Mariborske politične vojne z mediji: primer RTS

Mesto Maribor nesporno postaja nova politična mikrolokacija zavojevanja medijev. Vsem v državi odgovornim, politiki, državljanom in novinarskemu cehu prepoznavno na očeh. Po zadnji dramatični izkušnji iz mandata Janeza Janše 2004-2008, ko so v roke tega politika kot domine padali npr. RTV Slovenija, Slovenska tiskovna agencija, Delo, Večer, Primorske novice, ob veliki asistenci in molku vpletenih urednikov in novinarjev, se farsa dogaja sredi Maribora.

Našli so se Janševi imitatorji, tudi posnemovalci koprskega župana Borisa Popoviča. Projektu pravijo RTS – v podobi televizije, portala in zdaj še brezplačnika RTS24. Za slednjega bomo kar hitro videli, po kakšni poti stopa.

Vse poti vodijo v RIM

Sramota repeticije je popolna, saj gre za vstajniško ekipo, ki je na oblast prišla z vzkliki proti politikom, kot sta Franc Kangler in Janez Janša. Danes so v percepciji naloge medijev, njihove zlorabe in propagandizmu njuni nadvse zvesti oboževalci.

Najprej k televiziji RTS, ki je nikakor ne gre podcenjevati v njenem dometu. Na svoji strani pravijo, da so prisotni pri vseh znanih televizijskih ponudnikih na področju Slovenije, kar pomeni, da so uvrščeni v osnovne televizijske sheme naslednjih TV ponudnikov: Telemach, SiolTV, T2, A1 ter pri vseh kabelskih operaterjih v Sloveniji. V praksi to pomenijo, da dosegajo gledalce na 80 odstotkov Slovenije. Težava je bolj v poslanstvu, ki ga vidijo, in motivu svojega nastanka.

Seveda, Ujčičeva televizija ima svojo dolgo zgodovino, ki je po nakupu RIM projekta, tesno povezanega s Fištravčevo izbrano ekipo, leta 2017 postala projekt nadvse sumljivega pedigreja. Čeprav bi se v nekih bolj običajnih razmerah v Mariboru lahko veselili, da se je našel investitor in ugledal novo priložnost v mariborski regionalni televiziji, ker bo s tem obogatil regionalni ali celo, kot sami najavljajo, nacionalni prostor, imamo več kot dobre razloge za skepso.

Samohvale iz županovega kabineta

No, že začetni kontekst je v resnici skrajno enigmatičen: kdo so omenjeni investitorji, ki predvsem z azijskim kapitalom vstopajo v mariborsko okolje in v njem odkrivajo nepričakovane potenciale svoje dejavnosti in najbrž tudi zaslužka, kakšni nameni in motivi jih pri tem vodijo? Naš dvom postane še večji, če pomislimo na dosedanjo kompleksno lastniško hobotnico v vrsti podjetij in dejstvo, da prihajajo iz davčnih oaz, njihove odločitve pa se kot rit in srajca ujemajo z željami župana Fištravca in njegove osebne ekipe, ki že po sebi deluje kot privatno podjetje!

Marija Hobotnica brezplačnik

Satirični prikaz novega mariborskega brezplačnika – v avtorstvu legendarne Marije Hobotnice

Da bo po zgledu nekaterih drugih manjših lokalnih medijev tudi RTS uporabljen za volilne in druge potrebe, bi se nam moralo zdeti zelo verjetno in dokazila se počasi nabirajo. Zato nas mora paralelno  begati še neko širše vprašanje: kdo meče in kdo plete mrežo okoli Maribora in s kakšnim namenom? Kako resne so vse te zaenkrat sicer finančno skromne investicije, začenši z letališčem, in kaj točno imajo investitorji od njih? Razen trenutne politične samohvale botrov iz županovega kabineta?

Večer in Igor Selan kot tarča

Zdi se, da od novega leta naprej na televiziji RTS vedno manj skrivajo svoje piarovske in v obrambo občinske oligarhije usmerjene ambicije. Se pravi: z vedno manj skrivaštva pišejo panegirike tamkajšnjemu vodstvu in njegovim odločitvam, racionalizirajo nekatere sporne odločitve in hitijo ustaviti pomisleke. Sploh medijske.

Lep zgled tega sta prispevka z naslovom »Je seštevek več laži enak resnici?« in »Ustvarjanje fake javnega mnenja ali namerno novinarjevo zavajanje?«. V njih novinar po imenu Matej Regent neposredno obračunava z Večerovim novinarjem, ki že dolga leta razkriva vse nečednosti Fištravčeve ekipe, ne edini. V tem je treba časopisu priznati, da odlično opravlja svoje poslanstvo – veliko bolje kot nekateri drugi v primeru Zorana Jankovića ali Borisa Popoviča. Motivacijski moment  prispevkov RTS je  hitro prepoznaven: ustaviti škodljive učinke pisanja Večera. Kaj to pomeni? Da smo se znovaznašli v nekakšni politično dirigirani medijski vojni, ki poteka dvofazno: najprej ustvariš ali osvojiš nek medij, nato z njim napadaš druge medije ali politične nasprotnike.

Pri Janševih trobilih, ki sem jih vedno rad podrobno analiziral, smo lahko naleteli na vse vrste anomalij, tudi na ravni neposrednega novinarskega poročanja. Tudi za medmedijsko in mednovinarsko obračunavanje smo že slišali. Ni hujšega za čast novinarstva od žalostnega opazovanja, kako se oblastnemu škornju predani avtorji spravijo na druge novinarje – ne v imenu resnice, temveč iz prepoznavne propagandistične računice.

Televizija RTS je tu pohitela s svojo inovacijo, a novinarja Večera ni poskušala diskreditirati na podlagi njegovih novinarskih zapisov, temveč kar komentarjev na družbenih omrežjih. Že res, da so mariborske vstaje bile povzročene z mobilizacijo na Facebooku in se akterjem, ki danes vodijo župana Fištravca, to zdi nadvse pomembno okolje za propagando, toda za demantiranje novinarja so imeli številne druge možnosti, ki bi se nanašali na njegove prispevke v časopisu. Raje so izbrali drugačno pot.

Povedano drugače: RTS se je v zgodovino slovenskih medijev vpisala kot tisti medij, pri katerem lahko računate, da bodo gledalcem na ekranu kazali vaše polemike in mimobežne komentarje, ki ste jih morda pustili na Facebooku. V praksi je to v obeh citiranih prispevkih videti takole:

rts24 tv prispevek selan

TV prispevek in TV polemika s Selanom: še nevideni žanr

RTS Selan Pelko fb

Fragment članka RTS24 in fragment TV prispevka: kako nadaljevati polemiko z novinarjem na Facebooku

Antipod Večera

V obeh TV objavah, dolgih tri minute, hkrati pa na portalu, svoje gledalce dobesedno posiljujejo s svojimi razlagami in replikami ob Selanovih komentarjih na Facebooku – ki jih kažejo v obliki screenshotov. Še huje, naravnost se vključujejo v polemike z akterji, kot sta podžupan Sašo Pelko in Mitja Kotnik. Zakaj so presodili, da takšne osebne revanše kogar koli od gledalcev pritegnejo, najbrž sami ne bi znali odgovoriti. Storili bi vsaj delno napako, če bi v tem videli zgolj patologijo obračuna s partikularnim novinarjem. Ker gre za bistveno več: vse bolj kaže, da se želi RTS vzpostaviti kot antipod Večera, kot tisti medij, ki bo na ta način ustavljal preveč nevarno resnico o Fištravčevih rabotah.

Predpostavka je tukaj znova manipulativna: nekomu ne gre za resnico, temveč za njeno relativizacijo. Če odmislimo okraske s pomočjo socialnih omrežij, napadi na Selana precej spominjajo na tiste, ki jih na portalu Ekoper, v obrambo svojega župana, uprizarja njihov odgovorni urednik Sebastjan Jeretič na novinarko RTV Slovenija, Eugenijo Carl. Očitno gre za nov, zelo oseben modus operandi, o katerem bi res moral kaj reči novinarski ceh.

Zdaj še brezplačnik RTS24

Ne le televizija, tudi brezplačniki, ki nastajajo leto pred volitvami, so po definiciji sumljivi projekti: vse razloge imamo domnevati, da s premišljeno agendo. V naši majhni deželici za svoje načrte potrebujete bogat, a dovolj prikriti vir financiranja, morda ščepec oglaševalcev za kamuflažo, in seveda novinarje brez posebnih etičnih zadržkov. Zaradi ohlapne medijske zakonodaje in prevelike tolerance ceha imamo pri nas s tem že omenjene bogate izkušnje, nenazadnje jih je uporabljal Franc Kangler s svojim Mariborskim Utripom, najbolj razvpito pa znova Janša s svojima izdajama Slovenskega tednika in Ekspresa. Prej omenjeni bizarni kapitalski vložki azijskih in drugih vlagateljev, s katerimi nas želi fascinirati župan Maribora s svojo čudežno oligarhično strukturo, so vsi po vrsti nenavadni, nelogični in ekonomsko neupravičljivi. Že iz tega dejstva vidimo, da obstajajo nek drugi razlog biti naštetih projektov.

