Borut, Kolinda in Karl: kako nas farbajo

Ni kaj veliko dodati: ljudstvo ima rado, če ga politiki farbajo. V spodnjih treh primerih v vsej svoji medijski prezenci, tudi na svojem Facebooku in Instagramu, počnejo ravno to: farbajo, da bi farbali ljudstvo. Oziroma: farbajo ljudstvo, za pogled ljudstva, da bi ga pofarbali.

Logika farbanja ima svoj izvor v komunikacijskem flirtu in seveda kralju farbanja, Borutu Pahorju: na tej strani že velikokrat ilustrirano. V članku z naslovom Vsi Pahorjevi obrazi: če je lahko on vsak, je vsak lahko predsednik sem kategoriziral najbolj pogoste tipe predsednikovih pojavljanj – tiste, za katere je prvi državnik presodil, da bo z njimi farbanje najbolj uspešno.

In res, po semantični hierarhiji je farbanje postavljeno najvišje, farbajoči Pahor je najbolj to, kar je on sam v svojem substancializiranem bistvu, je najbolj »pri sebi« in torej točno pri tistem, za kar pri njegovi tehniki flirtanja z državljani v resnici gre.

Če na zgornji fotki Pahor nesebično pleska, je s svojo socialno inovativnostjo in predvsem prepričljivostjo uspel povsem omrežiti npr. svojo hrvaško kolegico. Ni bilo treba čakati dolgo, da je tudi Kolinda Grabar Kitarović poprijela za čopiče in valje – se preprosto splača. O tem sem pisal v članku Ko hrvaška predsednica flirta s Pahorjem.

In ker ima neučakano ljudstvo rado slikovitost in pejsaže, različne barve, teksture in baročne vzorce, ker se ne naveliča farbanja, je za čopič prijel še zunanji minister. In predsedniku vrgel rokavico, češ: bomo še videli, kdo bo na koncu pravi kralj Instagrama. O tem, kako se virus imitacije širi, sem modroval v prispevkih Karlov dolgi pohod na Instagram: o dveh kraljih in pobebavljenem ljudstvu in Erjavčeva populistična ofenziva: domači kralji Instagrama se množijo.

Posredni učinek predsednikove multiplicirane transvestije, preoblačenja in prevzemanja identitete vseh drugih, da le ne bi bil on sam, torej predsednik republike in moralna avtoriteta, da bi povsem ubežal averziji do političnosti in končno od svojih poprejšnjih odgovornosti, je predvsem v ponujeni legitimaciji istega početja vsem drugim.

Kot rečeno: ne gre le za to, da se najdejo njegovi imitatorji in posnemovalci, če javnost in mediji takšnega početja ne znajo ali nočejo kaznovati, ga ne bodo niti v primeru vsakega naslednjega Pahorjevega imitatorja. Stvar je varna, sankcij ne bo. Lahko le profitiraš. Farbati je torej nadvse varno, udobno in prinaša želeno podporo. V kombinaciji z legitimacijo skozi navdušene tabloidne in tablodizirane medije pa sploh.

Na tako rekoč metaravni to pomeni vzajemno ljubezen: ljudstvo ima rado, če (ga) politiki farbajo, politiki pa radi farbajo, da jih bo imelo ljudstvo še bolj rado. Mediji pa vmes keširajo.

Zato ne čudi, da je ob zadnji predsedniški kampanji slovenski predsednik izzval hrvaško predsednico in jo povabil, da se mu pridruži v pešačenju. No, farbanju. Njegov projekt »Skupaj – Spodbujajmo drug drugega« prevzema, gledano v finalni obliki, po vseh teh letih končno vedno bolj realizirani smisel: le kdo bi se družno spodbujal in si sposojal barve in čopiče, če tega med sabo ne bodo počeli Borut, Kolinda, Karl in neskončna multituda tistih, ki radi farbajo?

P.S.

Žargonska hermenevtika zgornjega kova mi ni blizu in se k njej ne bi zatekel, če ne bi poprej že poskušal političnega propagandizma analizirati in misliti ob res številnih priložnostih.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

BORČI, KOLINDA IN KARL: KAKO NAS FARBAJO, lisjaško-repati sonet

Na sploh (na)farbanje ima ljudstvo rado.
Brž ko pomlad izbruhne koledarska,
razmahne spet sezona se pleskarska.
Kdor dobro farba, bo dobil nagrado.

Začel je Pahor, reklam inovator.
Kolinda Pahorja je opazila,
se valjčka, barv še sama je lotila …
Oba posnema Kahla imitator.

Igrajo, da garajo »kot zamorci«.
Le ena barva al’ zahtevni vzorci?
Nihče ne vidi, da so puhli, prazni.

Sledé objave, čivki razno razni …
Mi klikamo in všečkamo kot norci.
Naj sliši se čudaško ali noro:

kdor nas nafarba, bo dobil podporo!