Vprašanje je elementarno: imamo v življenju dolžnost z drugimi izmenjevati argumente tudi takrat, ko nas nekdo očitno zavaja, ne prvič, zato smo o njem že izoblikovali debelo izkušnjo? Obišče vas akviziter, ki vam že petič želi prodati svojo čudežno kremo. Štirikrat ste jo kupili, z njim poprej debatirali, toda krema ni pomagala in pokazalo se je, da so njegovi argumenti prazni. Zdaj se je pojavil petič. Bomo spoštovali pravila dobre komunikacije in začeli debato o čudežnih učinkih kreme od začetka? Ne bomo?
Poglejmo, če je v demokraciji kaj drugače. V njej bomo cenili deliberacijo in kvalitetno izmenjavo stališč, podprto z argumenti. Toda če nek politik brezupno laže in se je celo zavihtel na oblast s samimi prevarami in polno kartoteko pravnomočnih obsodb, take dolžnosti nimamo tako zelo očitno. Kaj torej storiti v času kampanje referendumskega četverčka, ko nam uprizarjajo debate za in proti in sestavljajo argumente, ki naj veljajo za obe strani, mi pa smo povabljeni, da med njimi tehtamo? Mar ni predpogoj takšne razprave, da obe strani spoštujeta pravila dobre argumentacije in da ju vodijo pošteni cilji?
Kompromitacija z razkritjem telefonske številke
Če imam prav, delajo nasprotniki štirih zakonov morda nekaj hudo narobe. Včasih za odločitev na referendumu ne potrebujemo podrobne analize zakonskih členov, ker je dovolj, da pogledamo, kdo namerava zakon izvajati. Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović nam je nekaj dni pred referendumom o zakonu o parlamentarni preiskavi nehote ponudil najboljši možni posredni dokaz, zakaj je lahko politična oblast nevarna, kadar dobi v roke preiskovalna pooblastila brez ustreznih varovalk. Pri tem mu ni bilo treba izvesti nobene preiskave. Zadostovala je objava na družbenem omrežju.
Bilo je 6. oktobra, ko je na družbenih omrežjih razkril fotografijo lističa z ročno zapisanimi telefonskimi številkami, med katerimi je bila izpisana tudi zasebna telefonska številka Roberta Goloba. Ob njej je zapisal, da že pol leta trpi pritiske mafije, ki jih nihče ne bi zdržal, nato pa nekdanjega predsednika vlade javno pozval, naj pojasni, čigava je pisava in kaj vse je tej osebi ponujal. Kaj naj bi številke dokazovale, česa je Golob sploh obtožen in kakšna je njihova povezava z domnevno mafijo, si ni upal pojasniti.
Sporočilo pa je bilo kljub temu dovolj jasno. Namigi na korupcijo, mafijske povezave, skrivnostne posle in politična ozadja so bili podani brez preverljivih dokazov, ob tem pa je predsednik parlamenta razkril še številko političnega nasprotnika – on vendar ne skriva več, da je del Janševe koalicije. Golob je zaradi klicev in groženj po poročanju medijev moral zamenjati telefonsko številko, napovedal pa je tudi tožbo.
Stevanović kot policaj
Pustimo za trenutek ob strani absurdnost takšnega početja. Ne govorimo o anonimnem spletnem komentatorju ali strankarskem aktivistu, ki se je v trenutku razburjenja odločil javno obračunati z nasprotnikom, ki mu para živce, pač pa o šefu državnega zbora, formalno drugem človeku države. V normalni demokraciji bi moral poosebljati institucionalno zadržanost, odgovornost in spoštovanje demokratičnih pravil, ampak ker se je vživel v vlogo, je zaigral nekakšnega političnega policaja – že poprej je bil natanko to in v tej vlogi tudi pravnomočno obsojen, odkar je šef parlamenta, pa vsak dan dokazuje svojo nagnjenost k prevaram.