Leto novih volitev

Da bi smeli nek medij označiti ali zanj posumiti, da ima status političnega glasila, mora najbrž biti izpolnjen najmanj eden od treh pogojev: s politiki, stranko ali politično interesno skupino povezan izdajatelj, lastnik in  finančni viri, da je politično ustrojena in naravnana njihova medijska vsebina ter da je takšen, tovrstno propagandističen, tudi namen njihovega delovanja ali celo nastanka.

Za omenjeno televizijo in brezplačnik lahko ob začetku izhajanja nesporno ugotovimo, da izpolnjujeta najmanj prvi pogoj, medtem ko bo zadnja dva potrebno še podrobneje dokazovati, kot smo storili zgoraj, navzlic velikemu številu upravičenih dvomov. Denimo: če televizija in brezplačnik ne bosta ekonomsko vzdržna, smemo nesporno sklepati, da je namen skrit v čem drugem, nikakor ne v medijsko navdihnjeni karitativnosti. In če v ozadju zaznavamo ljudi iz Fištravčevega kluba, za katerega ves čas vemo, da v resnici vodi občino, sicer ob žegnju župana, iz tega najbrž sledi pričakovanje, da bo tudi vsebina, ne samo namen, prirejena željam in potrebam občinske elitne »vstajniške« enote. Kar v letu volitev lahko pomeni le željo po novi zmagi.

Voljni uredniki in novinarji

Fištravčev brezplačnik si z Janševimi, recimo, deli marsikaj skupnega. To, da za politično glasilo potrebuješ voljne urednike in novinarje, brez moralne dignitete. Razliko vidim še v tem, da je Janševa medijska vojna vedno bila motivirana fantazmatsko, dominacija nad mediji je bila stvar prepričanja v to, da mora zmagati »naša« resnica. Pri Fištravcu zaznavam le pragmatično oportunost brez patologije: ne gre za obsesivno naravnanost, v ospredju je nadzorovanje škode, nevtralizacija »slabih vesti«, ki jih s razkrinkavanjem afer in nesposobnosti obelodanjata predvsem Večer in Dnevnik, z vrinjanjem »dobri vesti«, ki bodo učvrstile sedanjega župana kot garanta »pozitivne« mariborske identitete.

Zato pričakujem, da bo brezplačnik RTS, ki bo kmalu začel izhajati na 14 dni, sledil dvema agendama, širši in ožji. Pri prvi bo šlo za mimikrijo propagandizma z ustvarjanjem ustvari vtisa, da je v Mariboru vse v najlepšem redu, da moramo biti na mesto ponosni in spregledati tudi kakšno občinsko napako, pri ožji pa za neposredno »damage control« z elementi reševanja lika in dela vpletenih. Zanimivo bo spremljati, če se bo vojna med novinarji in še zlasti proti Večeru začela odvijati tudi v brezplačniku, kjer je njegov odgovorni urednik postal Dejan Pušenjak, še pred kratkim urednik prav pri mariborskem dnevniku.

Frandrej Fištrangler in medijska sla

Nerodnost uporabe mimikrije in zanikanja vpletenosti, v katero se je po nujnosti ujel tudi Janša, je hitro prepoznavna: dolgo časa se pač ne morete pretvarjati, da instrumentalizacija medija ne služi vašim političnim agendam. Če si je loža mariborskega župana zaželela zgolj novega trobila zase, ker trpi ob nenehnih razkritjih svojih hobotniških nečednosti v drugih medijih, bo pač zanesljivo v nekem trenutku mogoče ugotoviti na ravni vsebinskih sporočil.

Primer Janše in stranke SDS nam kaže, da gre pri tem vedno za splošno presojo: političnih bitk ni mogoče izboriti brez medijskih učinkov. Zanjo v drugem koraku stoji ugotovitev, da morate ljudstvo tako ali drugače zmanipulirati v smeri svojih želja, preveč nevarne informacije o sebi pa ustavljati in nevtralizirati. Če se bo nekoč pokazalo, da Fištravec počne ravno to, in že se kaže, bo kot ti. vstajniški župan še na enem področju zarinil nož v hrbet občank in občanov – namesto glasnika njihovih zahtev bo obveljal za nekoga, ki jih je za ozke osebne politične in volilne potrebe sramotno izdal. Vendar ljudje niso neumni: zdaj že prav dobro vedo, kdo je Frandrej Fištrangler.

Več:

Mediji, ki branijo Fištravca: najprej tragedija, zdaj farsa

DNS, kaj pa brezplačniki?

V Mariboru vse poti vodijo v Rim

Večerova ekskluziva in županske igrice z mediji

Mariborski župan: kaj smejo novinarji vedeti in česa ne

Nostalgija po vstajah: zakaj jih pogrešamo

Halo? Županovi prsti, ki kažejo na odgovornost medijev

V Mariboru ni kritičnih občanov. Prejšnji teden smo ekskomunicirali zadnjega.

Mariborsko koritništvo in sanje o kolinah

Nostalgija po vstajah: zakaj jih pogrešamo

Slovensko javnost v zadnjem letu ali širše večkrat prestreli iskreno spraševanje, kdaj bomo končno dočakali nove ulične proteste. Zakaj v današnjem času, primerno dozorelem, ni videti dinamičnega vrenja dogodkov, odvitih leta 2012 in nato še leto kasneje? Tistih, ki so ljudskim množicam dali toliko nove samozavesti in jih opolnomočili?

Nostalgičen spomin, pospremljen s pričakovanjem ponovitve, vznemirjajo predvsem spoznanje o brezizhodnosti zaradi afer, ki spremljajo vlado Mira Cerarja, krvavo ožičena begunska kriza in splošen občutek nenehne fašizacije družbe, pa tudi posamični dogodki, kot je umik obtožnice proti Francu Kanglerju v zadevi, ki velja za povod vseh vstaj, mariborsko radarsko inštalacijo.

Če k temu priključimo še nenehno desničarsko izzivanje, ki iz odsotnosti protestov hektično dokazuje, kako so bili tisti pred tremi leti inscenirani specialno proti njihovemu nedolžnemu vodji, je slika hipertrofiranega občutka pogrešanja vstajniškega dogajanja kompletirana.

Bajka o nedolžnih  ljudeh

Sam sem sodeloval v mariborskih vstajah in kasneje, ker sem ljubitelj konsistence, pomagal v eni izmed vstajniških strank – takšen projekt je bil zame edino logično nadaljevanje začetega. Številni lepodušniki so takrat v tej nadaljnji gesti videli tako rekoč bogoskrunstvo in z veseljem delili svoje pljunke. Ne bi se mogli bolj motiti v presoji in prav takšni nam danes dolgujejo največ pojasnil.

Podobno nam ga dolguje ljudstvo v najširšem smislu: pravzaprav gledano širše in na zadnjih volitvah, razen v nekem zmernem obsegu v primeru Združene levice, vstajništva nikoli ni podprlo, čeprav je v kakšni anketi to prepričljivo nakazalo. Nasprotno, obsežno in zelo odločno je glasovalo za tistega, ki se nam je v kamere TV Slovenija v času vrenja ulice opravičeval, zakaj tja ne hodi, ker se mu ne zdi pravo mesto – Mira Cerarja.

Kangler gonja obtožnica MMC

Pustimo bajke o pravičnosti in pravilnosti vselej intaktno nezmotljivih množic ob strani – ne samo, da se ljudstvo velikokrat moti, včasih je prav hinavsko v svojih pričakovanjih. Temelj demokracije ni samo, da sprejmemo mnenje večine in priznavamo volilne rezultate, temveč tudi, da smo do ustreznosti mnenja skeptični.

Da bi odgovorili na začeto dilemo, zakaj danes ni vstaj, bi potemtakem morali sprva razčistiti, kdo jih sploh pričakuje in kako iskrena je njegova drža. Šele iz tega bo videti, zakaj vsebuje nostalgični resentiment po njih različne vzvode svojega porajanja. Če skrajno poenostavim, bi zato dejal: ko po tem sprašuje Janša, evidentno le provocira in razvija svoje teorije zarot. Nenazadnje je njihove kvote uravnotežil s svojimi »vztrajniki«. Ko se kolca ljudstvu, lahko njegove želje preskočimo in ga vprašamo, koga je obkrožilo na zadnjih volitvah. Ko po tem sprašujejo vstajniki, gnani od želje po ponovitvi, smo večkrat lahko tudi lakonični: izvolite, kaj čakate.

