskar

Pahor in njegovo promocijsko farbanje

Če na zgornji fotki Pahor nesebično pleska, je s svojo socialno inovativnostjo in predvsem prepričljivostjo uspel povsem omrežiti npr. svojo hrvaško kolegico. Ni bilo treba čakati dolgo, da je tudi Kolinda Grabar Kitarović poprijela za čopiče in valje – se preprosto splača. O tem sem pisal v članku Ko hrvaška predsednica flirta s Pahorjem.

Kolinda pleskanje

Grabar Kitarović in njeno promocijsko farbanje

In ker ima neučakano ljudstvo rado slikovitost in pejsaže, različne barve, teksture in baročne vzorce, ker se ne naveliča farbanja, je za čopič prijel še zunanji minister. In predsedniku vrgel rokavico, češ: bomo še videli, kdo bo na koncu pravi kralj Instagrama. O tem, kako se virus imitacije širi, sem modroval v prispevkih Karlov dolgi pohod na Instagram: o dveh kraljih in pobebavljenem ljudstvu in Erjavčeva populistična ofenziva: domači kralji Instagrama se množijo.

Erjavec pleska

Erjavec in njegovo promocijsko farbanje

Posredni učinek predsednikove multiplicirane transvestije, preoblačenja in prevzemanja identitete vseh drugih, da le ne bi bil on sam, torej predsednik republike in moralna avtoriteta, da bi povsem ubežal averziji do političnosti in končno od svojih poprejšnjih odgovornosti, je predvsem v ponujeni legitimaciji istega početja vsem drugim.

Kot rečeno: ne gre le za to, da se najdejo njegovi imitatorji in posnemovalci, če javnost in mediji takšnega početja ne znajo ali nočejo kaznovati, ga ne bodo niti v primeru vsakega naslednjega Pahorjevega imitatorja. Stvar je varna, sankcij ne bo. Lahko le profitiraš. Farbati je torej nadvse varno, udobno in prinaša želeno podporo. V kombinaciji z legitimacijo skozi navdušene tabloidne in tablodizirane medije pa sploh.

Na tako rekoč metaravni to pomeni vzajemno ljubezen: ljudstvo ima rado, če (ga) politiki farbajo, politiki pa radi farbajo, da jih bo imelo ljudstvo še bolj rado. Mediji pa vmes keširajo.

Zato ne čudi, da je ob zadnji predsedniški kampanji slovenski predsednik izzval hrvaško predsednico in jo povabil, da se mu pridruži v pešačenju. No, farbanju. Njegov projekt »Skupaj – Spodbujajmo drug drugega« prevzema, gledano v finalni obliki, po vseh teh letih končno vedno bolj realizirani smisel: le kdo bi se družno spodbujal in si sposojal barve in čopiče, če tega med sabo ne bodo počeli Borut, Kolinda, Karl in neskončna multituda tistih, ki radi farbajo?

P.S.

Žargonska hermenevtika zgornjega kova mi ni blizu in se k njej ne bi zatekel, če ne bi poprej že poskušal političnega propagandizma analizirati in misliti ob res številnih priložnostih.

Pahor Kolinda skupaj Dnevnik

Kako flirtati skupaj? Pahorjevo povabilo predsednici Hrvaške, da se vzajemno kratkočasita

Erjavec o Pahor instagram

Zunanji minister o skrbeh enega od dveh kraljev Instagrama

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

BORČI, KOLINDA IN KARL: KAKO NAS FARBAJO, lisjaško-repati sonet

Na sploh (na)farbanje ima ljudstvo rado.
Brž ko pomlad izbruhne koledarska,
razmahne spet sezona se pleskarska.
Kdor dobro farba, bo dobil nagrado.

Začel je Pahor, reklam inovator.
Kolinda Pahorja je opazila,
se valjčka, barv še sama je lotila …
Oba posnema Kahla imitator.

Igrajo, da garajo »kot zamorci«.
Le ena barva al’ zahtevni vzorci?
Nihče ne vidi, da so puhli, prazni.

Sledé objave, čivki razno razni …
Mi klikamo in všečkamo kot norci.
Naj sliši se čudaško ali noro:

kdor nas nafarba, bo dobil podporo!

Mednarodni učinki flirta in selfiji s kamelami

Ni več dvoma, da se hrvaška predsednica zgleduje po slovenskem – kdo se ne bi, če mu instagram in selfi prezentacije v javnosti prinašajo neulovljivo primerjalno prednost pred drugimi politiki in učinkujejo kot odličen recept za volitve?