Kaj nam sporoča njegova objava? Da za javno obtoževanje ne potrebujemo dokazov, ker pride prav že »risanje« političnega sovražnika. Tudi zasebnost drugih ni pomembna, če jo je mogoče uporabiti kot sredstvo pritiska. Vsak namig je mogoče spremeniti v obtožnico in diskreditirati druge, ki ti niso všeč.
Zdaj pa si predstavljajmo, da bi isti človek in njegovi politični zavezniki dobili še večjo možnost preiskovanja državljanov, pridobivanja njihovih osebnih podatkov in poseganja v zasebnost ob zmanjšanem sodnem nadzoru. Natanko to, kar so sprejeli v zakonu o politični policiji!
Če predsednik parlamenta že brez preiskovalnih pooblastil ravna tako, kaj bo šele počel, ko jih bo imel več? No, to je pravo referendumsko vprašanje.
Politična policija in njena domišljija
Izraz »politična policija« je sicer močno obarvana metafora za politike s preiskovalnimi pooblastili. Toda oblast, ki jo imamo, utemeljena na organizirani laži in prevarah, je povsem neverodostojna in, kot sem že večkrat pojasnil, tudi nelegitimna. Zakaj bi ji verjeli in kakor koli zaupali glede na njeno dosedanje ravnanje? V kolikšni meri sta argumentirana razprava in deliberacija, tako značilni za razvito demokracijo, v referendumski kampanji res še smiselni, saj lahko z veliko verjetnostjo verjamemo, da nas čakajo nove zlorabe? Trdim, da nista!
Parlamentarni nadzor je res legitimno orodje, kajti parlament mora imeti možnost ugotavljati politično odgovornost, raziskovati nepravilnosti in nadzorovati oblast. Toda iz dejstva, da je parlamentarni nadzor nujen, še ne sledi, da je sprejemljiva vsaka oblika njegovega izvajanja in še manj, da morajo imeti politiki pri tem čim manj zunanjega nadzora.
Ker ne rabimo več dokazov, kako bo ta oblast spoštovala človekove pravice, delovala nepristransko in zakonito, saj šef poslancev mimogrede objavi že vašo telefonsko številko in vas poveže z mafijo, smemo upravičeno verjeti, da je razprava »pro et contra« na ravni argumentacije popolnoma neproduktivna, če ne celo škodljiva, saj se s tem goji naivnost, da bodo boljši argumenti zmagali. Žal ne bodo, ker oblast ne deluje ne racionalno ne v skladu s pravilom argumentacijskega soglašanja, da iščemo najboljše rešitve in slabe opuščamo.
Povedano na kratko: kdor danes javno razkriva telefonske številke političnih nasprotnikov, jih brez dokazov povezuje z mafijo in ustvarja ozračje groženj, ne more pričakovati, da mu bomo jutri zaupljivo izročili še širša preiskovalna pooblastila. Ne bomo jih!
Kako sem tudi sam postal »levi ekstremist«
Morda kdo misli, da pretiravam. Da se sklicujem na hipotetične nevarnosti, ki se v urejeni demokraciji ne morejo zgoditi. Toda pri nas so se podobne stvari že dogajale. O tem lahko pričam iz prve roke.
Marca 2014 sem na svojem blogu objavil besedilo z naslovom »Mariborske Rdeče brigade in Jerovškov teater«. Povod zanj je bila izkušnja, ki bi jo danes lahko označil za izvidnico trenutne grotesknosti političnega parlamentarnega preiskovanja.
Parlamentarna komisija, ki je tedaj preiskovala delovanje ekstremističnih skupin (!), me je nepričakovano povabila na zaslišanje. Zakaj? Ker se je v neki anonimki pojavilo moje ime skupaj z imeni drugih mariborskih intelektualcev, novinarjev in udeležencev vstaj. Avtorji anonimke so nas predstavljali kot domnevne organizatorje nasilnih protestov oziroma kot ljudi, ki naj bi spodbujali ekstremizem.