Konceptualna težava

Nekateri se z osnovno ponujeno tezo niti ne strinjajo: ni res, da danes ni vstaj, pravijo, v resnici se te odvijajo ves čas. Le da tega nismo pripravljeni zaznati, ker so pričakovanja previsoka. Nekaj takšnega meni N’toko, njihov stalni udeleženec. Če pogledamo na ulice, se nenehno vrstijo mnogoteri protesti: morda niso tako homogeni, morda največkrat niso zelo množični in glasni, vendar duh protestništva še živi. Začetna trditev je zato napačna.

Sam menim, da povedano povsem ne drži: z vstajami smo pri nas vendarle začeli označevati ulični revolt proti oblasti. Z bolj ali manj eksplicitno zahtevo, da mora ta odstopiti: v Mariboru proti Kanglerju, nato na vseslovenskih vstajah proti vladi Janeza Janše.

Po dogajanju leta 2012 in 2013 v to smer koncentriranih dogodkov res ni bilo, čeprav so se izzivi stalno ponujali: v Mariboru glede župana Andreja Fištravca, v nacionalni ravni sprva proti vladi Alenke Bratušek, in to deloma še v času vstaj, nato proti Miru Cerarju. Skratka: danes vstaj v resnici ni. Le zato, ker je gospod Cerar še vedno videti en tak zavzet, zaupanja vreden prijazen gospod?

Božji delec, iz katerega zraste revolt

Nelagodje in nostalgija konsekventno vodita do ugibanj, kaj točno sproža – in to v polnem smislu – ulične proteste. S tem se ponuja pestra paleta možnih premislekov, med katerimi se nekateri že uvrščajo na strani enciklopedije mistike.

Eden od razlogov, zakaj danes ni vstaj, tiči v nepričakovanih interpretacijah njihovih povodov. Novinarka Večera Dragica Korade nas že v skoraj romantični paraboli prepričuje, da je za začetek vstaj potreben nič manj kot božji delec:

Bivši mariborski župan Franc Kangler je v tokratnem sodnem epilogu našel nove dokaze za to, da v tisti mariborski decembrski jezi ni bilo nič pristnega, nič spontanega, ampak je šlo za politično zaroto. Po tej tezi so levi zarotniki proti njemu naščuvali neuko ljudstvo in zrežirali vstaje. Ta teza ima dve lepotni napaki. Prva zadeva ljudstvo: ljudstvo, s katerim imamo tu opravka, predvsem ni neuko. Ker ni neuko, ga ne more pet zarotnikov zvleči na trg in režirati vstaje. Vi lahko režirate stečaje, sodne procese, politične predstave, ne morete pa režirati vstaje. Lahko jo kasneje instrumentalizirate, ampak tisti božji delec, ki je potreben za nastanek takšne kolektivne akcije, ostaja skrivnost.

Torej: skrivnostna so pota božja tudi sicer, zakaj bi pri vstajah bilo kaj drugače. Če jih danes ni, pa to dejstvo močno pogrešamo, smo pač spregledali, da ni čisto v naši moči. Mobilizacijska sila ima svoj izvor nekje zgoraj. Ljudstvo res ni neuko, toda glede osnovnega motiva za nastop mariborskih vstaj so se interpretacije med sabo kregale že od samega začetka. Če je preostanek Slovenije v njih videl socialno in ekonomsko motivirano prebuditev kolektivne zavesti zasužnjenega ljudstva, vstalega proti svojim rabljem, smo nekateri v Mariboru ugotavljali, da so razlogi bili bistveno manj reflektirani in bolj profani: nekateri so postali »gotofi« zaradi permanentnega ropa denarnic, s katerim je pretila občina s Kanglerjem na čelu.

Toda kaj, ko se je ob prvi aretaciji maja 2011 v anketi Večera podpora županu celo zvišala. Kar nakazuje, da ljudstvo ni nujno občutljivo na korupcijo in da motiv občinske skorumpiranosti ni zadosten razlog za vstaje. Če česa ne razume, to še ne pomeni, da ga ne velja podpreti. Danes se mi vedno bolj dozdeva, da je imelo prav, ne da bi vedelo, da ima. Nadaljevanje vstajniškega dogajanja v Ljubljani in širše po deželici je terjalo nekoliko širšo in drugačno agendo: drugje radarjev pač niso postavljali, zato so ga velikokrat razlagali kot avtentičen vznik upora zaradi socialnih stisk.

V tej dvojnosti – bodisi so vstaje izraz ekonomske podstati ljudi bodisi avtentičnega revolta proti odtujenim političnim elitam – so se interpretacije izčrpale. In čeprav v resnici nikoli nismo domislili, čemu so se vstaje začele, se danes že moramo ubadati s tem, zakaj se ne nadaljujejo. Pa dajmo.

Pet razlogov

Med razlogi, zakaj jih na začetku leta 2016 ni, bi navedel pet zame najprepričljivejših. Prvi med njimi je, da je del vstajnikov uspel vstopiti v parlament in se tam bori dalje s političnimi sredstvi: ulični protestniki so postali njihovi volivci. Naslednji nam pove, da so se nekateri izmed njih preprosto spridili in izneverili svojemu poslanstvu. Tretji govori o razočaranju nad vstajniki, ko ti pridejo na oblast, npr. v Mariboru. Četrti je depresivno ravnanje inštitucij pravne države, recimo Ustavnega sodišča ali navadnih sodišč, ki željo po družbeni spremembi prevaja v splošno apatijo in jemlje motivacijo ljudem. Peti je klasičen sindrom antijanšizma: če bomo rušili obstoječo oblast, bomo dobili Janšo. Zato se tega res ne splača početi. Navedeni niso edini. Se mi pa zdijo najbolj verjetni. Naj jih na kratko orišem.

Parlamentarizem in vstajništvo

Iz kvote številnih vstajniških gibanj so nekatera prešla v stranke, nekatera so zamrla, spet drugi vstajniki pa tako ali drugače podpirajo obstoječe ali nikogar. Med vstajniške stranke prištevam DSD, TRS, IDS, Solidarnost in Piratsko stranko. Morda bo kdo porekel, da sta DSD in TRS obstajali že prej in sta zgolj izkoristili trenutek, a tak pomislek puščam ob strani. Prve tri so se združile v Združeno levico in čeprav jim je Ninamedia aprila 2014 namerila le 0,3 odstotno podporo, maja jih sploh ni zaznala, junija, le mesec pred volitvami, pa 0,7 odstotka, so danes v parlamentu, kjer v vsebinskem smislu spodobno opravljajo svojo nalogo.

Šibka javnomnenjska podpora vse do volitev tvori lep dokaz, da jih široke množice niso želele kaj prida videti kot političnega subjekta. In to kar treh skupaj. Zakaj je tik pred zdajci prišlo do preobrata, je verjetno kompleksna zgodba.

vstaja kapitalizem

Če imate trojno vstajniško stranko v parlamentu, za katero ugotavljamo, da se njena podpora po uspešnem preboju krepi, potem seveda, inherentno logiki političnega udejstvovanja, pač ne morete pričakovati, da bo aktivno angažirana na ulicah. V Združeni levici sicer ponavljajo, da je njihov integralni del še »četrta« sfera, del vstajniške civilne družbe. Vendar nekako ne gre, da bi protestniki stali pred parlamentom, če izza zidov v njem domuje, četudi v opoziciji, njihova domicilna stranka.

Ko stopite na politični parket, in prav je tako, se borite naprej s sredstvi, ki jih ta omogoča. Ergo: vstajništva ni, ker so pač nekateri prešli v realno politiko. Hic Rhodus, hic salta. Od tu naprej jih moramo ocenjevati z drugimi vatli. Vsi, ki Združeni levici oporekajo, da je bila gesta strankarske organiziranosti napaka, ostajajo moralni dolžniki zaradi svojega lepodušniškega sprenevedanja tako dolgo, dokler ne bodo prikazali svojega učinkovitega paralelnega projekta.

Predvsem članom IDS lahko očitamo le dejstvo, da so slovensko realnost odkrili tako rekoč po naključju, s pogledom skozi okno: tako kot Hegel so ugledali belega konja vstajništva, sicer brez Napoleona, in v njem začutili svetovnega duha revolucije. Pred tem jih domača realnost in npr. Janša nista posebej zanimala, do tistega hipa so bili zgolj pozorni bralci Marxa. Toda ne bodimo preveč malenkostni, Združena levica je s svojim uspehom omogočila en del preživetja vstajniških idej.

Vstajniška samougrabitev

Če je prvi razlog trenutnega manka vstaj nesporno opisani vstop nekaterih v politično areno, nam pogled na nekatere druge vstajniške stranke pokaže, da so se te v sebi skvarile in popolnoma zanikale svoje poslanstvo. Lep primer tega je Solidarnost, že lep čas ugrabljena.

Ko sem pred debelim letom skupaj z dvanajstimi eminentnimi člani iz nje izstopil, sem to storil že prepozno: preostala predsednika na njenem čelu – tretja članica predsedstva se je poslovila – sta jo uzurpirala na način, da se tega ne bi sramoval niti kakšen Zmago Jelinčič. Za polomijo na kar treh volitvah nikoli nista prevzela nobene odgovornosti, kongresa že od ustanovitve naprej ne skličeta ali si ga morda niti ne upata, dejavnosti in uresničevanja programa ni, članstvo pa strpno prenaša vse nespodobnosti.

