Pravi socializem in pravi Škot

Nedavna oddaja Odkrito na TV Slovenija z naslovno temo demokratičnega socializma je bila v marsikaterem pogledu dialoško in konceptualno bizarna. Štirje menda po ključu mladosti izbrani gosti so ob malce zbadljivi voditeljici ustvarili pestro razpravo o tem, ali je demokratični socializem, ki terja spremembo družbenega sistema vobče, lahko alternativa kapitalizmu, in disput je zanihal od zanimiv tez z obeh strani govorcev, razdeljenih pro et contra, do nizkih argumentacijskih udarcev.

Eden boljših govorcev v oddaji in širše, predstavnik IDS in DPU in uglajeni promotor demokratičnega socializma, je sicer poskušal potrpežljivo in smiselno odgovarjati na vse očitke, bil tudi instruktivno prepričljiv, vendar ne povsem. Roku Kogeju sem hvaležen, da lahko ilustriram zanimivo logično zmoto, relativno redko v svoji zvrsti. Poglejmo si njegov argument iz oddaje v neposredni citatni obliki:

»Socializem je inherentno demokratičen, to je del njegove definicije. Vsak družbeni sistem, ki je obstajal in se skliceval na socializem, pa ni bil demokratičen, ni bil socialističen.«

Nekaj kasneje isto misel ponovi v manjši variaciji:

»Kolikor dejansko obstoječi socializmi tega niso izpolnili (sc. procesa demokratizacije), niso socializmi.«

Kogej nas je s tem poskušal prepričati, da sta dve sestavini, socializem in demokracija, vsebinsko sorodni do te mere, da se spajata. Sicer ni zagotavljal, da je edina demokracija tista v redu socializma, je pa vztrajal, da je socializem imanentno demokratičen, kar naj bi dokazovalo, da s sintagmo »demokratični socializem« ni nič narobe. Toda nekaj je s to navedbo vendarle hudo narobe. Kajti ob navedbi nasprotne evidence si z njo ob takšnem izhodišču, kot ga je zastavil, ne rabimo beliti glave: če nas ne prepriča, če nam je v napoto, jo lahko vedno odložimo v kot. Evidenca bo odveč in neprepričljiva, saj jo lahko izločimo kot očitek ter vselej zmagoslavno rečemo, da nas ne zadeva. Umijemo si roke. »Če dejstva ne pritrjujejo teoriji, toliko slabše za dejstva« je morda znamenita inačica iste argumentacijske intence.

Namreč Kogej je zašel v logično zmoto, ki jo poznamo pod imenom »pravi Škot«. Kaj je zanjo značilno? Izraz je skoval znameniti angleški filozof religije Antony Flew – nekje navaja primer Škota, ki je v časopisu prebral članek o nizu spolnih kaznivih dejanj v Brightonu in nato samoobrambno zamahnil z roko z besedami:

»Noben Škot ne bi storil česa takšnega.«

Kasneje so mu pokazali dokaze, da je nek drugi Škot storil še hujša dejanja, s čimer je svojo začetno tezo stopnjeval:

»Noben pravi Škot ne bi storil česa takšnega.«

»Pravi Škot« je torej ime argumentacijske napake, ki nastane, ko se želi nekdo (ali želi nekdo nek A) izločiti iz možne povezave z neprijetno okoliščino, ki je nekomu ali nekemu A  sicer pripisana, in sicer na način, da kasneje izjavlja, da noben pravi član skupine X, h kateri se prišteva, ne bi storil takšnega dejanja ali bil zmožen takšne neprijetne lastnosti. Citiram po Wiki:

Namesto da bi sprejel, da so nekateri člani skupine takšni, da imajo neželene značilnosti, se v tej napaki poskuša ponovno definirati skupino, da bi se takšne primere izločilo. S tem stavki tipa »Vsi člani X imajo želeno lastnost Y« postanejo tavtologije, kajti Y postane zahteva za članstvo v X.

Kar stori Kogej, je taista gesta: vsakič, ko je soočen s kakšno neželeno lastnostjo socializma, se lahko sklicuje na to, da to ni v njegovi definiciji (tj. socializma) in da konkreten primer socializma izpade iz začetne opredelitve. S tem nehote ali hote redefinira socializem na način, da ohranja njegovo definicijo čisto. Pravi torej: »Noben socializem ne bi storil česa takšnega« ali »Noben pravi socializem ne bi storil česa takšnega«. Neželena lastnost je tukaj seveda takšna ali drugačna podoba nedemokratičnosti.

S tem socializem za večno ostane brezmadežen, v duhu istega zmotnega argumenta pa vsak partikularen A: pravi Škot, pravi Slovenec, pravi kapitalizem – ja, tudi njega bi lahko branili z istim manevrom – ali kaj četrtega.