Čas za selektivno toksičnost: o butlih in srčkih

Ali res drži, da predsednik SDS s svojim toksičnim jezikom že onstran ideološke in druge »navlake«, ki bi preprečevala normalno politično sodelovanje z njim, ne zmore tudi prijaznosti, razumevanja in naklonjenosti, s tem pa geste sodelovanja in vključevanja, na kateri se nenehno rad sklicuje? Mu delamo krivico?

Na vprašanje sem se spomnil, ko sem včeraj na njegovem tviter profilu ugledal dva prijazna retvita, namenjena Borutu Pahorju in Miru Cerarju. Oba zelo neznačilna zanj in za vselej pričakovane cinizme in poniževanja, o čemer pišem v Medijski cinizmi in njihova neuspešna detoksikacija. Zakaj?

JJ Pahor Cerar vlada

Nepričakovano redki in nepričakovano netoksični tviti včeraj

Miro Cerar kot butl

Preprosto: Janša je Cerarju svojčas med drugim že zabrusil, da je navaden »butl«, predsednika republike pa je, recimo, dobri dve leti nazaj ozmerjal, ker je dovolil svojim tovarišem, da so v ozadju vladali in ubijali.

Ob ravnokar izjemno aktualni dilemi, kaj naj storijo njegovi koalicijski partnerji, če imajo na mizi povabilo v vlado s strani tistega, ki jih je ponižuje v vsemi mogočimi žaljivi in diskreditacijskimi izrazi, sem poskušal oceniti v prispevku Butli, piškotkarji in modeli brez časti: kako in zakaj z njimi v koalicijo?.

Janša butl Cerar

Miro Cerar kot butl

Janša Pahor ubijali

Borut Pahor kot tovariš morilcev

In res ni naključij, prav danes bo Borut Pahor gostil vodje poslanskih skupin, pri katerih bo preveril, ali bodo lahko sestavili novo vlado po odstopu Marjana Šarca. Mediji že poročajo, da so SDS, SMC, NSi in DeSUS dosegli dogovor o koaliciji, krožijo že tudi imena ministrov, med drugim tudi Cerarja.

Prvak SDS, morda novi predsednik vlade, torej zmore netoksičnost. V situacijah, ko si od drugih nekaj obeta.

Kava s srčki

Februarja 2018, ko je nepričakovano Nova Slovenija s svojo Ljudmilo Novak, v tistih časih in še danes trmasto uporno do politike Janeza Janše, izpeljala prevrat in za svojega predsednika namesto nje postavila Mateja Tonina, smo bili priča podobni nenadni otoplitvi v odnosih. Po prevzemu vodenja je ta napovedal, da bo popil kavo z vsemi predsedniki parlamentarnih strank in še pred realizacijo prejel prijazno tvitersko grafiko s strani Janše s srčkov na kavi.

No, v politiki nepričakovano in občasno prihaja čas tudi za valentinovo in selektivno toksičnost, saj se ta, gledano v celoti, ni zmanjšala: dogaja se v redkih trenutkih, najbrž merjenih v dnevih.

jj kava tonin

Leto 2018 in čas za srčke v kavi

Primer Zahović: od sovražnega govora do vžgane mariborske duše

Iz mariborskega nogometnega kluba so sporočili, da so zaradi spornega nastopa na sobotni novinarski konferenci po tekmi s Krškim suspendirali športnega direktorja Zlatka Zahovića. Kasneje je upravni odbor proti njemu sprožil še disciplinski postopek – zaradi njegovih žalitev na račun novinarja na tiskovni konferenci, po katerih se nikakor ni želel opravičiti.