Samovoljno so ukinili najvišji organ stranke, izvršilni odbor, ker je bilo v njem preveč kritičnih osebkov, medtem ko svet stranke ni več legitimen zaradi radikalnega osipa. Nič čudnega, da po novem na spletni strani ni mogoče najti nobenega organigrama z imeni, še predsednikovih si več ne upajo zapisati. Namesto zavez in principov vstajništva, obljubljene večje demokratizacije znotraj stranke in participatornosti, deluje Solidarnost bolj po principu hierarhične uzurpacije, domišljijo posameznikov pa poganjajo le še mesečne državne dotacije zaradi skupnega nastopa s stranko SD na zadnjih državnozborskih volitvah.

Res klavrn zasuk stranke, ki je imela odličen, predvsem pa realističen programski potencial. Odgovor, zakaj danes ni vstaj, je spet logičen: ker so tisti, ki so včasih stali na njihovem začelju, postali karseda podobni onim, proti katerim bi morali protestirati. Morda so še hujši. Ker to v sebi vedo, lahko kvečjemu le hlinijo svoje vstajništvo. Ergo: vstaj ni niti iz razloga prevelike zrcalne podobnosti.

Večno vračanje istega

Naslednji razlog je soroden prejšnjemu: vstajniki se lahko spridijo, če ne pridejo na oblast, iz določenih partikularnih koristi. Lahko pa tudi, verjetno še bolj intenzivno, če se tam znajdejo. Iz podobnega motiva. Lep zgled je novi mariborski »vstajniški« župan Andrej Fištravec v mestu, ki je edino uspelo razstoličiti obstoječega. Žal nosim tudi sam svojo odgovornost za zmoto pri začetni podpori kandidatu: verjetno je javnosti manj znano, da je v tistih časih volilnih procedur zaradi popolne neenotnosti mariborskih vstajnikov pretilo, da ne bodo ponudili nikogar približno verodostojnega in bo posledično zmagal etablirani politik starih elit. Skoraj se je res zgodilo.

Na grozo vseh pa aktualni župan v času svojega mandata zgolj ponavlja geste svojega predhodnika. Ne samo, da nikoli ni zgradil mostu do ljudi in poskušal delovati v sosvetu z vstajniki ali zahtevanimi načeli neposredne demokracije, obdal se je z ozko četico izbrancev, kreatorjev mariborskih dogodkov, ki sebe dojemajo predvsem kot telesne čuvarje z nalogo županu v stanju stalne pripravljenosti pojasnjevati, kakšen je videti svet tam zunaj, komu se sme ali ne sme približati in kateri projekt začeti. Tej ugrabitvi nato čisto uradno pravijo »svetovanje« in za svoje delo sklepajo različne pogodbe.

janšastan vstaja

Medtem ko njegovi najbližji sodelavci kot po tekočem odstopajo ali so umaknjeni, mediji dnevno poročajo o nepravilnostih in nečednostih iz občinske stavbe ali javnih podjetij. Pričakovana posledica: pri Mariborčanih se lahko zgolj krepi občutek, da je bil njihov ulični angažma zaman. Da se vse sfiži, da nima nobenega smisla. Včasih so bili ponosni, danes jih je sram. In tam, kjer ni človeške stimulacije ali angažmaja, ne bo božje pomoči in njegovega čudežnega delca. Ergo: vstaj ni, ker zdaj kar zanesljivo vemo, da bo tudi po njih vse isto. Občutek, da je politika zakleta in da so vsi isti, je zopet zmagal.

Nedelovanje pravne države

Manko motiviranosti za nov upor nesporno poganja tudi stanje pravne države kot četrti razlog: ljudsko apatijo krepi trpko spoznanje, da se postopki proti skorumpiranim politikom in gospodarstvenikom ne končajo ali se celo zaključijo v njihov prid. Čemu se podati na ulice, če končni cilj, sankcije proti klientelističnim in nepotističnim mrežam in odstavitev političnih elit, nikoli ne bo dosežen? Če bodo vsi pretežno oproščeni? In se bo verjetnost, da se bo to zgodilo, dvigovala premo sorazmerno glede na velikost kaznivih dejanj in težo vpletenih akterjev? Primeri, ki pridejo kot prvi na plano, so procesi proti Janši, Kanglerju, Jankoviću in recimo Bavčarju. Sploh zavrnjena obtožnica v zadevi mariborskih radarjev.

Verjetno v vseh teh pričakovanjih obstaja tudi nekaj malega populističnega neznanja in prenaglih sodb. Toda psihološka indolenca množic ima spet na voljo dober in skoraj racionalen temelj, zaradi katerega nas prepričuje v resignacijo in občutek nesmiselnosti. Apatičnost in indiferenca se pojavita kot neizbežni posledici.

Ker sodstvo ni učinkovito, ker kriminalisti in tožilci klonijo, pravna država ne deluje. K temu prištejmo se čudne odločitve Ustavnega sodišča in mera bo polna. Ergo: ne splača se skandirati proti skorumpiranim klikam in zmrzovati na ulici, na sodišču bodo naslovniki kasneje prepoznani za nedolžne.

Ni čas za rušenje, prihaja Janša

Peti argument proti vstajništvu se odvija spontano, morda včasih na nezavedni ravni, vselej najbolj nevarno učinkoviti, ter na nivoju proizvedenih strahov: bolj bomo rušili obstoječo oblast, prej lahko dobimo v zameno njega, ki si ga res ne želimo. Janšo. Glede tega, kar bi po pravici lahko imenovali za novodobni politični slovenski Urangst, nenazadnje tudi za travmatični razlog velikega dela vstaj, sta svoji različni mnenji v polemiki podala že Rok Kogej in Grega Repovž.

Teza, da nimamo resne alternative proti predsedniku SDS, je v sebi luknjičava celo brez implementacije božjega delca, a skrbi tudi, kdo nam zavest o šibkosti servira. Po sebi indicira, kako močno so zaprečene možnosti, da bi prišlo do vstaj: ob porastu evropske desnice v času begunske reformulacije Evrope se marsikomu Cerar zdi nenadoma kar dober branik pred vzponom domačih radikalizmov.

S pozicije Združene levice je lahkotno ugovarjanje antijanšizmu na neki točki celo razumljivo. Njeni protagonisti so že v času vstaj nenehno ponavljali lustracijsko mantro o starih obrazih in preživetih političnih vzorcih, s tem demonizirali tudi druge vstajniške stranke in bili v tej gesti na las podobni komu? Janši samemu. Zahteva po lustraciji je njegova stara zimzelena melodija. Ljudi ne moreš počez registrirati po njihovem EMŠU in političnem udejstvovanju – le zato, ker so se nekoč udejstvovali. Lahko jih presojaš le po dobrih in slabih dejanjih, njihovi odgovornosti.

no fear no fuhrer

Z vidika opozicijske parlamentarne stranke, ki celo deklarativno ne želi prevzeti bremen vodenja države in ni izkazala sposobnosti za povezovanje ljudi onstran relativno zelo ozkih programskih in ideoloških smernic, pa je zavzeto stališče celo zgrešeno. Razkriva namreč, da socialistična agenda Združene levice tu ni mišljena kot resen realizabilen projekt, da se socializem vzdržuje kot »opozicijska« utopija na papirju. V tem smislu je kritika antijanšizma znova smiselna kot instrumentalno ustrezna nekomu, ki bi najraje čepel v opoziciji, verjetno pod pretvezo, da še ni dovolj močan –  kar je po sebi znak politične nezrelosti in neodgovornosti.

V Združeni levici s tem hkrati gojijo lustracijske ideje, kakršnih se ne bi sramoval niti Janša, po drugi plati pa odkrito priznavajo, da nimajo dovolj kadrovskega potenciala in znanj. S tem shizoidnim pristopom jih nikoli ne bodo dobili. Ker ostajajo edino upanje levice, je to lahko kritično spoznanje.

Urangst proizvaja pragmatična preigravanja, ker predstavlja clear and present danger totalitarizacije družbe, vselej profitira aktualni oblastnik. Ergo: za vstaje ni čas, ker lahko potem hitreje dobimo janšizem, meni del ljudstva. A hkrati za nekatere akterje tak razvoj ne bi bil najslabši, ker bi postali politično močnejši, postavljeni v vlogo njegovih ostrih nasprotnikov.

