Parlamentarna komisija me je povabila na zaslišanje – ker v neki anonimki skupaj z drugimi nastopam kot vzpodbujevalec terorizma in ekstremist. O tem sem že pisal 19. decembra lani, ko so me o tem obvestili novinarji Dnevnika, a sem bil prepričan, da je vse skupaj slaba šala. No, pa sem prejel vabilo; šale je bilo konec, toda včeraj je le sledil manjši preobrat: nekdo je po vsem sodeč presodil, da se mu takšno odkrito diskreditiranje ne splača. Da bo povlekel medijsko krajšo slamico. In je Dragutin Mate (SDS) zato predlagal prekinitev zaslišanj. Danes so me ob 8.45 uri poklicali iz parlamenta, naj ne hodim na zaslišanje ob 13.05 uri. Menda se bodo šele odločili, kako in kaj.
Naj povem znova: res je, sem ponosen ekstremist, če za to šteje dejstvo, da podpiram civilno družbo in protestnike na ulicah, tudi jeseni in pozimi leta 2012 in 2013 v Mariboru. Ja, bil sem tam in nagovarjal sem ljudi. Sem ekstremist, če za to šteje dejstvo, da moramo funkcijo demokratizacije politike in borbe proti korupciji opravljati državljani na ulici, ker je niso sposobni politiki. Nenazadnje pa sem rade volje ekstremist v državi, kjer je podlaga za moje zaslišanje politikantsko zmanipulirana anonimka, polna neumnosti, sfabricirana sredi teorije zarote, kjer se očitno iščejo »levi ekstremisti«, da bi uravnotežili videz prevlade »desnih ekstremistov«. Če sem namreč sam ekstremist, kako ekstremistična je šele vladajoča elita, ki si mora iskati tarče in žrtve, da jih v imenu borbe proti ekstremizmu zaslišuje v parlamentu.
Kriminalizacija vstaj, sprav skozi zapiranje mladeničev in kasneje skozi preganjanje udeležencev kot ekstremistov, je po vsem sodeč še edino, kar obupanim in prestrašenim političnim nomenklaturam preostane.
Kaj piše v anonimki?
Čeprav je ne smem objaviti zaradi varovanja podatkov, četudi ni čista skrivnost za novinarje, lahko povem, da je anonimka nenavaden konstrukt, poslan tožilstvu v obliki kazenske ovadbe. Avtorji se sklicujejo in pretvarjajo, da so sorodnici in družinski prijatelji priprte mladine po vstaji 3. decembra 2012, jezni na prave organizatorje in podpornike vstaj, ki so pripeljali do nasilja.
Gesta mimikrije (pretvarjanje, da si nekdo drug) je vsebinsko in časovno jasno navzoča: družinski prijatelji priprtih, ki nas ovajajo tožilstvu in parlamentarni komisiji, v vabljenih pričah na zaslišanja namreč vidijo »ultralevičarje« in se sploh prekomerno trudijo s političnimi etiketami in dedukcijo političnih povezav in hobotnic domnevnih organizatorjev. Zelo nenavadno glede na dejstvo, da so vstaje veljale za »levičarske« in so napadale »desnega« Franca Kanglerja in Janeza Janšo.
Še bolj nenavadno je sklicevanje avtorjev anonimke na zasebne preiskovalce oziroma detektive, ki so menda vsem vpletenim sledili. Če so se namreč avtorji odločili najeti detektive (ja, tu se odpira tudi vprašanje protizakonitega sledenja), v katerem času so to sploh lahko storili? Pripor in aretacije so se odvili 3. decembra zvečer in zgodaj zjutraj naslednji dan, anonimka pa kot poizvedbe detektiva jasno navaja tudi dogodke, izjave in stanja stvari, ki so zgodnejšega datuma in bi jih detektiv kvečjemu lahko rekonstruiral. Prvi protesti so se pač začeli 2. in 12. novembra. Moti jih, da si bili »le oni obsojeni«, pravi organizatorji terorističnih dejanj pa so krivično ostali na prostosti.
