Vladajoča stranka se je, kot se za avtoritarne režime spodobi, lotila še akademikov (Delo). S tožbami in to celo na način, da je v njih pozabila izbrisati ime predsednika prejšnje vlade, še eno toženo stranko: “Matozova pisarna je iz dopisa Rudiju Rizmanu pozabila odstraniti Šarčevo ime, ki se pojavi v zadnjih dveh odstavkih tožbe proti akademiku.” (Mladina).
Sporna naj bi bila tale Rizmanova izjava:
»Da pride na čelo vlade stranka oziroma njen voditelj, ki v bistvu zagovarja avtoritativne ideje, ki ga financira tuja stranka oziroma tuj režim, tu mislimo seveda na madžarskega, in seveda kot tak pospešuje politično retoriko, ki se opira na ksenofobijo, izključevanje in nasprotovanje pravni državi – to dejstvo je seveda srhljivo. Dejstvo, da se neka stranka financira iz tujine.«
Ironično Rizmanova ugotovitev, podobno kot že izjava 150 akademikov, ki je bila povod zanjo, aludira na madžarske razmere in pregon slovenskega profesorja z dvema doktoratoma znanosti s strani vladajoče stranke v največji meri kopira razmere pod Viktorjem Orbanom, kjer se akademiki na podoben način borijo proti napadom nase, recimo na znamenito CEU, ki se je bila zaradi pritiskov zdaj prisiljena iz Budimpešte preseliti na Dunaj, ali proti ukinitvi študijev spolov z vladnim dekretom, o čemer sem pisal nedavno (Ko pridejo na vrsto študije spolov).
Pozorni opazovalec bo opazil še eno razliko: če Janšev zgled preganja akademike iz ideoloških motivov, počne slovenska vladajoča stranka le zato, ker je Rizman domnevno operiral z nepoštenimi navedbami z menda objektivno žaljivo konotacijo. Kaj nepoštenega in žaljivega je povedal, niso niti pojasnili.
Oblast torej zastrašuje akademike s tožbami v višini 8000 evrov le zato, ker so si drznili reči, da je njihovo ravnanje podobno oblasti, ki tudi zastrašuje akademike. Več kot očitno še en manever, ki razkriva podobne manire v delovanju učitelja in učenca.