Že avgusta 2015 sem napisal, da bo Pahorjev flirt-populizem verjetno postal lokalna politična uspešnica za všečno »bildanje« javne podobe sicer vsebinsko izpraznjenih politikov in da obnašanje še sveže hrvaške predsednice že kaže na sumljivo sorodnost in imitativnost tistega, na kar nas je od svoje kampanje leta 2012 intenzivno navajal naš predsednik. In s čimer ni prenehal niti v novem mandatu.

Toda kaj poreči na novinarske prezentacije glumaških predsednikov, na Pahorjev in obenem Kolindin medijski servis? Tokrat se hrvaška HINA ne bi smela pritoževati, kajti Kolinda Grabar Kitarović je bila deležna ustrezne medijske propagande tudi pri STA. Naslov, kako je hrvaška predsednica naredila selfi s kamelo, pove najbrž čisto dovolj:

Kolinda kamela

Seveda, od nacionalnega servisa v državni ravni bi smeli pričakovati resnost in sledenje novinarskim standardom. Tabloidnost, ki jo legitimirajo, je sicer najbrž, kot vedno, varno skrita za razlago, da novinarji pač morajo pisati o tistem, kar politiki počnejo.

Ne, res ne bo držalo. Vselej tega ne rabijo – sploh pa ne na tak rumeno obarvan način.

Več:

Ko hrvaška predsednica flirta s Pahorjem

Neškodljivi instagram predsednik in logika licemerja

Novemu in dosedanjemu predsedniku republike, tudi kralju instagrama, je v enem zamahu uspelo pokazati, kako šibek medijski komentariat imamo v Sloveniji.

Ne po svoji izbiri, temveč premišljeni odločitvi urednikov množičnih medijev: ti so v minuli predsedniški kampanji največkrat znova pasionirano angažirali piarovce, lobiste, sodelavce inštitutov za politični marketing, ki sami ponujajo kampanje kandidatom, končno pa tudi bivše politike ali celo šefe varnostno-obveščevalnih služb, kot v včerajšnjem nastopu v Odmevih, kamor so se odločili povabiti Miho Brejca. Pač slovenska domačijska posebnost in glede zadnjega izbira, vredna 13 evrov na mesec.

Pesek Odmevi Brejc

Odmevi, 13. novembra: nacionalkini presežki z varnostnoobveščevalnimi komentatorji

Zato ni kolosalno presenečenje, da se je Pahorju ob takšnem komentatorskem naboru v precejšni meri uspevalo odlepiti od vseh serviranih očitkov – vsaj tistih, za katere se domneva, da zmorejo nekaj globine in tehtnosti.

Navzlic temu bi, če bi kampanja trajala še dobra dva dneva, svoj položaj izgubil: kot sem pokazal v prejšnjem zapisu, je zgolj v drugem krogu Šarec pridobil 44 odstotkov dodatnih volivcev v 21 dnevih, aktualni predsednik pa le 5, kar pomeni, da bi ob predpostavki enakomerne rasti podpore kamniški župan manko petih odstotnih točk nadoknadil v nekaj več kot 48 urah.

Pahorjev manever upoštevanja kritikov

Čeprav je bilo kritik na račun Pahorjevega političnega (ne)delovanja v zadnjih petih letih dovolj, da bi jih lahko omenjeni jemal resno, mu je na volilno nedeljo uspelo s spretnim končnim manevrom utišati večino med njimi. V svojem govoru je povedal, da bo svojim kritikom prisluhnil, da jih »je razumel« in da »jih bo upošteval«.

Retorično bister, tu ne oporekamo, je s tem uspel pomisleke na svoj račun minimizirati z ogromno zamudo, ne da bi večina opazila: ničesar bistvenega ne bo spremenil v svojem dosedanjem stilu delovanja, sprememba zadeva le to, da se »bo večkrat oglasil« in pokazal več odločnosti pri vztrajanju glede izrečenih stališč. Ne, to pač ni bila srž poglavitnih očitkov: da je degradiral predsedniško funkcijo, jo depolitiziral, da pljune čez moralo, da ne opravlja korektno svoje državniške vloge in se zateka v lahkotni populizem koketiranja z ljudmi.

Seveda je s tem manevrom nekako utišal nezbrano večino, a »pogostejše priglašanje k besedi« takrat, ko je ta zgrešena, lažno »sredinska« in spravna, pač ne bi smelo nikogar zadovoljiti. Povedano drugače: Pahor sploh ni obljubil, da se bo odpovedal svojemu populizmu, da bo delo opravljal resneje in da bo opustil svojo ideološko maškarado.