Jerovšek in parlamentarni cirkus
Poslanci desnice se včeraj na komisiji niso ravno dolgo pretvarjali, da res verjamejo, da so na mariborskih vstajah nastopali ekstremisti. Le glede tega, ali bi povabljence res neposredno primerjali z njimi ali jih označili za takšne, so malce oklevali. A Jožef Jerovšek (SDS) se ni dal: najprej je prvozaslišanemu (in zaenkrat edinemu) Tonetu Partljiču poočital, da je bil vedno medijsko privilegiran: lahko je dremal ali spal v parlamentu, le da pri njem novinarji tega niso obelodanili. Lahko je bral Sportske novosti, ker je bil na pravi strani, pa tudi ni bilo zamer – desnica pa spati ne sme. Bil je velik prijatelj Franca Kanglerja, zdaj pa takole!
Potem je napadel distancirajoči uvod predsednice komisije Maje Dimitrovski, v katerem ta preiskavo označil za parlamentarno sramoto, ki so jo izsilili poslanci Mate, Tonin in Pukšič, ga opredelil za nevaren pamflet in začel namigovati. Na kaj? Včeraj naj bi neki mariborski filozof menda dal v parlamentu prebrati tudi naslednji ekstremni stavek: »Danes je sramoten dan za slovensko parlamentarno prakso. Obžalujem, da imamo pred parlamentarno komisijo zaslišanja ljudi, ki so na demokratičen način na protestih v Mariboru izražali svoja mnenja.« Jerovšek je potem predsednico med zaslišanjem Partljiča napadel:
Scenarij (današnjega dogodka) tak’ pišejo drugi, ampak kot se je zgodilo z današnjim pamfletom predsednice. Jaz sem tu po hodnikih slišal iz vaših poslanskih vrst, da imate odličen in močan tekst, ki ga je pisal nek mariborski filozof. Tak’ sem pač slišal in po navadi imam dobre informacije.« (tretja minuta posnetka)
Poznam vsaj enega mariborskega filozofa, ki takoj podpiše (na)govor predsednice komisije. A Jerovšek ni imel dovolj: zaslišanje je dobro organizirana predstava, je nadaljeval, v kateri je Partljič le instrumentaliziran. Tako kot predsednica ni avtonomna v svojih ravnanjih, tudi zaslišanci niso. Vse skupaj je le skrbno načrtovana režija, najbrž istih ekstremistov.
Da Dimitrovska ne zna sklonov postavljati, je še nekajkrat navrgel resignirano, kajti scenarij ugrabitve medijske pozornosti je uspel, kar niti ni čudno; kar se dogaja v Mariboru, je na las podobno propagandi Rdečih brigad.
Rdeče brigade, tako Jerovšek, so se kazale na delu v Mariboru. In je našteval: levičarske metode nasilja, gestapovski pohodi na domove mestnih svetnikov, pa tudi Hitler je bil levičar (na tej točki je Partljič vstal in želel oditi iz prostora, češ da primerjav z njim ne bo prenašal). Odkril je še veliko prednost Mariborčanov: »Levičarski ekstremizem je usmerjen v prihodnost«, kot propaganda Rdečih brigad je našel svoj domicil v Sloveniji. Nenazadnje, pravi poslanec SDS, je »tudi Mussolini bil urednik socialističnega časopisa AVANTI«.
Neotesanosti na vse strani (nič niso štela številna opozorila predsednice) so bila zelo zavestno premišljena praksa. Zakaj? Jerovšek in Mate sta se venomer sklicevala na medijsko navzočnost, včasih pokazala s prstom na kamero. Gospodje se zelo dobro zavedajo, da so snemani in obenem pritožujejo nad domnevno šibko medijsko obravnavo, vendar ne kažejo prav nobene želje, da bi svojo prezenco uporabili za promocijo in ne antipromocijo.