Pesimizem nekega mazohizma

Pet navedenih razlogov nam v seštevku kar dobro pojasni zatečeno stanje. In še malce pesimistične osebne perspektive: udeležbo na vstajah sem zaradi reakcij velikokrat doživljal kot dejanje mazohista. Najprej te popljuvajo mojstri konspiratologije, npr. Kangler in Janša, te predalčkajo v neke svoje fiktivne in povsem izmišljene mreže političnih silnic iz ozadja, ki se na koncu primejo. Nato tolčejo po tebi še tisti na drugi strani, številni sotovariši vstajniki: le zavoljo vere, da je potrebno opozicijo obstoječim elitam preusmeriti v nek trajen politični projekt, saj sicer protesti nimajo smisla. (Ja, takšni danes najbolj stokajo, ker ne vidijo in ne želijo videti, kaj povzroča njihova namišljeno nedolžna pozicija.)

Po tretji je zaradi egoističnih in partikularnih interesov mnogih, ki na noben način niso želeli povezovanja vstajnikov v eno fronto in so pri tem forsirali zgolj sebe, sledila še njihova ekskomunikacija: predvsem velik del Združene levice deluje skozi modus arogantne samozadostnosti. Ker jih konfliktnosti in delitve poganjajo še danes, me ne bo presenetilo, če jih bo isti motiv nekoč tudi notranje uničil. In ko k temu dodaš še medijske diskreditatorje, res ostane zelo malo volje po akcijskem udejstvovanju.

Ne gre sicer čisto obupati, toda čisto subjektiven zaključek bi lahko bil tudi: nostalgija za vstajami je le še za naivne in trapaste, idealizirana podoba nečesa, česar v resnici globoko v sebi večina zaenkrat ni pripravljena misliti resno in še manj udejanjiti. Ko bo, se znova vidimo.

V Mariboru ni kritičnih občanov. Prejšnji teden smo ekskomunicirali zadnjega.

Zadnji Večerov intervju z županom dr. Andrejem Fištravcem je lahko za osebo, ki je vsaj malo informirana in ji pamet ni posebej v napoto, globok studenec kritične inspiracije. V mojem primeru je malce več: razlog za odziv na manipulacije in aroganco, ki postajajo (ali ostajajo) prepoznavni diskurzivni mainstream prvega človeka občine ravno v dnevih, ko se je odločil dodobra okrepiti svoje komunikacijske četice tudi s svetovalci iz Londona.

Menda zato, ker z dosedanjim sporazumevanjem ni zadovoljen, a po moje bolj iz razloga presoje, ker njegov lik in podoba že dolgo časa nista najboljša, medtem ko si je kredit vstajniškega župana že zdavnaj zapravil. Predlagal sem že, da odstopi, a sem hkrati prepričan, da takšni apeli nimajo trenutno najmanjše možnosti za uspeh.

Intervju Fištravec 18.7. naslovnica

Vsak že tudi nereden bralec Večera in v teh krajih redko branega ljubljanskega Dnevnika si je v zadnjih dveh letih ustvaril mnenje o delovanju njegove ekipe, ki je bolj kot kaj drugega videti nepregledna zbirka polomij, nepravilnosti, indicev o nepotizmu in klientelizmu ter praznih obljub, in to navzlic izjemno pozitivnemu kapitalu, ki ga je Fištravcu in njegovi ekipi izbrancev, ki še zmerom diha skupaj kot en mož, v naročje porinilo vroče vstajniško dogajanje.

Vsi preostali mediji pri analizi dogajanja na mariborski občini bistveno zaostajajo in moji ljubljanski prijatelji, denimo, dogajanj skoraj ne poznajo. Nekaj podobnega se je zaradi specifičnih domačih medijskih logik dogajalo že v eri predhodnika, zato ni nobeno presenečenje, da je preostanek Slovenije začetek mariborskih vstaj leta 2012 tako zelo presenetil. Kot tudi ne, da je sredi te novinarske omlednosti moral Facebook odigrati svojo odločilno vlogo informatorja in mobilizatorja.

No, Fištravcu je lansko jesen žal uspelo ponoviti mandat predvsem zaradi tekmeca in učinka AntiKangler. V nadaljevanju bom komentiral zgolj en izsek intervjuja in preostanek prihranil za kdaj drugič, namreč njegovo oholo repliko, namenjeno kritiki skupine »Fronta za Maribor«, ki ji pripadam, s katero sta novinarja zaključila intervju:

Zavrgli pa ste temeljni izziv, s katerim ste leta 2013 prihajali na oblast: da boste mesto vodili drugače. Ne pišite mi več, ste pred dnevi odgovorili skupini Mariborčanov, ki je v okviru Fronte za Maribor javno kritizirala vaš način dela. Kako to, da so vam meščani postali odveč?

“Ne ne, meščani mi niso postali odveč, ampak ne vem, kdo je Fronta za Maribor. Ne vem, kdo to sploh piše.”

To so vaši bivši kolegi, znanci, vstajniški sopotniki.

“Ne vem, ali so ravno kolegi. Z marsikom iz Fronte mestna občina konkretno sodeluje in nič ne ve o tem pismu. Recimo pri projektu Noordung sodelujemo z Umetniškim kabinetom Primoža Premzla. Ne mislim odgovarjati na vsako pisanje. Tedensko dobivam razna anonimna pisma, v katerih razočarani meščani opisujejo svoja razočaranja. Zdaj so že zaskrbljeni. Najprej so bili zaskrbljeni samo športniki, zdaj so zaskrbljeni že vsi meščani. S takim abstraktnim sogovornikom se je težko pogovarjati.”

Od hvalevredne kritične vesti do prepovedi kritike

Majhen odstavek razgrinja marsikaj v domeni razmerja med županom in meščani. Obstaja pa še segment, ki ga morda večina ne pozna dovolj dobro.

Seveda zlahka razumem, da svojih kolegov Fištravec več ne pozna ali jih neposredno zmerja z anonimneži: nekateri člani »Skupaj za Maribor«, ki ga je kot vstajniška skupina sploh predlagala za župana, takrat še z dr. Vesno Vuk Godina, se danes tepejo (ali tepemo) po glavi. Bili so dovolj dobri, da so mu pomagali postati župan, zdaj, ko so mnogi spregledali in postali kritični – čeprav so mu to celo v obraz vnaprej napovedali (!) na prvi dan njegovega mandata z besedami »Mi bomo tvoja kritična vest«, s čimer se je takrat pač moral strinjati – pa bi jih najraje vse pozabil, zanikal in se hitro obrnil proč. No, res so mu nekateri iz skupine, na primer najbolj odkrito Tone Partljič, ostali ves čas zvesti. Ste že začutili županov značaj? Potrebujete še več dokazov? Tudi prav! Zgolj iz citirane replike lahko izpeljemo najmanj naslednje:

(1) Za župana Fištravca so člani Fronte nepomembni anonimneži.

(2) V prvem stavku pravi, da ne ve, kdo so, takoj v naslednji sapi pa doda, da »pozna nekatere člane Fronte«. (Tako očitnega samozanikanja že dolgo nisem videl.)

(3) Župan celo poziva v svojem odzivu, naj mu ne pišejo več, ker so tako rekoč diletanti, ki nimajo pojma. (Skratka: ponižuje, omalovažuje in zahteva izgon sleherne komunikacije ali dialoga.)

Vprašanja in odgovori se nanašajo na odprta pisma, ki jih je Večer vtaknil v svoja Pisma bralcev, časopis pa je objavil tudi Fištravčev odgovor: vsa korespondenca je dostopna na moji strani. Dve pismi Fronte za Maribor podpisuje moja malenkost, eno kolega dr. Peter Simonič, vsa pa so idejno zamišljena skupaj, so kolektivno delo ter pripravljena in poslana s soglasjem in dopolnili vseh. Da si župan izmišlja, so potrdili naši člani v interni komunikaciji po objavi intervjuja. Zelo kratek demanti njegove izjave bi zato lahko bil naslednji:

(Ad 1) Stavek »Ne vem, kdo to sploh piše« je prvovrstna manipulacija. Vsi zapisi so podpisani z imenom in priimkom v časopisu Večer. Govoriti o »abstraktnih sogovornikih« je forma najbolj čiste poniževalne prakse. Škoda, da takšne korekcije nista zmogla novinarja, ki sta dovolila njegovo sprenevedanje.

(Ad 2) Župan se je popolnoma zanikal, ko je takoj priznal, da pozna člane Fronte. Še več, sam pove, da se je z enimi člani pogovarjal o drugih. Demanti skoraj ni potreben, a ga je treba poudariti zaradi nečesa drugega: vsakdo lahko hipoma uvidi, da tudi na tej točki manipulira. Ravno tako ne drži, kakor navaja, da nekateri člani Fronte (tu uporabi množino) ne poznajo pisma in njegove vsebine, s čimer želi aludirati, da so zgolj delo posameznikov. Eklatantna in hitro dokazljiva laž.

