Nastop kmetijskega ministra Janeza Ciglerja Kralja včeraj v Odmevih, kjer je prozaično odgovarjal na nekatera vprašanja, povezana s trenutno sušo, si bomo najbolj zapomnili po repliki glede nakupa službenega vozila. Kmetijsko ministrstvo je hitro po njegovem nastopu kupilo rabljenega sedemsedežnega Volkswagna Tayrona za 39.500 evrov, ki ga minister uporablja tudi zasebno.
Izbiro voziila je minister že doslej pojasnjeval s tem, da ima štiri otroke, zato mu dotedanji petsedežni Volkswagen Touareg za družinsko logistiko ni ustrezal. Za zasebno uporabo plačuje boniteto, ministrstvo pa je poleg tega za službene prevoze sklenilo še 37.620 evrov vredno pogodbo z zunanjim izvajalcem.
Avtomobilska rubrika
Voditeljica Rosvita Pesek ga je zato skoraj morala vprašati: »Pri vašem avtomobilu sva. Nihče ne govori o tem, da je bilo kaj nezakonito. Se pa marsikdo sprašuje o upravičenosti tega nakupa in gospodarnosti v takih razmerah, kot so, in pri taki luknji, o kateri ste govorili. Vaš odgovor?«
Poizvedba novinarke je bila pravzaprav zelo prizanesljiva in že skoraj prijazna. Ministru ni očitala nezakonitosti, ni govorila o zlorabi položaja in niti ni trdila, da do službenega avtomobila ni upravičen. Raje je razpravo zasukala v nekaj bistveno bolj elementarnega in enostavnejšega za gosta: ali je bil nakup oziroma izbira vozila upravičena in gospodarna v času, ko isti minister javnosti razlaga, kako velike finančne luknje je našel na ministrstvu!
Poglejmo si njegov fascinanten odgovor, katerega osnovna značilnost je nesramno bežanje pred utemeljevanjem česarkoli. Namesto o gospodarnosti je Cigler Kralj začel govoriti o sebi: »Ali smem biti malo oseben?«, nato pa osebno in čustveno nadaljeval:
»Mi smo se z družino v zadnjih približno petih letih organizirali tako, da smo vse poti opravljali z enim avtomobilom. Kot veste, imam družino s štirimi otroki. To je šest oseb. Za tako družino prevažati pač ni dovolj vozilo s petimi sedeži. Ker sem s 4. 6. prisegel kot minister za kmetijstvo, sem – si lahko mislite – dobil tudi urnik, ki ni več združljiv z drugimi člani družine. Otroke je pač treba pobirati in oddajati v šoli, treba se je drugače organizirati. Vsak, ki ima družino, to ve. In sam si s petsedežnim volkswagnom tuaregom, ki je bolj prestižen avto, pač nimam kaj pomagati. Če na ministrstvu plačujem mesečno najemnino za to vozilo, za rabljeno vozilo, potem je logično, da bom imel vozilo, ker plačujem za njegovo zasebno uporabo, takšno, da lahko v skladu z zakonodajo tudi organiziram logistiko svoje družine. Pa če mi kdo to očita ali ne. Morda v Sloveniji za nekatere strankarske portale, kot je Necenzurirano, ne bi bila težava, če bi noter vozil dva kužka. Ampak sam se nisem odločil za tak slog življenja in sem vzel vozilo, ki ustreza našemu slogu življenja. In za to plačujem tudi, lahko rečem, ne prav nizko mesečno najemnino.«
Argumentacijsko varanje
Kakšen družinski izliv! Vse našteto je lahko popolnoma res in minister, ki je krščanski demokrat, kjer bi pričakovali stroge etične standarde, se je odločil za poseben način argumentacijskega varanja, vendar nič od tega ne odgovarja na zastavljeno vprašanje! Na koncu se je z omembo kužkov obregnil še bo njemu neljubi portal, ki piše o njegovih nečednostih – mimogrede, mar ni žalostno, da tega ne zmorejo drugi mediji, z redkimi izjemami, kot je Tatjana Pihlar v Dnevniku?
Pojasnilo, zakaj je profil takšnega avtomobila najbolj primeren, res ne more biti, da ga potrebuje njegova družina. In če je odgovor tak, in takšen je bil, smo poslušali nekaj politično precej bolj zanimivega od obrambe gospodarnosti nakupa: minister je sam razkril, da pri izbiri službenega vozila kot povsem legitimen kriterij razume zasebne potrebe svoje družine.
Če bi hotel pojasniti gospodarnost nakupa, bi moral povedati, zakaj ministrstvo za opravljanje svojih nalog potrebuje prav takšno vozilo, zakaj obstoječa vozila niso zadostovala, kakšne službene potrebe narekujejo njegovo velikost in število sedežev, kakšne alternative so bile preverjene ter zakaj je bila izbrana rešitev za davkoplačevalce najugodnejša.
Mimogrede, ko minister že omenja najem: po nekaterih podatkih ga avto z gorivom, vzdrževanjem in zavarovanjem stane okoli 350€ mesečno in ne 740, kot je večkrat povedal. Škoda, da novinarji tega ne zmorejo razkriti.