Primer postavlja pred nas vrsto izzivov, od katerih so nekateri precej banalni, spet drugi tako rekoč konceptualni, tretji pa govorijo bolj ali manj o senzibilnosti glede kulture javnega nastopanja in človeške spoštljivosti. Pod banalnostjo mislim na dejstvo, da Zahovićevo nedopustno in žaljivo repenčenje sodi v klasični repertoar njegove osebne retorike, ki je javnosti že dobro znana in pričakovana, a je doslej nihče ni posebej (uspešno) ustavljal. Pod konceptualnostjo merim na dejstvo, da se komentatorji ne morejo zediniti, kako opisati njegovo dejanje. Glede senzibilnosti je najbolj pomenljivo ugibanje, zakaj je nogometnim funkcionarjem, novinarjem in javnosti končno le prekipelo zdaj, ne kdaj prej, in ali smemo to šteti za korak povečane občutljivosti do javne besede, ne le dostojanstvene komunikacije; seveda ima zadnji primer nekaj specifik.

Kaj točno je vredno disciplinske obravnave?

Vse kaže, da Zahovića pri Nogometni zvezi Slovenije obravnavajo kot nekoga, ki je kršil disciplinski pravilnik NZS. Ta govori o nešportnem in neetičnem vedenju (1. alineja 24. člena) , pa tudi o kakršnem koli spodbujanju ali razpihovanju rasnega, narodnostnega, etničnega, spolnega, jezikovnega, verskega, političnega ali drugega sovraštva, nasilja, nestrpnosti ali žalitve dostojanstva posameznika in skupine (26a. člen DP NZS).

Nastopajoči medijski komentatorji so se skupaj z uredniki bolj kot ne smešili, ko so na vse pretege širili oznake o nestrpnosti in sovražnem govoru, celo o ničelni toleranci do zadnjega – a dejansko Zahovićev infantilni zaničevalni izbruh ni šel dlje od osebne in primitivne žalitve novinarja, vključujoč podatke iz njegovega osebnega življenja in zlorabo tragedije za nizkoten obračun z njim. Težko bi dejali, da gre le za nepreciznost – bolj skrbijo zavestne uredniške presoje brez intelektualnega dometa.

MMC Zahović

MMC RTV Slovenija: Zahović in reakcija novinarja

Prepričan sem, da noben od obeh navedenih členov ne opiše dovolj dobro njegovega dejanja in da nista v duhu tega, kar je imel v mislih sestavljalec disciplinskega pravilnika. Kar pa še ne pomeni, da njegov obračun z novinarjem ni vsega obsojanja vreden.

Zahović očitno ni žalil dostojanstva novinarja na podlagi rasnega, etičnega, spolnega, verskega ali drugega sovraštva in nasilja. Ta člen povzema 63. člen ustave in 297. člen Kazenskega zakonika, ko regulirata možne izbruhe nasilja, sovraštva in sovražnega govora. Kar potem preostane kot podlaga za sankcijo, je zgolj ohlapna prva in samo ta alineja 24. člena, ki spregovori o »nešportnem in neetičnem vedenju« in je s tem dovolj široka, da vanjo zajamemo sicer težje opredeljivo in s perverznim momentom posoljeno dejanje žalitve. S katero je nesporno grobo in nespoštljivo ustavil novinarja, da bi ga ranil in prizadel v situaciji, ko je bilo treba utišati vse kritične glasove zaradi slabih iger in novega poraza mariborskega kluba.

V tem maksimalno razvodenelem smislu je seveda ravnal nešportno – in tu  »nešportno« pomeni karkoli, česar »pravi športnik« ali športni funkcionar pač ne dela -, hkrati pa tudi neetično, kajti osebne žalitve s potenco nepietetnega emocionalnega napada nesporno sodijo v to kategorijo.

Novo odkrivanje etike javne besede

Čemu drugemu se bo treba zahvaliti, da so sankcije proti Zahoviću in že javni diskurz o tem postale nepopisno pomembna zmaga v boju za nekaj, čemur se je včasih, danes že staromodno, dejalo »etika javne besede« ali kultura spoštovanja – še ena široko zastavljena fraza, ki smo jo res slišali te dni.