(Ad 3) Fištravec ima pravico ne odgovarjati komurkoli, »Ne komentiram« je bila že doslej njegova silno pogosta tehnika v komunikaciji z novinarji, kadar je šlo za izbruh kakšne nove afere, ovadbo ali sumljiv položaj, v katerega se je spravil on ali so ga njegovi sodelavci. Načeloma ima pravico biti tudi žaljiv in zahtevati prekinitev kritičnih pogledov na svoje ravnanje. Ampak tej želji, ki že po sebi modremu razodeva več kot dovolj, vsaj nekateri ne bomo ustregli. Ji nismo niti pri Kanglerju. Mimogrede: vedno me je po malem fasciniralo, da se noben član sedanje županove vstajniške ekipe (Fištravec, Partlič, Pelko, Berlič, Kovačič, Žula) nikoli ni podpisal pod peticijo za odstop prejšnjega župana, čeprav je ta nastala eno leto in pol pred vstajami, takoj po Kanglerjevi aretaciji, in se je dajala v podpis kar pol leta. Ampak to je že druga zgodba.

Fištravec Fronta korespondenca

Zakaj je še hujše od povedanega

Naj navedem še nekaj izhodišč v podporo mnenju, da je Fištravčevo sprenevedanje še hujše od tega, kar sem doslej zapisal v zgornjih vrsticah – in kdor se k njemu zateka, že s tem samim signalizira, da ima dobre razloge nekaj prikrivati. Čeprav sem na njegovo aroganco, sploh v komunikaciji do vstajnikov, seveda ne edini, že večkrat javno opozoril, so dodatni konteksti, ki nakazujejo ne samo njegovo prezirljivost, ampak tudi vedno večjo podobnost s predhodnikom Francem Kanglerjem, naslednji:

(a) ni mogoče, da župan ne bi vedel, kdo so posamezniki Fronte za Maribor, saj je ta nenazadnje poskušala po svojih močeh Mariborčanom in Mariborčankam ponuditi alternativo na zadnjih volitvah, ki ne bo ne Kangler in ne Fištravec. Imena in celo fotografije so, nenazadnje, objavljeni na spletni strani Fronte;

(b) kot že podrobno razloženo, ni mogoče, da nekaterih članov župan ne bi zelo dobro osebno poznal, predvsem iz skupine »Skupaj za Maribor«, prej bo držalo obratno;

(c) etikete o anonimnežih niso samo ponižujoče, ampak spominjajo na Kanglerjev diskurz iz časa vstaj: takrat je tedanji župan nenehno diskreditiral posameznike ali cele grupacije vstajnikov kot nevarne anonimneže. Sedaj na isti način, čeprav sploh ne gre zanje, vihti meč proti njim aktualni. Še več, Fištravec je svojo kandidaturo za župana pogojeval s podporo anonimne FKNO skupine na Facebooku, ki sta jo vodila Darko Berlič in Saša Pelko, o čemer sta se sama do potankosti pohvalila v dolgem pogovoru za Večer. Ko so anonimneži na njegovi strani, jih torej z veseljem in odprtimi rokami sprejema. Če so domnevni anonimneži (ki to sploh niso) skeptični do njega, postane ista beseda diskvalifikator;

(d) istočasno govori o zahtevi po več strpnosti (vse to v odzivu na Fronto v Pismih bralcev), toda hkrati  jo postavlja skupaj s še eno, s »Prosim, ne pišite mi več«. Ja, strpnost je tu drugo ime za ekskomunikacijo, je poziv proti komuniciranju, naznanitev polne ignorance in arogance do kritične besede, o kateri župan že itak nima dobrega mnenja, saj v javnosti rad ponavlja frazem »Lahko je kritizirati«. Tudi v odzivu Fronti! V isti sapi najema četice novih in novih piarovcev (seveda, na stroške občanov, ne svoje), da bi izboljšal svoje sporazumevanje, hkrati pa dokazuje, da z njim sploh ne misli resno. Zakaj, si lahko predstavljamo: ker ne gre zanj, gre za reševanje lika in dela gospoda župana in njegove ekipe;

(e) kar se odnos do kritike tiče, je vedno dober material za kategorizacijo politikov od avtokrata do demokrata, vse po načelu »Povej mi, koliko je dopušča tvoj vladar in povem ti, kdo ti vlada«. Hud paradoks tudi sicer, kajti Fištravec je kot doktor sociologije do vstaj veljal vsaj načeloma za kritičnega intelektualca in ne nekoga, ki so mu zaradi plagiata odvzeli diplomo na Dobi;

(f) ker se vzorec iste reakcije pri njem ponavlja, se krepi tudi sum, da personalizacije očitkov na njegov račun tipa »Z nekaterimi od njih občina dobro sodeluje in financira njihove projekte«, kot je storil v zadnjem intervjuju, smemo ali celo moramo razumeti kot perfiden poziv k disciplinizaciji posameznikov, češ: če želite, da podpremo vaš projekt, malce pazite na svoj jezik! Kot da bi obratna možnost, sodelovati z občino in biti kritičen do nje, ne bi bila ne možna ne sprejemljiva.

Delo vstaje Kangler

Pojesti zadnjega ljudožerca

Že golo dejstvo, da se mora zatekati po pomoč falangam piarovcev, je zgovorno po sebi. Namesto da bi resnični piar izvajal skozi delo in rezultate, stranke pa bili zadovoljni občani, ne on, mu ne preostaja drugega kot sklepanje novih pogodb za domače in tuje komunikatorje. In ja, tega niti Kangler ni počel.

Kdor si je nedavno prebral seznam desetih največjih dosežkov, ki jih njegova ekipa pripisuje sebi, se je moral krepko zamisliti. Analitičen komentar še pogrešamo, toda med desetimi uspehi, med katerimi so številni precej bizarni, npr. »sodelovanje s posameznimi ministrstvi«, je tudi cvetka vseh cvetk: »pritegnitev zainteresiranega investitorja za tujo zasebno univerzo«. Pa ravno tistega, ki je preko župana še pred oblikovanim seznanom sporočil, da se projektu odpoveduje zaradi užaljenosti, ker je bil zaslišan na policiji. Fištravec se, skratka, hvali celo s svojimi neuspehi.

Si lahko zamislimo, da bi se Kangler bahal s »top ten« rezultati in bi med njimi navedel pritegnitev organizatorja Zimske univerzijade ali projekt Mariborskega kulturnega centra (MAKS), očitno trajnega »natur« spomenika epekajevskih demagogij v obliki ogromne izkopane luknje na Ruški cesti?

Županove miselne in jezikovne paradoksije, zavite v kopreno ne zgolj komunikacijske ošabnosti, so me vnovič spomnile na znano šalo, ki bi jo nekateri morali prepoznati na lastnem primeru in se iz nje kaj naučiti:

Raziskovalec v osrčju afriške džungle naleti na domorodca in ga vpraša:
»Ali je na tem koncu kaj ljudožercev?«
»Kar brez skrbi bodite,« mu je odgovoril domorodec, »prejšnji teden smo pojedli zadnjega.«

Šala lepo ilustrira nezavedno željo »izbrisa kot končne rešitve vstajniškega vprašanja« (tiste, ki so ti zoprni, okličeš za neobstoječe), a hkrati spominja tudi na diskurzivni zdrs iz trditve »Ne vem, kdo je XYZ« v takojšnji »Z marsikom iz XYZ občina konkretno sodeluje«. Govori, skratka, o silno visokih obratih hudega sprenevedanja, o ljudožercih, ki jih ni v mestu, ker je bil prejšnji teden pomalican zadnji. Fištravčev postopek samorazkritja, kjer odkrito prizna, da vendarle pozna nekatere člane Fronte za Maribor, bi zato v variaciji ob napovedanih komunikacijskih okrepitvah lahko zvenel takole:

»V naši občini ne poznamo nobenega člana Fronte za Maribor. Prejšnji teden so naši komunikacijski strategi utišali zadnjega.«

Več:

https://vezjak.com/2015/07/18/mariborski-prazni-kozarci-in-komunikacijski-relativizmi/

Marija Hobotnica graf MB piarovci

PR Fištravec London Cormac Smith Večer

Vstajniške izgubljene iluzije

Ena.

Vstajni ke izgubljene iluzije in politi ne la i, Ve er, jun.- jul. 2015_Page_1

Dva.

Vstajniške izgubljene iluzije in politične laži, Večer, jun.- jul. 2015_Page_2

Tri.

Vstajniške izgubljene iluzije in politične laži, Večer, jun.- jul. 2015_Page_3

Štiri.

Vstajniške izgubljene iluzije in politične laži, Večer, jun.- jul. 2015_Page_4

Pet.