Pahor klobuk SN

Predsednik v eni izmed številnih koketnih izdaj po poročanju Slovenskih  novic: zabava, klobuk in hladno pivo

Hipokrizija podpornikov

Ko so v nedeljo padle zavese in so Pahorjevi podporniki v Cankarjevem domu, malce kislih obrazov, spet stopili pred kamere, so si ob penini končno lahko privoščili nekaj več trenutkov resnice.  Pustimo ob strani maloumnosti kolegov iz njegovega štaba, ko sta, čudo prečudno, Pahorja podprla celo njegova svetovalca v kabinetu, dr. Ernest Petrič in akademik dr. Boštjan Žekš.

Evropska poslanka Tanja Fajon, do tistega trenutka polno lojalna svojemu vrlemu predsedniku, ki da imenitno skrbi za sočloveka, je nenadoma za kamero TV Slovenija ugotavljala, da bi »pričakovala več odločnosti« od njega. Seveda, njena ostrejša beseda ni več mogla odvrniti volivcev in povzročiti škode.

Fajon Pahor podpora

Evropska poslanka med odkrivanjem vrlin predsednika republike

Še en nadvse vneti podpornik, zunanji minister Karl Erjavec, je v isto kamero takoj za njo duhovičil in izrazil pričakovanje, da bo vrli predsednik poslej »manj na instagramu, manj bo imel te izlete«. Oseba z verjetno največjo kartoteko hipokrizije v Sloveniji je torej po tistem, ko je še isti nedeljski večer v mikrofon znova prostodušno ponavljala svojo staro tezo, da je bil »drugi krog popolnoma odveč«, ob čemer je brez dvoma zaznala, da je protikandidat izgubil za le pet odstotnih točk, zmogla nekaj malega »tovariške kritike«.

Da je maškarada podpornikov kralja instagrama še kako smiselna in dobičkonosna, so pokazale vse javnomnenjske ankete zadnjih nekaj tednov: oba podpredsednika vlade, Dejan Židan in Karl Erjavec, sta si lahko zadovoljno pomencala roke ob nadvse »neodvisnem kandidatu«, kajti podpora njunima strankama je strahovito narasla. Dan pred volitvami drugega kroga je npr. po Medianini anketi DeSUS splezal na 5,6 odstotka in se postavil na tretje mesto (SDS 13,9 in SD 11,8 odstotka). Enkrat več se je pokazalo, da ima sončenje tik ob kralju instagrama nadvse blagodejne učinke za razvoj strankarske demokracije v Sloveniji.

Argument iz neškodljivosti

Pahorjevi podporniki največkrat, tako ali drugače, vrtijo argument o neškodljivosti njegovega početja: že res, da se rad slika na socialnih omrežjih, ampak s tem ne povzroča omembe vredne škode. Že res, da mu kdaj uide kakšna sočna, ampak res ni seksist. Že res, da nima veliko odločnih stališč, ampak saj jih ne more imeti, ker povezuje vse Slovence in si ne more privoščiti konflikta.

Včasih se temu opravičevanju priključi še pojasnilo, da so njegove pristojnosti strašansko omejene in da je občudovalcu instagrama pač usojeno, da je to, kar je  – kakšno gromozansko naključje, da to dejstvo naenkrat vehementno zaznavamo šele v njegovem mandatu!

Nekoristnost plus neškodljivost

Oglejmo si primer takšnega argumenta iz neškodljivosti iz ocene lobista Mileta Šetinca za tednik Reporter:

Pahor je to praznino napolnil s svojimi zdaj že legendarnimi narcističnimi in populističnimi podvigi. To je očitno všeč tako njemu kot velikemu delu volivcev, v skrajni sili pa lahko priskoči na pomoč še desnica, za katero je Pahor manjše zlo med (levimi ali domnevno levimi) kandidati. Čudi pa me togota pomembnega dela levičarske inteligence. Pahor je v svojem predsednikovanju resda nekoristen, a tudi neškodljiv.

Če upoštevamo nekaj implicitnosti Šetinčeve misli, je njegov argument približno takšen:

(1) Pahor je sicer res veliko na instagramu, se predaja narcisizmu in koketira z ljudmi, toda takšna praksa je povsem neškodljiva.

(2) Po drugi strani, zaradi omejenih pristojnosti, njegova funkcija ne more biti niti koristna.

(3) Kar je nekoristno in neškodljivo ravnanje, ne moremo oceniti kot dobro ali slabo.