Najbrž ni nepomembno, da se je verbalni napad zgodil novinarju, ker je na tej točki občutljivost novinarjev razumljivo večja. Obenem je razplet zmagoslavje »javnega mnenja«, ki se je tokrat postavilo na pravo stran. Naj spomnim na Zahovićevo indikativno pojasnilo – ko je iskal razloge, zakaj se ne bo opravičil, je navedel zahtevo predsednika kluba, ki da mu je dejal, da »ima sicer prav, ampak da bi se moral opravičiti«. Zakaj že? Le zato, ker tako zahteva javnost, ne zavoljo pravice in resnice. Če bi takšno pojasnilo bilo točno in prav nič zlagano, je prav poenotena javnost skozi angažma medijev dosegla obsodbo. Kar je v teh časih dobra novica.

Nobenega dvoma pa ni, da je zgodba dobila dodatne pospeške in dimenzije, k sreči v pravi smeri, zaradi splošnega trenda tabloidizacije medijev, zaradi katerega ti vedno manj izbirčno hlastajo po senzacijah; in Zahovićev arogantni izbruh je prišel kot naročen. A zmerom ni bilo tako.

»Ubi, ubi žabara!«

Če je časnik Večer pohitel z obsodbo, za kar ga je treba pohvaliti, velja spomniti tudi na nedavne cajte, ko se je njihovim novinarjem zazdelo, da je kazen proti klubu na tekmi med Mariborom in Olimpijo, ker so menda navijači čisto po nedolžnem vzklikali »Ubi, ubi žabara!«, krivična sodniška neumnost prve vrste. Evropa se je na nogometnih igriščih odločila za restriktivno politiko, za pregon rasizma, sovražnega govora in nasilja, toda nekaterim novinarjem doma se še vedno kolca po starih časih, sem takrat zapisal:

Od kod tolikšna resigniranost in zavzetost za sovražni žargon? So kakšne vsebinske in strukturne razlike med vzkliki, ki jih navajam v nadaljevanju, med »Ubi žabara«, »Ubi Turčina« in »Ubi Janšu«?  Licenco za verbalno ubijanje koga bi smeli podeliti? Mnenja ob tem na prvi pogled predimenzioniranem dogodku so očitno bolj deljena, kot bi marsikdo pomislil in verjel. »Ubi , ubi žabara!« je za Večerove novinarje (najmanj za Boruta Planinšica ml. in Dragico Korade) nekaj takega kot običajna narativa, nič posebnega in celo identitetno nujna.

Povedano drugače: Večerovcem se je zdelo samoumevno sovražne vzklike zreducirati na nekakšno lokalno mentaliteto, nedolžno domačijsko folkloro in končno zdrav psihološki odziv tistih, ki jih država uničuje in si morajo dati duška na tekmah.

Situacija je z zadnjo epizodo postala rahlo pervertirana: če Zahovića preganjajo zaradi sovražnega govora proti novinarjem, kar je čista konceptualna zmeda, novinarjem občasno ni težko braniti njegovega nogometnega kluba, ko njihovi navijači res uporabljajo žargon sovražnega govora. Zdaj pa razumi, kdor more.

Odmevi Zahović

Izsek iz prispevka v Odmevih: disciplinski postopek NZS v duhu ničelne tolerance do sovraštva

Novinarski stereotipi o mariborski duši

Od kod tolikšna resigniranost in racionalizacija verbalnega sovraštva? Nekateri uredniki in novinarji imajo odgovor. Kdor je včeraj gledal večerne Odmeve in oddajo 24ur zvečer, je lahko istočasno spremljal uglašenost dveh voditeljev: Uroša Slaka in Igorja E. Berganta. Prvi je v svojem studiu komercialke hitel spraševati poznavalca nogometa, Mitjo Čandra, o »štajerski duši«. Skoraj istočasno je Bergant gostil dr. Alojza Križmana. Njegov prvi stavek gostu se je glasil:

Dušo Maribora, vključno z nogometno, odlično poznate.

Uvertura v mariborsko dušeslovje je bila sprejeta kot izziv. Seveda je tudi sogovorec moral nekaj reči o tej duši, k sreči le Zahovićevi, in nekdanji župan je nato trikrat uporabil izraz – kakor da v Mariboru neka nedoumljiva idiosinkratična duša poskrbi, da direktor kluba žali sobesednike in je potem to zelo naravno stanje.

