Kako sem postal ekstremist

Postati ekstremist v ekstremnih časih ni težko. Toda kaj ustvarja Slovenijo za ekstremno državo? Ne, to niso protesti, obča volja ljudstva, ki se odraža na ulicah (ali se vsaj je izrazila, če tega več ne bo). Kar je res ekstremno, so ekstremna stališča o takih manifestacijah obče volje, ki tej očitajo ekstremnost. Ali tistim, v tem primeru meni in nekaterim kolegom, da smo ekstremisti. Kakor vse kaže, smo ekstremisti zato, ker smo domnevno vzpodbujali vstaje in proteste, sprva v Mariboru, in pri tem pozivali nasilju. Anonimka, bolje rečeno ekstremistično anonimarstvo, je nenadoma postalo nekaj, kar so poslanci SDS in desne provenience vzeli zares in bi nam radi sodili v Državnem zboru. Ekstremnost je skratka vpisana v pozicijo izjavljalca. Ekstremnost je v pogledu, ki vidi ekstremnost. V njem leži točka skrajnosti (extremitas), točka roba in meje. Iz Dnevnika:

»Trditev, da sem ekstremist, ki je mladino navajal k nasilju, kar ne drži, jemljem tudi kot napad na vse izpostavljene intelektualce, njihov družbeni angažma in poskus kriminalizacije civilne sfere.« Tako se je na navedbe v anonimki, ki so jo prejeli člani preiskovalne komisije, ki ugotavlja delovanje ekstremističnih skupin pri nas, odzval predavatelj na Filozofski fakulteti v Mariboru Boris Vezjak.

Kot smo poročali včeraj, je preiskovalna komisija prejela anonimko, da so pisatelj Tone Partljič, predavatelja na Filozofski fakulteti v Mariboru Vesna Vuk Godina in Boris Vezjak, rektor mariborske univerze Danijel Rebolj, direktor Policijske uprave Maribor Danijel Lorbek, novinarja Jaša Lorenčič in Marko Pigac ter še deset drugih intelektualcev, novinarjev, predstavnikov policije, svetnikov… osebe, »za katere so podani razlogi za sum, da so aktivno sodelovali pri organizaciji in poteku tako imenovanih mariborskih vstaj, katerih cilj je bil razširiti nasilje na celotno območje Slovenije z namenom nasilne odstavitve župana mestne občine Maribor Franca Kanglerja in predsednika vlade Janeza Janše«.

Logično nadaljevanje Gorenakove teze

S pomočjo »zasebnih preiskovalcev« so anonimneži ugotovili, da so nekateri od navedenih za spodbujanje nasilja uporabili svoje odlično poznavanje računalniških aplikacij, drugi svojo avtoriteto in prepoznavnost v javnosti, predstavniki policije pa so podporo nasilju izrazili s svojo navzočnostjo na protestih v civilni obleki. Opozicijski člani preiskovalne komisije Dragutin Mate (SDS), Franc Pukšič (SLS) in Matej Tonin (NSi) so navedbe v anonimki predelali v dokazni sklep oziroma v zahtevo, da omenjene osebe zaslišijo kot priče pri razkrivanju ekstremizma na naših tleh, kar mora komisija po poslovniku tudi izpeljati.

»Anonimka dokazuje, kako zlahka je mogoče v Sloveniji demonizirati posameznike za politične cilje in potrebe, ustrezne materiale pa neposredno dostaviti v hram demokracije in z njim izsiljevati,« poudarja Vezjak, ki anonimko vidi kot logično nadaljevanje Gorenakove teze, da so bili protesti nezakoniti. »Kdor jemlje podmene iz anonimke zares, ne razume demokracije. Ne le da demonizira proteste na ulicah in posamezne državljane, v mislih ima tudi prepoved združevanja,« je prepričan predavatelj na mariborski filozofski fakulteti.”

Retorično vprašanje: Who is the real Kekec? Who is the real extremist? Iz anonimke celo izhaja, da so posameznikom sledili zasebni preiskovalci. Kar bi moralo, če prav razumem, pomeniti zasebne detektive. Kdo jih je naročil, če je razlaga točna? Želi morda pisec anonimke le brisati sledi za drugimi, s strani države plačanimi vohuni, če ni morda tudi to izmišljeno?