Pater familias in zasebni interes
Ministru se ni ljubilo storiti nič od tega. Njemu zadostuje, da pove, da ima štiri otroke, s tem pa namig, da mu vse to pač pripada. Kaj je naslednji korak? Da bi nabavil manjši avtobus, če bi imel osem otrok? Da bi nabavil avto z velikim prtljažnikom in štirikolesnim pogonom, če smuča? Da bo zahteval večjo službeno rezidenco, ker je njegovo stanovanje za šestčlansko družino pretesno? Da bo službene poti in termine prilagajal šolskemu urniku otrok?
Njegovo pojasnilo zveni ošabno v izvornem pomenu. Razloge za izbiro službenega avtomobila premakne iz sfere javne funkcije v sfero zasebnega življenja, toda izbira avtomobila ni narejena zgolj za potrebe opravljanja funkcije, ampak je po njegovih lastnih besedah prilagojena tudi njemu kot družinskemu pater familias. Njemu je to prva asociacija in nekaj najbolj normalnega.
Pravzaprav je najpomembnejši stavek njegovega odgovora tale: »Vzel sem vozilo, ki ustreza našemu slogu življenja.« Če z »našemu« misli svojo družino, iz celotnega konteksta njegovega odgovora pa težko sklepamo drugače, je s tem zelo neposredno povedal, da je pri izbiri javno financiranega službenega sredstva upošteval zasebni življenjski slog svoje družine! In ja, on je »vzel vozilo«!
Tako rekoč samoovadba
Tudi če ob tem kot funkcionar za zasebno uporabo službenega vozila plačuje predpisani znesek, to še ne pomeni, da smo davkoplačevalci dolžni javna sredstva oziroma stroške njihovega zagotavljanja prilagoditi njegovim zasebnim potrebam. Plačilo zasebne uporabe lahko legitimira zasebno uporabo službenega vozila, ne more pa legitimirati izbire službenega avtomobila na podlagi zasebnih potreb ministra.
Gre za dve povsem različni vprašanji, ki ju je priročno združil v eno. Prvo se glasi: ali sme minister službeni avtomobil uporabljati zasebno, če za to plačuje? Drugo pa: ali smejo ministrove zasebne družinske potrebe odločati o tem, kakšen službeni avtomobil bo zanj kupila država iz našega denarja? Pritrdilen odgovor na prvo vprašanje še zdaleč ne pomeni pritrdilnega odgovora na drugo.
Cigler Kralj s svojim odgovorom zato najmanj razkriva zelo problematično razumevanje razmerja med javnim in zasebnim interesom, če se že ni samoovadil protikorupcijski komisiji. Če je bilo pri izbiri vozila dejansko odločilno ali pomembno vprašanje, koliko otrok ima minister in kako bo z njim organiziral družinsko logistiko, potem je zasebni interes posegel v odločanje o uporabi javnih sredstev. Ali so bila s tem kršena pravila integritete ali druga pravila ravnanja funkcionarjev, pa je vprašanje za pristojne institucije.
Cigler Kralj to pove skoraj brez zadrege: ker za zasebno uporabo plačuje, je po njegovem »logično«, da bo imel vozilo, s katerim lahko organizira logistiko svoje družine. No, če že omenja logiko, poglejmo principe neformalne logike.
Napačna sled
V klasični teoriji argumentacije lahko takšen odgovor najprej opišemo kot ignoratio elenchi, tradicionalno zmoto irelevantnega sklepa oziroma izogibanja bistvu. Minister se trudi ponuditi argumente, ki bi morda uspešno dokazovali neko drugo trditev, nikakor pa ne tiste, ki je predmet razprave. Morda prepričljivo pojasni, zakaj šestčlanska družina potrebuje šest ali sedem sedežev in bi bil njegov odgovor zadovoljiv, če bi nastopil v avtomobilski oddaji, v kateri primerjajo udobnost vozil. Toda tega ga nihče ni vprašal.
Če na vprašanje »Ali država potrebuje tak avtomobil in ali je njegova nabava gospodarna?« odgovarjate s tem, kakšen avto potrebuje vaša družina, je to resnično komično, obenem pa razkriva presenetljivo samoumevnost, s katero minister zasebne potrebe vključi med razloge za izbiro službenega sredstva in pri tem zelo nesramno uporablja prevaro napačne sledi – pozornost razprave preusmerja drugam, in to na dolgo in široko.
Seveda se Rosviti Pesek vse skupaj ni zdelo dovolj čudno, da bi gosta opozorila na neverodostojno pojasnilo, čeprav se je zgodba tokrat celo ponovila in je Cigler Kralj kot minister za delo že leta 2021 storil nekaj podobnega pri nakupu sedemsedežnega Volkswagna Sharana. Sedanja argumentacija je presenetljivo podobna tedanji. In ker takrat očitno ni utrpel resnejših političnih posledic, je danes pri zagovarjanju svojega ravnanja še samozavestnejši.
Izziv, ki ostaja, je preprost: kje so organi nadzora nad porabo javnega denarja in protikorupcijske institucije? Če ministrova lastna razlaga drži in je bilo vozilo izbrano tudi zato, ker ustreza »našemu slogu življenja«, bi bilo vredno preveriti, kakšno vlogo so pri odločitvi o nakupu dejansko imele njegove zasebne družinske potrebe.
Čakamo.
You must be logged in to post a comment.