Kasneje je postalo jasno, zakaj takšen začetni poudarek. Bergant je namreč pogovor in celo oddajo začinil in tudi končal s prebranimi verzi pesmi Zorana Predina z naslovom »Maribor je nor«, pri čemer je besedo »vino«, ob izrecni navedbi popravka, zamenjal za »fuzbal«:

O moj Maribor je tak fejst nor, da srcu vse verjame, ko vinu brcne pamet v rit, ko se mu duša vžge.

Tovrstna stereotipizacija novinarskih psihologov nam pove, da so Mariborčani še vedno dojeti kot nekakšni štajerski bebčki s preveč pregreto (»vžgano«) dušo. Da se je Zahov incident lahko zgodil le v mestu ob Dravi. Bedno, ni kaj.

Več:

»Ubi žabara« in vaje v ubijanju

En klub, en klobuk

Mariborski župan zagovarja neonacistične simboleMariborski župan zagovarja neonacistične simbole

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PRIMER ZAHOVIČ: KRIVA JE MB DUŠA, sonet

Spreminja kaj v človeški se naravi?
Obsojen družno je sovražni govor,
ki dal ga je idol, oblečen v lovor …
Zdaj javno mnenje je na strani pravi.

Premik je bil … Napadat’ ni sprejeto.
Nekoč Večer odzval se je drugače,
ko branil je sovražne navijače,
ki »Ubi žabara!« so vpili vneto.

Ker toti Toteki, živeč ob Dravi,
butalski bebčki v kurji so državi,
secira zdaj se duša Maribora:

»ki fuzbal, vino ljubi, fejst je nora …«
Seveda kriva je ta duša ljuba,
da žalil je ljudi direktor kluba!

Miro Cerar je butl

Pred desetimi in več leti je v Sloveniji nastala peticija z naslovom »Sovražni govor se širi po državi – iz državnega zbora«, s katero je več kot 350 posameznikov iz akademskih, kulturnih, medijskih in drugih krogov obsodilo točno to, kar je zapisano v naslovu. Ja, bil je to čas pregledovanja mednožij poslank in Jelinčičevih pozivov na ples s puškomitraljezom.

No, številne študije zadnjih let so pokazale na neposredno korelacijo med besednjakom poslancev in širšimi diskurzivnimi navadami državljanov, če se izrazim evfemistično. Po načelu: kar je bilo izrečeno v parlamentu, je družbeno legitimno in sprejemljivo. Zato se splača poslance posnemati. In se jih. Če lahko oni, lahko tudi mi, hitro postane vodilo ljudstva.

Danes so se nekateri poslanci, če ne vsi, preselili na socialna omrežja. Še več, na njih s svojim sovraštvom »briljirajo« ravno tisti, ki sploh ne utegnejo več zaiti v parlament.

Ne le to, sovraštvo in sovražni govor je v veliki meri nadomestila kultura žalitev, sramotenj in blatenj. Diskreditacije so lahko različnih vrst, politični jezik prinaša s sabo pestre registre uporabe žaljivih besed in njihova ostrina je na družbenih omrežjih največkrat izrazitejša.

Tudi zato, ker je virtualna žalitev obravnavana z drugimi vatli. Predstavljajmo si, da bi v našem parlamentu sredi vroče razprave predsednik opozicije v obraz zabrusil predsedniku vlade kakšno težko besedo.

Recimo, da je butelj, bi mu dejal. No, da je butl.

Čeprav smo v domačih logih v zadnjem desetletju začeli kar rapidno izgubljati družbeno senzibilnost za diskreditacijski diskurz in ga normalizirati, tudi s pomočjo anemičnih novinarjev, bi najbrž takšne besede štele za precejšen verbalni eksces.  Upajmo, da še obstaja meja, do katere lahko politik gre. Če jo prestopi, mu državljani hitro odmerijo kazen. Žalitve, zasmehovanja, norčevanja in politično nekorektne cinizme bi najbrž dovolj hitro konsenzualno obsodili.