Fronta Simonič odgovor Fištravcu

Dopisovanje in reakcija na stališča župana dr. Andreja Fištravca po tistem, ko ni mogel upravičiti vseh silnih izletov na Kitajsko in je obenem moral praktično priznati, da dveh velikih projektov, ameriške univerze in kitajske tovarne baterij, v Mariboru ne bo.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/21/mariborsko-koritnistvo-in-sanje-o-kolinah/

https://vezjak.wordpress.com/2014/10/31/maribor-je-njihov/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/06/fistravcev-druzinski-klub-je-nasa-stvar/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/21/mariborski-protest-gluhota-in-biopolitika-teles/

Neznosna usoda vstajniškega duha

Se lahko v Mariboru na pragu leta 2015 ponovijo vstaje iz leta 2012? Bo nova tarča negodovanja novi mariborski župan, ki je s pridevnikom »vstajniški« izrinil prejšnjega? Nekateri menijo ali celo zavidajo, da je mariborski duh zgneten iz posebej vnetljive snovi, ki se vžge bistveno prej kod drugod in mu lahko potem sledijo še drugi požari.

pozar_3

Ni preprosto, situacija je zapletena kot še nikoli. Ker so se protagonisti sami razkrili, zdaj bolj ali manj vemo, da so vstaje v letu 2012 bile bistveno manj motivirane s socialno podstatjo mesta, revščino in brezposelnostjo ljudi. Še manj so bile iz tega razloge vodene. Tisti, ki smo dopovedovali ves čas, da je takšna hermenevtika preuranjena in tendenciozna, nismo govorili nečesa, kar bi večino prepričalo, lažje je bilo verjeti v romantično zgodbo o socialni bedi, povečini proizvedeno v Ljubljani, kjer razjarjeni tlačani zahtevajo odstop skorumpiranega vladarja in mu ne želijo več plačevati desetine. Zgodbo, ki je videti romantična zato, ker dobrota na koncu zmaga, vsi so siti in zadovoljni, lopovi pa za zapahi.

A se dogaja bolj v pravljicah. Neresničnost nakazane predpostavke motivov za začetek mariborskih vstaj leta 2012 ni v tem, da ne bi obstajala socialna beda v mestu in da ne bi imeli skorumpiranih vladarjev. Ne, nerealna ocena, ki je kasneje bila povod za val protestov in vstaj po deželi, zgreši predstavo o ohlapnejši ali kompleksnejši vzročni povezavi med enim in drugim. Ljudje so na mariborske ulice odšli iz gneva proti aroganci mestne oblasti in načrtovanega sistematičnega ropanja njihovih denarnic zaradi sistema radarjev. To je bila točka, ko so v nizu barabij preprosto dejali »Dovolj imamo« – spodbujeni z ustreznimi močnimi impulzi takrat anonimne facebook skupine. Če odmislimo kasnejšo vstajniško »marksistično postprodukcijo«, ko protesti dobijo celo barve podpore zatiranih delavcev in boja proti kapitalizmu, ko iz prazne ponovitvene geste skandiranja »Gotof si!« nenadoma na ulicah zraste uspešna ideološka agenda, ki vse težave vidi v kapitalu – spomnimo se na transparente »korupcija je kapital«, ki v resnici maličijo prave agende borbe proti korupciji v danem trenutku – v mariborskih razmerah ni bilo nikakršne posebne začetne artikulacije razlogov niti težav, kaj šele protestniških zahtev ali nakazanih rešitev. Edini program, ki se mu je sledilo, je bil lapidaren »Odidite!« S takšnim pozivom se resda vse začne, toda vse ostalo je treba šele zgraditi. V Mariboru se gradilo ni, če ne bi bilo Iniciative Mestni Zbor, bi tudi težko govorili sploh o kakšni pametni projektni zapuščini vstaj.

Iz vseh podanih zahtev po družbenem revoltu, kot so mu dejali, smo dobili dva omejena otipljiva politična »outputa«: zgolj v Mariboru je uspel odstop kakšnega politika, čeprav si del vstajniškega gibanja malce domišlja, da je dosegel tudi odstop Janševe vlade. Drugi uspeh je morda vznik Združene levice, ki je zajahala konja socialistične ideje in vstaje dodobra izkoristila za njeno promocijo do točke, da ji je uspel naskok na parlament. Na mestu opozicije in tudi sicer zaradi svojih ekonomskih stališč pa lahko v parlamentu danes počne vse ostalo razen tega, da bi vplivala na gospodarsko in socialno stanje v državi.

Ko je Maribor oktobra letos še v drugo dobil vstajniškega župana, se je celo kak mesec nazaj občankam in občanom zdelo, da so se na nedeljskih volitvah znova odločili pravilno. Zadnje ankete pa kažejo, kako hitro so volivci pripravljeni zanikati in spremeniti svoje odločitve. Če se je to včasih dogajalo šele po dolgih letih in recimo Francu Kanglerju nobena nova afera ni posebej škodovala, včasih celo nasprotno, v teh kriznih časih lahko šteje za usodno že majhna napaka – dr. Andrej Fištravec si v zadnjih dnevih ni nakopal negodovanja z nobeno posebno afero, dovolj je bila že napoved drastičnih rezov v kulturo in socialo. Za nami je že prvi protestni shod kulturnikov, v nekaj dnevih se obeta shod še večjih dimenzij. Želim povedati, da so ljudje v principu neskončno in preveč potrpežljivi, a da se tudi točka konca potrpežljivosti lahko zgodi nenadoma.

V obeh primerih torej, pri Kanglerju in Fištravcu, je kot sprožilec protestnega vala delovala že napoved nekega dogodka: obakrat gre za strukturno podoben udarec po žepu. Tako kot bi Mariborčane v prvem primeru nenehno teple položnice zaradi mandatnih kazni, za katere je postalo jasno, da bodo občanke in občane nenehno izčrpavale, je podobno trajna napoved reza prišla iz ust Fištravca in njegove začasne metle Damjana Laha: ukinjanje socialnih programov, javne kuhinje, materinskega doma, kulturnih programov. Gnev in jeza zatorej ne izhajata neposredno iz socialne stiske po sebi, izvirata iz napovedi, ki vodijo v manjšanje socialne varnosti, ter predvsem arogance lokalnega političnega občestva. Povedano drugače: če Kangler ne bi poskušal z radarji in Fištravec ne s finančnimi rezi, se za svoj položaj ljudje še ne bi bili pripravljeni sprehoditi na ulico.

Za mariborskega vstajnika bi moralo biti samoumevno, da bo poskušal zastaviti svoje telo vsakič, ko sta ogrožena njegova eksistenca in ponos. In tako kot Fištravec ni upravičil zaupanja ljudi, neglede na oba volilna rezultata, si kot vstajniški župan zasluži lekcijo vstaj. Težava je v tem, da je njihova realizacija v drugo, konec leta 2014, še bolj pod vprašajem. Nihče točno ne ve, katere politične grupacije imajo večjo željo, da bi pri tem sodelovale in s tem izničile civilnodružbeni predznak dogajanja. Kulturniški protest pred dnevi, na katerem so se znašli kar trije Kanglerjevi podžupani (Verlič, Mikl, Ujčič), je že malce nakazal, da bo vsaka nova vstaja najbrž zlorabljena za obračun enega dela politike z drugim. O tem si ne velja delati utvar. Napad odstavljenega župana na novega bo le ena od nians, ki se obeta. Povedano v vstajniškem žargonu morda velja: hobotnice še živijo in se borijo za svoje teritorije. Težko je reči, ali so v takšni nevtralizirani situaciji učinkoviti protesti sploh možni, kaj šele, da bi bili avtentični in bi na njih lahko prišla do izraza iskrena volja ljudi. Kajti tako kot leta 2012 tudi leta 2014 prav dobro ne vemo, kdo točno želi ustvarjati proteste. Še manj, ali v tej spirali revolta, če to sploh je, kakorkoli napredujemo. Vendar verjetno prihaja čas, kot bomo presegli tudi omenjene prepreke.

Zadnje tedne se v zgoščeni obliki znova zarisuje spoznanje, kako huda je moralna zadrega, če izvoljeni vstajniški župan – in zaenkrat imamo v državi le enega, zato smo brez izkušnje – ne upraviči svojega zaupanja. Tako rekoč usojeno mu je, da bo takrat, ko je preveč podoben skorumpiranim vladarjem, moralo ljudstvo plačati dvojno ceno.

Gotof-si-novinarstvo in vstaje proti vstajnikom

Medtem ko se v Mariboru krepi nezadovoljstvo nad županom dr. Andrejem Fištravcem in počasi sili v cono vrelišča, številni pričakujejo, da bo dosežena stopnja enostavno postregla z nadaljevanjem uličnih vstaj – tako kot so številni odšli skandirat proti Kanglerju, se utegne hitro zgoditi, da bo istega postopka deležen novi župan. Še več, za ironično podstat bo poskrbela prav okoliščina, da bodo protestniki za »gotofega« naredila prav vstajniškega župana in njegovo ekipo, ki se odkrito javno hvali, da je vstaje tudi vodila.

Vstaje proti vstajnikom, protesti nezadovoljnih proti poprej nezadovoljnim protestnikom so nek žanr, ki ga v teh krajih ne poznamo. Kako bi ga tudi, celo protestiranje leta 2012 je bilo nekaj, kar je presenetilo Slovence do mere, da so se eni priključili drugim skandirajočim včasih že zaradi začudenja nad močjo množice – da je mogoče zahtevati odpravo politične korupcije in klientelizma na ulici, doslej varno skriti v svoje plašče apatije niso ravno verjeli in še manj prakticirali.