Kako postati ekstremist
Postati ekstremist v ekstremnih časih ni težko. Toda kaj ustvarja Slovenijo za ekstremno državo? Ne, to niso protesti, obča volja ljudstva, ki se odraža na ulicah (ali se vsaj je izrazila, če tega več ne bo). Kar je res ekstremno, so ekstremna stališča o takih manifestacijah obče volje, ki tej očitajo ekstremnost. Ali tistim, v tem primeru meni in nekaterim kolegom, da smo ekstremisti. Kakor vse kaže, smo ekstremisti zato, ker smo domnevno vzpodbujali vstaje in proteste, sprva v Mariboru, in pri tem pozivali nasilju. Anonimka, bolje rečeno ekstremistično anonimarstvo, je nenadoma postalo nekaj, kar so poslanci SDS in desne provenience vzeli zares in bi nam radi sodili v Državnem zboru. Ekstremnost je skratka vpisana v pozicijo izjavljalca. Ekstremnost je v pogledu, ki vidi ekstremnost. V njem leži točka skrajnosti (extremitas), točka roba in meje. Iz Dnevnika:
»Trditev, da sem ekstremist, ki je mladino navajal k nasilju, kar ne drži, jemljem tudi kot napad na vse izpostavljene intelektualce, njihov družbeni angažma in poskus kriminalizacije civilne sfere.« Tako se je na navedbe v anonimki, ki so jo prejeli člani preiskovalne komisije, ki ugotavlja delovanje ekstremističnih skupin pri nas, odzval predavatelj na Filozofski fakulteti v Mariboru Boris Vezjak.
Kot smo poročali včeraj, je preiskovalna komisija prejela anonimko, da so pisatelj Tone Partljič, predavatelja na Filozofski fakulteti v Mariboru Vesna Vuk Godina in Boris Vezjak, rektor mariborske univerze Danijel Rebolj, direktor Policijske uprave Maribor Danijel Lorbek, novinarja Jaša Lorenčič in Marko Pigac ter še deset drugih intelektualcev, novinarjev, predstavnikov policije, svetnikov… osebe, »za katere so podani razlogi za sum, da so aktivno sodelovali pri organizaciji in poteku tako imenovanih mariborskih vstaj, katerih cilj je bil razširiti nasilje na celotno območje Slovenije z namenom nasilne odstavitve župana mestne občine Maribor Franca Kanglerja in predsednika vlade Janeza Janše«.
Logično nadaljevanje Gorenakove teze
S pomočjo »zasebnih preiskovalcev« so anonimneži ugotovili, da so nekateri od navedenih za spodbujanje nasilja uporabili svoje odlično poznavanje računalniških aplikacij, drugi svojo avtoriteto in prepoznavnost v javnosti, predstavniki policije pa so podporo nasilju izrazili s svojo navzočnostjo na protestih v civilni obleki. Opozicijski člani preiskovalne komisije Dragutin Mate (SDS), Franc Pukšič (SLS) in Matej Tonin (NSi) so navedbe v anonimki predelali v dokazni sklep oziroma v zahtevo, da omenjene osebe zaslišijo kot priče pri razkrivanju ekstremizma na naših tleh, kar mora komisija po poslovniku tudi izpeljati.
»Anonimka dokazuje, kako zlahka je mogoče v Sloveniji demonizirati posameznike za politične cilje in potrebe, ustrezne materiale pa neposredno dostaviti v hram demokracije in z njim izsiljevati,« poudarja Vezjak, ki anonimko vidi kot logično nadaljevanje Gorenakove teze, da so bili protesti nezakoniti. »Kdor jemlje podmene iz anonimke zares, ne razume demokracije. Ne le da demonizira proteste na ulicah in posamezne državljane, v mislih ima tudi prepoved združevanja,« je prepričan predavatelj na mariborski filozofski fakulteti.”
No, zdaj čakamo, kaj si bodo izmislili tisti, ki hočejo na vsak način odkriti leve ekstremiste in fašiste. Tole zasliševanje jim zaenkrat ni najbolje uspelo. Še manj jim bi, če bi se mediji potrudili in kaj analitičnega napisali o poslanskem teatru, ki iskanje ekstremistov spremlja.
You must be logged in to post a comment.