Toda danes so prišli drugi časi, takšni, kakršne smo dopustili. Žalitve so postale rutina, ob kateri pričakujemo pohvalo in ploskanje, tarče sramotenja in ponižanja so postale dvojne žrtve, politiki pa tekmujejo, kdo bo izrekel bolj žaltavo in požel karseda glasen aplavz. Da bi jasno ilustriral povedano, si poglejmo verbalni tviteraški duel med predsednikom vlade in prvakom SDS. Se opravičujem: že sam izraz »duel« implicira ekvidistanco, ki ji želim oporekati.

Kako se je Janez Janša odzval na očitek, da s svojo stranko gradi politiko na širjenju strahu? Iz pedagoškega razloga sem njegovo reakcijo na Mira Cerarja že navedel: napisal mu je, da je »butl«:

Janša butl Cerar

Janšev tvit: Cerar je butl

Moja poanta: ne samo, da imamo ob sovražnem govoru še sovraštveni govor, ki je zame zaradi svoje izmuzljivosti vsaj enako nevaren družbeni fenomen. Ne le, da nam govorica sovraštva, kompromitacij, zasmehovanj in sramotenj žal ne predstavlja izziva, vrednega obsodbe in družbene sankcije, ampak smo zanj razvili dvojne kriterije: če se dogaja na socialnih omrežjih, ji obravnavamo kot benigno tvorbo, ki ji ni treba posvečati posebne pozornosti.

Če bi Janša uporabil izraz »butl« v svojem javnem nastopu, bi takšno osebno žalitev obravnavali bistveno resneje kot v primeru, ko gre za »virtualno« zaničevanje.

Še več, zelo verjetno si predstavljamo, da bo zgolj zaradi tega, ker ni »realna«, ostala medijsko spregledana, kot vselej. In dejstvo je, da razkorak med virtualnimi in realnimi žaljivkami pomeni dvoje: učinek sporočila državljanom je sicer enak, Cerar je pač butl. Za politika je zato zaradi medijske in novinarske abstinence nenadoma bolj varno delikatnejša in bolj nekorektna sporočila zaupati državljanom skozi družbena omrežja, ker temu ne bo sledila posebna javna graja. A po drugi strani žaljivost in sramotenje počasi in dovolj pogumno vdirata tudi na glavna vrata. Politikom virtualna omrežja dajejo pogum, da svoj žargon širijo v hram demokracije.

V tem smislu danes več ne velja spoznanje, staro deset let: sovražni in sovraštveni govor se ne širita iz parlamenta, temveč iz družbenih omrežij prihajata vanj.

Cerar tvit SDS stranka strah

Cerarjeva ocena, ki je raztogotila Janšo, da ga je razglasil za butla

Butl Cerar Reporter

Iz Reporterja: kaj bi grajali, če lahko diskreditacijski diskurz že v naslovu pohvalimo

Svetlanini splavljenci

Kadar le moremo, bi morali javno nasprotovati žaljivemu in adhominalnemu govoru. Še manj podpirati sovražnega. Seveda je v domačem zastrupljenem prostoru vsak od naštetih pojmov deležen ideoloških in političnih zlorab, podobno kot so ti radi zamenjani tudi zgolj z uporabljeno ostrino v izražanju. Zato naj takoj povem: Svetlana Makarovič je, ne prvič, v spodaj navedenem primeru znova prestopila mejo dostojnega.

Nič ne pomaga, če zagovarjamo pravice istospolnih, zaradi tega ne moremo molčati takrat, ko se nasprotnike žali in diskreditira na povsem nedostojanstvene, pravzaprav nečloveške načine.

Makarovič Delo žalitev splavljenci

Seveda v napetih časih referendumske kampanje o zakonu o zakonski zvezi v javnem diskurzu hitro tvegamo zlorabo zoper sebe: dati prav tistemu, s čigar pogledi se ne strinjamo, denimo s pogledi na omenjeni zakon, lahko hitro prestavlja realno možnost manipulacije. Toda ko je na tehtnici resnica ali, kakor v  danem primeru, osnovno človeško dostojanstvo, je treba biti dovolj jasen ne glede na posledice.