(4) Torej moramo biti do njegovega opravljenega dela neopredeljeni.

Končna ugotovitev iz dokaza o škodljivosti je tu posredna, največkrat pa je ubrana v neposredno obrambo in pripelje do sklepa, da je, ko odštejemo instagramske in volonterske akcije, predsednik še vedno dobra izbira. Nekako takole:

(1) Pahor je sicer res veliko na instagramu, se predaja narcisizmu in koketira z ljudmi, toda takšna praksa je povsem neškodljiva.

(2) Ker je neškodljiva, jo lahko spregledamo ob njegovih sicer uspešnih dejanjih.

(3) Torej je Pahor, ko/če to spregledamo, dejansko dober predsednik.

Zgornja druga verzija predpostavlja popolno formalno izpraznjenost funkcije in jo potencira – kar je bilo ime igre, na katero je stavil Pahor, ko so mu venomer očitali, da stoji križem rok in nima mnenj ob ključnih družbenih in političnih dilemah. Še več, večkrat se je zdelo, da populistično igračkanje legitimira z istim, češ: saj mi drugega ne preostane, karkoli bi storil, bi prekoračil pristojnosti predsednika.

O večji škodi odsotnega vodoinštalaterja

Argument iz neškodljivosti je treba zavreči – naj to pojasnim z analogijo in majhnim miselnim eksperimentom. Predstavljajmo si hišnega vodoinštalaterja, avtomehanika ali električarja, ki jih radi pokličemo na dom, da nas rešujejo iz dnevnih zagat, ko mojstra ni pri hiši. Recimo, da je danes spet tak dan. Po nekajkratnih poskusih, da jih prikličemo, a se ne odzivajo, poskušamo z guglanjem in brž ugotovimo, da so Miha, Franc in Janez nenehno na Facebooku ali Instagramu in se predajajo svojim narcisoidnim strastem iskanja pozornosti. V trenutku, ko nam pušča kuhinjsko korito in vodo lovimo z lavorjem, avto spet noče vžgati, otroci pa so nam med igro v dnevni sobi uspeli zakuhati kratki stik.

Če ljudi, ki ne opravljajo svojega poklica ali službe, lahkotno branimo z argumentom, da ne ustvarjajo nobene škode, potem bi nas moralo prepričati tudi potencialno pojasnilo zgoraj omenjenih obrtnikov, da s tem nikakor niso razvrednotili svojega poklica in naj se vendar raje priključimo njihovi socialni igrački ter jih – všečkamo.

Kako lahko nekdo čisto resno meni, da so Pahorjeva koketiranja morda malce nenavadna, ampak da niso resno razvrednotila funkcije, za katero je poklican  – sploh zdaj, ko je celo odkrito priznal, da bo upošteval mnenja svojih kritikov in »se večkrat oglašal«? Zakaj smo pripravljeni dimnikarja, ki je slabo opravil delo in povzročil požar v naši hiši, nemudoma spraviti na sodišče, ob funkciji predsednika republike, ki bi morala biti bistveno pomembnejša, vsaj z vidika usode države, pa nonšalantno zamahnemo z roko in ugotavljamo, da njegova razigranost ni v ničemer škodljiva in da, ubožec, pač nima nobenih pristojnosti? Popolno licemerje!

Škoda in volilna abstinenca

Končno pa je argument iz neškodljivosti zlorabljal tudi sam protagonist. Ker je pet let dajal vtis, da so razposajene vsakodnevne koketne igrice z ljudstvom povsem benigna pogruntavščina in celo v isti sapi priznaval, da od leta 2012 s svojo volilno agitacijo sploh ni prenehal, bi morali že na tej točki pristriči z ušesi. Domnevna neškodljivost populističnega flirta je bila ravno njegov največji adut, s katerim se je zaščitil pred ugovori, da svoje funkcije ne razume dovolj spoštljivo in zaradi česar smemo nadvse upravičeno domnevati, zakaj se je k njemu zatekel: ne zavoljo iskanja stika z državljani, temveč izvajanja svoje permanentne kampanje.

In tudi njegovi pozivi k boljši udeležbi na volitvah bili nesmiselni, če jih ne bi izrekal iz nuje, pojasnjene v prejšnjem zapisu. Zakaj? Če se namesto na pozitivum državniškega ravnanja sklicujete na neškodljivost svojega koketiranja in zabavljaštva, potem na koncu ne smete biti jezni, ker so številni volivci presodili, da res ni nobene škode, če v nedeljo ostanejo doma.

Več:

Zakaj Pahor ni dobil letošnjih volitev