Moja dejanska »krivda« je bila povsem drugačna. Javno sem podpiral mariborske vstaje leta 2012 in 2013, nasprotoval politični korupciji in zagovarjal pravico državljanov do protesta. Kot filozof sem o tem tudi pisal in javno nastopal. Toda za nekatere politike je že takšna drža zadostovala, da je bilo mogoče iz mene narediti lik nevarnega skrajneža.
Jerovšek o Rdečih brigadah
Anonimka je bila polna političnih insinuacij in konstruktov. Njeni avtorji so se sklicevali celo na domnevne zasebne preiskovalce, ki naj bi sledili posameznikom, povezanim z vstajami. Na podlagi takšnega gradiva so opozicijski poslanci Dragutin Mate, Franc Pukšič in Matej Tonin zahtevali zaslišanja. Parlamentarna preiskava je tako postala tisto, kar lahko pričakujemo zdaj, ko se anonimne politične obtožbe skrivajo za videzom resnih dokazov. Ne pozabimo, da minister Jernej Vrtovec že zdaj omenja ali celo obljublja, da bodo v parlamentu preiskovali Jašo Jenulla – toliko o laganju, da bodo preiskovali zgolj nosilce javnih funkcij.
Posebno predstavo je takrat uprizoril poslanec SDS Jožef Jerovšek, ko je med zaslišanjem Toneta Partljiča spregovoril o levičarskem ekstremizmu, mariborske proteste primerjal z italijanskimi Rdečimi brigadami ter razpredal celo o Hitlerju in Mussoliniju. Iz demokratičnih protestov proti korupciji je nastajala blodnjava pripoved o levičarskem nasilju in revolucionarni zaroti, seveda proti županu Francu Kanglerju, ki je že takrat, danes pa sploh, postal tesen Janšev sodelavec.
Takrat sem zapisal, da ekstremnost ni nujno v predmetu obtoževanja, temveč v pogledu tistega, ki povsod vidi ekstremiste. Z drugimi besedami, ekstremizem je bil predvsem v politični zlorabi, ko običajno državljansko aktivnost in boj proti korupciji oblastnikov razglasite za terorizem.
Zakaj danes obujam to zgodbo? Ker razkriva pomembno resnico o parlamentarnih preiskavah: za politično diskreditacijo ni nujno, da preiskava karkoli dokaže, ker včasih zadostuje že to, da je nekdo pod pretvezo lažnih obtožb preiskovan. Če politika zanima ugotavljanje resnice, mora preverjati dokaze. Vendar ga včasih zanima obračunavanje z nasprotniki, podobno kot Stevanovića, in takrat mu zadostujejo insinuacije in medijski spektakel. V prvem primeru je preiskava sredstvo nadzora, v drugem instrument discipliniranja družbe.
Leta 2014 sem videl, kako zlahka se meja med obema zabriše. Danes nas isti problem čaka v še nevarnejši obliki, saj gre za vprašanje obsega in nadzora parlamentarnih preiskovalnih pooblastil v podobi posebej nevarnega zakona.
Ko argumenti niso več odločilni
Pri sedanjem referendumu se razpravlja o ustavnopravnih vprašanjih, obsegu pooblastil parlamentarnih komisij, sodnem varstvu in možnosti zlorabe preiskovalnih postopkov. Vse to so nedvomno pomembne teme. O njih bi morali govoriti vsi, tudi družboslovci in humanisti, ne le pravniki, ustavni strokovnjaki in taki, ki razumejo pomen delitve oblasti. Vendar ne bi smeli biti preveč prostodušni.