Fištravec se je zapletel na kar dveh točkah povsem nedopustnih napak, ki jih bo težko saniral: prikrivanje stanja v občinski blagajni, ko je le mesec nazaj v času kampanje sadil rožice, dramatično stanje pa zamolčal, nato pa še z ravnodušno in brezčutno napovedjo, pravzaprav kar naštevanjem projektov, predvsem socialnih in kulturnih, ki jih bo ukinil ali jim zmanjšal dotacije. Povedano drugače, tudi komunikacijsko je pogrnil, iz lokalnega sociologa z občutkom za socialo se je nenadoma spreobrnil v kot špricer hladnega birokrata, kakršen je njegova nova metla, Damjan Lah, že po definiciji.

Ko trenutno spremljamo ne le začetni kulturniški protest pred Maistrovim spomenikom, ki ga je po vsem sodeč organiziral Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma, so bolj množični protesti v mestu nekaj, kar postaja vsak dan večja realnost. In čeprav si jih župan zasluži, se ni mogoče strinjati z vlogo, ki jo pri tem igrajo mediji – dokler so kritični do župana in njegove ekipe, je vse v najlepšem redu, naj bodo. Toda obstaja točka, ko se ta kriticizem prelevi v angažirano novinarstvo, v željo po tem, da mobilizira jezo in gnev ljudi. Da, v končni instanci, spravi ljudi na ulice, kar se bo zgodilo le, če bodo mediji sproducirali zadostne količine sovražnih ali vsaj sarkastičnih čustev. Le ko bodo ljudje dovolj jezni, bo takšno novinarstvo dovolj zadovoljno.

Galun Zorro Delo 2

V zadnjih dnevih smo tako lahko prebrali kar nekaj zapisov, ki z vpotegnitvijo vseh možnih manir smešenja, zgražanja in sovraštva nujno učinkujejo propagandistično. Njihov osnovni namen ni več informiranje in delovanje v javno dobro, prej bi mu lahko dejali »gotof-si-novinarstvo«. S svojo všečnostjo in navijaštvom, pisanim na kožo razjarjenemu ljudstvu, počasi in neizbežno utirajo pot javnega mnenja, ki bo, če se nadaljuje s takim tempom še nekaj časa, za župana usodno. Dogaja se vzajemno opogumljanje: državljani opogumljajo medije in mediji opogumljajo državljane, eni so drugim alibi in opravičilo za svoja prepričanja, besede in dejanja. K temu velja prišteti še vse desne in Janševe medije, ki se odkrito postavljajo na Kanglerjevo stran, medtem ko so Kanglerjevi ljudi že začeli z organizacijo svojih protestov in nimajo nobenih težav (prej nasprotno), da se udeležijo katerega koli drugega protesta. Očitno iz svoje partikularne politične računice. Tako so se na včerajšnjem protestu kulturnikov znašli kar trije Kanglerjevi podžupani, Milan Mikl, Andrej Verlič in Janez Ujčič. Kaj nam to pove?

Večer podžupani na protestu

Poglejmo naslednjo spletno anketo Večera, ki že nakazuje ljudska pričakovanja, navzlic temu, da je tri četrtine vseh volivcev le dober mesec nazaj Fištravca izvolilo in v nasprotju s psihologijo ne le domačih volivcev, ki silno neradi zelo hitro priznajo svoje zgrešene volilne odločitve:

Večer anketa Bi moral Fištravec odstopiti

Če bo torej moder, bo župan še pravočasno znal razbrati vsa navzoča znamenja, izpregel in nepreklicno odstopil s svoje funkcije. Razvoj dogodkov v naslednjih tednih ali morda mesecih bo nakazal, ali se obe rušilni logiki, medijska in ljudska, ki ju navajam, vzajemno odvijata v smeri, ki ne bo dovolila povratka.

Galun Zorro Delo

Fištravčev družinski klub je naša stvar

Zakaj manire v delovanju mariborskega vstajniškega župana postajajo vedno bolj podobne maniram njegovega predhodnika? Kam se je izgubila zavest o tem, zakaj smo šli na ulice? Kako je možno, da tisti, ki so vstaje organizirali, danes na veliko imitirajo svojo tarčo? Ker jih je v Kanglerju iritirala lastna podoba?

Težavno vprašanje, ki spominja na nietzschejansko večno vračanje istega, na povabilo k amor fati. A tu je še težje vprašanje: zakaj je večini pri tem vseeno, zakaj nima volje vsaj po začudenju, in to nekaj dni po lokalnih volitvah?

En možen razlog lahko povem iz osebne izkušnje: morda so Fištravcu na začetku preveč verjeli. Mu zaupali, ga podpirali. O tem, kako Maribor postaja plen v rokah ekipe tipa »Maribor je naš«, sem pisal nekaj dni nazaj. Danes prebiram, da se je Fištravčev družinski klub znebil še enega svojega člana – vendar tako, da ga je prestavil na drugo dobro plačano mesto:

Nekdanji direktor mariborske mestne uprave Marko Žula je v enem dnevu dobil novo službo – nadzorniki Nigrada so ga imenovali za direktorja, čeprav se za položaj sploh ni prijavil.

Žula Fištravec MMC Nigrad

Čudovite so te nove smernice vstajniškega zaposlovanja v Mariboru – izbrani ste in čaka vas služba, čeprav se sploh niste prijavili! Še je upanje za brezposelne v mestu in širše… preverite pri vašem najbližjem vstajniškem zaposlovalcu!

No, v tem hipu se že polovica Slovenije čudi temu, s kom bodo Žulo nadomestili in manj temu, da ga nameščajo tisti nadzorniki, ki jim je neposredno nadrejen. Pa je novopečeni direktor storil klasično komunikacijsko napako in prostodušno ter naravnost priznal, kako je bil izbran – poklicala ga je Simona Partlič, ker je bil zanjo (ali zanje) faca iz medijev. Kdo, kako, zakaj? Bistveno za razumevanje je, da Fištravec pač nima nobene besede, zanj kadrujejo in delo opravljajo drugi člani družinskega kluba »Maribor je naš«. Maribor postaja naša stvar.

Večer Žula Lah Partlič direktor mestne uprave 2

Zakaj so časi postali tako zelo nekritično anti-vstajniški? Zakaj ni več na delu duh boja proti politični korupciji, zakaj hobotnice nadomeščajo hobotnice, zakaj vstaje v resnici niso več možne, vse do, hmm, nadaljnjega?

Tu je nekaj možnih kategorij razlage za nastalo indiferenco v mariborskih razmerah:

(1) Nemotiviranost za priznanje lastne zmote. Ljudje so ravnokar prepričljivo izglasovali Fištravca za novega župana – v psihološki naravi ljudi pa je, da le s težavo priznajo svojo napačno odločitev, sploh tik po volilni nedelji. Zato jih npr. nove ovadbe proti novostarim županom, kot recimo proti Borisu Popoviču, ne zmotijo. Zato jih, še zlasti ne po volitvah, ne zmotijo nove in nove nepravilnosti.

(2) Nostalgija po vstajništvu. Številni Mariborčani so verjeli v vstaje in tudi dejstvu, da je Fištravec, skupaj s svojo ekipo, za katero je večkrat prevzel polno odgovornost, bistveno boljša izbira od Kanglerja. Sicer ni popoln, se glasi prisiljena razlaga, ko nekdo na glas prešteva grehe, ampak njegovo ravnanje je še znosno. Priznati, da ni znosen, bi pomenilo spodkopati spomin na čudoviti čas vstaj ali celo našo udeležbo v njih, od tod pa izvira motiviranost, da se pri podpori novemu županu vztraja bolj, kot bi se v kakih drugih običajnih razmerah.

(3) Prihodnje koristi in pretekla znanstva. Indiferenca včasih korenini v pragmatični preračunljivosti: kaj pa, če bom župana in mestno oblast kdaj potreboval, si rečejo. Zaprosil za kakšno službo, bil deležen drobtinice z gospodarjeve mize? Res ne bi bilo pametno, da se mu zamerimo. Zato raje potrpimo. Podobno velja, v precej ožjem krogu ljudi, najbrž za pretekla znanstva: potrpimo, da ne bo kake užaljenosti!

(4) Poglobljena in potrjena apatija. Da je ekipa mariborskega župana zlorabila vstaje, zgolj dokazuje, da se z njimi ne da nič storiti – da je politika nujno prostor umazanega in pokvarjenega. In ker nismo do nove oblasti imeli (ali smeli imeti) višjih pričakovanj, tudi razočarani kaj bolj ne moremo biti ali vsaj nimamo dobrih razlogov. Ko gre za politiko, se ne da ničesar spremeniti – s tem se je treba sprijazniti in nemočno stati ob strani.

Pelko Berlič strici iz ozadja Fištravec Večer

Večer Žula Lah Partlič direktor mestne uprave

Večer Fištravec volitve zmagal