Sam podpiram pravice istospolnih, zapisane v zakon, zato bom na referendumu glasoval ZA. A tem ne pristajam na sleherno nespodobno govoričenje, ki si ga privoščijo zagovorniki ali nasprotniki zakona – brez razlike. Kaj točno je dejal slovita pesnica na pisateljskem odru 31. slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu? Povzemam po Delu:

 »Za ta smrdljiv referendum o zakonski zvezi ima država denar, za kulturo pa ne.« O udeležencih omenjene okrogle mize pa je brez dlake na jeziku dejala: »Bolj ko jih gledam, bolj mi je žal, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas.«

Potem pa je beseda nanesla še na predlog prepovedi burke in pesnica je ponovno udarila: »Predlagam obvezno nošnjo burke za ljudi, ki so grdi, ker bi se jih tako lažje prenašalo, pa še ton njihovega glasu bi zadušila. Recimo za Gorenaka.«

Če zadnjo domislico lahko na hitro opravimo s spoznanjem, da gre za bolj ali manj posrečen humorni dovtip, če je ocena o »smrdljivem referendumu« pač vrednostna ocena, potem je resnično sporna izjava o nepravočasnih nesplavljencih, zaradi katere so nekateri posamezniki že napovedali pregon, prestopila mejo dobrega okusa, pa tudi humorja ali satire. Zagovarjati jo je nemogoče, molčati o tem pa enako nedostojno.

Na koga se nanaša, tudi ni skrivnost: na udeležence pogovora  v Debatni kavarni, ki se je imel zgoditi dve uri kasneje – nosil je naslov Nova levica in krščanstvo, udeležili pa naj bi se ga poslanec NSi Jožef Horvat, filozof in sovoditelj koalicije Za otroke gre! Aleš Primc in duhovnik Branko Cestnik.

Svetlana Makarovič je kasneje poskušala svojo nesramno izjavo, ki sicer z izjemo desnih ali Janševih ni bila deležna posebnega odmeva, omiliti z razlago, da gre za satiro.

Iz navzočega namena zaničevanja je jasno, da ne more iti zanjo. Dejanje razžalitve je hitro razberljivo: njen dovtip zadeva tisto, o čemer je govoril Immanuel Kant, moralne dolžnosti in spoštovanje drugih oseb. Recimo temu: človekovo dostojanstvo.

Druge osebe spoštujemo zaradi njihovega inherentnega dostojanstva. Makarovičeva je posegla na raven človeka kot človeka – karkoli si mislimo o drugih, kakorkoli jih že vrednotimo in njihovo navzočnost za nas ni prijetna, jih moramo prepoznavati kot ljudi, kot cilj na sebi.

Obžalovati, da nekdo med nami ni bil splavljen, ko je zato bil še čas, zadeva druge kot osebe oziroma ljudi na najbolj intimni in »sveti« ravni. Takšen diskurz težko upravičimo s svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja. Vse to nam sicer zagotavlja Ustava RS v svojem 39. členu, vendar takšna svoboda ne sme ali more temeljiti na žaljivkah in razžalitvi. V strogem pomenu tu ne gre za sovražni govor.

Ustava namreč istočasno zahteva in nalaga »spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva« (o tem govori 21. člen) in pravico do osebnega dostojanstva in varnosti – o tem govori 34. člen.

Žaljivost in razžalitev ni nekaj, česar ne bi smeli prepovedati zgolj zavoljo pravice do svobode govora. Pri razžaljencu je bistvenega pomena ravno njegova pravica do osebnega dostojanstva,  opisana v tem členu. Z napadom nanj se sicer običajno v mednarodnih dokumentih meri na ravnanja, kot so mučenje, genocid, odvzem pravic, kruta kazen. V tem primeru gre za žalitev na podlagi varovanja osebne časti in ugleda, ki najbolj neposredno posega v nas kot osebo.

Če ne obsojamo izjav, kakršno si je privoščila pesnica, si definitivno režemo vejo, na kateri zadovoljno sedimo. Naša pro ali contra stališča glede pravic, ki so predmet referenduma, s tem na noben način niso in ne smejo biti povezana.

Več:

https://vezjak.com/2009/06/15/roka-priletne-dame/