Če ena stran deliberacijo razume kot iskanje boljših razlogov, druga pa kot priložnost za manipulacijo, med njima obstaja zgolj njena navidezno ustrezna komunikacija. To seveda ne pomeni, da moramo argumente zavračati zaradi identitete njihovega zagovornika, vendar pa nismo dolžni sodelovati v neskončnem ponavljanju razprav, v katerih ena stran zavrača pogoje, zaradi katerih bi bila razprava sploh smiselna. Žal se je, ne prvič v referendumski kampanji, dogajalo ravno to, pri čemer so bili referendumi kot takšni celo izsiljeni. Naj spomnim na referendum o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kjer je Aleš Primc z dosledno intenzivno propagandistično govorico o zastrupljanju umirajočih dosegel svoje.
Če je sogovorec dokazano nezanesljiv, njegovo pričevanje ne more več uživati enakega začetnega zaupanja. Seveda se lahko tukaj hitro ujamemo v past prehitrega odločanja, toda velja tudi obratno. Teoretika argumentacije Frans van Eemeren in Rob Grootendorst nista bila prva, ki sta v svoji pragma-dialektični teoriji pokazala, da razprava predpostavlja spoštovanje določenih pravil, med drugim tudi, da ne izkrivljamo sogovornikovih stališč in ne uporabljamo argumentacijskih zmot kot sredstva manipulacije.
Proti naivnosti
Če imamo za katerega od političnih akterjev dobro dokumentirane razloge, da je večkrat zavestno zavajal, kršil pravila argumentacije ali uporabljal demokratične postopke za cilje, ki nasprotujejo njihovemu smislu, takšne njegove »zgodovine« ne moremo preprosto postaviti v oklepaj. Zahteva, naj vsako novo politično trditev obravnavamo, kakor da se javna razprava začenja iz nič, bi bila epistemološko nevzdržna.
Težava je seveda v tem, da se v javnosti organizirajo soočenja, argumenti za in proti se postavljajo drug ob drugega, toda v praksi si nasprotniki zakonov ne morejo privoščiti, da jih bojkotirajo. Lahko pa se temu prilagodijo. Vendar bi bilo v trenutku, ko šteje le psihopropaganda in prav nič razum, neumno pričakovati, da bo racionalna razprava delovala in da bodo zmagovali argumenti. Ker žal ne bodo. Kampanja je zato pokazala predvsem velik idealizem tistih, ki v to verjamejo, kar velja tudi za vse prihodnje in za javno razpravo v celoti.
Sicer pa v kampanji ni bilo odgovorjeno vprašanje, ali jo opozicija z Golobom na čelu res prepušča civilni družbi in sindikatom. Še ena zamujena novinarska priložnost. Moja teza o paranoidni naravi psihopropagandnega elementa v kampanji ni bila uspešna, podobno pa tudi ne, da nas čaka referendumski maraton, koncipiran skozi konstrukcijo in iskanje grešnih kozlov. Trend, s katerim bo avtoritarna oblast verjetno kar nadaljevala in si namišljala nove referendume.
Ker je zdaj koalicija strank SDS, NSi in Demokrati v parlamentarni postopek vložila že novo zahtevo za razpis posvetovalnih referendumov o nižjem DDV na energijo in hrano, racionalizaciji javne uprave in prepovedi burk na javnih krajih, se bo nesmisel jemanja zares argumentiranih razprav le še poglobil.
Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati. Ne velja le zame: v času referenduma cenzura urednikov in novinarjev še bolj pospešeno postaja njihov neposreden prispevek k fašizaciji družbe. Morda pa jih vodi presoja, da je argumentacije »proti« že dovolj?
Več:
Mariborske Rdeče brigade in Jerovškov teater
Ali opozicija z Golobom res prepušča referendumsko kampanjo civilni družbi in sindikatom?
V pričakovanju psihopropagandnega maratona: kaj nas čaka v referendumski kampanji
Poražena levica: o vplivu kognitivne disonance na polom vlade Roberta Goloba na volitvah leta 2026
Kdo je podoben Hitlerju? Aleš Primc, zastrupljanje bolnikov in hujskaška propaganda
You must be logged in to post a comment.